En tak dan

Danes je bil en tak dan, ko mi je bilo še najlažje očistiti in pomiti hladilnik* - v nulo.

Ko sem znosila vso pretečeno in oporečno vsebino v smeti, sem si privoščila nekaj minut na soncu*.

Da, zadnji paradižniki :-) 

Oljka se je očitno prijela - zrasla že na dvojno velikost!

Solata v nastajanju

Some like it hot

Je že zgledalo, da bo umrčkal, pa se je krasno pobral!

Andske jagode - malo pozne, ampak zanimiva rastlina

Potem sem si rekla, da si zaslužim za kosilo kaj finega, tudi če sem sama z malim; zakaj bi morala vedno pristati na testeninah in bulgurjih in solatah? Pred dvema dnevoma je padla musaka s krompirjem in jajčevci, danes pa sem sčarala* eno slastno parmigiano. Polizala sem si prste, dobesedno!

Kdo pravi, da se parmigiano je samo poleti?!

Potem sva šla na zadnje sončne žarke in en dolg sprehod* do pošte (po podaljšnici), dokler se ni začelo že mračiti in sva pohitela notri. Na malico, ki se je "sama" spekla, medtem ko sva midva špancirala. Mož mi je sicer zadnjič zagrozil, da če se že lotim peke, naj neham s temi kosmiči in naredim nekaj cukrasto+beljakasto+čokoladnega, kot se za sladico spodobi, a sem vseeno tvegala* s čokoladnim bananinim kruhom z ovsenimi kosmiči (če pa je bilo treba porabiti prezrele banane!!).

Ne, to ni bila tiste vrste mirna malica, ker je 3/4 tega kosa pojedel mali vsežerko

* Da, v resnici bi morala početi vse kaj drugega ...

Prometna svoboda

Lahko bi spet napisala eno objavo o povsem nerazumljivi politiki Slovenskih železnic, ki še na tistih progah, ki delujejo in imajo veliko potnikov, ne poskrbi, da bi se ti prevažali varno (pustimo udobje ob strani) in da bi se še naprej in radi vozili z vlakom - vsak, ki se je vsaj kdaj vozil s slovenskimi vlaki, ve,  da je ob ponedeljkih in petkih večja gneča in težko si zamislim, da kdo pri zdravi pameti na progo pošlje kratko konstrukcijo, po možnosti predpotopne bogomoljke (ja, še vedno vozijo), kjer se potem potniki po ozkih hodničkih namestijo na svojih 40x40cm in upajo, da se ne bodo prekucnili čez ogromne potovalke (seriously?! a je danes treba študentom pol hiše s seboj odnest za čez teden? ali odhajajo domov samo vsake pol leta?!). Ampak ne, ne bom sitnarila.

Ker potem, ko stopiš iz nagnetega vlaka na svež ljubljanski zrak (po možnosti med prvimi, da se po desni izogniš komaj premični gneči na peronu oz. podhodu), se ti ni treba iti še ene epizode gnetenja v avtobusu mestnega prometa, ampak so tu Biciklji. Če ni ravno takšna konica, da so vsa stojala že prazna. Ampak na srečo so le nekaj sto metrov naprej pri drugi avtobusni postaji nova stojala in brez težav si sposodim kolo. Seveda po nekaj metrih ugotovim, da moram znižati sedež (in to mi začuda uspe z lastnimi moči, cela ne da bi se umazala). Potem pa hopa na konjička in gremo … no, počasi, z obzirom do vseh jutranje zmedenih pešcev, ki seveda ne pogledajo nikamor, preden prečkajo kolesarsko stezo (ali se po njej lagodno sprehajajo), hvalabogu za zvonček. Ta žal ne pomaga pri avtih, kombijih in tovornjakih, ki parkirajo na pločnik in ravno toliko še na stezo, da se jutranja vožnja sprevrže v adrenalinski podvig (bom podrsala avto ali zdrsnila na cestišče??). Ampak ne glede na vse ovire (yes, they are made to liven up the adventure), v nekaj minut sem na cilju, prevetrene glave (in razmršene frizure) in, če sem z obleko prav zadela temperaturne okoliščine, niti nisem tako zelo ogreta (beri: prepotena). Najpomembneje, izognem se ljudem, gneči, čakanju, drgnjenju, vonjavam. Elegantno!

Zdaj moram najti le še en eleganten način za jutranji razvoz otrok in popoldansko "pobiranje". Peš gre, ampak se mi zdi tako počasi in ker je naše domače mesto eno veliko gradbišče (ob dežju tudi priložnostni blatni dol), je malo neprijetno in še vedno so tu stiki z ljudmi (ja, izogniti se želim vsem, še sebi, če bi bilo mogoče …). Tako da resno razmišljam o temle. Ko sem prvič videla ta stvor na sliki, sem se začela režati v nejeveri, da bi to kdo sploh pomislil dejansko uporabljati. Ampak potem sem že v naši prestolnici videla enega navdušenega atija z doma izdelano različico na navadnem Rogovem kolesu in zgledalo je - no, vsaj praktično!

