petek, 30. januar 2015

Preganjanje (PhD v nastajanju)

Dejstvo je, da me preganja. Pa tudi to, da sem se odločila, da me bo zdaj to preganjalo in ne kaj drugega. Da sem se odločila, da bom zdaj temu namenjala svojo pozornost in energijo in ne čemu drugemu. Ker a ni tako, da se sami odločimo, kaj bomo počeli, čemu bomo naklonili svoj čas in o čem bomo premišljevali?

Ja, doktorski študij je pri meni prišel precej nenačrtovano. Ne de me to ni nikoli zanimalo, ampak nekako sem potiho upala, da bom do te stopnje prišla enkrat pozneje, ko bom že bolj zrela, poklicno izkušena in bo to res nagrada (ali nadgradnja, kakor se vzame). Pa je ponudba prišla lepo zapakirana s službo (za določen čas, ampak ja! službo!), kar se mi je takrat zdelo: uau, to je to, popolna kombinacija. In ne bom lagala, je! Odlična kombinacija, zaposlen si, da študiraš, raziskuješ, po potrebi tudi učiš, področje pa je seveda tisto, ki te zanima, s katerim si se morda že v preteklosti ukvarjal. Pri meni je že bilo tako, predvsem pa sem nadaljevala odnos s svojo mentorico s fakultete, kar se sicer v tujih okoljih zdi morda malo neekološko (da vse stopnje izobraževanja opraviš na isti ustanovi pod istim mentorjem je tam skrajno neobičajno!), jaz pa v tem vidim tudi prednosti (ampak to bi lahko bil material za čisto drug post).

In tako sem začela, takoj po drugi porodniški, najprej s študijskimi obveznostmi, ki so na našem programu precej strukturirane, a zdaj za nazaj in ko sem imela nekaj stikov s podobnimi programi v tujini, bi rekla, da bi lahko bile še bolj in da bi nas lahko še bolj "pritisnili" k delu, seveda na izbrani temi oz. raziskovalnem vprašanju (in ne samo nekih splošnih zadevah…). Je pa super vsaj to, da novi bolonjski programi omogočajo precej proste roke pri določanju programa, veliko izbirnosti, mdr. tudi na tujih univerzah, pri čemer s tujino ni nobenih težav, kar upam, da študentje čim bolj izkoriščajo! Zame so bile to najboljše "doktorske" (raziskovalne) lekcije.

Mentorica ne, me pa preganjajo kupi knjig. Vse povsod. 1
Seveda se hkrati s študijskimi obveznostmi začne tudi raziskovalna pot, tema in vprašanja so pri mladih raziskovalcih seveda že vnaprej dogovorjena in potrjena, vseeno pa ostane še veliko dela z dodelavo, ntančno izbiro metodologije in seveda izvedbo. Sama nisem želela izgubljati časa, zato sem s pridobivanjem gradiva, ki ga potrebujem, začela zelo zgodaj, zraven naletela na cel kup težav, ampak - še sreča, ker zdaj imam ustrezno gradivo in sem se na vseh tistih "preliminarnih" študijah z vsemi ovirami in zablodami veliko naučila. Zametke svojega dela sem predstavljala na seminarjih in konferencah, kjer sem se veliko učila od drugih, hkrati pa sem na svoje konkretno delo prejela zelo dragocene povratne informacije. A s samim pisanjem in izdelavo naloge sem čakala in čakala …

Kamor koli se želim usesti 2
Poučevanja ne bom navajala kot razlog za to ali izgovor, ker tudi letos učim, pa vseeno intenzivneje delam nalogo, tako da to ne more biti res. Je pa res, da me je poučevanje precej potegnilo in sem se zavestno odločala, da bom temu namenjala čas in energijo, ker sem to želela početi dobro, ker sem želela, da bi študentje odnesli kaj od tega (zdaj vem, da je to v veliki meri odvisno od njih samih in ne od tega, koliko se jaz pripravljam in vlagam v to…).

Na kateri koli mizi želim delati 3
Zdaj je pa pač tako, da ima naloga prednost in ker imam najboljšo mentorico, me zdaj tudi z drugimi obveznostmi (adminsitrativnimi, ki jih je v preteklih letih mrgolelo, seveda) puščajo večinoma pri miru. Zdaj je torej samo in izključno na meni, kaj in kako bom naredila, koliko rečem poleg študija in poučevanja bom še namenjala pozornost. A vem, da je zdaj idealen čas, da to nalogo dokončam. Vem, lahko bi zaprosila tudi za podaljšanje, a glede na to, da sem podaljšanje že imela s porodniškim dopustom, se mi zdaj res ne zdi več dobro nadalje odlašati. Ker to ne bi spremenilo dejstva, da se pač enkrat moram zagristi v to in spraviti v besede vse, kar sem v tem obdobju prebrala, predelala, pridobila in analizirala. Podaljševanje bi ta čas samo zamaknilo, sem pa prepričana, da bi bilo vseeno isto intenzivno in naporno.

