sreda, 22. junij 2011

Tiste vrste opravki

Nanje se pripravljaš vsaj štiri dni. Mentalno, fizično. Predvidiš vse mogoče scenarije, dvakrat preveriš, ali sta izbrana ura in dan res ustrezna, ali takrat ne motiš, poskrbiš, da si tam deset minut prej (čeprav običajno pridrviš zadnji hip). Že dan prej te ob misli na srečanje s to osebo, malo stisne v želodcu in potem to stiskanje noče in noče popustiti, čeprav veš, da je na drugi strani samo človek, ki mu je dejansko vseeno, če ti si, ali ne.... Ok, potem greš. In v manj kot minuti je vsega konec. Ničesar ti ni treba razlagati, ničesar ne vprašajo. Samo "prijazno" te opomnijo, da lahko drugič stvari za lažje urejanje pustiš tam in tam in da ni treba osebno hodit. Ufa.

Čemu točno to strahospoštovanje in vsesplošna boječnost? Brez veze. Zdaj se tepem po glavi. Res, čemu sem se toliko sekirala in "pripravljala"? Lahko samo upam, da bom do naslednjič že kul. In neobremenjena, kot bi šla na sladoled, na katerega bi potem morala peljati prijateljico, s katero že tako dolgo nisva pošteno čvekali, da se kar nisva ustavili (ja, dobrih 40 minut sva "ob slovesu" še stali pred trgovino in se pogovarjali še o tem in onem in vsem drugem).

PS: Včeraj ob povratku domov me je v nabiralniku pričakala prav prelepa pošiljka. Taka prikladna včerajšnjim fobijam in stresiranju pred dotičnim dogodkom. Hvala Nina

ponedeljek, 20. junij 2011

Ljubljana oh in ah

Nikoli nisem razumela te obsesije z Ljubljano. Ne me narobe razumet, Ljubljano imam rada, navdušuje me, kako lahko na vsakem vogalu najdem nekaj zanimivega, lepega, tudi domačega (in ja, na vsake tri neznance, en znan - v kateri metropoli se ti še lahko zgodi kaj podobnega?). Že od srednješolskih let imam nekaj kotičkov, ki so (v moji glavi seveda) samo moji, s študentskimi leti in novimi poznanstvi se je nabor še malo povečal in zdaj je nekaj krajev, ki jih avtomatično povezujem z dragimi osebami in so mi tako še ljubša.

Pravzaprav pa mi je Ljubljana silno všeč tudi tako, brez asociacij na druženja in ljudi. V zadnjih treh letih je nisem videvala vsakodnevno kot prej, tako da me res vedno znova preseneča, kako lepo se je polepšala (so jo - in zaslug za to ne mislim pripisovati nikomur, ker mislim, da drugače tako ali tako ne bi moglo/smelo! bit, pod to ali katero drugo "vladavino"). Predvsem me veselijo peš cone in kotički miru, ki so se s tem pomnožili za mirno druženje ali solo uživanje. Skratka, prav lepo je v Ljubljani.

In seveda imam izbranih kar nekaj lokacij - če bi lahko, bi živela tam in tam ... (vsaj dve v centru mesta, ena v Rožni dolini, dve malo bolj na obrobju...). Ampak ... v resnici, ne vem, če bi res živela tam. V resnici ne razumem, zakaj bi bilo treba živeti v Ljubljani, zapraviti vse svoje trenutno in potencialno premoženje (in premoženje staršev, dedkov, babic in stricev v tretjem kolenu) za košček betona, ki se mu reče dom.

