torek, 28. avgust 2012

Little treats

Gotovo še nisem povedala, da imam najboljšega moža na svetu! Ne samo, da kuha in vesla in ribe lovi, ampak je povrh vsega tudi zelo skrben in pozoren. Pred nedavnim sem spet začela zganjati malo več rekreacije in občasno ugotavljala, da me malo pobolevajo kolena, drugič kolk, da so moji stari copati že izgubili vso formo in oporo in da bom, če nadaljujem, kot sem si zastavila, verjetno kmalu morala nabaviti nove copate. Enkrat pozneje, no.

On pa, ne bodi len, vidi namig, tudi tam, kjer ga ni, in hitro najde odlične copate, zame pronatorko. In to toooliko cenejše od tistih, ki jih ponujajo pri nas v trgovinah, da je že prav grozljivo. Viva e-bay!


In tako sem si danes po dveh dnevih živčnosti* in travmiranja po uspešno opravljenem zagovoru dispozicije naloge zvečer v prijetno svežih temperaturah in še vedno s soncem v očeh privoščila sproščujoč tek čez drn in strn po kraških gmajnah ... no, sort of, v resnici je bila potka, je pa res šlo malo gor in malo dol. Superge pa se seveda itak super obnesejo, tudi na bolj surovem terenu (asfalt sem že stestirala...). Happy happy happy!

* In po tonah zaužitih softičev ... they're so chewy it's impossible to resist them!


sobota, 25. avgust 2012

Ko je res vroče

Čez noč imamo v dnevni prepih, da se malo shladi.

Po jutranji kavi izklopimo kafe mašino (a sem sploh že napisala, da jo imamo? No, imamo jo) in jo vklopimo samo, če je res sila, enkrat popoldne, zvečer.

Ob 9.30 zapremo okna in spustimo žaluzije.

Otrokom dopovedujemo, da je bolje biti čim bolj pri miru (knjige, risanje). Kar najbolj vžge, so seveda risanke, ampak ne na televiziji, ker preveč segreva prostor. Na prenosniku. Prepoteni sta pa itak v vsakem primeru ves dan.

Kosilo se skuha v največ 15 minutah (testenine!). Najraje imam testeninsko solato, ker jo lahko pripravim zjutraj (celo večer prej) in je potem kosilo v hladilniku, pripravljeno na katero koli uro, ko nam pač zakruli.

Testeninska solata s paradižnikom, feta sirom, oljkami in svežo baziliko (olje, kis, kisla smetana included)
Brez sladic tudi v vročini ne gre. Gre pa brez pečice. We love it even more! No, mož pravi, da so čokoladni piškoti v podplatu čisto prevladali in da maline niso prišle do izraza, ampak tele mini skutne tortice bomo še delali, ker so čisto preveč luštne! 

Mini cheese cake z ricotto, skuto, jogurtom in malinovim želejem (priredba tega)
Okrog 19h gremo ven po zrak in že odpremo okna v upanju na prepih. Otroci izkoriščajo tople temperature in hodijo pozneje spat (da jim ne bi preveč dneva ušlo, pa kljub temu vstajajo prej kot pozneje, zlasti mlajša).

V glavnem, tudi v vročini nam doma ni dolgčas. Smo pa vseeno začeli razmišljati, da bi namesto manjkajoče stropne luči kupili tole. No, kaj takega, kar je možno dostaviti tudi v naše kraje.

petek, 24. avgust 2012

Moški za štedilnikom

Malo se ga moram pohvaliti. Mož je letos na morju ujel že prav spodobno količino rib in z morsko tradicijo nadaljujemo tudi doma. Ko sem se vrnila iz Bruslja, mi je za večerjo denimo pripravil dagnje na buzaro, prvič, a odlično, za prste obliznit (dejansko sva to počela, potem ko sva namakala kruh v omakico in jo prav po jamsko srebala iz lupinic!).

Potem sva drugič za kosilo sveže domače paradižnike in koromač poročila z brancinoma in krompirjem z dodatkom oljk (brancin po sicilijansko menda) in nastal je dih jemajoč obrok, ki ga še vedno ne morem pozabiti. Po njem sem bila sicer cel popoldan kot zadeta, ampak ta okus ... noro dobro! 


No, zdaj v avgustu sem za kuhinjo bolj ali manj zadolžena jaz in ob pomoči otrok (mami, a lahko danes makarončke? - namig pri zajtrku; mami, a lahko jutri makarončke? - namig pri večerji) ustvarjamo bolj hitra in enostavna kosila. Ampak veseli me že samo spoznanje, da se tudi On loti, in to kako! Očitno je na svetu še nekaj takšnih primerkov ... in prav je tako! ;-) 

ponedeljek, 20. avgust 2012

2 = 3 = 4?

