četrtek, 29. september 2011

Vročina, part II

Nikoli ni pravi čas, da otrok zboli. Zgodi pa se, seveda, ob najbolj nemogočih dnevih, ko imaš od spredaj in od zadaj že vse splanirano, malodane do minute natančno, da bi le uresničil kup obveznosti. V hipu se vse spremeni, načrti splavajo po potokih solza - otroka, ki vročičen, utrujen in brezvoljen še manj ve, kaj točno bi rad, in mame, ki obupujem, se navznotraj (bolj ali manj) jezim, me skrbi, ampak želim vseeno v trenutku zbrati vso svojo materinsko skrb in ljubezen. Ne vem, če sem topogledno tipična mama. Ker moj prvi odziv, priznam, ni ljubeče stiskanje otroka, ob čemer bi pozabila na ves svet okrog sebe, ampak bolj en tak miks slabe volje in skoraj iritiranosti nad dejstvom, da so šli moji plani po zlu in da tokrat pač res nimam nadzora nad dogajanjem, pa če sem še tak control freak. Ampak že kak trenutek za tem (neverjetno, kako so možgani pri svojem procesiranju hitri) mi je jasno, da vsi tisti moji načrti in predvidene obveznosti (ki jih v mislih že prestavim v rubriko 'nočno delo') niso niti četrt toliko pomembni, kot tista mala buba, ki najde pot do mojega naročja in v bistvu od mene hoče samo to, da sem tu, da je pri meni, da jo držim, malo božam, ne preveč posiljujem s čajem, jo ob pravem trenutku uspem prepričati v žlico analgetika in tolažim, da bo vse vredu, da bo kmalu spet skakala naokrog. Čudežev ne znam delati, pa če si še tako močno želim, da bi v trenutku vedela, kaj je mojemu otroku in kako mu lahko najbolje pomagam. Zato se pač "vdajam v usodo", da so bolezni sestavni del otroštva in starševstva (and its freaking me out!).

nedelja, 25. september 2011

Vikend

Pride kakšen vikend, ko smo bolj ali manj doma (se pravi z avtom naredimo manj kot 50 km). Uau. Pomijejo se okna, posesa se po tleh, opere nekaj strojev, temeljiteje kot sicer (sproti) očisti kuhinja, kopalnica. Uau! Še vseeno vmes skočimo po sveže sadje in zelenjavo k starim staršem na Dolenjsko (saj mi smo že na Dolenjskem, slišim M), ampak to ne sodi med daljše poti, tam smo skoraj doma in konec koncev bova tam naslednje leto začela obdelovati vrt! Kakšno veselje, kakšna radost, komaj čakam, da vidim, če mi bo uspelo vzgojiti kaj užitnega za pod zob ;)

Ampak večino vikendov preživimo leteče in na poti. Kot na primer enkrat poleti, ko smo v soboto šli na hrib, v nedeljo pa na morje. Kakšno bogastvo imamo na dosegu roke! Kakšni lepi kraji nas obkrožajo!

No, takrat sva tudi na veliko razmišljala, kje/če/ko bi imela vikend, če bi ga lahko. Na morju prav gotovo, a prave lokacije takrat nisva našla. Nekaj lepih hiš, nekaj lepih parcel, a ni bilo pravih vibracij (česa drugega pa itak, ampak ne bodite malenkostni, vendar!). Ampak ker stanujemo v stanovanju in se to ne bo spremenilo, ker meniva, da je stanovat v hiši drago z investicijskega stališča, predvsem pa vzame veliko časa - najprej z vidika načrtovanja in urejanja (že pri stanovanju sva izgubljala živce, pa sva samo nekaj reči želela po svoje), potem pa seveda glede čiščenja in vzdrževanja, in je na sploh pravi luksuz, si občasno vseeno želiva eno malo pribežališče. Saj pravim, ne hiše, sto kvadratov ali kaj, ampak hm ... nekaj. Po možnosti na morju (vonj po soli, modrina), z malo zemlje okrog (ja, priložnostni vrt, sivka, oljke), s čim manj sosedi v neposredni bližini, ne več kot n kilometrov od doma - za skok čez vikend, itak. Skratka sanjamo. In iščemo naprej ...