Moj način dela pa žal v prvih dveh letih ni bil preveč sistematičen, lotevala sem se tistega, kar me je zanimalo in je bilo povezano z mikro elementi raziskovalnega vprašanja, tako sem se le počasi prebijala do ustrezne literature. Zdaj vem, da bi bila morala začeti na začetku, s temeljno literaturo in se potem posvečati specifiki, a za nazaj se ničesar ne da spremeniti in vseeno imam zdaj končno občutek, da se moja zgodba sestavlja v želeno smer.

Kamor koli pogledam. Tudi na novih policah 4
Vse, kar moram še storiti, sem natančno razdelila v mini naloge in vsak dan si zastavim točno določeno konkretno nalogo. Poleg samega pisanja teoretičnega izhodišča, ki še ni zaključeno (11502 besed), moram dokončno obdelati pridobljeno gradivo (slušni posnetki - transkripcije), hkrati pa sem se po posvetovanju z mentorico odločila to konkretno gradivo (tolmačenj) dopolniti še z anketo in tako zagotoviti ti. triangulacijo podatkov. To je seveda pomenilo, da sem morala naštudirati vsaj osnovna načela anketiranja (Hvala, Udomačena statistika!), a žal več kot dober teden temu nisem mogla posvetiti. Anketo sem postavila pokonci in jo v prejšnjih dneh razposlala po svojih kanalih, spomnila sem se vseh konferenc in seminarjev (glej zgoraj!), ki sem se jih udeležila, in se obrnila neposredno na kolege (koristi teh seminarjev so vedno večplastne!!!), njihov odziv pa je bil res izjemen, tako da se nadejam dobrih podatkov (ki bodo zanimivi že sami zase, se mi zdi ;)). Naslednji večji korak bo priprava korpusa, ampak to je pa že za kdaj drugič … 

Napredek od zadnjič: 
- po številu napisanih besed, neznaten - a prvi odziv mentorice je dober; poleg tega sem pridobila in že predelala še nekaj uporabne literature, na podlagi katere bom zdaj hitreje pisala!
- pripravljena in razposlana anketa - kolikor sem se tega bala, ker vsi vemo, kako radi odgovarjamo na ankete, zeankrat kaže dobro;
- obdelovanje transkripcij - v teku …

ponedeljek, 26. januar 2015

Lepo in okusno

Ok, ko ne veš, kaj objavit, objavi hrano :-P

No, ampak to sem pa res želela objaviti, ker je bilo res dobro: mangov pire s sirčkom (malo skute in malo Philadelphie) in drobljenimi čokoladnimi in ovsenimi piškoti in pistacijami (ker sem končno enkrat našla nesoljene!!). Ta čas pojemo ogromno jabolk, pomaranč in kivijev, pa se mi je zahotelo še česa drugega. Očitno imela samo srečo z mangom, ker je že naslednji nakup padel v vodo smoothie - tele eksotike očitno ne gre kupovati v vsaki lokalni trgovini (tam še najmanj)… Bom pa enkrat šla v res eksotične kraje in f*** the sandy beach, jaz si bom privoščila te sadeže takšne, kot je treba! Nujno!



petek, 23. januar 2015

Avtomatizmi

Včasih imam res dolgo lajtngo.
Sem že pred časom študirala, kako se razvijajo tolmaške kompetence, in brala, kako pomembno, da se, kjer je mogoče, razvijejo avtomatizmi, ker potem tolmači manj časa in energije porabijo za razmišljanje, skratka manjši kognitivni napor. Logično. A šele pred kratkim mi je "potegnilo", da isto pravzaprav velja za vsa področja. Če nekaj počneš "avtomatično", torej s čim manj razmišljanja, premišljanja, izbiranja, tehtanja in tuhtanja, potem je narejeno hitreje in niti ne veš, kdaj. Tako sem zdaj na dnevni red dala kar nekaj takšnih aktivnosti, ki jih moram narediti brez posebnega razmišljanja, ker pač moram. 
In, heureka, zadeve funkcionirajo, nič več me ne živcira (kar sem prej odlašala in travmirala), od gospodinjskih reči (da zvečer na čisto pospravim kuhinjski pult in lijak), higienskih (da si ostrižem nohte, takoj ko me začnejo motiti) pa do jutranjih ritualov z oblačenjem in zajtrki, pri čemer smo vse hitrejši. Seveda se tega ne da aplicirati na vse mogoče dnevne opravke, še najmanj za družabne ali družinske zadeve, ampak za mnogo drugih aktivnosti pa že in občutek imam, da mi ostaja več energije, časa, mentalne kapacitete za drugo, khm, saj veste kaj. 
Je pa res, da se včasih počutim, kot da sem iz drugega planeta. Ko izklopim "avtopilota" in se zavem, da sedim na troli (a res?), in se poskušam spomniti, katera številka je bila izpisana na vrhu … zabavno, ni kaj.