Rada grem v Ljubljano, s pogledom navzgor in na vse strani hitim sem in tja in vmes vzdihujem in se navdušeno smehljam, ampak res vesela sem, ko pritečem na postajo in v zadnjem hipu (vedno!) ujamem vlak za domov. Tak zadovoljen občutek, mir me prevzame, ko po prihodu vlaka na domačo postajo prečkam tire in se po mostu sprehodim do "centra mesta" in še minutko pa sem doma. Saj imamo tudi tu promet, seveda, nismo odrezani od sveta. Ampak razdalje so kranjše, drevesa večja in bolj na gosto posejana (samo molim, da tako ostane!), v našem naselju je tudi promet počasnejši in brez posebnih travm lahko peljem na zrak tako vozičkarico kot triletnico in temu primerno pozorno, pazljivo in izkušeno kolesarko. Sama z obema. In ni me strah, da mi kdo rukne tavečjo, ko v svojih misli skrene z zapovedanega "ob robu ceste", ali odpelje tamanjšo, ko jo v trenutku pustim na enem koncu parkirišča, da zletim pobirat tavečjo, ko z vikom in krikom poskusi rešiti zaštrikane noge iz prevrnjenega kolesa. In ko se že n-tič tisti dan, vračam po prehojeni potki v iskanju izgubljene ropotulje-žirafe, izpuljene čebele brenčačke in sezutega čeveljčka, mi vedno nasproti pride kdo, ki je izgubljeno našel in hotel prinesti za menoj. Tudi z avtom so mi že pepelkasto pripeljali obuvalce in se zraven prav na široko smejali. Si lahko mislite?

Zdi se mi, da tu pri nas v provinci ljudje še niso tako zelo brezbrižni do okolice, do soljudi. Da avtomobili še niso prevladali in zavzeli tistega mesta prvaka nad vsem, kar leze in gre. Saj jih je vse povsod veliko in včasih tudi po pločnikih odžirajo prostor pešcem, ampak zgodi se - tako kot prav zdaj - štopam - ko 23 minut po bližnji cesti ne pripelje niti en avto. Kakšen mir! In ne morem drugače, da ne bi zvečer, ko škorki omagata in zaspita, skočila v superge in naredila en krog, dva, tri (no, kolikor mi sapa pač zdrži), po svežem zraku (včasih tudi s primesmi pristnega kmečkega ;)), kolovozu, med polji in njivami ob spodbujanju čričkov (namesto topota "sotrpinov", ki sem jih vedno srečevala po Rožniku in Tivoliju).

Rada imam naše malo podeželsko mesto. Ne le zato, ker nam je finančno bližje kot metropola. Ampak ker je kraj, kjer se (lahko) počutim doma, kjer se sprostim, kjer najdem in imam mir. In konec koncev, ker je Ljubljana le streljaj (oz. prijetno vožnjo z vlakom) stran od tu. ;)

petek, 10. junij 2011

kulinarični navdihi...

Nimam se za nevemkako dobro in izkušeno kuharico, ampak rada kuham. Predvsem stvari, ki ne zahtevajo preveč mencanja po kuhinji in dolgotrajnega stanja za štedilnikom. Pa raje zelenjavo kot meso. Vsekakor raje uporabljam pečico kot štedilnik. Najbolj pa so mi všeč pisane sveže solate, v katere zmečem, kar je pač na dosegu roke (in gre kolikor toliko skupaj, po okusu in po barvi). V bistvu sem precej občutljiva na barvo hrane. Od vedno. Spomnim se, da nikoli nisem marala tistih nedefiniranih rjavih čorb iz šolske menze. Razkuhane zelenjave, ki izgubi ne le okus ampak vse tiste čudovite barve življenja, narave ...

Kuhinja moje mame bi se težko kosala z Martho Stewart, ampak po eni strani jo tudi razumem, zdaj ko imam tudi sama otroke, službo, polno glavo vsega, seveda se ti ne da vsak dan eksperimentirat in delat čudeže za štedilnikom in kdaj pa kdaj ti pač zmanjka navdiha. Tako da nič slabega o kuhanju moje mame, za nekatere stvari je ekspertka (domača slivova marmelada, potica, filane paprike!).
Sem imela pa zato že od ranih nog drugo vzornico v kuhinji, teto iz Italije, pri kateri sem preživljala najprej poletne, potem pa še vse tiste vmesne počitnice, kadar se je le dalo. In sva kuhali - jaz kot asistentka in ona glavni šef. Še vedno se nekaterih kulinaričnih dogodivščin tako živo spominjam, kot bi se zgodile včeraj. In tista najina fora: če je dobro, sem naredila jaz, če ne, pa je kriva ona (seveda je vsaka povedala svojo verzijo). Ah!