 

petek, 23. september 2011

Vročina

Že drugi dan sem doma z najmlajšo, ki je včeraj zjutraj oddajala sumljivo toploto, slabo počutje pa so potrjevali še čisto majceni utrujeni očki. Ja, temperaturo sem ji uspela meriti točno tri minute, dovolj, da je naraslo nad 37, več nisem vztrajala, čeprav bi verjetno prišlo do 38. Ne vem, zakaj moje potomstvo ne uspe ostati pri miru niti takrat, ko je dokazano bolano.

Glede na vse prisotne znake - smrkelj, kašelj - gre verjetno za prvo vrtčevsko virozico ali kaj. Pričakovano. Nekoliko manj pričakovano pa je, da je otrok po recimo temu desetih dnevih v vrtcu:

a) trikrat bolj navezan na dudo, ki jo je prej potreboval samo za spanje, čez dan je ni bilo v obtoku; zadnjih nekaj dni pa kar ne more brez nje in še najraje ima kar dve ali celo vse tri po rokah in se potem z njimi igra (ja, smo založeni, ker jih sproti izgubljamo in "najdevamo"). Morda po zadnji spodnji dvojki prihajajo na vrsto trojke? Ali je povečana želja po "nečem v ustih" posledica zanjo tako velike in drastične spremembe? Morda odločitve vzgojiteljic, da ji dudo pustijo tudi čez dan in ne le za spanje?

b) neprestano lačen. RES! Ne pretiravam. Dokler ni zbolela, so bili popoldnevi priblino takšni: po prihodu domov iz vrtca/sprehoda takoj k pultu, s stegajočimi ročicami prosit in moledovat za nekaj (v smeri sklede s sadjem, izpostavljenih riževih vafljev, če ni bilo ničesar na vidiku, pa proti omari, kjer že ve, da so shranjeni kruh, piškoti in podobno). Najprej sem jo ponavadi nahidrirala - ne vem, če v vrtcu želi kaj piti, sladkanega čaja ni vajena, na kar sem tudi opozorila vzgojiteljici, tako da se doma najprej pošteno "nažlampa" vode - ne pretiravam, spije tudi do 4 dcl vode naenkrat! Potem sledi sadje. Odkar smo pri starih starših nabirali jabolka, ima najraje kar cel sadež v rokah in ga potem počasi obdeluje. Ko ne gre več oz. ji postane nezanimiv, ga malo očistim in razrežem, da poje vsaj pol. Ampak čez nekaj minut se zopet začne romanje k pultu, ko ji dam vafelj, kmalu moleduje še za enega in tako naprej. Zadnja dva dni je malo drugače, imava malo drugačno rutino, ampak vseeno jo nožice zelo pogosto zanesejo proti kuhinjskemu pultu, kjer se začne tisto značilno (ponavadi precej glasno in ukazovalno) stegovanje.

Ker ne verjamem, da bi bil otrok res lačen, jo poskušam zanimirati z drugimi rečmi, igračami, pestovanjem, branjem knjigic, ampak prav nič ne zaleže za več kot 7 minut. Potem se izvije iz naročja, skobaca na noge in jovo na novo spet k pultu. Ne razumem. V treh, štirih urah je sposobna pojest več, kot je, če odštejem  kosilo, običajno pojedla čez cel dan. Je lahko ena od posledic vključenosti v vrtec tudi povečan apetit? Me kar skrbi, očitno bo treba poskrbet za večje zaloge.

c) neprestano moker, od sline namreč, mogoče tudi malo smrklja vmes. Ok, razumem, prehlajena je, pogosto diha skozi usta, v ustih se očitno res še kaj drugega pripravlja in potoki vode so tu. Slinčke menjavam na pol ure, največ eno. Priznam, nisem najbolje opremljena, čeprav imam zanjo še vse zalogo slinčkov starejše sestrice in še dva kompleta (5+7 za vsak dan v tednu seveda) novih, tistih s plastificirano podlogo, seveda. Očitno bo treba še v nabavo ...

