torek, 30. december 2014

Pod črto

Leto 2014 je bilo še eno v vrsti tistih brzinskih, polnih let, ki se očitno začnejo po tem, ko dosežeš eno zrelo starost in začneš uživati življenje. Nekaj imajo pri tem opraviti tudi otroci, a sem prepričana, da gre bolj za stanje duha. Dokončnega odgovora nimam, le izkustveno se mi zdi, da gre vsako leto hitreje mimo …

Kakor koli, leto 2014 je bilo pri nas oz. zame dobro leto, odlično celo, za kar sem res hvaležna. Veliko smo bili zunaj, vrtnarila sem kot velika, znova sem začela več brati, še celo na morje smo uspeli iti. Naše razburljivo poletje je vrhunec doseglo z bratovo azijsko poroko in evropsko žurko, ki je ne bomo zlepa pozabili. Po koncu porodniškega dopusta sem se z veseljem vrnila v službo, sicer smo bili v novi sezoni vrtca že kar nekaj bolani, a nič res hujšega, tako da se ne bom pritoževala, super se mi zdi, da sta se oba vrtčevska otroka lepo vključila v skupino že od prvega dne in se privadila na vzgojiteljici, tako da prehod res ni bil nič hudega. Starejša pa je s še večjim navdušenjem postala šolarka in me z vsakim dnem bolj preseneča, kako raste in postaja vse bolj, no, samosvoja, čisto pravi Človek. 

Še bolj na osebni ravni pa je bilo iztekajoče se leto prelomno in pomembno za moje zdravje, telesno in psihično, ki sem ga spet ujela na vajeti (upam!) z redno telesno dejavnostjo, s tekom, ki mi je odprl nova obzorja in s katerim sem spoznala, da zmorem. Marsikaj. Čeprav je težko in bi bilo lažje odnehati, vem, da zmorem še malo več, dlje, hitreje. Neprecenljiv dosežek.

In ja, znova imam kratke lase. Življenje je lepo. Hvala vsem, ki ste me v tem letu spremljali tu na blogu, tudi zaradi vas se mi je marsikdaj na obraz pričaral nasmeh in je posijalo sonce. Ja, včasih stvari niso bile najbolj enostavne in se je tudi stemnilo in pooblačilo, ampak tisto je že mimo, spominjali se bomo sonca in lepih dni, ki jih v 2014 ni manjkalo. Upam, da jih bo dovolj za seme tudi za novo leto 2015. Srečno!

Pa kaj, če imam poležane lase - tekla sem! :-)



ponedeljek, 29. december 2014

Praznikujemo

Upam, da ste imeli mirne in prijetne božične praznike. Mi smo jih končno enkrat preživeli res v miru, doma, dišalo je po "štrukeljcih", na jelki so zažmigale lučke in maček se je javil, da bo budno pazil na naše jaslice … Še k polnočnici smo šli vsi skupaj in bilo je lepo. Je lepo. 
Prazniki so sicer tudi delovni in en del potomcev je že na počitnicah, drugi bo kmalu in bomo ostali tačas še bolj pridni in delovni, a hkrati se trudim, da bi bilo te praznike drugače, brez nervoze in panike. Vse manj smisla vidim v "control-freak-anju"  in pretiranem razmišljanju/razglabljanju o stvareh …  Vse večji pomen dajem kvalitetnemu druženju in želim čas posvečati samo tistim, ki so ga vredni … upam, da je to dober obet tudi za novo leto! ;)










nedelja, 21. december 2014

Še ustvarjalnosti

Tudi letos me december prehiteva po levi, jaz se pa samo začudeno oziram na koledar in kar ne morem verjeti kam letijo dnevi. Sem pa zelo vesela, da smo doslej uspeli zadržati obdarovalno evforijo na obvladljivi ravni, otroci se morda celo bolj kot daril veselijo igre na soncu (še bolj, če je v fini fantovski družbi - hvala N za obisk!), odštevanja dni do jelke in jaslic, peke piškotov in ustvarjanja z barvami, bleščicami, škarjami in trdim papirjem. Prvo voščilnico je letos v bolnici naredila Vita, ko smo bili spet doma, pa smo malo bolj družno in urno poprijeli za škarje in luknjače in kmalu jih je bilo že več kot dovolj za vse naše ljube in drage s seznama. Ne-originalnost gor ali dol, lepo smo se imele in upam, da bodo razveselile tudi naslovnike!