Ko sem pričakovala drugo hčerko, me je najbolj skrbelo, kakšen bo ta prehod na dvakrat več dela in skrbi, pa me je prijateljica (mama treh) hitro potolažila, da je sicer mali šok, ampak dejansko ni dvakrat toliko vsega, če ne drugega, je starejši otrok že večji in manj pozornosti željan (recimo ... sčasoma ... mogoče). Prehod z dva na tri pa je menda sploh čisto samodejen brez posebnih pretresov.

No, tega ne vem, morda mi bo kdaj dano doživeti, ampak danes sem izkusila, kako je imeti razširjeno krdelce otrok v varstvu. Prijateljičina hčerka je iste starosti kot E in sta tudi v vrtcu skupaj, sicer status prijateljstva še ni čisto potrjen, ampak zdi se mi, da sta vse bolj navezani druga na drugo. Tako smo jo danes povabili, da se nam pridruži na igralih, da bi malo razbremenili mamico (z nekajmesečnim dojenčkom). Brez posebnega obotavljanja in na mamino veliko presenečenje smo šle, novim dogodivščinam naproti in naenkrat sem imela še enega otroka! :) No, drugače seveda, ampak malo tega občutka je pa vseeno bilo. Vmes se nam je za krajši čas pridružila še ena punčka, sovrstnica iz vrtca! Kar štiri! No, potem ko smo se poslovili od nje in igral ter odšli proti domu, smo prijateljico uspeli prepričati tudi, da bodo šle punčke skupaj še počivati in tako smo šle skupaj domov, malo malice, malo igranja in potem počitek. No, malo žlobudranja in šepetanja in tistih skrivnih pogovorov na postelji, dlje nismo prišli.

Ampak vseeno je bilo blagodejno. Polovico dneva mi ni bilo treba igrati glavne animatorke, naenkrat so vse lahko počele same, ideje o igrah so kar skakale na plano, padci so bili hitro pozabljeni z malo pihanja in hitrim tekom za žogo, zgodbice so deževale z leve in z desne, tudi moja navodila in ukazi (samo v senci se igrajte, čez pet minut gremo, na pločniku se ustavite, da skupaj prečkamo cesto ipd.). Čeprav sem danes tako skrbela za več otrok, sem imela z njimi mnogo manj dela in sem si resnici na ljubo prav malo spočila! :)

petek, 17. avgust 2012

O sranju in življenju

Obljubim, da bom malo nehala s temi kulinaričnimi in ozimničnimi objavami, čeprav to iskreno povedano predstavlja velik del mojega trenutnega vsakdanjika ... Poleg krotenja dveh kričačk notri in zunaj, na kolesu in brez njega, na sprehodu okrog blokov ali resnejšem pohodu navkreber ali bolj po ravnem. Zvečer se potrudim prebrati kaj dnevnega časopisja, za nazaj, seveda, da manj boli, pa vseeno vsaj priblžno vem, kje (ni)smo. Tako sem včeraj ob krasni večerji (ja, paradise z mocarelo in baziliko in domačim kruhom) končno uspela prebrati Sobotno prilogo.

Tole me je najbolj nasmejalo in hkrati spodbudilo k razmišljanju. Že nekaj časa z veliko težavo, celo averzijo spremljam dnevno-informativne oddaje, še manj razne pogovore in intervjuje in vse bolj se me polašča tisto malodušje nad trenutnim gospodarskim, političnim in družbenim stanjem. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje slišala koga izreči kakšno modro, vse skupaj se mi zdi bolj kot en velik kup sranja ... Rešitve, izhodi in odgovori, my ass. Še predsedniške volitve so se očitno sprevrgle v šov talentov. Naj gredo vsi skupaj nekam. Kljub vsej državljanski zavednosti in odgovornosti se zna zgoditi, da jeseni (in če se ne bo kaj spremenilo, odslej na sploh) ne bom šla oddat svojega glasu. Pa ne zato, ker ima dejansko moč in vpliv na izid volitev samo 2 % volivcev, kot me je podučil dragi, ampak zato, ker je vse skupaj eno veliko sranje, na levi in na desni, zgoraj in spodaj, pri starih in tanovih.

"Vsi vemo, da posameznik, pa naj se še tako trudi in neumorno poskuša v življenju premagati negotovost, nikoli ni do popolnosti zadovoljen, posledice dogodkov ga čustveno kar naprej premetavajo sem ter tja. Nakar končno pride do spoznanja, da nikoli ne bo bolje, da bo vedno dvomil o sebi in da nikdar ne bo zadovoljen s tem, kar je. Zato pravim, raje kot da se slepo zanašamo na to, da bo bolje – ker ne bo! –, vključimo smisel za humor. Humor nas ne bo pustil na cedilu." (vir: Patricija Maličev: Med nami je zdaj več sralcev kot nekoč, SP, 11.8.2012

četrtek, 16. avgust 2012

Paradise

Mož je nedavno pripomnil, da bi mi, če bi vedel, kakšno veselje bom imela s tem, že zdavnaj zasadil kakšen paradižnik. No, zdaj ve. In veselje je res veliko, okus našega domačega paradižnika pa tudi nekaj čisto drugega, tudi če ima sem in tja kakšno piko, posledico julijske toče. 

