Počitnice doma doma

Čeprav že od srednje šole ne živim več doma, sem pri svojih starših še vedno doma oz. doma doma, kot ponavadi rečem (ker dom je pač naš novi domek; silno všeč mi je ninalenin izraz rodna gruda, ampak ta je njen ;)). Razen manjših kozmetičnih popravkov in dodatkov je naša hiša še vedno točno takšna kot takrat, ko sem tu stanovala, pa mi je vseeno malo tuje biti doma, naj se sliši še tako čudno. Ves čas pogrešam moža, tudi če si greva sicer skoraj vsakodnevno malo na živce in tako ali tako nisva ves čas skupaj, ker je on do poznega popoldneva v službi. In čeprav sem s seboj spakirala skoraj pol svoje garderobe in garderobe hčerk, ves čas nekaj pogrešam in se tepem po glavi, zakaj nisem še tega vzela.

Potem pa se spomnim, da sem pač na počitnicah. Da moram shajati s tem, kar imam, in to je resnici na ljubo čisto dovolj, tudi če so temperature za skoraj deset stopinj nižje od pričakovanih (željenih). Da je preveč utopično pričakovati, da bom v tem času kaj uspela narediti, tudi če bučki čez opoldne zaradi rolet res spita malo dlje. Da je od vsega najbolj pomembno, da se imam fajn, da se spravim na vse tiste obiske, za katere ob vikendaških prihodih ni časa. Da bosta obe po tem tednu malo razštelani, mi je pa že itak jasno, če sta pa pri nonotih in ju ima končno tudi "nonica" priložnost (če ne že skoraj dolžnost) razvajati. Ah ja, počitnice!

Letošnja prva bera - ozimnica here I come

No, naslov malo zavaja. Seveda smo že nekajkrat letos obirali - predvsem češnje smo imeli na tapeti (potem jagode, maline, zdaj čakamo robide...) in pred nekaj dnevi ribez, ki ima v naši družini po moževi strani posebno mesto in je vsako leto vsaj tri tedne skoraj center vseh pogovorov (je že zrel? še ni čisto? nekaj smo ga že obrali. vso noč sem kuhala. ga boste prišli obrat sami? bi delali marmelado ali tudi sok? a ga boste že prišli obrat ali naj ga raje ptičem pustimo?...).

Čeprav je lepe barve, pa ima ribez še eno manj prijetno lastnost, to je kislost. Malo je vredu in to imamo radi, ampak ribez je res kisel, sploh če razmišljaš o marmeladnem agregatnem stanju. Zato sem bila navdušena, ko sem nekje (mislim, da je bilo v prilogi Delo in dom pred kakšnima dvema letoma - zato oprostite, ne bom iskala linka) prebrala, da je zaradi ribezove kislosti bolje, če za marmelado vkuhamo še kaj zraven, po možnosti češnje. Ne vem, kako se lahko pripeti, da to dvoje obrodi v istem času, ampak tako je pisalo.

Pri nas je pač tako, da so bile najprej češnje in šele potem ribez (in še to malo pozneje, ker smo čakali, da res dozori, čeprav sladkorna stopnja zaradi tega ni bistveno večja). Zato smo češnje v njihovem času malo obdelali, pospravili v skrinjo in nato odtajali v času ribezove bere. Ja vem, vse koristne in zdravilne lastnosti gredo s tolikšno mero obdelave že zdavnaj rakom žvižgat, ampak poskusiti ni greh. In smo kuhljali. Še malo sladkorja (niti pod razno ne v razmerju 1:1, ker imamo pač radi sadno marmeladno in ne sladkorno), vanilije in voilà! Češnjevo-ribezova marmelada je nared in meni se zdi prav dobra! O ocenah drugih bom še poročala (mož mi je pritrdil, ampak njegova ocena je nekoliko biased, ker mi je verjetno želel le ugodit in me pomirit, da ves trud in sekiranje, ali bo sploh kaj iz tega, ni zaman).

  

Čeprav je s temi rečmi toliko dela: obiranje sadja, priprava, kuhanje, kuhanje, kuhanje, priprava kozarcev, steriliziranje, prelivanje, pasteriziranje, konuzmiranje, iskanje prostora za shranjevanje med vsemi lanskimi edicijami, ki jih še nismo uspeli pojesti ali podtakniti kot izvirno in domače darilo - kljub vsemu temu je kuhanje marmelad, kompotov, skratka priprava ozimnice prav prijetno početje, ki da tako notranje zadovoljstvo. Izkoristiti darove zemlje (in skrbi pridelovalcev). Si sam pripraviti zaloge hrane. Vedeti kaj točno je v kozarcih (in česa ni!). Še večje zadovoljstvo pa je, ko pozneje sredi zime  in ko že pozabim, kako utrujena sem bila od vsega tega kuhljanja in gospodinjenja, v shrambi ali skrinji odkrijem koščke poletja. Vsekakor se splača.

Naslednji so na vrsti stročji fižol, breskve, paradižnik, jeseni še slive, morda vmes še kaj, če bo še kaj drugega mamljivega pridelka in ustreznega navdiha...

Provence à la carte

1 avto, 2 otroka in 1 (velik) pes.
Torek zvečer - sobota zgodaj zjutraj: 2600 km.

Čisto izvedljivo, še več: prav lepo in navdihujoče. Kmalu gremo po še!