Nedeljsko in včasih večerno prižiganje svečk nas je vedno umirilo





ponedeljek, 15. december 2014

Zimska gozdna zgodba

Smo se odločili, da je treba narediti praznične okraske za na okna, če mami že jelke še vedno noče narediti (pa smo že tretjo adventno svečko prižgali, pa nič!) in tako sta ustvarjali. Ena bolj snežinke, ker je pač spretna s škarjicami, tako ali drugače (a ne, muci?), druga pa se je spravila na gozdne živali in vmes je cela zgodba nastala… mogoče se do novega leta podoba še kaj dopolni, dobi kakšen zaplet ali novega junaka, kdo ve?


nedelja, 14. december 2014

Pisana večerja

Pri nas smo veliki ljubitelji rdeče pese, otroci jo imajo radi, kolesarji pa morda celo še bolj od klobas … (ok, mogoče pretiravam). Ker so nas z vloženo doslej vedno obilno zalagali M-ovi stari starši, jih še nismo sami pridelali (kar se bo drugo leto spremenilo, nujno!), vlagali ali kako drugače pripravljali pa tudi ne. Tako da sva se, ko sva jih zadnjič dobila v zabojčku, že prav veselila, da jih bova pa enkrat naredila "čisto po svoje". 

No, ker smo malo leni, smo gomolje kar v pečici spekli, dobro oprane in neolupljene, fino zavite v foliji z malo oljčnega olja in soli. Meni je bila všeč malo hrustljava, ampak naslednjič bomo vseeno malo dlje pekli (torej okrog 1h na 180 stopinj). 

Je bila pa pesa, narezana na kockice, obložena s sirom feta, malo soli, olivčka, limone in kreše, prav neverjetno okusna večerja. Še ponovimo!


"Glej, roza je, boš?" ;) Seveda je V na široko odprla usta! 

četrtek, 11. december 2014

Prvi

Prvi muštaci (da, pametni lonček je romal v smeti, pogrižen do puščanja).

Prva buška (taka zaresna, navpičen prekuc čez rob kavča direkt na lego letalo... auč).

In prvi pravi koraki (z veliko vpitja, ker smo ga ob vsakem poskusu tako bučno nagrajevali, si zdaj še sam takole korajžo daje).

15 mesecev veselja.





torek, 9. december 2014

Pogrešana


Tudi jaz, tudi jaz. :( Pogrešam tisto uro mentalnega miru, meditacije, miganja … Ampak najprej zdravje, a ne? (Si slišal dedek mraz? Božiček?!?!)

nedelja, 30. november 2014

Sezonsko hranjenje

O zaključku vrtne sezone nisem kaj veliko pisala, ker sem vrt že z izkopom plesnivih paradižnikov nekje v začetku avgusta, ko bi ravno morali najbolj razveseljevati, bolj ali manj potlačila v podzavest. Potem je zrastlo še kar nekaj zelja, bučk, paprik, blitve in listnatega ohrovta, kar je malo popravilo vtis in mi dalo volje, da pospravim ostanke in pripravim zemljo na malo počitka. No, radič, ohrovt, špinača in rukola še vztrajajo, jih ne mislim motiti. Bien au contraire!

Sem pa v precej topli jeseni ugotovila, da je imeti vrt zahtevna reč ne le zato, ker se moraš potruditi, da zelenjavo vzgojiš, pridelaš, jo potem pravočasno pobiraš in čistiš, ampak tudi zato, ker moraš potem pobrane pridelke nekje shranjevati. Zamrzovalne kapacitete običajnega hladilnika so super za nekaj paketkov tega in onega, ampak ko pridejo zelnate glave, je treba imeti na voljo kako fino mrzlo, ok, vsaj hladno klet. In žal je naš stanovanjski blok ne premore, dokler se tudi zunaj ne shladi. Tako da so vsi moji načrti o samopreskrbi (as if) in skladiščenju splavali … no, splesneli.

Na srečo obstajajo tudi ljudje, ki imajo več znanja o vsem skupaj in boljše kapacitete in prav vesela sem bila, da sem lahko za ne preveč oderuške denarce dobila svežo lokalno hrano, tudi ko je naša pošla. Tako sem odkrila ljubezen do pastinaka, hudirja, še fižol sem z veseljem kuhala in vsaj enkrat tedensko imamo zdaj na sporedu enoločnice s stročnicami.