Ključ je v organiziranosti (in dobrih navadah/avtomatizmih)

ponedeljek, 19. januar 2015

Neučakanost

"Mami, koliko je zdaj, še tri mesece in?"

"A veš, kakšno torto bi imela? Na zmaja!"

"Poglej, naredila sem nova vabila, še za tega in tega in tega. Zdaj jih imam 19!" (?!)

"Poglej, sem ti narisala torto, da boš vedela, kakšno narediti, ko jo boš delala ponoči, ko bom jaz spala."

"Kaj pa danes? Koliko je zdaj še do mojega rojstnega dne?"

Naj bo še tako prikupno, zmešalo se mi/nama bo!






četrtek, 15. januar 2015

Zdrav posladek

Ok, nadaljujemo s to obsesijo z zdravo hrano in se tokrat za trenutek ustavimo pri posladkih. Resno me zanima, a kdo lahko živi brez tega?! Jaz ne. Je pa res, da se da jesti tudi zdrave posladke - če se temu sploh lahko tako reče - samo z malo tweakanja običajnih receptov, predvsem pa z uporabo dobrih sestavin.
Kot npr. tole ajdovo pecivo z breskovo marmelado in temno čokolado. Odlično!



Še recept (z ajdine, um, ajdove embalaže), če bi koga zamikalo:
100 g ajde skuhaš v soljeni vodi (10-15 min), precediš in ohladiš;
3 rumenjake penasto vmešaš s sladkorjem rjavim nerafiniranim sladkorjem/agavinim sirupom/medom (jaz nisem pretiravala, mislim, da dve ravni žlici, v receptu 100 g, kar se mi zdi preveč);

dodaš malo stopljenega masla (20g) - jaz sem dala kokosovo,
naribano limonino lupino (ali pomarančno, kot jaz)
20 g dobrega kakava v prahu
40 g moke (jaz sem dala kar ajdovo) in pecilni prašek;

nato v zmeš dodaš kuhano ajdo, premešaš in na koncu počasi "zgibaš" notri sneg iz 3 beljakov;
zmes zliješ na pomaščen pekač, pečeš cca 20 min na 180 stopinj;

ko se ohladi, premažeš z marelično (jaz sem seveda dala domačo breskovo) marmelado in čez preliješ stopljeno temno čokolado s pikico masla (jaz sem spet dala kokosovo) (v receptu je pisalo 120 g čokolade, jaz sem dala 100, pa bom naslednjič dala manj, ker je je bilo kar veliko…)

Potem poskušaš počakati, da se čokolada malo strdi, preden razrežeš na koščke in ponudiš… Good luck with that!

torek, 13. januar 2015

Premika se, premika … (PhD v nastajanju)

Zdaj je pa že čas, da povem. Deluje. Moja nova strategija spopadanja s pisanjem doktorske naloge temelji na več člankih s prišepetovalca nalogam (tudi tem tem in tem, tole pa se mi zdi totalno kul in mislim, da rabimo seznam takih glagolov tudi za slovenščno - amen!). Na kratko pa gre za to, da sem:
a) mentalno zagradila vsaj 2h (idealno 4 ali 5) na dan za pisanje, branje literature in branje/dopolnjevanje/brisanje napisanega;
b) postavila dnevni minimum napisanih besed, ki znaša 1000 besed, cilj pa je, da ga počasi povečam, kot je opisanu tu);
c) ohranjam navdušenje nad svojim raziskovalnim vprašanjem, temo, pisanjem doktorata, kar je po članku iz b) ena od ključnih premis za uspešno pisnje. 
Čeprav je včasih to navdušenje malo napumpano in se moram dnevno spomniti, da me v osnovi ta tema zelo zanima (ker me res!) in da me v resnici zanimajo tudi vsa podvprašanja, ki se jih lotevam, zato da se lažje spravim k delu, podobno kot pri študiju …  (ker ja, konec lanskega leta sem bila v veliki črni luknji "vsejebrezveze-nosti" in "kajmipabotadoktorat-osti"; vprašanje seveda ostaja neodgovorjeno, ker v tem trenutku res ni bistveno, ker to moram narediti. In pika!).