Živela kolesa … in kolesni polpriklopniki!

Vir

PS: K zgornji objavi in razmišljanju ni v ničemer pripomogla kolesarska obsedenost boljše polovice in nenehno glodanje, gledanje in branje bolj ali manj kolesarskih tem, knjig, člankov, blogov … aa. … Ok, no, malo.

Sedem

pravljičnih

Te(ka)ška objava

Od zadnje tekaške objave je sijalo že veliko sonca, no, pa tudi kilometrov je bilo odtečenih kar nekaj. Iskreno povedano pa verjetno manj, kot sem mislila/želela in kot je bilo v novem programu teka, ampak glede na turbulentni september in vse te začetne viroze še vedno v redu. Po novem se pa tako ali tako držim načela, da je nekaj bolje od nič in da je zmaga že vsakič, ko si zavežem vezalke in smuknem skozi vrata, pa če je za slabe pol urce (pogosteje) ali pa za uro+ (redkeje).

Kaj se je torej zgodilo z mojim "10 km pod 1 h" programom? Jah, nič posebnega, vsak teden sem ga krojila malo po svoje glede na časovne in kondicijske zmožnosti in pred nekaj tedni mi je postalo jasno, da programa kot takega ne morem izpeljati, da to pač ni to in da se moram nehat slepit. Od predvidenih štirih treningov na teden sta mi običajno uspela dva ali pa še ta ne, predvsem pa sem se težko držala predvidenih kilometrov, še težje predvidenih tempov. Skratka program je bil zame očitno prezahteven in je v meni sprožal več nejevolje kot veselja do gibanja, tako da sem se pač morala sprijazniti s tem, da sem, kjer sem. 

In kje sem? Po pol leta (!!), odkar sem začela teči, lahko napišem naslednje:

- sem tekačica (kot mi vztrajno ponavljajo jutranji motivacijski mejli, ko si obuješ superge in greš teč, si tekač!);

- raje tečem dopoldne kot zvečer, ampak tudi tek v mraku ima svoje prednosti (je mogoče, da so avtomobili bolj obzirni do tekačev ponoči? podnevi sem imela že par zelo bližnjih srečanj, v mraku nihče ne vozi tako blizu…);

- vsa številčna pomagala me a) med tekom pogosto nervirajo; b) po teku pogosto deprimirajo;

- duh je voljan, telo zmore malo manj - ali je pak obratno?! še vedno ne vem, kolikšna je moja telesna pripravljenost, včasih imam prav lahko noge, včasih pa bi se pri štirih (khm, dveh, treh) kilometrih najraje usedla na rob ceste in se zjokala, ker enostavno ne morem več naprej in diham kot slon in sem počasna kot polž; kaj si pa sploh mislim, saj jaz nikoli nisem tekla, nikoli nisem mogla teči, zakaj mi je tega sploh treba…; potem grem naprej in ob koncu teka še nikoli nisem bila res do konca zmatrana, tako da očitno imam še nekaj rezerve… ;)

- primerjanje ubija! čeprav z vseh ostalih področij življenja vem, da vsak bije svojo bitko in da se ne moremo primerjati z drugimi (tako kot ne gre primerjati malčke, kdo že plazi/hodi/govori ipd.), sem se pri teku že od samega začetka vedno malo primerjala z drugimi oz. vedno radovedno spremljala, koliko in kako hitro tečejo drugi tekači: danes je itak moderno, da ves svet sproti obveščamo, kako kul smo in kaj počnemo vsako sekundo svojega življenja … ampak vse te informacije mi v resnici niso dale kakega posebnega zadoščenja (seveda ne, če sem pa počasnejša, manj redna in tečem krajše razdalje!), ravno obratno, postala sem še bolj zagrenjena in nezadovoljna, kar ni dobra popotnica nobeni dejavnosti. Priznam, topogledno sem včasih prav "analna".

- manj je bolje - ko govorimo o obleki: resda je jesen z nami prijazna, ampak tudi sicer ugotavljam, da ažje tečem, če sem manj oblečena, kar pomeni, da še vedno tečem v poletni opravi (no, namesto kratkih hlač kaprijke); kako se bodo zadeve spremenile s prihodom prave jeseni (veter, dež, nižje temperature), bom še poročala, se mi pa zdi, da ne bo take panike, poleg tega sem v dar dobila še eno tekaško majico za bolj mrzle dni.