Prav presenetljivo veliko veselja pa so mi prinesle male skodrane glave ohrovta, sveže in hrustljave, da sem jih že surove skoraj potamanila. Ampak ne, moj masterplan je bil, da najdem kak fin recept, da jih pripravim za vso družino. Da bi naredila dobre spomine na to jesensko/zimsko hrano in se čim prej otresla lastnih spominov iz otroških dni, ko sem ohrovt jedla samo v kakšni brezoblični in brezokusni vrzuoti. Huh, še ime samo se mi je v spomin vtisnilo bolj kot ena kletvica, kot pa kar koli užitnega. In glede na prekrasen izgled te zelenjave, sem bila prepričana, da mora obstajati način, kako to prekrasno umestiti na jedilnik. Nisem se motila.

Pire z orhovtom in krompirjem naju je z I čisto navdušil, da sva vsak zmazala po dva krožnika. Tenstan ohrovt z ogromno začimbami (čebula, česen, sol, poper, muškatni orešček, kumina, klinčki, kurkuma), malo vinčka (I love cooking with wine, sometimes I even put some in the dish!) in pikico smetane - je spreobrnil še tamalidve, ki sta se pričakovano najprej zmrdovali in vpili, da tega pa že ne bosta jedli, a ko sem ju prepričana, da je drugače kot v šoli/vrtcu, sta za piko le poskusili in s širokim nasmehom naložili še eno, tokrat pravo žlico. Ampak najbolj so me pa impresionirali ohrovtovi polpetki z ovsenimi kosmiči in sirom, narejeni v pečici. Toliko zaenkrat, z izplenom sem več kot zadovoljna. Ampak sem prepričana, da obstaja še kakšen fin recept za ohrovt. Veš zanj?





četrtek, 27. november 2014

Pišem pišeš piše

Spet pišem. V zvezek, s kemičnim svinčnikom. Sem iskala en tak lep zvezek, pa sem potem kupila prvega, ki sem ga videla. Za ideje, izpeljave, načrte, poblike, zapiske iz literature, dvome in želje. Za mojo Nalogo. (Zdaj ko sem ugotovila, da še znam/zmorem dolgo sedeti, bom lahko začela ZARES pisati.)
Pisanje po nareku, prvi poskus
Piše tudi naša prvošolka. Bolje rečeno, prepisuje. Kar je menda ok, razvija ustrezno pisalno motoriko, s črkami bodo začeli šele zdaj, pravi učiteljica, pri kateri sem bila danes na prvih govorilnih urah. Čeprav mi je že nekajkrat zatrdila, da samo ona še ne zna pisati, jih menda še krepka večina ne zna, tako da sem malo manj zaskrbljena in sem se skoraj otresla občutka, da premalo treniram otrokove pisalne sposobnosti. Priznam, sem obupala, potem ko smo sicer že zelo zgodaj začeli, ker je kazala zanimanje, pa smo potem mislili, da bo šlo, pa je samo izgubljala živce takoj, ko smo ji začeli razlagati, da morajo biti črke takšne in točno takšne, da kaj pomenijo, da morajo biti nametane skupaj v točno takšnem zaporedju, da jih lahko kdo razume, da je treba veliko ponavljati in vaditi, preden zares znaš (kar je problematično še zdaj pri violini).

Pisanje po nareku, 2. poskus
Je pa zanimiva, naša tavečja. Ker je zelo zagreta in zagrizena za stvari, ki se njej zdijo fine. Violino pretežni del časa vadi tako, da igra kar tako malo počez. Ker pač hoče igrat violino, tako zares. In tudi pisati hoče očitno tako, zares. Zato je, ne vem odkod, začela prepisovati pisane črke. Zaman razlagam, da se je treba stvari lotevati po vrsti ...

torek, 25. november 2014

Spomini

Predzgodba: danes zjutrajsredi noči, ko se je moj dragi v jetijevski opravi odpravljal s kolesom v službo, sem ga na pol v spanju prosila, če lahko prestavi brisače iz pralnega v sušilni stroj (vem, moramo spremenit obračunavanje elektrike v enotno tarifo). Potem sem se obrnila in spala naprej. Spanje pravične. Utrujene. Izmozgane po večdnevnem in tudi nočnem prevajanju ene zaguljene reči. 