Končno sem mentorici tudi poslala v pregled nekaj prvih poglavij, s čimer sem dolgo odlašala, ker ne maram od sebe dajati nepopolnih, konfuznih izdelkov, s katerimi še sama nisem niti od daleč zadovoljna. Ampak prvi od nasvetov, na katerega sem naletela, je - opusti perfekcionizem (oz. dobesedno: F*** perfectionism, I want to finish my thesis!) S tem se še vedno dnevno malo borim, ampak stanje se vseeno izboljšuje.

Disclaimer: Obstaja velika verjetnost, da vas vse to moje tarnanje in jokcanje niti približno ne zanima in si mislite, kaj, saj to je njena služba, naj že napiše, kar mora, pa čao, a je treba toliko stokati?! (Verjetno imate prav!) Ker pa je to moj blog, ha!, in se sama odločim, kaj bom z njim počela, bom vsak teden objavila kratko poročilo o tem, kje sem in kako napredujem - ker rabim še en sramotilni steber, ja (oz. grožnjo z njim, da bom vztrajala na trenutno delujoči poti …). Potrpite z mano ali pa se teh objav izognite (ne bom zamerila, prmej da ne!).

Ultrakratek povzetek:
V zadnjih 10 dnevih sem napisala 10.994 besed oz. 38 strani. 

ponedeljek, 12. januar 2015

Naš vsakdanji kruh

Ne kupuj, peci doma.

Ne iz trgovinske moke, raje od mlinarja (domačo).

Ne iz bele moke, raje polnovredne.

Ne z glutenom, raje brez.

Ne s kvasom, raje brez.

?!?!

Kruh sploh?!
Confused! Please, help! :-(




ponedeljek, 5. januar 2015

Svoboda

Eni že veste, da sem novo leto dočakala v mobi(te)lni svobodi, ker sem skupaj z otrokinjama tudi mobitel pustila na počitnicah. Prvi večer sem imela najprej kar malo krize, ker ob najmanjšem znaku dolgčasa nisem mogla na hitro prečekirati pošte, twitterja, facebooka, bloga in vseh tistih člankov o najbolj pomembnih nepomembnostih, s katerimi si sicer pogosto polnim minute (ok, priznam, včasih tudi ure). Ampak po drugi strani sem se hitro zavestno odločila, da ne bom "patila" in da bo to dober - brezmotenjski v uvod v delovno leto, ki je pred mano (itak, kako pa drugače). 
Nisem se motila. Že naslednji dan sem prav uživala v nedosegljivosti, ko sem se odpravljala na dogovorjeno kosilo ob nedefinirani uri. In sem prav nestresno prišla pravočasno, pa še mali se je naspal in jaz sem si v miru nalakirala nohte. Novo leto je tako minilo brez sms-piskanja, vsi meni ljubi pa so vseeno prišli do ljubčkov in skratka fino je bilo. Pošto sem pogledala, ko sem želela in ob dovolj dolgih intervalih, da se nisem počutila zasledovano, vse drugo pa je teklo mimo mene in meni ni nič manjkalo. Ha! Kakšno razsvetljenje! Raje niti ne začnem, kaj vse sem v tem času prebrala, napisala … (bom, ampak drugič). 
V glavnem, všeč mi je ta mobi(te)lna svoboda in odločila sem se, da jo bom prostovoljno prakticirala vsak vikend, mogoče kmalu tudi vsak dan popoldne in zvečer, ko mi res ni treba ves čas "valjati" telefona po rokah, raje kakega malega buhtlja, čtivo za branje pa je tudi vse povsod drugod pri roki. Poskusite, je fino (kot bi se za pet let pomladila ;))! 

PS: ampak priznam, danes sem na vlaku (spet, ja, in spet je imel zamudo, obakrat!) prav z veseljem odgovorila na dve poslovni sporočili in tudi ta zapis je začel nastajati na telefonu … dokler ni zmanjkalo vseh signalov in je bil to signal meni, da vse skupaj pospravim in se osredotočim na zimsko zaspane divje begajoče slike za okenskim steklom (ok, no, ni bil brzovlak, kje pa! ampak lepo je bilo gledat skozi okno).