Sicer pa je (tudi) naša druga pupka pravi sonček. Vročina le ni tako huda, da se ne bi bila sposobna ves dan igrati, sprehajati po stanovanju, izkoristiti odsotnost starejše sestrice in brez zadržkov v malem vozičku na sprehod popeljavati žirafo, zajčka, zmaja in drugih pliškotov, se igrati s prav vsemi lego kockami, tudi traktorjem in letalom, ki si ju običajno prisvoji starejša. Ampak najraje pa se predaja(va) skrivalnicam in "lovljenju" ujemi me, če moreš, ko naenkrat vstane in jo popiha iz dnevne, največkrat v smeri stranišča, kjer so stacionirane mačje posodice za hrano, zanjo prepovedano območje zadrževanja. In me navihano pogleda čez ramo, zapiska in se zasmeji, ko vidi, da ji sledim, in še hitreje "ucvre" (kolikor pač 16-mesečnica, ki šele dober mesec hodi, zmore), kamor jo pač v tistem trenutku odnese. V glavnem, to je sila zabavno in konec koncev je sila zabavno bit doma z otroki in pozabit, koliko imaš v resnici dela in skrbi.

sreda, 21. september 2011

Namesto koga roža cveti



A ni lep? Obožujem to bordo notranjost na belih mehkih listih ... Uživam, jutri ga verjetno ne bo več. In dobre volje sem, ker se na sosednjih poganjkih pripravljajo nove dobre volje. Ah srečo imam!

In nikakor nisem melanholična kot V.K., katerega besede sem si sposodila za naslov. Ampak edino to mi je hitro prišlo na misel, nimam pa neskončno časa, da bi z eno tako elokventno objavo izkazala spoštovanje eni od dveh sobnih rastlin, ki jo imam grozno rada, pa tudi ona je spet pokazala pripravljenost, da še malo vztraja z mano. I love it even more! 

Če bi lahko cvetela namesto kakšne rože ...  

ponedeljek, 19. september 2011

Pondeljek, pa še deževen povrhu

... me je spravil v posebej dobro voljo. Tudi ko sem zjutraj v nalivu sopihala proti vrtcu z eno v naročju + dežnikom in drugo pred/ob sebi, z dežnikom in vso drugo obvezno opremo (dežni plašč in gumijasti škornji za skakanje po lužah - needless to say, zabredla je v vse najgloblje primerke, ki sva jih srečali na poti, tako da sem jo v vrtcu itak morala preobleči hlače; jaz sem bila pa že po petdesetih metrih vsa mokra od njenega dežnika, itak). Ampak tako dobra svetloba je zunaj! In ljudje smo tako smešni, vsak pod svojim dežnikom, pazimo, da ne bi pohodili preveč luž, se ob pravem trenutku odmaknili od roba pločnika, da nas ne bi zalilo še od mimoidočega avta. Prav zabavno!

K dodatni dobri volji je pripomogla starejša soseda, ki sem jo srečala pred dvigalom ob izhodu, ki se je takoj ponudila, da me pelje z avtom. "Joj, res hvala, kako ste prijazni, ampak saj imamo samo pet minut in ne morem ji (starejši hčerki) vzeti tega veselja!" :) Ampak lepo mi je bilo pri srcu. Res sem mislila, da so pozorni, prijazni ljudje že izumrli...

Ura še ni dvanajst, pa sem v miru in ob spremljavi dežnih kapelj (ja, okno imam na stežaj odprto) uspela urediti vse birokratične zadeve in formalne zaostanke prejšnjega tedna. Sumim, da je za to kriva ta posebna, niti ne siva svetloba. Pa tudi maček, ki se je po jutranjem norenju, uspel skulirati in že tri ure nonšalantno spi ob moji tipkovnici (seveda se je občasno poskuša polastiti, ampak zaenkrat gre...). Kako lep dan! Kako lepa svetloba!

Še malo pa bom zapela hvalnico na novo odkriti ljubezni do žaluzij. Hvala bogu, da nimamo zaves! Še eno kavo si nalijem, potem pa k vsebinskemu delu dela za danes.  
Lep ponedeljek vsem!

sobota, 17. september 2011

Črno na belem

Svojčas sem veliko brala. Že od otroških let se spomnim, da sem stalno čepela v knjigah. A šolska knjižnica me je že v enem petem razredu nehala zanimati, saj sem vse že vsaj trikrat naokrog obrnila. Potem je prišla mestna knjižnica v sosednjem mestu, s katero pa nisem vzpostavila tistega pravega odnosa, ne vem, taka čudna svetloba je bila tam notri, potem so jo dolgo časa prenavljali in je bilo vse čudno. Potem pa srednja šola. Po koncu pouka sem po mojem kar vsak dan krenila proti knjižnici, včasih še pred kosilom. Tam je bilo svetlo in ... svetlo. Brala sem in sanjala. Med knjigami sem se vedno dobro počutila. Bolje kot kjer koli drugje in s komer koli drugim. Knjige so me razumele in od vedno se mi zdi, da me vedno prava knjiga najde ob pravem času.

