Medpraznično

 

Napletite si toplo, pisano in čisto po svoji meri leto 2012!

Dobra kava

Glede na to, kakšen kavomanijak sem, še malo pišem o tej opojni in (če imam srečo) poživljajoči substanci, a ne? Naj hitro malo popravim.

Dejstvo 1: Kava je moja prva in najstarejša ljubezen. Pri 11-ih ali 12-ih letih je bilo v šalci več mleka, njegova količina pa se z leti in izkušnjami seveda manjša. V študentskih časih je bilo polnjenje kafetjere prvo jutranje opravilo - res! No, v resnici sem se v najboljših časih izmenjevala s cimro, enkrat ena drugič druga, seveda pogosto tudi kar dve kafetjeri hkrati, normalno.

Opažanje 1: V blaženem stanju me je telo poskušalo prepričati, da lahko pijem še kaj drugega in ne ravno kave, a si vsaj ene kave (z malo mleka) na dan nisem pustila vzeti.

Dejstvo 2: V kafetjero ni dobro dajati prefino mlete kave, ker se potem vse zabije. Preverjeno. No, zdaj imamo novo kafetjero in kava spet pride gor vsa in je božanska. Aja, pa po novem imamo tudi mlinček in sveže mleta kava je res neprimerno boljša osnova za dobro kavo. Edini problem je, da bo menda kave Dante's Inferno kmalu zmanjkalo. Na srečo je domači kavomanijak št. 2 že ugledall novega dobavitelja, še cenejšega (pa še nekaj v smislu free trade in to).

Opažanje 2: Že nekaj mesecev se v domačem logu veliko bere, posluša, gleda in govori o kavi in načinih priprave in najboljši možni kavi, ki jo želimo sproducirati doma. Glede na dejstvo 2 sem jaz že zelo srečna in vesela in si kaj več niti ne želim. Res. Še najmanj si želim kakšnega večjega (gradbinskega?) posega v kuhinji in preurejanja vodovodne napeljave. Tudi če bi s tem naredili primerno dobrodošlico tej lepotički

Sicer ne razumem nemško, ampak z njim se strinjam!

Čeprav moram priznati, da me pogled na to barvo in zamišljanje teh vonjav skoraj malo vzburja (ni zastonj espresso-porn...)

Imam ga!

Zjutraj sem spila eno kavo z imenom Dante's Inferno - v upanju, da me pozneje v dnevu ne bo doletelo nič hujšega od tega. Očitno je pomagalo!

Telefon sem dobila nazaj! Najbolj grozno se mi zdi to, da sem po krajšem premisleku takoj vedela, kje je ostal, ampak sem vseeno upala, da mi je kje ven padel, ker je tisto prvo tako neumno in kozasto, da raje ne začnem razlagati. Kakor koli jutranje sedenje na stacionarnem telefonu in dejstvo, da sem počakala z blokado, se je obrestovalo in zdaj sem spet oži(v)čena in dosegljiva. Čuden je bil tisti občutek, ko ni bilo mobitela. Pa ne, da sem tako zelo navezana nanj in da stalno visim na njem, ampak čisto tako, da na hitro sporočim, kdaj grem domov, kaj sem uredila, kaj še moram. Da prijateljici, ki odhaja na potovanje, zaželim srečno pot, ker vem, da ima gužvo in je sms najbolj praktična in hitra zadeva v takih trenutkih. Da se pravočasno odzovem na sanjsko ponudbo za delo. Take reči. Pa kaj vem, no, očitno sem vseeno malo odvisna od telefona.

Hvala, vesolje, da si mi dalo telefon z mojo staro številko nazaj!
Skratka, ja, včasih se stvari tudi dobro zasukajo! Samo pustit jim je treba in ohranit zaupanje!

Če ni, ni

Dragi dnevnik,

v prejšnji objavi sem zatrjevala, da bom v prihodnje bolj pozitivna. Ampak kako?

Danes je bil res en tak čuden dan. Sicer sem se zjutraj pravočasno zbudila in ni bilo panike, dopoldne je tudi potekalo po načrtu, potem malo letanja in nabavljanje daril, ki se je presenetljivo hitro in dobro izšlo (se mi zdi), potem fino kosilo (z digestivom - vse je enkrat prvič!) v še bolj fini družbi in potem še malo službenih obveznosti, ampak nič pretiranega.