Moja šibka točka: poletni slani prigrizki

Priznam. Tu me vedno odnese, če je zraven še hladno pivo/radler, sem kuhana in pečena. Sicer je zdaj čisto prevroče za prižiganje pečice, tudi zvečer, ampak enkrat nedolgo nazaj se je ohladilo in hitro sem izkoristila priložnost za tele slane prijateljčke. Izvirni recept je seveda super in preverjeno deluje na žurkah/dekliščinah, ampak jaz sem nagnjena k improviziranju in neustavljivi želji, da porabim stvari, ki so pač v hladilniku (ker res ne maram, da hrana zgnije, zadobi čudne vonjave ali ji preteče rok trajanaja...). Tako sem tu zraven namesto gorgonzole dodala nekaj čisto običajnega edamca ali kaj in nekaj narezanih rezin kuhanega pršuta. Mož je imel raje mojo različico ;)

Vzgojno razsvetljenje (spet enkrat!)

Že pred časom sem bila na krasnem predavanju pogovoru z Markom Juhantom na lokalni šoli, pa o njem še nisem utegnila napisati ničesar. Tisti večer je bil eden od najbolj razsvetljujočih v zadnjem času. Morda je ravno takšno obdobje, letni čas, zvezdna konstelacija, kaj jaz vem kaj, ampak starejša mladička je postala kar zahtevna in včasih kar malo nemogoča. Ali pa sem s svojimi zahtevami in pričakovanji postala nemogoča jaz, tega še ne vem, moram ugotovit ...

Ampak gospod Juhant mi je s svojim preprostim, humornim pripovedovanjem anekdot in življenjskih resnic pobožal ranjen materinski ego (ker sem bila sveto prepričana, da sem najslabša in najbolj nemogoča mama, če imam takega nemogočega otroka) in me pomiril. Vse je ok. In za vzgajanje otrok pač ne rabiš nobenih priročnikov in metod in veleumnih strategij. Za vzgajanje otrok si pač to, kar in kdor si. Upam, da se mi je zdaj enkrat za vse večne čase vtisnilo v možgane (po možnosti tudi male...), da mi ni treba bit mama, govorit tega in tega, delat to in to, prepovedovat to in to, ker se pač tako vzgaja. Saj v bistvu vse to vem, samo včasih človek pač skrene, zlasti pod nekimi vtisi vedno budno spremljajoče in ocenjujoče okolice in pametnih tetk, stricev in kar je najlepše, popolnih neznancev ... Briga me! Resno!

Skratka, v tistih slabih dveh urah sem se nekako spravila sama s sabo in s svojo nepopolnostjo, ker me v resnici zanima samo to, v kakšna človeka bosta zrasli moji dve hčerki. Jaz tu res nisem pomembna. In zdaj imam v glavi samo še to, vem, kaj jima želim predati in kaj ju naučiti, ampak večino dela bosta morali opraviti sami.

E je že dovolj velika in že ve, da določena ravnanja prinesejo določene posledice. Včasih z njimi ni zadovoljna. Ugotovi, da je zaspana, če ne gre čez opoldne vsaj malo počivat. Da ji je vroče, če se namesto sandalov po lastni želji obuje superge (z nogavicami seveda). Da brezglavo tekanje po makadamu prej ali slej privede do opraskanih kolen, po možnosti obeh in še rok. Da se divje norenje in skakanje po kavču konča z buškami. Zato po novem skače samo po tleh. Preden greva ven, vpraša, koliko je vroče, kaj naj obuje. S spanjem se kdaj še poskuša poigrati, kolena bodo pa verjetno večno opraskana. Res se ne mislim sekirat in še manj mislim izgubljat glasilke z nenehnim opozarjanjem. Pika.

Prav posebej pa je pri nas lepo, ker je ugotovila, da lahko pomaga in da smo celo zelo veseli in navdušeni nad tem. Tako je zdaj zadolžena za pripravo mize za obed, na koncu tudi sama pospravi pladnje. Zelo ponosna je, ko ji dovolim, da skupaj zloživa posodo v stroj. Ko ji dam v roke mešalnik in lahko sama prestavi na najvišjo hitrost, ji pa učke sploh najbolj zažarijo. To, da iz trgovine vedno nese eno stvar (ne nujno najmanjšo in najlažjo), pa že tako dolgo prakticiramo in res vidim, da ji veliko pomeni, da je koristna in pomaga. Meni pa tudi - ker se mi potem ni treba (preveč) ukvarjati s tečkarjenjem, kaj vse bi imela in zmetala v svoj mali voziček (ker potem mora vse to nesti)... Da mi pridrži vhodna (ne tako lahka) vrata, je sploh dobrodošlo in to ji vsakič znova čisto iskreno povem, ko z najmlajšo v naročju, dvema torbama na rami in še kakšno v roki prisopiham čez prag (ker pač ne maram hodit petkrat in se vedno raje oprtam kot ena mula...).

V glavnem lepo se imamo. Mama si brez slabe vesti dovolim, da kdaj rečem, ne, ne morem, zdaj bi pa rada v miru prebrala časopis/pošto/karkoli, pridem k tebi čez petnajst minut. In deklica se (bolj ali manj hitro) zamoti, mama pa srečna ukradem nekaj minut za sebe. Luksuz! :) Moje zlato vzgojno pravilo odslej je torej, da je treba otroke zaposlit in jih tudi znati pustiti, da se sami zaposlijo.

Ps: Čez kakšno leto (ali pa še prej!) bo tudi pri nas ona kuhala kavo. Pri Juhantovih je menda hčerka to prevzela pri petih letih, kuhanje turške kave za plinskim štedilnikom, da se razumemo. No, mi pijemo kavo iz kafetjere, tako da bo naloga lažja in v bistvu nenevarna, saj je tudi štedilnik električni, hkrati pa bomo lahko zraven ponavljali številke, katera je večja in katera manjša - win-win, vam povem! ;)