Pri(e)delovalska mrzlica

Eno rundo bučk smo že poskusno shranili, prejšnji teden pa je bil bolj v znamenju sadja. Veliko srečo imam, da sem dobila zelo dobre zgodnje slive, ki smo jih ogromno pozobali kar tako, nekaj pa jih je romalo v marmelado, ker več kot toliko jih pač nismo mogli pojesti naenkrat. Ena runda je samo slivova, nekaj kozarčkov pa je mešane (slive, ribez, breskve in jabolka). In še slajša sreča so bile tudi letos mamljive breskve, ki smo jih prav tako dobili v dar (hvala, hvala!), ene imajo malo pikic, ampak zaradi tega niso nič manj slastne! Nekaj jih je romalo v kompot, nekaj v marmelado, ogromno pa smo jih pojedli kar tako, sproti, medtem ko sem rezala za predelavo. Vam povem, breskova dieta je zakon! Če vas mika, je tudi letos akcija! :-) 

Mešana marmelada (M pravi, da bo super za buhtlje!)

Breskova sladostrastni namaz (1. runda)

2. runda 

Slivova marmelada in breskov kompot

Še kompotov

Poletni preblisk

Zadnjič smo se "babe" (I je bil z nami proti dežju - ne najbolj učinkovito) spravile v šoping. No, iskale smo eno bolj živahno obleko za mamo za bližajočo se bratovo poroko. In smo si malo dale duška, v smislu, da nismo pretirano na uro gledale in si pustile dovolj časa za vse. Tudi take spontane nakupe visokih pet, ki bi jih res lahko začela malo več nosit; ki bi po prvih načrtih morale biti taki sandali na trakci, pa je to očitno že passé, ker nisem našla *nobenih* takih; ki verjetno ne bodo najbolj pasale na mojo družicasto obleko (ampak mi je skoraj malo vseeno - če že imam predpisano barvo&kroj obleke, si bom vsaj s čevlji dala duška). In ja, čeprav imam že nekaj časa občutek, da mi je ta nosečnost pa res dokončno povečala stopala, so tile čeveljci recipiši št. 36, ha! ;-)

Gverilsko vrtnarjenje se nadaljuje

Ja, gverilsko je tole naše vrtnarjenje, nobenega pametnega reda ali (časovnega) načrta, še tisti načrt zasaditve je obstal bolj ali manj samo na papirju, v zemlji pa je, kar pač je/uspelo zrasti/niso pojedli polži/koloradski hrošči/napadla plesen … predvsem veliko plevela vsepovsod. Hja, vse mogoče me je doletelo, ko že mislim, da sem z eno nadlogo opravila, se pojavi druga, ampak tako verjetno je to, ne vem, sem še preveč zelena. Na srečo pa nisem finančno odvisna od tega. Sem pa nesrečna, ko mi pred očmi propada pridelek, ko gre trud&čas tako hitro v nič. Saj pravim, sem še zelena in me vse to zelo prizadene. Ampak težave se kažejo samo na novem vrtu, kjer se še lovimo, kjer smo bili malo pozni tudi z zasaditvijo, kjer še ne poznam ne zemlje in ne zraka (sosede, žal, že …). Na starem vrtu je stanje boljše, samo brokoli mi hočejo eni žužki pojest, ampak dokler so na listih, me ne motijo, tudi oni morajo jest. Tudi tisti revčki paradižniki, ki sem jih z gnojenjem skoraj fentala, so se čisto okrepili in zrastli v čisto suverene rastline, tako da me za tisto plesen na novem vrtu skoraj ne skrbi več. Še nekaj dni lepega vremena in upam, da se prvemu sramežljivcu pridružijo še drugi (pa ne prehitro, ker me zdaj ni doma! - res sem grozna s temi svojimi željami …).

Nekaj večjih bučk sem naribala, "malo" ožela in zamrznila v vrečkah (z vodo pa zalila balkonski vrt, seveda)

Prvi se že sramežljivo barva

Jesensko sajenje se je obrestovalo, po mojem bo za celo sezono dovolj

Mlade bučkice pa sem tokrat prvič vložila, me prav zanima rezultat

Poletno tortovanje

Julij je pri nas tradicionalno naporen. Ožja in širša družina, od enega do drugega, praznuje se vse povprek. Ker smo letos morsko dopustovali malo manj časa, je še dragi po dolgem času praznoval doma. Ko smo se z otroki pogovarjali o obvezni torti, je sam pripomnil, da si želi normalne torte, v nasprotju z improligo, ki ga ponavadi vseeno pričaka na morju. Ker je na vsakem vogalu koga vabil na pijačko, sem se seveda zbala, da bo ena torta premalo in tako sta nastali dve. Najprej ena "moja" klasična jogurtova z brusnicami - za zihr, ker je bila druga bolj eksperimentalna, moja prva presna: pomarančno-čokoladna. No, uspeli sta obe, so pa gostje bolj pohvalili presno - mogoče, ker so videli moj strah, da jim sploh ne bo všeč in da sem čisto mimo kiksnila, pojedli (in razdali) smo pa tudi obe. 

