sreda, 29. maj 2013

Mala velika biba

Preden bo leto naokrog, ker čas tako hitro teče in se sploh ne dohajam več, moram (vsaj) en zapis posvetiti naši zdaj že triletni čebeli. Mlajša je in (ponavadi) manj glasna od starejše sestre, zato ima včasih občutek, da mora na drugačen način pritegniti pozornost, seveda. Je pa prav užitek (ali groza, kakor vzameš ;)) gledati, koliko stvari kar pobere od svoje starejše vzornice.

Vendar vsemu papagajastemu ponavljanju navkljub tudi vse bolj ugotavljam, da je čisto in povsem sama svoja. To me najbolj presenča in navdušuje v materinski vlogi, ugotavljanje, kakšni so otroci, kakšen je njihov temperament in kako zelo sta si ti dve mali buči različni. V. je bolj umirjena, zelo pozorno spremlja okolico, opazuje svet okrog sebe in hitro pogrunta, kako se čemu streže, kaj mora narediti, da izzove odziv. Rada ima sestavljanke in stiskanje k mačku, ki se ji začuda kar pusti, tudi občasne praske je očitno ne zmotijo in ga še vedno z veseljem prenaša naokrog in mu pusti, da se ugnezdi pri njej, tudi ponoči. Zjutraj je začela malo dlje spati in je vedno dobro razpoložena, ko se vsa kuštrava primaje in začne čivkati: Dobro jutro, mami, dan je že, jaz sem že vstala! A gremo v vrtec?

Odkar smo ji ostrigli lase, je malo pozabila na čopke in špangice, sicer pa je bolj punčkaste sorte in se rada gleda v ogledalu. Drugače kot sestra, ki je najraje v supergah in trenerki, se raje obuje lepše sandale oz. balerinke in tudi "kiklica" ji je zelo pri srcu. Boji se praške lutke volka in knjig, ki spuščajo zvoke. Veliko raje ima "navadno" rdečo kapico iz zguljene Grimmove knjige, pa tudi italijanska Pepelka jo vedno znova zamakne ... 

Ko ji ustreza, je že velika in zmore sama, ko kje zagledamo kakšnega mladička, na fotografiji ali v živo, nekaj majhnega živega ali neživega, pa vedno reče, lej, majhna V. :) Še nekaj mesecev bo res tamlajša, potem pa se bodo zadeve malo spremenile, ampak upam, da je ta neslavna vloga srednjega otroka ne bo kaj posebej prizadela, navsezadnje bo tudi ona končno zares postala velika in starejša sestrica. Vse najboljše, draga moja biba! :)






četrtek, 23. maj 2013

Vsaj zelenilo, če se že jasnina obotavlja

Danes je en tak siv in mrzel dan in čeprav sem šla od doma pozneje kot običajno, sem pozabila vzeti šal, zato sumim, da me bo zeblo. Precej. Včeraj sem delala 12+ ur, tako da sem danes malo bolj počasna in mehka. Paše. Jutri bo pa petek in zvečer bom pekla torto.
In še ključno vprašanje: bo potem kaj s tem dežjem ali moramo preventivno raje zaliti vrt, da si letos obilni poganjki (yes!) solatke in korenčka in redkvic - skrbno očiščeni plevela (yes!) in z lepo zrahljano posteljico - slučajno ne premislijo?

Balkonsko zelenilo, izdaja 2013




petek, 17. maj 2013

... in ko bi želela zavrteti čas naprej (aka. Where is the Fast Forward button when you need one)

Menda je bil ravno dan družine, ko sem spakirala kufer, pustila doma bolnega otroka in šla spet v svet. Kljub vsem novoletnim in vsakotedenskim zaobljubam se nisem mogla in še vedno ne morem znebiti občutka slabe vesti, pa čeprav nisem šla (teoretično) na dopust, ampak bom za svojo odsotnost (ki se je na koncu izkazala za ne-delo, spet) plačana (kot bi delala).

Ko sem možu povedala za ponudbo, ki je kakopak prišla v zadnjem hipu, je rekel, naj seveda grem, še preden sem razložila, koliko bi bilo stroškov in koliko neto izplena. Tudi potem se je izkazalo, da je koristi več kot izgube, celo v tem ekonomskem smislu, kar dandanes le ni nezanemarljivo. In tudi prijateljica me je samo vprašala, kaj bi bil moj instinktivni odgovor in da naj pač tako naredim. Je pa res, da je dan pred odhodom še zbolela hčerka in dobila antibiotike in sem torej še večji ego-zmaj, če vseeno kar grem in jo pustim v varstvu gospe, ki nam je v preteklosti že pogosto priskočila na pomoč, ji popolnoma zaupam in jo ima hčerka rada.