Na fakulteti sem se razpela med študijsko mini knjižnico in mestno knjižnico, v začetku še v centru ob Univerzi, pozneje na Kersnikovi, ali katera je že tista ulica. Veliko časa sem preživela tam, brala študijsko literaturo, leposlovje, bila sama s seboj in svojimi mislimi.

Potem sem se preselila, novo mesto, nova knjižnica - čeprav tista stara, bolj socialistična, ali kako bi se temu reklo. A dobro založena z vsem, tudi otroško literaturo, ki je potem prišla v ospredje. In krasnimi, prijaznimi knjižničarkami, ki so me kar nekako vzele za svojo, verjetno ker je tudi M že več (deset) let njihov. Še vedno cenim, da znajo spregledati kakšen dan zamudnine in ne težijo preveč, če članarine ne poravnaš takoj tretjega januarja (ali marca, for that matter...).

Ob vsem tem je nastajala še naša domača knjižnica. Od vedno sem imela obdobja, ko sem si kupovala kaj več knjig in jih potem pridno skladiščila okrog sebe - da bi me vsaj kdo razumel, saj sem napisala. Potem so prišle knjižnice police, knjižni kotiček. Po vnovični selitvi se je moral dati na pol. Pol študijski v kabinet, pol leposlovni v predsobo. Ja vem, grozno. Še vedno imam slabo vest, da so pristale v predsobi, ampak enostavno drugje ni bilo prostora, hotela pa sva porabiti obstoječe pohištvo in tako .... Kar me še bolj jezi, pa je, da so nam montirali narobe vrata, želela sva drugačno odpiranje, prav zato da knjige ne bi bile zakrite. In se seveda ni zgodilo tako (tako kot marsikatera druga reč, ki sva jo posebej naročila po svojih željah in načrtih). Blj. Zdi se mi, da sem jih malo izdala, vsekakor zapostavila.


Tako kot sem v zadnjih nekaj letih zapostavila branje. Ne branje slikanic in pravljic, tudi ne branja študijske literature ali tujejezikčnih revij in časopisov (no, v papirni obliki, ki je odlična za vožnjo z vlakom, se trudim z dvema, za več pa res ni časa). Govorim o leposlovju in sploh čtivu za odrasle. V zadnjih štirih mesecih sem prebrala dve knjigi. There, I've said it. Ena je res imela več kot 400 strani, ampak vseeno ... to še zdaleč ne dosega mojih nekdanjih dosežkov, ko sem v povprečnem tednu prebrala dve do tri knjige, bila na tekočem z novo izdanimi knjigami, še posebej s prevodi meni ljubih prevajalcev/prevajalk. Zdaj se mi že skoraj dosežek zdi, da preberem Buklo in preletim, kdo od mojih študijskih kolegov in kolegic se je podpisal pod kakšen prevod. Ja, berem, tudi bloge in spletne izdaje časopisov in cel kup bolj ali manj zanimivih spletnih člankov o bogve čem, ampak knjige, knjige so tisto kar zdaj res pogrešam. Še ena ugotovitev z morja, ko sem končno spet uspela brati.

Tako da evo, eno novoletno zaobljubo že imam za prihajajoče novo študijsko/delovno leto - ne morem se odtrgat od tega šolskega štetja časa, poleg tega pa je letos to tudi prelomnica, ker najmlajša začenja z vrtcem, ker me čakajo novi študijski izzivi na tej in oni strani. Naša knjižnica stoji tik ob železniški postaji in je res dobro založena tudi z novostmi, tako da to res ne bi smel biti problem.
Brati je treba, da nas ne pobere, ali kako je že šlo tisto ... 



