torek, 30. december 2014

Pod črto

Leto 2014 je bilo še eno v vrsti tistih brzinskih, polnih let, ki se očitno začnejo po tem, ko dosežeš eno zrelo starost in začneš uživati življenje. Nekaj imajo pri tem opraviti tudi otroci, a sem prepričana, da gre bolj za stanje duha. Dokončnega odgovora nimam, le izkustveno se mi zdi, da gre vsako leto hitreje mimo …

Kakor koli, leto 2014 je bilo pri nas oz. zame dobro leto, odlično celo, za kar sem res hvaležna. Veliko smo bili zunaj, vrtnarila sem kot velika, znova sem začela več brati, še celo na morje smo uspeli iti. Naše razburljivo poletje je vrhunec doseglo z bratovo azijsko poroko in evropsko žurko, ki je ne bomo zlepa pozabili. Po koncu porodniškega dopusta sem se z veseljem vrnila v službo, sicer smo bili v novi sezoni vrtca že kar nekaj bolani, a nič res hujšega, tako da se ne bom pritoževala, super se mi zdi, da sta se oba vrtčevska otroka lepo vključila v skupino že od prvega dne in se privadila na vzgojiteljici, tako da prehod res ni bil nič hudega. Starejša pa je s še večjim navdušenjem postala šolarka in me z vsakim dnem bolj preseneča, kako raste in postaja vse bolj, no, samosvoja, čisto pravi Človek. 

Še bolj na osebni ravni pa je bilo iztekajoče se leto prelomno in pomembno za moje zdravje, telesno in psihično, ki sem ga spet ujela na vajeti (upam!) z redno telesno dejavnostjo, s tekom, ki mi je odprl nova obzorja in s katerim sem spoznala, da zmorem. Marsikaj. Čeprav je težko in bi bilo lažje odnehati, vem, da zmorem še malo več, dlje, hitreje. Neprecenljiv dosežek.

In ja, znova imam kratke lase. Življenje je lepo. Hvala vsem, ki ste me v tem letu spremljali tu na blogu, tudi zaradi vas se mi je marsikdaj na obraz pričaral nasmeh in je posijalo sonce. Ja, včasih stvari niso bile najbolj enostavne in se je tudi stemnilo in pooblačilo, ampak tisto je že mimo, spominjali se bomo sonca in lepih dni, ki jih v 2014 ni manjkalo. Upam, da jih bo dovolj za seme tudi za novo leto 2015. Srečno!

Pa kaj, če imam poležane lase - tekla sem! :-)



ponedeljek, 29. december 2014

Praznikujemo

Upam, da ste imeli mirne in prijetne božične praznike. Mi smo jih končno enkrat preživeli res v miru, doma, dišalo je po "štrukeljcih", na jelki so zažmigale lučke in maček se je javil, da bo budno pazil na naše jaslice … Še k polnočnici smo šli vsi skupaj in bilo je lepo. Je lepo. 
Prazniki so sicer tudi delovni in en del potomcev je že na počitnicah, drugi bo kmalu in bomo ostali tačas še bolj pridni in delovni, a hkrati se trudim, da bi bilo te praznike drugače, brez nervoze in panike. Vse manj smisla vidim v "control-freak-anju"  in pretiranem razmišljanju/razglabljanju o stvareh …  Vse večji pomen dajem kvalitetnemu druženju in želim čas posvečati samo tistim, ki so ga vredni … upam, da je to dober obet tudi za novo leto! ;)










nedelja, 21. december 2014

Še ustvarjalnosti

Tudi letos me december prehiteva po levi, jaz se pa samo začudeno oziram na koledar in kar ne morem verjeti kam letijo dnevi. Sem pa zelo vesela, da smo doslej uspeli zadržati obdarovalno evforijo na obvladljivi ravni, otroci se morda celo bolj kot daril veselijo igre na soncu (še bolj, če je v fini fantovski družbi - hvala N za obisk!), odštevanja dni do jelke in jaslic, peke piškotov in ustvarjanja z barvami, bleščicami, škarjami in trdim papirjem. Prvo voščilnico je letos v bolnici naredila Vita, ko smo bili spet doma, pa smo malo bolj družno in urno poprijeli za škarje in luknjače in kmalu jih je bilo že več kot dovolj za vse naše ljube in drage s seznama. Ne-originalnost gor ali dol, lepo smo se imele in upam, da bodo razveselile tudi naslovnike!

Nedeljsko in včasih večerno prižiganje svečk nas je vedno umirilo





ponedeljek, 15. december 2014

Zimska gozdna zgodba

Smo se odločili, da je treba narediti praznične okraske za na okna, če mami že jelke še vedno noče narediti (pa smo že tretjo adventno svečko prižgali, pa nič!) in tako sta ustvarjali. Ena bolj snežinke, ker je pač spretna s škarjicami, tako ali drugače (a ne, muci?), druga pa se je spravila na gozdne živali in vmes je cela zgodba nastala… mogoče se do novega leta podoba še kaj dopolni, dobi kakšen zaplet ali novega junaka, kdo ve?


nedelja, 14. december 2014

Pisana večerja

Pri nas smo veliki ljubitelji rdeče pese, otroci jo imajo radi, kolesarji pa morda celo še bolj od klobas … (ok, mogoče pretiravam). Ker so nas z vloženo doslej vedno obilno zalagali M-ovi stari starši, jih še nismo sami pridelali (kar se bo drugo leto spremenilo, nujno!), vlagali ali kako drugače pripravljali pa tudi ne. Tako da sva se, ko sva jih zadnjič dobila v zabojčku, že prav veselila, da jih bova pa enkrat naredila "čisto po svoje". 

No, ker smo malo leni, smo gomolje kar v pečici spekli, dobro oprane in neolupljene, fino zavite v foliji z malo oljčnega olja in soli. Meni je bila všeč malo hrustljava, ampak naslednjič bomo vseeno malo dlje pekli (torej okrog 1h na 180 stopinj). 

Je bila pa pesa, narezana na kockice, obložena s sirom feta, malo soli, olivčka, limone in kreše, prav neverjetno okusna večerja. Še ponovimo!


"Glej, roza je, boš?" ;) Seveda je V na široko odprla usta! 

četrtek, 11. december 2014

Prvi

Prvi muštaci (da, pametni lonček je romal v smeti, pogrižen do puščanja).

Prva buška (taka zaresna, navpičen prekuc čez rob kavča direkt na lego letalo... auč).

In prvi pravi koraki (z veliko vpitja, ker smo ga ob vsakem poskusu tako bučno nagrajevali, si zdaj še sam takole korajžo daje).

15 mesecev veselja.





torek, 9. december 2014

Pogrešana


Tudi jaz, tudi jaz. :( Pogrešam tisto uro mentalnega miru, meditacije, miganja … Ampak najprej zdravje, a ne? (Si slišal dedek mraz? Božiček?!?!)