Dokler me ni zbudila ta srednja: "Mami, a je že dan?" (See the difference? They do grow! They do sleep more over time!") Šit, zaspala sem, preslišala budilko, ki z vsemi možnimi opozorili, predalarmi in alarmi budi okrog 40 minut ... Samo 15 min nam je ostalo, da se oblečemo, pojemo, počešemo, poiščemo vse nujne igrače za vrtec, prvošolsko rutko in levi čevelj od tamalega (ki btw končno začenja delati prve korake in zdaj res rabi čevlje!).

Ko sem z vrha sušilca pograbila svoj kup obleke, nisem niti opazila, ko pa sem se začela oblačiti v tople hlače in majico, sem bila v trenutku stara 4 (5?, 6?), ko so nama z bratom starši včasih, ko je bilo res mrzlo (ali ko smo šli na polnočnico), polagali nogavice, obleko, včasih pižamo v bližino peči na drva, na ene rešetke nad pečjo ali vrvico, ki smo jo imeli napeljano nad pečjo za sušenje perila, da so se malo ogrele ... Mmmm. In mi je bilo toplo pri srcu. Vse je bilo ok. Bolj ali manj v miru se nam je uspelo spraviti iz bloka in pravočasno v šolo in vrtec.

In prav mogoče bomo še naprej uporabljali sušilec v zgodnjem jutru.




torek, 18. november 2014

Otroci

… nas poznajo bolj, kot si mislimo, bolj, kot smo si sploh pripravljeni priznati.

Včeraj sem po dejavnostih z obema zavila še v trgovino. Ker imamo v našem hladilniku sigurno ene palčke, ki vse pojejo. Po možnosti tudi iz sosednje omare. Saj vsakič, ko nekdo (mož, otroci) odpre hladilnik, slišim: "Kje pa je kaj? Saj nimamo ničesar?" Meni se sicer zdi, da imamo vsega preveč, posebej ko pomislim še na klet in kup kozarčkov, na katere ne smem pozabiti … Ampak ok, gremo v trgovino, nakupimo vse tisto, kar sama štejem za "potrošni material": mandarine, jogurti, suho sadje, nekaj za zajtrk pred šolo (gradimo dobre navade … a žal delujejo samo s pecivom, kos kruha z marmelado se navsezgodaj zjutraj očitno sliši kot znanstvena fantastika), tuno, ker je ravno v akciji in ker še vedno "furam" solate, obvezno salamo in gremo počasi proti blagajnam. Žal po napačnem prehodu, ja, mimo sladkarij. Ker smo se pred samo 5 minutami prepirale pred polico s "kosmiči", da ne bom kupila čokoladnih kroglic, niti mini piškotkov, niti mini blazinic, niti ničesar od tistega sladkorja, sem samo, že malo utrujeno in izmozgano, ponovila mantro, ne, ne rabimo še tega sladkorja, to ni zdravo. Pa me starejša pocuka za rokav in pelje k točno določenemu stojalu: "Ampak mami, te pa lahko vzamemo, te imaš TI rada. Tudi zate moramo nekaj vzet."

Vzdih.


torek, 11. november 2014

Bit' bolan je res izguba časa

Če je res hudič, potem tudi česen ne pomaga več in se je pač treba, tudi če si se namenil biti priden in "danes pa res" delati, odpraviti v ambulanto, čakati, čakati in še malo čakati, prenašati ljudi, ki se pritožujejo, ki skačejo mimo vrste (samo recept! mhm), še malo čakati, potem pa "že" prideš na vrsto in seveda ne moreš bit slabe volje, ko pa je zdravnica zelo umirjena in prijazna (in se čudiš, kako ji uspe, pri taki hordi nevzgojenih nesramnih ljudi ohraniti skuliranost!) in ji na hitro razložiš in ona malo potipa, malo potapka in že piše recept. Antibiotik za vnetje ušesa in prišlo za odmašitev sinusov. Aleluja!

četrtek, 6. november 2014

Perspektiva

Upam, da tokratni nalivi ne bodo znova naredili ogromno škode in gorja. Ker imam rada dež in mi trenutno zelo paše. Ritmično pokanje po pločevini in zamolkli zvoki s strehe, bližnje ceste. Malo crescendo. Malo diminuendo. Nedepresivno. Mirno. Osredotočeno.