Kaj je torej narobe? Ja, tisto, kar je sledilo tam po 17h uri, ko je začelo zunaj bliskat in treskat. Malo me je stisnilo, ker sem imela vse te vrečke za nosit do trole/vlaka/od vlaka do doma, ampak dobro, bo že nekako. Pri pospravljanju mize pa šok - ni telefona! Moj telefon! Izginil! Puf! Nikjer! Pretaknila sem vse skrite kotičke svoje torbe, vse žepe sem obrnila naokrog, se mrzlično klicala iz stacionarnega telefona v kabinetu, nič.
***** (cenzurirano)
V vsej tej furiji je seveda minilo precej časa, zato sem samo besno pograbila stvari in odšibala na postajo. Brez dežnika. Takrat še ni deževalo, tudi vseh 13 minut, ko sem čakala na trolo, ni. Potem sem prišla na železniško postajo. Pet minut po tem, ko je speljal vlak. Naslednji je bil čez eno uro. Na srečo je skoraj nemogoče, da mimoidoči ne bi imeli telefona, na še večjo srečo pa so tudi tako prijazni, da človeku (meni) v stiski posodijo telefon. Dobro je poznati vsaj kakšno telefonsko številko na pamet, ja, še dobro, da jo znam. Odrecitiram svoje, malo njanja, ni važno, saj pridem no, ampak mlajša bo verjetno preveč zaspana, da bi zdržala do mojega prihoda (groza!)

Ok, sedem na vlak, saj zdaj bo šlo, ne. Seveda bo, vse do moje končne postaje, ko se je malo po prihodu vlaka na postajo dobesedno ulilo (name, na moj plašč brez kapuce, na ruzak s prenosnim računalnikom, na moja darila, na ves moj obstoj). Še dobro, da imamo Slovenci na vsakem vogalu kak bar in v njem praviloma prijazne natakarice. Poskušava priklicati kakšen taksi, nič. Dobro, ne, mož ne more priti, če čuva otroke, izprosim si dežnik in šibam domov. Premočena in premražena stopim skozi vrata, pozdravi me jok najmlajše, kje je duda? sprašuje M, ja kako naj jaz vem, mene ves dan ni bilo doma! Po malo iskanja jo najdemo, pod kavčem. Vsaj nekaj.

Doma sem, še vedno se ne morem umiriti. Jezna sem, nase seveda. Kako sem lahko izgubila telefon?! Počutim se tako ... ne vem, srednješolsko kurasto ali kaj? Samo enkrat sem izgubila nekaj pomembnega - ključe od garaže, ko smo se šli mulci sankat. Ampak še to sem jih šla potem, ko se je sneg stalil, iskat in sem jih našla! No, še enkrat sem pozabila eno torbico na vlaku. Aja, pa eno veliko vrečo peciva nekoč, ko smo se odpravljali praznovati novo leto (je bilo to takrat v zidanici?). Hm, ok, očitno se meni to dogaja. Ampak telefon? Res se mi ne da zdaj še vseh teh kolobocij z menjavanjem telefona, številk urejat.

Imam pa vsaj novo lepo bundo, ki mi je bila takoj všeč in mi je tudi dobro stala in skratka popoln nakup. Ampak kaj ko je vse skupaj bolj grenko z vsem tem ostalim balastom okrog. Brrr. Grem hitro spat. Naj bo že petek.

Veseli december

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker lahko takrat legitimno (z razlogom in ne kar tako) vklapljam pečico kolikokrat na dan/teden se mi zljubi in testiram še tako neverjetne in olfaktorno izzivajoče recepte.

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker je takrat še več zabavnih dejavnosti, s katerimi lahko animiram vsaj starejšo hčerko (in za pet minut občasno ali v reprizah mlajšo) in združim prijetno s koristnim. Izdelava čestitk, okraskov, domačih darilc in še česa, peka je pa itak in.

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker pridejo dobri možje. Upala sem, da bomo uspeli ostati pri enem, ampak ker ne živimo izolirani od sveta, je bilo skoraj nemogoče izločiti katerega od njih in zdaj darila po malem prinašajo vsi. Kar ni slabo - kdo pa ni rad obdarovan! Ampak trudimo se, da ne bi pretiravali, upam, da se bodo tudi drugi obdarovalci ...

