Krogi in spirale - my way

V zadnjem času me posebej navdušujejo okrogle in spiralne oblike. Na vsem, od obleke do hrane. To, da so moje čačke običajno prav neke vrste spiral in krogov, sem se pa itak že navadila. Šele pred kratkim pa sem pomislila, da je morda kakšna globlja razlaga za tem (ki mi bo jasnovidno razkrila, kdo dejansko sem in kaj počnem in kaj bo iz mene v tem življenju). Ampak seveda nisem imela še veliko časa, da bi se posvetila detektivskemu zalezovanju preverjenih grafoloških/psiholoških razlag, stric Google pa me je že v trenutku odvrnil od kakršnega koli poglobljenega iskanja in sem samo hitela zapirati vsa odprta okna. Ne, nočem brati, da risanje krogov in spiral pomeni, da sem prikrito jezna in agresivna zaradi nekoga ali neke situacije, ki je ne morem spremeniti ... Odločila sem se, da so moji krogi in spirale pozitivni znaki moje krasne osebnosti in splošne življenjske naravnanosti. Sklenjen krog kot znamenje popolnosti, naravnosti, topline (sonce, luna), spirala kot znamenje neskončnih možnosti, razgibanosti in pestrosti ... How 'bout that?! 

Moje najnovejše (3 leta stare) kopalke

Obleka/Tunika za dobro voljo

Čokoladne spirale - iz kvašenega testa in čokolade, jaz sem uporabila manj sladkorja v testu, pri čokoladi pa sploh nič in so bile krasne ... še več dobre volje! ;)

So trenutki

... ko si zaželim, da spet imela recimo 10 let manj, da bi še imela tisto mlado norost, naivnost, zagnanost, samozavest, jebivetrovstvo, zagon, energijo in voljo. Sicer nisem čisto prepričana, da sem takrat vse to imela, vsekakor pa imam zdaj, ko gledam nazaj, občutek, da sem bila res neustrašna in da me izzivi in preizkusi niso spravljali v tako brezupno zastrašujoč položaj, ko pozabim, na vse, kar znam in vem ... Sem upala, da s starostjo pride več zaupanja vase, pa imam občutek, da samo vse bolj vem, česa ne vem, znam, kako bi lahko še bolje, in da se ne morem odtrgati od tega ... Frustrirajoče. Da se moram zdaj dejansko zavestno odločati za fejkanje, če hočem dajati vtis, da obvladam. Blj

Čista 5ka

V soboto je padla. Najprej s skupnim tekom po rosnatih potkah sredi prekmurskih njiv, dolgim zajtrkom na soncu in vsemi tistimi pogovori, za katere v običajnem vsakodnevnem ritmu skrbi za dom, nasledstvo in lastno duševno ravnovesje pogosto zmanjka časa in energije. Potem sta se kot stara zakonca odela v šlafrok, odmaširala v svet savn in tam v bolj ali manj bližnji družbi res starih zakoncev prekuhavala viroze in čistila sinuse. Še celo zmasirati sta se dala in nato zaskrbljeno ugotavljala, kako zavo-zlan (-žen?) je njun vsakdan ... In nazadnje še sklepni, res praznični del vikenda, ko žena odločno natakne decimetrske salonarčke, se stlači v oprijeto in (pre?)kratko oblekico, se prostovoljno naliči in nadene najširši nasmeh, kar ga premore, za tistih 45 minut večerje v hotelskem pritličju. Cel dogodek. Veliko smeha, navihanosti in igrivosti, resnih in razmišljujočih momentov, predvsem pa hvaležnosti ... Že 5 let! ... Res šele 5?

Sonce, veter, voda

Ne, nisem na morju, ampak vseeno me vsakič znova oblije nepopisno veselje, celo sreča, ko v soncu prečkam most čez reko, ki v tem času z močnim tokom drvi mimo, in mi veter mrši lase in plašč in mi je naenkrat vseeno za vse, kot da v ta tok spustim misli in gledam, kako se premetavajo po brzičkah ali samo gladko tečejo naprej, stran, izklopim možgane in samo uživam v tisti minutki, kjer so sile narave močnejše od mojih notranjih bojev in skrbi in zunanje pločevine in smoga (ja, še na boleče noge od petk pozabim!) ... Ničesar drugega ni, samo sonce, veter in voda. Potem sem spet na domači strani in svet je lep.