Ko sem se lotevala vkuhavanja, sem dobila super nasvet in link strokovnjakinje za te zadeve in moram povedati, da se splača poskusiti. Že zaradi vonjav, ki se sproščajo ob pečenju paradižnika! Jaz sem jih morda malo preveč naložila na en pekač, tako da so precej vode spustili in sem jo morala dvakrat odlivati, kar je tudi cel proces ... in pečica po vsem skupaj ni ostala najbolj čista, ampak hvalabogu za samočiščenje. 

Imeti paradajz je po mojem celo bolje kot imeti krompir ... ;)





 





 

torek, 14. avgust 2012

Mrs Ozimnica

Ja, no, če je pa res! Tri od štirih dni, odkar sem doma, se že ukvarjam z enim rezljanjem in kuhljanjem in pasteriziranjem in prekladanjem kozarcev. Pa še paradižnik me čaka - preden grem po novo "pošiljko"! Vmes še iščem ideje in recepte, ker tu res še nisem doma, ampak počasi morda še kam pridem in bom enkrat čisto taprava zgledna gospodinja, pripravljena na najhujše izredne razmere (4 metre snega, hudo pomanjkanje živeža ipd.) :) 

Seveda, na trenutke me mineva, ampak je več tistih drugih, ko z otroškim navdušenjem okušam, voham in poskušam uganiti, kako bo tole izpadlo in kako zelo bom na primer doma vloženih melancan in vonja po Provansi vesela na kak brezbarven zimski dan. No, tako idilično si jaz to predstavljam, o dejanskih rezultatih pa takrat, ko bo mrzlo in sivo.

Tako enostavna sem. Malo sonca tu, malo barve in poletnih vonjev tam - pa četudi v kozarcu, pa sem srečna! Ampak vem, da poletja in teh občutij, navdušenja nad svetlobo in modrim nebom (ljubim polarizirajoča stekla na sončnih očalih!), ne bom mogla podaljšati v nedogled. Ker vsaki sprostitvi sledi stresiranje in delo. Ker tako mora biti.

Pa vendar. Če sem uspela od morske skuliranosti ohraniti nenavezanost na internet in sem brez slabe vesti čisto na trdem, torej, ne tekočem z bolj ali manj bistvenimi informacijami in temami, kaj šele premiki na (a)socialnih omrežjih, potem mi morda uspe še kaj!

Breskve prej (revice, so me morale še malo počakati)

Breskve potem: kompot, breskova marmelad in mešana marmelada ...

Jajčevci prej

Jajčevci zdaj. Prvič stestiran tale recept.

petek, 10. avgust 2012

Po dopustu dopust?

Malo premišljujem in mi kapne, da se ponavlja menda lanska zgodba. Dopust utruja. Mislim čisto resno. Ja, saj je lepo, sonce sije in moja levovska griva je takrat najbolj sijoča, ampak ko se zvečer začnejo oglašat sramežljivi črički (še ne vem, ali smo doma na vasi ali v mestu?), sem povsem izmozgana in izcuzana. Ko nisem doma, sem najbolj navdušena, če sem uspela obiskati vse na must-see seznamu, če otroci niso razbili vseh vaz in so pridelali le kako odrgnino ali buško, če sem se pravočasno spomnila najmlajši namontirati plenice za vožnjo v avtu. Ko sem doma, sem najbolj navdušena, če mi uspe narediti tistih par nujnih reči: ne pozabiti oprati perilo, ne pozabiti, da je treba oprano perilo dati sušiti, pospraviti posušeno perilo (likanje zaenkrat na off, hvalabogu). In posoda pa tisti minimum pospravljenosti, da se ravno ne spotaknem ob pohodim kakšno lego kocko ali avtomobilček.

Ni mi jasno. Odločna, da se ne bom pustila samo takšnim groznim nujam, iščem  porabljam energijo tudi drugje. Navdušujoče, ampak ja, še bolj utrujajoče (ja ja, vem, redna fizična aktivnost sprva zelo utruja in je treba samo vztrajati ...). In da ne pozabim vrta in vseh teh dobrot, ki jih je treba obdelati. Pomirjujoče, že že, ampak a lahko potem vsaj raztegnemo dan na 29 ur?! Zdaj bolje razumem tiste spomine iz otroških let, ko so se marmelade in kompoti vkuhavali pozno v noč. Ah, idila.

Ja, lepo je biti na dopustu, se poditi za otroki in ugotavljati, kako vse bolj spretni/zvedavi/da, tudi domišljavi postajajo, obirati pordele paradižniki in brez težav napolniti majhno gajbico (itak, da se moram pohvaliti! ;)), zakuhati domačo paradižnikovo mezgo in pripraviti nekaj kozarcev breskovega kompota in marmeladice ... Ampak res mi ne zamerite, da nisem tako ažurna pri pisanju. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje tako zdelana. Na dopustu!