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker lahko takrat upravičeno naredim bilanco za nazaj in seznam za naprej (čeprav iskreno povedano, to počnem ves čas!). Miselno, še raje pa na papir v mali zvezčič, ki ga imam poleg koledarja vedno s seboj za kakšne ideje in zanimive besede v vseh mogočih jezikih in oblikah, in s peresom, tistim z mehko konico.

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker so ljudje malo boljše volje in z upanjem zrejo v prihodnost.

* Ta objava je namenoma enoznačna, pozitivna. Ker sem ugotovila, da večino časa nekaj bentim in robantim in se zmrdujem in imam tega že počasi dovolj in nikakor ne vpliva dobro na mojo psiho. December je torej lep! 
** Občasno pa vseeno lahko zavijem z očmi, prav?

Skupinska druženja niso zame

Ta teden sem pretežno preživela doma z najmlajšo, ki jo je preganjal grd kašelj, in da se ne bi navlekla še česa hujšega, je nisem želela izpostavljati vrtcu in tam gostujoči golazni (virusom, seveda). Pretežno pravim zato, ker sem v četrtek zvečer vseeno zbrala pogum in dobro voljo, se celo malo bolj uredila in prvič v življenju prisostvovala prazničnemu druženju kolektiva. Kdo bi si mislil? A malo žrtvovanja je sem in tja treba in družiti se je dobro, navsezadnje se vsaj s tremi ali štirimi kolegi zelo dobro razumem, dva ali tri globoko spoštujem, do ostalih sem indiferentna, skoraj vse pa sem nezmožna tikati kljub vztrajnemu ponavljanju, da smo pa zdaj kolegi, na istem. Hmnja.

Nisem ljubiteljica druženj z več kot tremi ljudmi, ampak dobro, je kar šlo, mislim, da sem se primerno vedla, jedla z obema rokama, pazila, da nisem komolčila, da sem tudi solato pojedla v enem grižljaju, ne da bi mi visela iz ust, da se nisem pretirano sklanjala nad krožnik, se sratka držala bontona in bila prav prikupna soseda vseh svojih sojedcev, razen tistega na desni, ki se po začetnem pozdravu ni niti enkrat obrnil v mojo smer, da bi se spustila v enega tistih vljudnostnih pogovorov (kar je čisto ok, ker sem še vedno malo "jezna" nanj in na vse njegove akademske dosežke, ki sem jih ob nadzvočni hitrosti podajanja govora morala simultano tolmačiti na enem od svojih zadnjih izpitov). No, hrana je bila presenetljivo zadovoljiva, po treh urah in pol druženja pa sem le zbrala pogum, pozdravila bližnje in daljne sosede, se zahvalila za povabilo in po krajšem pogovoru še z mentorico hitro zapustila lokal. V avtu sem seveda ugotovila, da so se mi na zelo nenevidnem mestu strgale hlačne nogavice, itak, po celotni dolžini noge. J*** ga, sem si mislila, za mano je. Saj ni bilo tako slabo, samo naj hitro pridem domov.

Ponoči se je izkazalo, da le ni vse za mano. Dve uri noči (ločeno) sem poskušala umiriti jokajočo in kašljajočo hčerko, tri ali štiri ure so minile v stalnem obiskovanju stranišča in sprotnem zblodelem ugotavljanju, kaj zavraga bi mi od te "super duper fensi šmensi" hrane lahko tako zelo škodilo, da mi telo ni pustilo, da bi jutro dočakala s kakršnim koli ostankom te večerje v želodcu in črevesju. Obupno. Zaradi hrane se očitno ne splača hoditi na takšna druženja, očitno bom morala najti drug razlog (oz ga bolj podkrepiti in resno verjeti vanj, ja).

Naslednji dan sem po jutranji omotičnosti le uspela preživeti delovno, vmes ugotovila, da nihče drug ne kaže in ne poroča o znakih zastrupitve (vsaj ne s hrano), torej hipoteza o hrani-krivcu ne zdrži? Verjetno res ne, ker je zvečer istega dne podobno kalvarijo z bruharijo doživela starejša hči. Izprazniti prebavni sistem je očitno namen tega virusa (?), potem je vse bolj ali manj dobro, razen vsesplošne utrujenosti in "švohosti". Seveda imam zdaj poleg veliko dela s pranjem kupov rjuh tudi kopico slabe vesti in občutka krivde, da sem jaz tista, ki sem prinesla virus domov. Da se je okužba po vsej verjetnosti prenesla tudi na dragega sostarša, ki je komaj prekinil svojo antibiotično kuro proti angini in že vse dopoldne jamra, da ga zvija v želodcu. Zdaj lahko le upam, da bo najmlajša pripadnica klana ubežala zlobnemu sovražniku prebavnega sistema. Ker bruhati je res najhujša stvar, kar te lahko doleti. Ampak gledat te nebogljene otroke, kako jih to muči in preseneča in straši, je nekaj še veliko strašnejšega.