Pri nas merimo visoko

Tista z visokim letanjem in nizkim padanjem, se mi je od vedno zdela prav bizarna in še vedno se z grenkobo spomnim, da mi je bila nekoč očitana od drage mi osebe. Ampak zdaj sem že prerasla zamero, verjamem, da je bila situacija nemogoča (utrgana mladostnica, ki bi to in ono in vse) in da v sili človek tudi kako tako nepremišljeno reče.

Zadnjič me je nanjo spomnila dr. Filomena. Komentar itak ni potreben.

V glavnem, pri nas še vedno merimo visoko, do lune, zvezd in sreče, kljub vsemu in prav zaradi vsega ... in morda se pa to le prenaša z geni.

Kako sem se presenetila in ostala živa

Bežno sem se že pohvalila, da sem postala redna tekačkica, ampak danes pa moram zapisati malo več. Začelo se je pred več kot petimi leti, ko sem po zimskem rednem plavanju poskusila prešaltati na tek. TEK! Jaz, ki sem od osnovne šole naprej s kepo v trebuhu čakala vsa tista mukotrpna testiranja na 60 in 600 m, kjer sem brez izjeme vedno pristala pri zadnjih. V srednji šoli so se zadeve še bolj nevarno stopnjevale z eno hitlerjansko učiteljico, ki nas je petek in svetek gnala na en hrib, trčečim korakom, če si imel kondicijo ali ne, vsakič znova se mi je zdelo, da z vsakim zasoplim vdihom in izdihom malo umiram, še posebej, ker me je potem vedno zelo kmalu začelo še tiščati tam pri strani ... Obup! Danes vem, da me je bolelo, ker nisem dobro dihala. Vem, da nisem napredovala, ker nikoli nisem stisnila zob (no, preredko) in sem vedno začela hoditi, ko je postalo pretežko.

Skratka, pred petimi leti sem si kupila prve res tekaške superge. Potem je bilo malo preveč vsega, delo, nosečnosti, pomanjkanje volje, pred kratkim pa ena trmasta odločitev, da pa ne bom pussy. Pa ne zato, ker je zdaj tako moderno teči, ampak zato ker sem izvedela, kaj sem delala v preteklosti narobe (no, največ je k temu prispevalo to, da je mož veliko bolj športno/tekaško pismen in izkušen). Ker sem dojela, da potrebujem še dobršno mero fizičnega napora, da ponoči mirno spim. Da potrebujem redno dozo časa zase, da sem lahko potem bolj prebavljiva za okolico, posebej moža in hčerki.

In tako sem poleti spet začela na začetku, s par minutami teka in enako količino hoje vmes. Prvič sem pretekla šest minut in prepričana sem bila, da bom izdihnila kar tam, na licu mesta. Zato sem potem zmanjšala na tri minute teka izmenjaje z minuto, dvema hoje. Vsega skupaj bore malo. Ampak počasi se daleč pride.

In danes? Danes sem šla na preverjeno daljšo progo, ob reki in na soncu, in po ogrevanju neprekinjeno sopihala več kot 45 minut! Ne, ni bilo lahko, ves čas sem morala namensko preusmerjati misli drugam, ne razmišljati o tem, da mi je težko, do me že malo boli, da bi se morda kar obrnila, da bi se ustavila in hodila, da bi ... ne, nisem se ustavila, niti ko je pot zavila v klanec. Šele na vrhu sem za trenutek postala, se nasmehnila, si čestitala, šla nazaj. Še celo pospešila sem na koncu in prvič res začutila, da imam močne noge, da me nesejo, da bi šlo tudi še kakšno minuto, deset dlje ... Zmaga! :D 

Jutri začnem

... novo študijsko leto, ne kako odbito dieto (čeprav??). Spet sem kar malo vznemirjena in navdušena, da bom spet imela možnost delati s študenti, če se vse izteče po načrtih, celo na obeh smereh, prevajalski in tolmaški. Malo me skrbi, ali bom letos le uspela najti pravo ravnotežje med pripravami in delom za pedagoške ure ter raziskovalnimi urami za svoje tako rekoč primarno delo. Za vsak primer se že zdaj (miselno) pripravljam tudi na vmesne prekinitve zaradi neizbežnih bolezni hčerk, zaradi katerih sem bila lani običajno čisto iztirjena ... no, vseeno upam, da jih ne bo veliko in da bomo gladko speljali najprej prvi semester in potem še drugega. Vmes bo seveda še cel kup drugih preizkušenj od poklicnih do akademskih, ampak vse to sodi zraven, ne? Vsekakor pa tudi upam, da bo prihajajoče leto tako bogato in poučno, kot je bilo preteklo.

Ja, ljubim sveže začetke in ustaljen ritem dogajanja ... pa vi? :)