četrtek, 15. september 2011

Uvajanje

Po štirih dneh uvajanja moj otrok še vedno ni prišel do spanja v vrtcu. Danes sem jo prišla iskat po kosilu, malo sem zamudila, ker je seveda vlak nezanesljiv ravno takrat, ko rabiš točnost. Položili so jo na ležalnik in seveda jim je "že vsaj petkrat vstala", mi je potožila vzgojiteljica. Ne vem, kaj pričakuje s takšnimi komentarji in še manj vem, zakaj se jaz potem slabo počutim. Jasno mi je, da se otrok ne more kar navaditi spati na ležalnikih, če sicer spi v običajni otroški posteljici. Jasno mi je, da bo trajalo, preden se bo navadila spati v tako veliki družbi in brez "rešetk". A njim ni?
Sicer je pa neproblematična in če jo, ko ugotovi, da me prav zares ni več tam, popade jok, jo menda hitro potolažijo. Moja moja punca. Seveda pa me vsakič, ko spet pridem, res grdo pogleda in namršči čelo tako kot M in se začne jeziti name. :) Ne morem si kaj, da se ne bi nasmehnila. Všeč mi je, ko vidim, da se zna izraziti, da pokaže svoja čustva. In všeč mi je, ko se me potem oklene kot klopek.
Počasi gre, torej, ampak počasi se daleč pride. Če mislijo, da jim bo tako lažje (ker otroku je v vsakem primeru težko), potem naj bo tako. Bojim se le, da bo še pred dokončno uvedenostjo zbolela, ker se ji je kar na lepem začeli nekaj cediti z nosu ... Ah radosti vrtca.

sreda, 14. september 2011

Post festum

Lepo je bilo. Kratko, a intenzivno in navdihujoče. Sproščeno in aktivno. Igrivo in lenobno. Še vedno komaj verjamem, da nam je uspelo iti. Hvaležna sem. Prav zares. Tudi za tiste ujete utrinke na jasnem nočnem nebu in svetlo luno, ki naju je zvabila v noč, sedet na pomol, v tišini in brezmejnosti morja in obzorij ...

Razvila sem novo ljubezen do kajaka. Tudi po morju mi je šlo in je v bistvu še lepše kot po jezerih, kjer sem doslej veslala. Če zraven vključiš še raziskovanje otočkov z jatami čudovitih ptic, je izkušnja še toliko bolj izpolnjujoča. Nisem si mislila, da me bo tako prevzelo. Občutek ko si tam sredi morja, ko valovi (malce) premetavajo tvojo lupinico in si ves majhen in ponižen, a hkrati močan, ker lahko prideš na drugo stran (počasi, ampak lahko!), je izjemen. In miru ne zmotijo niti brezobzirno glisirajoči čolni, na srečo jih je septembra manj kot v sezoni.

Robinzonstvo nam je všeč, zdi se mi, da se bomo tja še vrnili. Morda v sosednjo hiško, ki sta nam jo prijazna lastnika zadnji večer z veseljem razkazala in razložila vse o tistem kraju, njihovih okoliških nasadih oljk in načrtih za ureditev makadama, ki pelje do njihove uvale. Čeprav upam, da ceste ne bodo asfaltirali, da bo še vedno težko prevozna in dostopna le za tiste, ki imajo malo več potrpljenja in dovolj veliko željo. Že tako je bilo gotovo dvakrat več prometa in parkiranih avtomobilov kot pred tremi leti ... Lepo bi se mi zdelo, da bi ti kraji ostali malo skriti in neobljudeni in s čim manj ostanki človeškega poseganja. Vendar je za to verjetno že prepozno, glede na količino novih hiš, ki so na sicer z avtomobili nedostopnih mestih zrastle vzdolž južnega dela otoka. Upam lahko vsaj, da bodo turisti ohranili mir in zasebnost. Da bodo naokrog še vedno tekale ponorele fazanke in pisani fazani. Da bo vodo treba še vedno zajemati v vodnjaku in paziti na vsako kapljo, ki jo porabimo za umivanje rok, zob, tuširanje, pomivanje posode ... 

Enkrat bi želela bit res prava Robinzonka, na čisto opustelem otoku, brez vse te naše civilizacijske navlake. Čisto in povsem v naravi. Ampak strah me je, da potem ne bi hotela nazaj. Tokratne počitnice so bile že dovolj velik približek, da zdaj še manj maram ves ta elektromagnetni hrup okrog sebe, brnenje strojev in aparatov. O tem, kako težko mi je ves čas razmišljati, kje imam mobitel, pa raje ne začnem. 