Če je za to krivo prednovoletno kolektivno druženje, me naslednje leto ne vidijo več. Družabnost gor ali dol.

Slastne kočerje

Ninalena je nedolgo tega pisala o zasilu, pri nas pa so večinoma bolj v igri kočerje, ki jih radi pojemo skupaj, vsi štirje ali vsaj midva. Tisti pozen obrok, ki mu res ne moreš reči kosilo, večerja pa tudi ni, ker skoraj obvezno sledi še eno večerno/nočno hranjenje... jap, mi radi jemo! :) In ta skupni topli obrok mi preveč pomeni, da bi ga zaradi časovne zblojenosti in različnih urnikov in vsesplošnega bezljanja kar ukinila. Tudi odkar sem v službi, grem le redko na kosilo, mogoče edino če ga povežem z druženjem s tistimi dragimi, ki jih ne videvam tako pogosto. Drugače pa raje prigriznem nekaj malega (malica pač) in večji obrok pustim za naš/najin skupni čas. Sicer se M včasih tako pozno vrne iz službe, da od silne lakote ne zdržim in prej pojem sama, ampak no, namen je dober.

Zadnjič sem tako uslišala svojo dolgotlečo željo po parmigiani z veliko skledo solate in malo piščančjega mesa (to je blo zanj), zaradi hčerk, predvsem starejše, ki se ob pogledu na temnomodre melancane vedno kremži, pa sem na hitro naredila še malo kuskusa. Meni je blo slastno. Melancane tudi potem, ko so se že malo bolj ohladile (pred spanjem pač ;)). Oh, se že veselim poletja in upam, da nam uspe na vrtu vzgojit tudi te modre zapeljivke!

Še knjiga

Po ogledu filma sem se zadnjič v knjižnici na polici pravkar vrnjenih skoraj zaletela še v knjigo in se mi je zdelo, da je to znamenje, da jo moram vzeti. Na prvi pogled se mi je zdelo, da tega nikoli ne bom prebrala, taka "chick literature", pa skoraj 400 strani, že to me običajno odvrne. Ampak nekako sem padla notri, seveda je knjiga veliko boljša od filma. Osebe so veliko bolj okarakterizirane, zgodba je globlja, več izvemo o junakinjini preteklosti in odnosih s starših, sploh z očetom, kar je tudi eden od razlogov, da se odloči za takšno življenje delo. Skratka luštno branje, ja, na trenutke je po babje preveč nevrotično, ampak knjigi to vseeno lažje in hitreje oprostim kot filmu. In uspelo mi je v dveh dneh oz. večerih, kar je malodane rekord (in dokaz tega, da je res lahkotno branje ;)).

Knjigo je prevedla Katarina Tolar in mi je njen prevod kar všeč, občasno se je kje kaj zataknilo ob preveč dobesednih prevedkih, ampak na sploh mislim, da je dobro ujela "duha" (nisem prebrala cele knjige v angleščini, samo nekaj odlomkov, tako da ne mislim delat prevodne kritike, no).

Lahko izpostavim en citat? O nakupovalnih seznamih ...
"Vsaka ženska ve in hkrati noben moški ne more razumeti, da tudi če prinese domov čisto vse, kar je na seznamu, še vedno ne bo imel pravih stvari. Zakaj? Zato ker je ženska sveto prepričana, da bi, če bi šla v supermarket sama, izbrala bolje: bolj okroglo piško iz bolj luksuzno poraščenega predela Francije, bolj slasten jogurt, točno tisto solato, ki si jo je želela in katere ime ji vse do razodetja pred društvom za zdravo prehrano še nikoli ni prišlo na uho. Za ženske so seznami šele začetek, koordinate, s katerimi načrtujemo svoje potovanje proti svobodi. (Ne razumite me narobe: Ne trdim, da je vse skupaj pošteno. Kadar ženska kupi neko stvar, ki je ni na seznamu in za katero se izkaže, da ni užitna, se temu reče 'eksperiment'. Kadar isto stvar naredi moški, je to 'zapravljanje denarja'.)"

