sreda, 26. februar 2014

Preboj

Zadnje čase mi pod nos padajo taki fini linki (Hvala Alcessa!), knjige, nasveti in resni vzgojni napotki in prebliski, da so čeprav daljši dnevi vseeno še prekratki za vse. Aja, pa sem povedala, da sem spet v roke vzela pletilke in dokončala eno staro pletenje za najstarejšo? Sicer neredno ampak sem in tja tudi globoko vdihnem, ležem na blazino (potem ko najprej pobrišem zasušeno bruhico&slino od telovadbe z najmlajšim) in se na rahlo pretegnem. Čisto redno in plansko se z dragim sama! enkrat tedensko stiskava in vrtiva - na plesnem tečaju, ja! In naš dom niti ni tako svinjski in nepospravljen, kot se mi včasih zdi. In lahko sem zadovoljna s seboj in s temi malimi dosežki. Otroci so pa itak pridni, ne? :)



torek, 25. februar 2014

Zase

Po tretjem porodu in vseh med nosečnostjo pridobljenih kilogramih seveda nisem pričakovala, da bom lahko hitro oblekla svoje stare obleke. A praktična  škrta trmasta kot sem, sem si prepovedala nakup novih oblačil, da mi seveda v njih ne bi bilo preveč udobno in da se ponosečniški kilogrami, še bolj pa tisti dodatni centimetri na čudnih mestih ne bi preveč udomačili. Razen par širših bombažnih majic za lažje dojenje si torej nisem dovolila nobenega nakupa in se prepričevala, da lahko zvozim s tem, kar imam.

Ja, to je že res, zvozim že. Ampak priznajmo, želimo ženske samo "zvoziti" ali se želimo v tem, kar nosimo počutiti dobro in lepo (da ne rečem lepe)? No, lepa se bom verjetno sebi zdela ob sv. Nikoli, zadovoljna bom, ko bom začela malo bolj redno migati, živo lepo pa se počutim, ko sem obdana z barvami. Če so vmes še črte ali pike pa še toliko bolje! :) Tako je padel prvi nakup, spletni seveda, ker se mi v trgovine ne ljubi, še manj pa imam za to časa ali možnosti, in ja, prav zadovoljna sem. ;)


torek, 18. februar 2014

Si upam?

Na svoji poti duhovnega preporoda, ki so mi ga napovedale že zvezde, sem zadnjič naletela na en že starejši zapis, s katerim se zelooo strinjam, mi pa vseeno težave dela implementacija, ker se ne morem povsem otresti vseh spon sprejemljivega, olikanega, primernega ... Ampak mogoče je ta preporod lahko dobra iztočnica tudi za to, sploh sem pa zdaj že v tridesetih in si menda ja zaslužim malo več svobode in samoizražanja po trenutnem navdihu, od znotraj ne glede na zunaj ...

"Wear something ugly. Do something stupid. Tell someone the truth."


ponedeljek, 17. februar 2014

Nuja, uteha ali pobeg?

Čeprav je kuhanje za več ust res bolj zabavno kot samo za ena, mi po skoraj dveh mesecih že zmanjkuje idej. Za kuhanje, še bolj pa za "pretveze", zakaj je treba jesti tudi brokoli, in koliko žlic zelenjavne juhe je dovolj. Ker če ne komplicira ena, pa druga, tamali pa itak samo pljuva tiste žlice, naj bo korenje ali krompir, in mi navihano jezik kaže. Naj se še tako trudim z ignoriranjem vsega nesprejemljivega (halo? brokoli se je pa pika!), je kuhinja počasi dobila oznako nujno zlo ... Pa sem mislila, da se to pri meni ne more zgoditi!Borbe so očitno naredile svoje.

Ampak tako hitro se pa tudi ne predam, to pa ne. Kuham, kar imam rada in vem, da je zdravo, kuham in pečem, kar mi zadiši. Ok, kuham tudi, kar je treba, če mi dragi s tržnice prinese celo vrečo špinače ...



zelo špinčna lazanja s skuto

Cimetove rolice. Terapija. Uteha.

sreda, 12. februar 2014

Leze, leze

Ni polžek, gibanje je bolj podobno črveku. Spodvije kolena, se odrine, rito v zrak in - naprej, z glavo v podlago! Še malo, pa bomo šprintali po stanovanju ;)