četrtek, 30. oktober 2014

En tak dan

Danes je bil en tak dan, ko mi je bilo še najlažje očistiti in pomiti hladilnik* - v nulo.

Ko sem znosila vso pretečeno in oporečno vsebino v smeti, sem si privoščila nekaj minut na soncu*.

Da, zadnji paradižniki :-) 

Oljka se je očitno prijela - zrasla že na dvojno velikost!

Solata v nastajanju

Some like it hot


Je že zgledalo, da bo umrčkal, pa se je krasno pobral!

Andske jagode - malo pozne, ampak zanimiva rastlina
Potem sem si rekla, da si zaslužim za kosilo kaj finega, tudi če sem sama z malim; zakaj bi morala vedno pristati na testeninah in bulgurjih in solatah? Pred dvema dnevoma je padla musaka s krompirjem in jajčevci, danes pa sem sčarala* eno slastno parmigiano. Polizala sem si prste, dobesedno!

Kdo pravi, da se parmigiano je samo poleti?!

Potem sva šla na zadnje sončne žarke in en dolg sprehod* do pošte (po podaljšnici), dokler se ni začelo že mračiti in sva pohitela notri. Na malico, ki se je "sama" spekla, medtem ko sva midva špancirala. Mož mi je sicer zadnjič zagrozil, da če se že lotim peke, naj neham s temi kosmiči in naredim nekaj cukrasto+beljakasto+čokoladnega, kot se za sladico spodobi, a sem vseeno tvegala* s čokoladnim bananinim kruhom z ovsenimi kosmiči (če pa je bilo treba porabiti prezrele banane!!).

Ne, to ni bila tiste vrste mirna malica, ker je 3/4 tega kosa pojedel mali vsežerko

* Da, v resnici bi morala početi vse kaj drugega ...

sreda, 22. oktober 2014

Prometna svoboda

Lahko bi spet napisala eno objavo o povsem nerazumljivi politiki Slovenskih železnic, ki še na tistih progah, ki delujejo in imajo veliko potnikov, ne poskrbi, da bi se ti prevažali varno (pustimo udobje ob strani) in da bi se še naprej in radi vozili z vlakom - vsak, ki se je vsaj kdaj vozil s slovenskimi vlaki, ve,  da je ob ponedeljkih in petkih večja gneča in težko si zamislim, da kdo pri zdravi pameti na progo pošlje kratko konstrukcijo, po možnosti predpotopne bogomoljke (ja, še vedno vozijo), kjer se potem potniki po ozkih hodničkih namestijo na svojih 40x40cm in upajo, da se ne bodo prekucnili čez ogromne potovalke (seriously?! a je danes treba študentom pol hiše s seboj odnest za čez teden? ali odhajajo domov samo vsake pol leta?!). Ampak ne, ne bom sitnarila.

Ker potem, ko stopiš iz nagnetega vlaka na svež ljubljanski zrak (po možnosti med prvimi, da se po desni izogniš komaj premični gneči na peronu oz. podhodu), se ti ni treba iti še ene epizode gnetenja v avtobusu mestnega prometa, ampak so tu Biciklji. Če ni ravno takšna konica, da so vsa stojala že prazna. Ampak na srečo so le nekaj sto metrov naprej pri drugi avtobusni postaji nova stojala in brez težav si sposodim kolo. Seveda po nekaj metrih ugotovim, da moram znižati sedež (in to mi začuda uspe z lastnimi moči, cela ne da bi se umazala). Potem pa hopa na konjička in gremo … no, počasi, z obzirom do vseh jutranje zmedenih pešcev, ki seveda ne pogledajo nikamor, preden prečkajo kolesarsko stezo (ali se po njej lagodno sprehajajo), hvalabogu za zvonček. Ta žal ne pomaga pri avtih, kombijih in tovornjakih, ki parkirajo na pločnik in ravno toliko še na stezo, da se jutranja vožnja sprevrže v adrenalinski podvig (bom podrsala avto ali zdrsnila na cestišče??). Ampak ne glede na vse ovire (yes, they are made to liven up the adventure), v nekaj minut sem na cilju, prevetrene glave (in razmršene frizure) in, če sem z obleko prav zadela temperaturne okoliščine, niti nisem tako zelo ogreta (beri: prepotena). Najpomembneje, izognem se ljudem, gneči, čakanju, drgnjenju, vonjavam. Elegantno!