Zdaj smo doma, znova iščemo rutino in red, vihamo rokave in se pripravljamo na nove zmage. Delovni bomo in pridni, da si bomo naslednje leto lahko spet privoščili malo miru in oddiha.













petek, 2. september 2011

Tri, dva, ena ...

Ne, nisem še spakirala vsega, čeprav danes zvečer odrinemo in sem si pri zadnjem pakiranju sveto obljubila, da bom vedno pakirala dan prej ... Yeah right! Sem pa včeraj zlikala tri stroje perila, to vendar nekaj šteje, ne? Pravzaprav sem že v začetku tedna naredila precej podroben seznam vsega, kar moramo še nakupiti in potem spakirati, tako da bo pakiranje po mojem mala malica. Oblek ne potrebujemo veliko, ker se bomo šli Robinzone in osebno ne načrtujem kakšnega skoka v civilizacijo. En teden še prehitro mine. Pri kopalkah in vseh teh plavalnih zadevah sem se letos malo zavarovala, ker že vse poletje s seboj nosimo eno torbo z brisačami, kopalkami, plavalnimi očali, kremo za sončenje in rokavčki. Ziher je ziher (in skoraj nikoli ne veš, kdaj bo pravi trenutek&vreme&kraj za plavanje. Sicer že celo poletje v avtu tovorimo tudi planinske čevlje, ampak to je druga zgodba ;)). Ne bi namreč želela, da se ponovi zgodba izpred nekaj let, ko sem bila kriva malodane svetovne vojne, ker pač nisem dvakrat preverila, ali imamo s seboj tudi njegove kopalke. Jaz sem pač mislila, da ima v vseh tistih torbah in rucakih z opremo za ribolov tudi kopalke. Napaka. Od takrat naprej torej pakiram in razmišljam za vse nas, zdaj 4, ker se v pripravah na morje preprosto težko zanesem na moža. Verjamem, da je težko misliti na banalnosti, kot so spodnje hlače in kakšen dolg pulover za zvečer, če si v pričakovanju nekajdnevnega odklopa z dihalko v ustih in "orožjem" v roki, v tisti prvobitni moški lovski vlogi ...

V glavnem ne bomo komplicirali. Vsaj jaz ne. Opreme za preostale člane družine bo pa za en cel avto (karavan) in strešni prtljažnik (ne maram reč truga...). Ampak prisegla sem, da bom skočila še v eno trafiko in kupila vsaj eno žensko revijo in si vsaj med dopustom poleg knjig privoščila še malo tračarij in filanja z nasveti, kako ohraniti poletni ten in stas, ali kar koli bo že pač na sporedu zdaj, ko je poletja že praktično konec.

Sicer pa se mi še vedno zdi prav kul, da gremo šele zdaj na morje. Upam, da bo tudi vreme zdržalo.
Sem se pa že sprijaznila z dejstvom, da nam bo hibiskus po dveh letih skoraj hiranja vzcvetel ravno v času naše odsotnosti. Rada imam hibiskusov cvet, zdi se mi tako močan in krhek hkrati, enostaven in lep, prelep, v bistvu je to moja druga najljubša sobna rastlina od dveh sploh (ne, nisem tip za rože...). Srčno upam, da ta cvet napoveduje boljše čase zanj (imava ga približno od takrat, ko sva nekaj mesecev po poroki in pred rojstvom prve hčerka dobila novo/najino prvo pohištvo). Prvo leto je cvetel ves čas, potem smo se/ga selili, kar je pustilo kar hude posledice. V višino in dolžino se je vsaj potrojil, končno je pognal tudi malo več listov, jeseni bo tako gotovo čas še za presaditev v malo večji lonec, ampak zdaj ko se je tako lepo obrasel in prišel k življenju, me zanj skoraj ne skrbi več.

V času naše odsotnosti ga bom postavila na zunanji hodnik, da bo razveselil vsaj sosedo, ki bo velikodušno zalila še drugo naše zelenje. Ampak naslednji cvet pa gotovo poslikam in objavim (upam, da bo kmalu).