četrtek, 6. februar 2014

Zakaj otroci jokajo

Ne vem, kdaj ta faza mine, ampak pri nas je jok še vedno zelo prisoten, pri starejši malo manj akutno, pri mlajši pa včasih res ne vem, ali se heca ali kaj ... V glavnem čisto vsak razlog pride prav za jok, bodisi jokcanje in cmeranje bodisi tisti ušesa parajoč huronski tulež. Seveda mi kot staršu takrat ni do smeha (no, priznam, včasih tudi), najprej ker želim čim prej stišat decibele in ker se ne morem in nočem norčevat iz otrokovih čustev, tudi če so, seveda, v odraslih očeh, neutemeljena in razlogi naravnost smešni. Ampak v resnici je res smešno in morda bi morala večkrat gledati s te plati (in ne da me tovrstno cmeranje včasih čisto zares spravi na obrate). Tale oči je recimo iz otroškega joka naredil cel projekt. v katerega zdaj prispevajo še drugi sotrpini, nekaj najboljših je zbranih tu (in ja, počutim se veliko bolje, ko vidim, da imajo drugi podobne "razmere", j***ga!) :)

torek, 4. februar 2014

No ja

Ma neee, ni vse tako sivo. Prednost tega, da si doma z otroki, je tudi v tem, da se sam zorganiziraš, kot ti paše. Razen nekaj glavnih dnevnih opornih točk, ki skrbijo za vsaj minimalen red (ja, vztrajam pri počitku, ja tudi za starejšo, bolj ali manj uspešno), imam proste roke glede vsega. In tako kakšen dan na veliko ustvarjamo in mi je vseeno za vse koščke plastelina in kolaža, ki se potem svaljkajo pod podplati.  Ali pa mi je vseeno, kako bukavo zgledamo, ko se poganjamo po bližnjem parkirišču in dve debeli uri uprizarjamo dirke/policijski lov na tatove/razigrano tekanje čarobnih enorogov. No, seveda tudi kakšno risanko pogledamo, ni vsak dan sonce, ledenih sveč pa tudi nočemo na glavo, a ne?



ponedeljek, 3. februar 2014

Dobro? Slabo?

Ko so noči kratke in bolj luknjaste od kremastega švicarskega ementalca, sem v jutranjih urah čisto pravi zombi. Kar je slabo, ker se moram skoraj intravenozno čim prej oskrbeti z dozo kofeina. Kar je dobro, ker se po nekaj urah le prebudim in tja do poldneva prikličem vse nujne življenjske funkcije. Kar je slabo, ker to pomeni, da sta starejši dve precej časa bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Kar je dobro, ker znata včasih prav presenetiti s svojo domišljijo in ubranim igranjem v sobi. Kar pa je na koncu slabo, ker se deset minut ubranosti običajno sprevrže v naslednjih 23 minut nagajanja, zmerjanja in cmeranja. Kar je dobro, ker se moram potem pa res zbrihtati in narediti red. Kar je slabo, ker se mulki na opozarjanje skoraj ne odzivata in zaleže samo še pred-apokaliptično dretje in distanca. Kar je dobro, ker vsaj nekaj zaleže in potem prej ali slej pride tudi mir in opoldanski spanec. Kar je slabo, ker se ta mir ne sme preseliti še name, če hočem plodno izkoristiti (?!) to urico miru samo zase, zato se nafilam z najbližjim cukrom, ponavadi v obliki čokolade. Kar je dobro, ker potem, ko pojem košček pol tričetrt tablice, nimam več izgovorov (in česa drugega vsa glukozno zadeta itak nisem sposobna), da ne bi odprla računalnika in končno odgovorila na vse tiste nujne mejle (in napisala kaj na blog, sevede). Seveda pa je to slabo, ker se, če bi energijo črpala iz denimo krasnega surovega korenčka, ne bi zdaj ubadala s prvim svetovnim problemom, katere hlače naj zaboga oblečem na prvi sestanek za starše bodočih šolarjev. Po drugi strani je to dobro, ker si bom vsaj primorana kupiti kak nov kos obleke. Ampak to je grozno, saj nimam ne želje ne časa, da bi šla po trgovinah in kar koli pomerjala, še manj pa denarja, da bi si kupila kaj res kvalitetnega. Kar je dobro, ker bom privarčevala in iz predala vzela kar kakšne stare pajkice, jih očistila vseh mačjih dlak (aleluja za tisti rolerček z lepilnimi trakovi!) in navlekla še kakšno od starih tunik; če so mi bile prav med nosečnostjo, mi bodo ja tudi zdaj! Kar je … Argh! Hudirja! Očitno imam še preveč časa in energije, da mentalne kapacitete zapravljam s takimi nepomembnostmi...

In je zaprla prenosnik, se zleknila na kavč in upala, da bo lahko zatisnila oči vsaj za kakšno minuto, preden ena ali obe pricapljata iz sobe/se predrami mali princ in se znova zažene vrtiljak (ne)izpolnjevanja ne/mogočih otroških potreb in želja in hlastanja za zrakom …