Zdaj moram najti le še en eleganten način za jutranji razvoz otrok in popoldansko "pobiranje". Peš gre, ampak se mi zdi tako počasi in ker je naše domače mesto eno veliko gradbišče (ob dežju tudi priložnostni blatni dol), je malo neprijetno in še vedno so tu stiki z ljudmi (ja, izogniti se želim vsem, še sebi, če bi bilo mogoče …). Tako da resno razmišljam o temle. Ko sem prvič videla ta stvor na sliki, sem se začela režati v nejeveri, da bi to kdo sploh pomislil dejansko uporabljati. Ampak potem sem že v naši prestolnici videla enega navdušenega atija z doma izdelano različico na navadnem Rogovem kolesu in zgledalo je - no, vsaj praktično!

Živela kolesa … in kolesni polpriklopniki!

Vir

PS: K zgornji objavi in razmišljanju ni v ničemer pripomogla kolesarska obsedenost boljše polovice in nenehno glodanje, gledanje in branje bolj ali manj kolesarskih tem, knjig, člankov, blogov … aa. … Ok, no, malo.

petek, 17. oktober 2014

Te(ka)ška objava

Od zadnje tekaške objave je sijalo že veliko sonca, no, pa tudi kilometrov je bilo odtečenih kar nekaj. Iskreno povedano pa verjetno manj, kot sem mislila/želela in kot je bilo v novem programu teka, ampak glede na turbulentni september in vse te začetne viroze še vedno v redu. Po novem se pa tako ali tako držim načela, da je nekaj bolje od nič in da je zmaga že vsakič, ko si zavežem vezalke in smuknem skozi vrata, pa če je za slabe pol urce (pogosteje) ali pa za uro+ (redkeje).

Kaj se je torej zgodilo z mojim "10 km pod 1 h" programom? Jah, nič posebnega, vsak teden sem ga krojila malo po svoje glede na časovne in kondicijske zmožnosti in pred nekaj tedni mi je postalo jasno, da programa kot takega ne morem izpeljati, da to pač ni to in da se moram nehat slepit. Od predvidenih štirih treningov na teden sta mi običajno uspela dva ali pa še ta ne, predvsem pa sem se težko držala predvidenih kilometrov, še težje predvidenih tempov. Skratka program je bil zame očitno prezahteven in je v meni sprožal več nejevolje kot veselja do gibanja, tako da sem se pač morala sprijazniti s tem, da sem, kjer sem. 

In kje sem? Po pol leta (!!), odkar sem začela teči, lahko napišem naslednje:

- sem tekačica (kot mi vztrajno ponavljajo jutranji motivacijski mejli, ko si obuješ superge in greš teč, si tekač!);

- raje tečem dopoldne kot zvečer, ampak tudi tek v mraku ima svoje prednosti (je mogoče, da so avtomobili bolj obzirni do tekačev ponoči? podnevi sem imela že par zelo bližnjih srečanj, v mraku nihče ne vozi tako blizu…);

- vsa številčna pomagala me a) med tekom pogosto nervirajo; b) po teku pogosto deprimirajo;

- duh je voljan, telo zmore malo manj - ali je pak obratno?! še vedno ne vem, kolikšna je moja telesna pripravljenost, včasih imam prav lahko noge, včasih pa bi se pri štirih (khm, dveh, treh) kilometrih najraje usedla na rob ceste in se zjokala, ker enostavno ne morem več naprej in diham kot slon in sem počasna kot polž; kaj si pa sploh mislim, saj jaz nikoli nisem tekla, nikoli nisem mogla teči, zakaj mi je tega sploh treba…; potem grem naprej in ob koncu teka še nikoli nisem bila res do konca zmatrana, tako da očitno imam še nekaj rezerve… ;)

- primerjanje ubija! čeprav z vseh ostalih področij življenja vem, da vsak bije svojo bitko in da se ne moremo primerjati z drugimi (tako kot ne gre primerjati malčke, kdo že plazi/hodi/govori ipd.), sem se pri teku že od samega začetka vedno malo primerjala z drugimi oz. vedno radovedno spremljala, koliko in kako hitro tečejo drugi tekači: danes je itak moderno, da ves svet sproti obveščamo, kako kul smo in kaj počnemo vsako sekundo svojega življenja … ampak vse te informacije mi v resnici niso dale kakega posebnega zadoščenja (seveda ne, če sem pa počasnejša, manj redna in tečem krajše razdalje!), ravno obratno, postala sem še bolj zagrenjena in nezadovoljna, kar ni dobra popotnica nobeni dejavnosti. Priznam, topogledno sem včasih prav "analna".

