petek, 28. september 2012

Niti t od potniškega terminala

Že vsaj štiri leta sem redna potnica na vlakih Slovenskih železnic. Potovanje z vlakom se mi zdi praktično, ker pridem v center mesta in mi ni treba iskati parkirnega mesta, cenovno ugodno, ker ni odvisno od volatilnosti nafte, trošarin ali vladnih kapric, in predvsem terapevtsko, ker imam v tiste pol ure ravno dovolj časa za mentalno pripravo na delovni dan/prebolevanje raznoraznih dnevnih tegob/destresiranje/poslušanje glasbe ali avdio različice Economista ... Božansko. 

Vem, da imam srečo, da živim na prometni liniji, da je razdalja ravno prav kratka/dolga, da imam razumevajoče razmere v službi, kjer ni prehudo, če kdaj zaradi zamude vlaka, pridem malo pozneje, kot načrtovano. To se ne zgodi pogosto, po Murphyju pa vedno takrat, ko imam kaj pomembnega.

Ampak sramotno se mi zdi, da niti glavna železniška postaja v prestolnici ne premore neke osnovne infrastrukture za enostavno, potniku prijazno potovanje. Seveda, v glavni rumeni stavbi so stranišča, prostori za shranjevanje prtljage, nekaj trafik in celo en (1) avtomat za prodajo vozovnic, ki je zelo praktično situiran pol metra od okenca, kjer karte prodaja večinoma zdolgočaseno osebje. Menda ga uporabljajo testno.

Ampak železniško postajo kot potnica dojemam širše, po moji skromni presoji je tudi železniški podhod del železniške postaje. Ne razumem, kako ne morejo tudi na tisto stran, kjer zdaj stoji žalostno zapuščeni, a krasni podhod proti Bežigradu namestiti kakšnega avtomata za prodajo vozovnic, magari testnega. Ali pa se dogovoriti s katero od bank za postavitev bankomata. Ali pa vsaj podaljšati čas delovanja tiste dislocirane enote za prodajo kart (ki je btw med poletno (turistično?) sezono zaprta). Ali pa privabiti trgovce, storitve s simboličnimi ali vsaj razumnimi najemninani, kot znajo to drugje?

Verjetno mnogočesa ne razumem in sem res ena uboga potničica, da se ukvarjam s takimi stvarmi, ampak prav nepredstavljivo se mi zdi, da občina toliko vloži v ureditev tistega dela potniškega "terminala" (what a joke), ki vodi v dobro preurejeno Navje (igrala, lokali ipd.), potem pa ni od vsega skupaj nič. Prostori so prazni, po njihovem mnenju ljudje raje hodijo "po zraku", po prehodih za pešce, kot v podhode. Od kje jim ta veleumna zamisel? Aja, saj je res, tudi sama sem nekajkrat raje šla čez cesto po soncu, kot po tistem zapuščenem, žalostnem podhodu. In spet smo pri vprašanju kura-jajce ... Čas pa gre mimo. Čez pet, deset let bo verjetno prepozno za tisto jokanje: "Zakaj le zakaj ni nobenih potnikov več...?"


četrtek, 27. september 2012

Namesto rolic ... rolce

Ja, odkar so temperature spet znosne, pečica veselo kliče ... in zadišale so mi rolice, tiste posvečene cimetove. Ampak ker sem slučajno v hladilniku imela eno listnato testo tik pred pretekom roka, sem naredila ene druge rolice, ki so me tudi že dolgo matrale. Takšne z oljčnim namazom in zelišči. Njam! Enostavno, da bolj ne bi moglo bit.


