Vem, da imam srečo, da živim na prometni liniji, da je razdalja ravno prav kratka/dolga, da imam razumevajoče razmere v službi, kjer ni prehudo, če kdaj zaradi zamude vlaka, pridem malo pozneje, kot načrtovano. To se ne zgodi pogosto, po Murphyju pa vedno takrat, ko imam kaj pomembnega.
Ampak sramotno se mi zdi, da niti glavna železniška postaja v prestolnici ne premore neke osnovne infrastrukture za enostavno, potniku prijazno potovanje. Seveda, v glavni rumeni stavbi so stranišča, prostori za shranjevanje prtljage, nekaj trafik in celo en (1) avtomat za prodajo vozovnic, ki je zelo praktično situiran pol metra od okenca, kjer karte prodaja večinoma zdolgočaseno osebje. Menda ga uporabljajo testno.
Ampak železniško postajo kot potnica dojemam širše, po moji skromni presoji je tudi železniški podhod del železniške postaje. Ne razumem, kako ne morejo tudi na tisto stran, kjer zdaj stoji žalostno zapuščeni, a krasni podhod proti Bežigradu namestiti kakšnega avtomata za prodajo vozovnic, magari testnega. Ali pa se dogovoriti s katero od bank za postavitev bankomata. Ali pa vsaj podaljšati čas delovanja tiste dislocirane enote za prodajo kart (ki je btw med poletno (turistično?) sezono zaprta). Ali pa privabiti trgovce, storitve s simboličnimi ali vsaj razumnimi najemninani, kot znajo to drugje?
Verjetno mnogočesa ne razumem in sem res ena uboga potničica, da se ukvarjam s takimi stvarmi, ampak prav nepredstavljivo se mi zdi, da občina toliko vloži v ureditev tistega dela potniškega "terminala" (what a joke), ki vodi v dobro preurejeno Navje (igrala, lokali ipd.), potem pa ni od vsega skupaj nič. Prostori so prazni, po njihovem mnenju ljudje raje hodijo "po zraku", po prehodih za pešce, kot v podhode. Od kje jim ta veleumna zamisel? Aja, saj je res, tudi sama sem nekajkrat raje šla čez cesto po soncu, kot po tistem zapuščenem, žalostnem podhodu. In spet smo pri vprašanju kura-jajce ... Čas pa gre mimo. Čez pet, deset let bo verjetno prepozno za tisto jokanje: "Zakaj le zakaj ni nobenih potnikov več...?"