- manj je bolje - ko govorimo o obleki: resda je jesen z nami prijazna, ampak tudi sicer ugotavljam, da ažje tečem, če sem manj oblečena, kar pomeni, da še vedno tečem v poletni opravi (no, namesto kratkih hlač kaprijke); kako se bodo zadeve spremenile s prihodom prave jeseni (veter, dež, nižje temperature), bom še poročala, se mi pa zdi, da ne bo take panike, poleg tega sem v dar dobila še eno tekaško majico za bolj mrzle dni.

Mogoče bi lahko napisala še kaj, pa se trenutno ne spomnim. Aja, LM, seveda. Ne, ne grem na Ljubljanski maraton, nisem za take množične zadeve, bom pa srčno navijala za tiste, ki gredo. Organizirane tekaške prireditve (tekme) se mi sicer zdijo fina reč, za motivacijo, da iztisneš iz sebe več, kot si misliš, da zmoreš (moč množice), spoznaš še kakšne druge kraje/trase, se družiš s sotekači (hm, no, če le niso preveč tekmovalno zadrgnjeni), ampak se mi zdi, da se je tudi treba omejiti.

Konec koncev - in to mi je postalo jasno v zadnjih tednih - vsak teče in tekmuje predvsem s samim seboj. Mogoče bi, v nekih idealnih okoliščinah, sama lahko imela že veliko več kondicije in bi redno tekla 3-4 krat na teden, izvajala intervale in dolge teke, zraven (redno) delala še vaje za moč in raztezanje. Lahko pa bi o teku samo sanjarila in ga sporadično izvajala, tako kot sem to počela pred leti, ko v resnici še petnajst minut nisem zmogla teči v kosu, ne da bi se do konca zadihala. Ali pa sploh ne bi počela nič (fizičnega) in bi se doma čudila, zakaj imam tako mlahave noge, depresivne misli in kratke živce. 

Sem, kjer sem. In kjer sem, je ok. :-) 

Eden od prvih "daljših" tekov (več kot 1h), z novim gadgetom


Odkar ne tečem več s telefonom, ni več tekaških slik, smo pa začeli tudi kolesarit
Po enem od zadnjih tekov so se misli postavile na mesto; rezultat: tudi nova frizura (končno!) ;)

četrtek, 16. oktober 2014

Bolniška

Naš pižek mižek je bil prejšnji teden čisto zares bolan. Na srečo je vsaj pil veliko in ker je imel kar nekaj zaloge, smo jo kljub večdnevni driski in neješčosti dobro odnesli. Z veliko crkljanja in tolažbe, ker nič drugega ni delovalo, niti Calpol, niti atijevo naročje. Samo mami. Hecno, kako hitro se prioritete postavijo na mesto, ko se kaj dogaja z našimi malčki (v trenutku sem odpovedala prve pedagoške ure v tem semestru in vse sestanke - celo brez slabe vesti). Najprej družina.


ponedeljek, 13. oktober 2014

Poletna jesen

V nedeljo smo šli s sončnega predela Slovenije na bolj oblačnega, čeravno nas to niti ni motilo, samo da je v zraku sol in da so blizu igrala in da je dovolj hidracije (ok, tudi sladoled je padel) za pregrete in prepotene bučke (run-play-drink-repeat). Še sonce je posijalo, itak. Lepo nedeljsko dopoldne z mojimi duracell mladiči :) (potem po atijevi vrnitvi s kolesarjenja pa še super kosilo, ki se je razvleklo v večerjo, in tiha nočna vožnja proti domu).

Mami, mami, gremo v lunapark! No, ajde, eno reč vsaka...

Vesela k' radio




Bom začela s peticijo, da vlada/občine vsaj tole nastavijo v vsako mesto

Nista in nista se naveličali … odkrivanje kopnega in gusarska vojna in ni da ni


Tudi duracell se enkrat izprazne … ;)