Ps: Mož stoji pred hladilnikom in stoka: "Meso?! Meso?!"

ponedeljek, 17. september 2012

Inspector Callahan

"Do I feel lucky today?" No, ne samo danes, danes sem jo kar dobro odnesla, ampak ves teden mi visi na nitki ali jaz visim na nitki ali nekaj takega. Mislim, nič pretresljivega, samo vse sem si nagrmadila na kup, vede in nevede hkrati, tako pač je. Kot je pač tudi dejstvo, da zna biti, da iz prehlada ordinaris preidemo v kaj bolj gastroenterokulitičnega. Morda celo na letalu na seminar, kjer bom čisto zares govorila pred ljudmi, jaz kot jaz in ne kot glas koga drugega (in to pred odraslimi, strokovnjaki, akademiki). Aja, zakaj bi zboleli? Samo zato, ker je šel mož v službo. Vam povem, služba je hudo tveganje. Ker danes bolani ljudje ne ostanejo doma, ampak se raje na pol mrtvi privlečejo v službo. In potem okužijo še ves kolektiv, za bonus. Res smo daleč prišli ...

Kje si, inšpektor Callahan, da končno narediš red v tej naši deželi, v teh naših ljudeh?


sreda, 12. september 2012

Črno-belo

Smešno, kako se človek naveže. Popravek - kako se navežem. Niti ne vem za to, pa sem potem vsa solzna, ko obsedim v sobi pred svojim starim na-novo-preseljenim pianinom ("Lahko greš igrat klavir, ampak vaditi boš morala drugje, ne bomo ga kupili..."). V trenutku imam spet 11 let in vadim v zgužvani dnevni sobi našega blokovskega stanovanja. Ali pa 13, ko se mučim s Hrovatom v svoji sobi s krasno jutranjo svetlobo. Ali pa 24, ko s trebuhom in trdimi prsti posedam pred starimi notami v novem bivališču, ki ga tako težko imenujem dom, čeprav je tam nekaj mojega. Ali pa 27, ko ob selitvi v novo stanovanje in večnemu pomanjkanju sredstev za vse, kar še manjka, pomislim tudi na to, da bi pianino prodala.

Ampak ne morem in verjetno nikoli ne bom mogla. Zdaj je doma. Zdaj sem doma.


torek, 11. september 2012

Moto

Nočem, delati reklame, ampak Nikeov slogan pač zmaga. V kombinaciji z eno podpovprečno in dokaj nadležno pesmico pa mu sploh ni para (beri: kaj rabim, da se zmigam in zares naredim, kar moram).

Danes se je začelo ob 5.35 s tuširanjem in umivanjem las (cel projekt), nadaljevalo ob 7.31, ko sem uspela ujeti vlak, čeprav sem deset minut po vrtcu iskala izgubljene copate (?! - ne, ne maram tega novega sistema oddajanja/prevzemanja otrok pri enih vratih in zmečimo copate v škatle - zakaj pa so potem garderobe?).

Ob 9.07 je bilo konec nujnega sestanka s tehnikom (začetek ob 9.01).

Ob 11.24 sem odkljukala skoraj vse z današnjega (no, čisto vse z dopoldanskega) seznama!

Gremo naprej!


PS: ja, telefon imam potiho. Včeraj me je izučilo ... 

PS2: po pomoti sem malo iztaknila internetni kabel iz računalnika ... works miracles!

četrtek, 6. september 2012

Hvala?

Ko nam nekdo nekaj da, se mu lepo zahvalimo in smo veseli. Kajne? Drobne pozornosti so tu, da nas razveselijo in polepšajo dan. Vse ostalo je odveč in nepotrebno, se vam ne zdi?

Ampak ja, tudi meni je kdaj neprijetno ali sem celo malo v zadregi, ko se me kdo spomni s kakšno malenkostjo, darilcem, še posebej, če se (meni) zdi, da ni nobenega posebnega razloga zato. Tudi takrat, ko sem sosedi spet  nesla skledo domačih paradižnikov, nisem imela kakšnih skritih namenov (usluga sem-usluga tja), ampak sem ji preprosto želela podariti malo "svojega domačega pridelka". Pri tem pa nisem računala na njen odziv, skoraj stisko. Kar ni se mogla nehati zahvaljevati in v nekem trenutku ji je postalo celo malo nerodno, češ da mi pa tudi ona mora vsaj nekaj dati ... Smešno, ni? Mar zdaj res vse in vsi funkcioniramo po načelu ti meni-jaz tebi, pa raje ne prejemamo, da nismo potem česa dolžni ... 

ponedeljek, 3. september 2012

September in lačni otroci


Morda samo jaz poslušam napačne stvari, ampak v zadnjih dneh sem vsaj trikrat (spet) slišala govoriti o tem, da so slovenski otroci vse bolj lačni. Da so obroki v šolah njihovi edini topli dnevni obroki, da jih vse več doma trpi veliko pomanjkanje in živi ob praznih hladilnikih.