Verjetno se imam torej njej zahvaliti za ljubezen do kuhalnice in vsaj približne spretnosti, s katerimi se trudim, da bi pri nas doma jedli zdravo, lepo in dobro hrano. Včasih mi uspe bolje, včasih malo manj, ampak imam to grozno levovsko lastnost (ponos?), da se ne vdam tako hitro in poskušam še. Malo po receptih, malo po občutku. Vsekakor pa po principu manj je več (ne toliko količinsko, kot bolj glede na samo obdelavo hrane, porabljen čas, energijo, umazano posodo...).

No, že pred nekaj časa sem uspela (približno) fotodokumentirati pripravo lazanje iz blitve. Za lazanjo je cela štorija. Na kratko: začelo se je že nekje v srednješolskih letih in iz ene italijanske revije z mesno, ki pa je sčasoma postala že preveč popolna in običajna, da sem začela raje še malo eksperimentirat. Najprej z mojo priljubljeno mediteransko zelenjavo, ki jo vtaknem, kamor se le da, nazadnje pa s špinačo oz. blitvo, ki so jo tudi zdaj že polni vrtovi pri naših dragih oskrbovalcih z domačo zelenjavo (hvala!). In zelena lazanja je postala tak hit, da jo imamo zdaj že skoraj raje od mesne (ampak sem se zaklela, da je ne bom delala prepogosto, da ne bo tudi ta sčasoma izzvenela). Navdušen je sploh moj dragi, ki niti ni tak hud mesojedec, kot bi me včasih rad prepričal ;)

Torej, tu je eden od mojih kulinaričnih prebliskov. Na hitro (40' s tem, da gre večina časa za pripravo, sestavljanje oz. plastenje lazanje) in enostavno - vse je v pripravi (mise en place). In seveda skrivnost je v bešamelu: moja teta bi rekla, dobro kuharico spoznaš po pripravi bešamela (maslo, moka, mleko + sol in muškatni orešek in lesena kuhalnica...).

Na hitro poblanširana blitva

Mise en place (bešamel je na štedilniku)

Hitro v pečico!
Po dvajsetih minutah tokrat skoraj malo preveč zapečena...


Voila, pa dober tek!

sreda, 8. junij 2011

kako se oblikuje osebnost (in mama izgublja živce)


7.09: Ne, ne bom čez te majčkeeee! Kratke rokave!
...
7.13: Neeee, ne boš umila! Ni zaspančkov!
...
7.21: Neeeeeeee, ne bom pila! V vrtcu bom imela zajtrk!
...
7.31: Neeeee! Ne škornjev! Superge hočem!
...
7.43, na poti v vrtec, izogibajoč se polmetrskim lužam: Zakaaaaaj nimam škornjev?! Zdeeeej mi jih dej! Nooočeeeem superg! 



"Ne, ne, ne pa ne... No, dobr dobr pol pa ne!"

Nimam energije, današnja noč je bila čisto preveč luknjasta in nimam več niti atoma moči za vse te ne-borbe, ki mi jih vsakodnevno in večkratdnevno servira Tavelikažužka. So be it. Jutri bo šla verjetno kar v pižami v vrtec, ker se mi res (res, RES) ne da več že navsezgodaj zjutraj kregati z njo, jo mirno prepričevati, gladko ignorirati, se pogajati, popuščati, zahtevati ...

Imam natanko 5h, da naredim vse, kar me danes čaka na kupu, se zberem, najdem energijo za popoldne+zvečer, ko bo spet polna energije za nove ne-borbe (sploh če bo spet dež). Oh, veselje materinstva! ;)