Zasedimo! Ne, osvobodimo! Ne, ukinimo! ?

Spodobi se, da končno tudi jaz kaj napišem o velefamozni zasedbi FF. Ali okupaciji. Ali osvoboditvi. Hm, kako že? 

Prejšnjo sredo sem se po 12h z navdušenjem sprehodila do avle in se pridružila trumi protestnikov. Jes, to, mladi zmorejo! sem si ponavljala in upala, da je tudi Stephane Hessel slišal o naši zagreti mladini, ki se ne pusti kar tako tlačiti, ki se še zna upreti in pokazati, da vidi nepravilnosti in razmišlja. No, razmišlja že, ampak ko sem tisti dan spraševala, kaj so glavne točke njihovega upora oz. zasedbe, sem doživela precej leden tuš. Kako točno razmišlja ta mladina? Nobenih omejitev, nobenih šolnin za visokošolski študij, brezplačen študij za vse, pa še štipendije vsem! Kako prosim?! S katerega planeta pa so pristali tile mladci? Da ne govorim, da sem toliko stara kot mnogi od njih, pa že 4 leta plačujem državi davke, med drugim za prav njihov študij.

Oni pa pridejo in meni nič tebi nič zasedejo učilnice, v redu, vodstvo šole je razumno, prepusti jim večje učilnice in podpre njihove delavnice, predavanja. Čistilke so strpne, vsako jutro neumorno poskrbijo, da je vhod očiščen vseh smeti, da so stranišča dostojna, verjetno ves čas to delajo. Njih v vsej tej zgodbi res najbolj občudujem, nobene še nisem slišala tožiti.

Ampak ne, okupatorji se ne dajo, nočejo na lep način, zavzamejo še dve učilnici, na silo, vaje in predavanja odpadajo kot po tekočem traku ali se improvizirano izvajajo v izgnanstvu. Zaposleni na fakulteti nekaj časa še kažejo razumevanje, kmalu pa tudi najbolj strpnim prekipi. V branje svetujem tri protestna pisma prof. Mirana Hladnika, ki se je z okupatorji tudi osebno soočil, ko so njegovi študentje, jasno izrazili željo, da želijo prisluhniti njegovemu predavanju, pa so jih okupatorji obtožili, da jim gre le za tiste izpitke, med tem ko se oni borijo za tako visoke, resne cilje. Katere že? Me pa veseli, da se je hkrati s tem tudi sprožila razprava o obremenitvah visokošolskih profesorjev, pogojih napredovanja, habilitacijskih merilih in podobno. Ampak to je že druga tema. Vrnimo se k osvoboditeljem. Ali so raje okupatorji?

Še vedno nisem slišala enega konkretnega uresničljivega predloga, načrta, vse, kar slišim, so pavšalne kritike, kar tako počez. Vse je zanič, na fakultetah ni več prave akademskosti, z bolonjsko reformo je pomemben samo trg, zato je znanje razvrednoteno. Hm? Je res? Vredu, strinjam se, reforma se ni izpeljala najbolje, morda je vmes prišlo do prenekatere prehitre rešitve, ampak prav vse pa že ne more biti slabo. Na našem oddelku se je prav zaradi bolonje mogoče odločiti za skupno diplomo s tujimi univerzami, kar pomeni, da en letnik študija preživiš v tujini. Število možnih izmenjav se je izjemno povečalo in prav tako priznavanje znanj, pridobljenih v tem času. Ampak to demonstrantov ne zanima. Zanje je vse slabo. Hm.

Vredu, zakaj se torej ne odpravijo še na kakšnodrugo visokošolsko ustanovo? FDV? Pravno fakulteto? Hudiča, zakaj ne gredo kar na Ministrstvo? Vlado? Zakaj še vedno vztrajajo pri tej lahki tarči, za katero je bilo jasno, da več kot toliko pač ne bo komplicirala, že zaradi zgodovinskega zavzetja izpred več desetletij, sproščenosti in strpnosti? Ali morda le niso tako zelo prepričani v to, kar govorijo? No, jaz vsekakor nisem več prepričana. Sem bolj žalostna. Spet.