Za jogurtovo sem vzela en navaden nizek biskvit (4 cela jajca, vaniljin sladkor, 120 g sladkorja v prahu, ščepec soli - najprej mešaš počasi, nato z visoko hitrostjo, dokler ne postane zmes penasta in skoraj bela; potem preseješ 120 g moke in žličko pecilnega praška in previdno vmešaš; pečeš na 200 stopinj pribl. 20 min). Nanj sem namazala brusnično "pomado" (zmrznjene brusnice, malo pokuhane z žlico (od oka) sladkorja), na vrh pa jogurtovo-skutno-smetanovo zmes (500 ml jogurta, 250 skute, 250 stepene smetane, ena stisnjena limona (lahko bi bili dve) in ja, želatina (oprosti, Barbara, ne vem, kaj bi lahko uporabila za vegi-strjevanje, mogoče agar?). Sladkorja nisem dala, seveda bi bilo (otrokom) bolj okusno z, ampak kaj č'mo, mami teži s to zdravo hrano … Po par urah je bila tortica lepo strjena in pripravljena na goste.

Presno pa sem v osnovi delala po tem receptu, ker pa imam precej večji tortni model (28 cm), sem količine povečala in dodala še ovsene kosmiče, namočene v kokosovo mleko (ker je ravno bilo pri hiši in za porabiti). Pomarančna krema je bila zelo dobrega okusa, vendar se ni najbolje strdila, za kar pa sem sama kriva, ker sem nanjo verjetno prehitro nanesla še eno čokoladno kremo iz tega recepta. Sumim, da bi morala počakati kakšno urico, da bi se pomarančna najprej dobro strdila, ali pa bi morala obrniti vrstni red in najprej namazati čokoladno, potem pomarančno in potem še tisto plast čokolade (ki je pri meni ni bilo, ker sem si v glavo pač vbila tako kombinacijo, bogvezakaj). No, kakor koli, dobro je uspelo vse in slavljenec je bil zadovoljen. Prav gotovo bomo pa presne tortice še delali (in tudi otroci se bodo prej ali slej vdali* ;)).

*Aja, otroci so se puntali, najmlajši je poskusil obe, srednji je bila všeč samo jogurtova in čokoladna krema od presne, tavečja pa je vihala nos nad obema in komentirala: "Bom pojedla, ampak samo če mi posuješ s cukrom!"

Za do-pust najprej od-pust

Ko smo že prišli z dopusta, sem med enim od hitrim brskanjem po spletu (ne, na počitnicah nimam veliko časa, ampak malo sem odvisna od internetov, priznam …) naletela na tole Alenkino razmišljanje, s katerim se več kot strinjam. Ravno o tem in tako sem razmišljala, ko smo le kakih deset dni pred odhodom končno potrdili in rezervirali prenočišče za letošnji poletni dopust. Destinacija je bila bolj oddaljena kot zadnja leta, kar s tremi otročki ni nezanemarljiv podatek. Ko se je še bolj tik pred zdajci izkazalo, da gremo sami, mi je po eni strani odleglo, po drugi vem, da je mož upal na vsaj malo potapljanja/veslanja. Ampak takoj sva se odločila, da gremo na dopust, kjer bo vse do-puščeno in vse od-puščeno, kar pride, pride, in vse bo ok. Že na poti tja/nazaj in potem na sami destinaciji. In tako je bilo. Dopust je bil v svoji "nepopolnosti" (nepričakovanosti) čisto zares popoln. Priporočam!

Še iz raja

Lepo smo se imeli. Nepričakovan (v smislu, da je skoraj do zadnjega malo visel na nitki) dopust. Nepričakovano lep razgled s terase. Nepričakovana razdalja do plaže (a na koncu se je izkazalo čisto ok). Nepričakovano veliko časa z mojim dragim, ker precej vzvalovano morje ni bilo naklonjeno pretiranemu potapljanju/veslanju. Nepričakovano veliko branja. In nepričakovano precej miru in sprostitve (zmatrani otroci so zakon! ;)).

Mala umetnica

Disclaimer: za čas morske odsotnosti sem kanila uporabiti natempirane objave, ampak v naglici sem preskočila v časovni stroj in leto naprej … se opravičujem za tako dolgo in tiho neoglašanje. Se bom potrudila odkupiti z rednimi, tekočimi in temi zdaj že malo passe objavami.)

Ob koncu leta so nam spet servirali mapo z ustvarjalnimi izdelki vrtčevk in pri starejši mi je spet parkrat vzelo sapo (no, tudi pri mlajši, ampak njeno slikanje je še na stopnji nerazpoznavnih čačkarij, barva pa že zelo lepo). Večinoma se ji sicer ne da do konca pobarvati, tako da je kup slik na ostal na polovici, nekatere so narejene bolj na hitro, ampak par jih je takih za v okvir.

Nono in njegove čebele, seveda

Tega je pa takoj na steno prilepila - Ben Ten s čarobno uro, ki ga je menda delala dva dni med samostojno igro, na treh zlepljenih papirjih (res je velik)

Raj

Nikoli se ne bom nehala navduševati nad zvoki morja, škržatov in vetra z vonjem po soli ob zaslepljujoči svetlobi dalmatinskega sonca...

...