A razumsko sem se le prepričala, da bo vse v redu in da ni nič narobe, če sem na trenutke "egoistična" in postavim svoje poklicne/karierne prioritete pred svoje materinske prioritete in dolžnosti. Me pa še vedno moti in jezi že samo dejstvo, da o tem začnem razmišljati, da se takšna ambivalentna občutja sploh pojavljajo, da moramo ženske (ali tudi moški to počno?) vedno nekaj tehtati in se odločati, ali bomo bolj mame ali bomo bolj uspešne ženske v svojem poklicu, ki zgrabijo dobre poslovne priložnosti, ko se pojavijo.

Morda bi mi kakšen ekonomist znal na hitro preračunati, koliko je vreden moj čas, prosti ali delovni, kdaj se mi "splača" sprejeti ponudbe in kdaj so prihodki prenizki, da bi odtehtali materialne, časovne in predvsem čustvene vložke. Vendar se mi zdi, da tudi matematika na neki točki odpove. Je pa res, da ko ugotovim, da je nekaj izvedljivo, in se vse tako "poklopi", da od mene le ne zahteva nekega nečloveškega in nadnaravnega napora, se pač za nekaj odločim in zavestno preprečujem kakršno koli izpraševanje za nazaj, ali je bila odločitev pravilna ali ne. Običajno se to itak pokaže šele čez čas, iz tiste perspektive, ki jo v samem trenutku pač ne moreš imeti. Ampak v vsakem primeru ne želim obžalovati nobene odločitve, ker je po mojem vsaka dragocena in vsaka me pripelje do določene točke, da določen uvid, ki ga brez tega verjetno ne bi imela.

Je pa prav gotovo hudičevo težko. Krmariti med vsemi temi odločitvami in prevzemati odgovornost za svoje ravnanje. Posebej če ob vsem tem notranjem viharjenju pomisliš še na morebitno zunanjo percepcijo, torej kaj si bodo o tem/ tebi mislili drugi. Ampak na srečo, sem že dovolj stara, da lahko vsaj to drugo z nasmehom odmislim. In odštevam ure do takrat, ko bom spet stopila skozi domača vrata, odložila kovček in stisnila svoje najdražje.

ponedeljek, 13. maj 2013

Ko bi želela ustaviti čas

Dolgo sem čakala, danes pa sem si le uspela (v naglici) privoščiti prvi letošnji pravi gelato. Skoraj v stilu. Ampak bil je več kot odličen in sonce je bilo ravno prav močno in veter mi je mršil lase. Nepopolnost bi bila težko bolj popolna.


petek, 10. maj 2013

Instant

Letošnja pomlad je bila dolgopričakovana, potem se je pa tako hitro zgodila, da sploh nisem še čisto dojela in seveda sem zamudila tiste prve izrazite barve in cvetenje češenj in take reči. Potem se še to vreme kisa in mula in čisto v vsem pretirava. Ampak včeraj sem na sprehodu s hčerkama skrenile s ceste v
visoko travo (?!) in nabrale za tri šopke pomladi. Now it's offical - spring is definitely here!
 

četrtek, 9. maj 2013

Povečerjek

Ker sem imela pred časom malo težav s hitrim upadanjem sladkorja in posledično slabim počutjem, se je moj dragi odločil, da mi na vsakem koraku malo "popestri" življenje s krajšo ali daljšo pridigo o rednem hranjenju, na vsaj tri ure, ja, o živilih z nizkim glikemičnim indeksom, ki me bodo za dlje nasitila in upad sladkorja v krvi ne bo tako drastičen, o zdravnih prigrizkih in podobno. Ja, saj jaz to že vse vem, ampak ko sem v tistem svojem delovnem/lenobnem zagonu, pač ne gledam na uro, ker me samo opozarja, kako prehitro teče zadnje čase. Me je pa spravil v zelo dobro voljo en .pdf s tabelo živil in količinami OH in vrednostjo glikemičnega indeksa in takimi finimi "statističnimi" podatki, kjer je bil na koncu predstavljen primer dnevnega jedilnika - 6 obrokov - zadnji je bil imenovan povečerjek! In to je dovolj, da se zdaj bolje počutim, ko se ob večerih ne morem upreti temu, da si ne bi pripravila "še kaj malega" za pod zob. Pa niti ne za to, ker bi mi sladkor padel, bolj imam ene take magdalenicaste priokuse sladko-slanih kombinacij, ki jim je pač treba ugodit. V hipu, itak!