Mogoče bi lahko napisala še kaj, pa se trenutno ne spomnim. Aja, LM, seveda. Ne, ne grem na Ljubljanski maraton, nisem za take množične zadeve, bom pa srčno navijala za tiste, ki gredo. Organizirane tekaške prireditve (tekme) se mi sicer zdijo fina reč, za motivacijo, da iztisneš iz sebe več, kot si misliš, da zmoreš (moč množice), spoznaš še kakšne druge kraje/trase, se družiš s sotekači (hm, no, če le niso preveč tekmovalno zadrgnjeni), ampak se mi zdi, da se je tudi treba omejiti.

Konec koncev - in to mi je postalo jasno v zadnjih tednih - vsak teče in tekmuje predvsem s samim seboj. Mogoče bi, v nekih idealnih okoliščinah, sama lahko imela že veliko več kondicije in bi redno tekla 3-4 krat na teden, izvajala intervale in dolge teke, zraven (redno) delala še vaje za moč in raztezanje. Lahko pa bi o teku samo sanjarila in ga sporadično izvajala, tako kot sem to počela pred leti, ko v resnici še petnajst minut nisem zmogla teči v kosu, ne da bi se do konca zadihala. Ali pa sploh ne bi počela nič (fizičnega) in bi se doma čudila, zakaj imam tako mlahave noge, depresivne misli in kratke živce. 

Sem, kjer sem. In kjer sem, je ok. :-) 

Eden od prvih "daljših" tekov (več kot 1h), z novim gadgetom

Odkar ne tečem več s telefonom, ni več tekaških slik, smo pa začeli tudi kolesarit

Po enem od zadnjih tekov so se misli postavile na mesto; rezultat: tudi nova frizura (končno!) ;)

Bolniška

Naš pižek mižek je bil prejšnji teden čisto zares bolan. Na srečo je vsaj pil veliko in ker je imel kar nekaj zaloge, smo jo kljub večdnevni driski in neješčosti dobro odnesli. Z veliko crkljanja in tolažbe, ker nič drugega ni delovalo, niti Calpol, niti atijevo naročje. Samo mami. Hecno, kako hitro se prioritete postavijo na mesto, ko se kaj dogaja z našimi malčki (v trenutku sem odpovedala prve pedagoške ure v tem semestru in vse sestanke - celo brez slabe vesti). Najprej družina.

Poletna jesen

V nedeljo smo šli s sončnega predela Slovenije na bolj oblačnega, čeravno nas to niti ni motilo, samo da je v zraku sol in da so blizu igrala in da je dovolj hidracije (ok, tudi sladoled je padel) za pregrete in prepotene bučke (run-play-drink-repeat). Še sonce je posijalo, itak. Lepo nedeljsko dopoldne z mojimi duracell mladiči :) (potem po atijevi vrnitvi s kolesarjenja pa še super kosilo, ki se je razvleklo v večerjo, in tiha nočna vožnja proti domu).

Mami, mami, gremo v lunapark! No, ajde, eno reč vsaka...

Vesela k' radio

Bom začela s peticijo, da vlada/občine vsaj tole nastavijo v vsako mesto

Nista in nista se naveličali … odkrivanje kopnega in gusarska vojna in ni da ni

Tudi duracell se enkrat izprazne … ;)

Pridne punčke

Si domišljam, da sama ne sodim v to kategorijo, ker imam zelo rada izzive, čeprav me seveda pogosto oblijejo kaki dvomi in nisem vedno najbolj prijazna do sebe … kakor koli, močno upam, da bom znala zrasti vsaj zdaj, da bom hčerkama predala to, kar res šteje in je za njuno prihodnost pomembno.

"How often have you found yourself avoiding challenges and playing it safe, sticking to goals you knew would be easy for you to reach? Are there things you decided long ago that you could never be good at? Skills you believed you would never possess? If the list is a long one, you were probably one of the Bright Girls--and your belief that you are "stuck" being exactly as you are has done more to determine the course of your life than you probably ever imagined. Which would be fine, if your abilitieswere innate and unchangeable. Only they're not." (tu)

Požvinitev

Sem želela malo poživiti naš dnevni prostor, pa sem si kupila take lepe lilije, z mnogo cvetovi z malo nadiha po roza barvi ... In ko smo se po dveh dnevih pri starših vrnili domov, sem skoraj požvinla ... ne samo od barv. In tako zdaj rožice poživljajo balkon in mi vsi spet lahko dihamo. Ah ja …

Razb(p)ohotnice

Številke nekega zgodnjega popoldneva

45 min
1 likalnik
9 moških srajc
2 hlač na rob
4 ženske bluze
1 prt
1 micena srajčka

Temu jaz rečem učinkovitost! :-)