Ne morem si pomagati, da se ne bi ob teh izjavah zgrozila, vi ne? Je to res mogoče? Vem, prihodki so vse nižji, hrana vse dražja, povišanja bodo (domnevno zaradi suše) v jeseni še višja, ne le pri žitu, ampak tudi pri mesu, mlečnih izdelkih, skratka vsem ... Vse več družin, starejših bo s težavo shajalo čez mesec, če sploh. Humanitarne organizacije že zdaj ne zmorejo več pomagati vsem, ki bi to želeli.

Take novice in slike, ki jih zraven vidim (ali si jih predstavljam), me pretresajo. Res ni pošteno, vsi si zaslužimo dostojno življenje. Ampak po drugi strani sem pretresena, ko vidim, da se mnogim niti ne da več znajti, zbrati moči, da bi se rešili iz te situacije. Gredo rajši po paket. Predstavljam si, da je to hudo in je treba požreti ves ponos, da greš nekam reč, da nimaš kaj dati v lonec, da ti je zmanjkalo denarja za preživetje. Grozljivo.

Hkrati pa berem, da večji slovenski kmetje le s težavo najdejo koga, ki bi jim pomagal pri obiranju pridelkov. Pa se spomnim na starejši upokojeni par, ki vsako leto poleg vrtnin, ki jih pridela na svojem vrtu, pomaga pri nekem kmetu v zameno za jabolka in druge pridelke. Tudi sama sem letos kot vrtnarka začetnica nekaj pridelala, večine pa ne, ampak s kakšno izmenjavo sem prišla tudi do npr. kumar in stročjega fižola, ki so se nam spridili. In smo vseeno jedli, dobro, zdravo in domače. Vem, to ni isto. Ampak vseeno ne razumem, kako je mogoče, da so otroci lačni. Česa točno so lačni?


Tudi moji hčerki sta s septembrom spet zakorakali skozi vrtčevska vrata. Med poletjem sta veliko časa preživeli z mano, najbolj pa so se mi v spomin vtisnili prizori, ko sta na izletu (brez sladoleda, trampolina in podobnih nujnosti za vsakega otroka) s slastjo vsaka pojedli po tri nektarine, ko sta na travniku pri starih starših zobali ribez z grma, ko mi je starejša pomagala pasirati paradižnik za mezgo, ko sta vozili kolo pred blokom in opominjali sovrstnico, ki je jedla čips na pločniku, da je treba lepo jesti, da hrana ne pada na tla, če pa že, da jo je treba nesti v travo, da jo tam pojedo ptiči ali druge živalice, ko je mlajša na obisku odklonila sadni sok in želela piti vodo, ko sta sedeli pod drevesom in vsaj pol ure kot po tekočem traku in brez prerekanja in ugovarjanja jedli ne najbolj sladke, ampak nonotove češpe.

Vem, ne morem primerjati svojih otrok z otroki, katerih starši so brezposelni ali v slabših službah z nerednimi in mizernimi plačami. Vem, moji otroci imajo polne riti vsega. Ampak vseeno težko verjamem, da tudi drugi slovenski otroci (in družine) nimajo možnosti in priložnosti, da se tako ali drugače najejo dobrih in zdravih živil. To, da včasih otroci brez zadržkov govorijo, da ni kaj jesti, da so lačni, pa si čisto brez težav razložim tudi z domišljavostjo in prezasičenostjo s tv dobrotami od "mlečnih" rezin do Im lovin' it packarij ... Tudi moja najmlajša je bila včeraj popoldne lačna in jokava, ampak pri večerji pa je vedela, da mora pojesti pripravljeni obrok, sicer bo morala lačna od mize ...

Ne vem, morda mešam hruške in jabolka in gre za čisto druge stvari. Ampak preprosto ne razumem.