Smo hodili in tekli za Ruth

Od petka do nedelje je na Bledu potekal že 3. tek in pohod v spomin na Ruth Podgornik Reš in ker se mi še vedno oči orosijo, ko pomislim, kako super ženska v vseh pogledih je bila Ruth, sem že lani rekla, da pa želim enkrat it tole odtečt. Tako smo si naredili izlet in bili družinsko aktivni.

Jaz sama, v tekaških copatih, preostali pa skupaj peš, no, tamlajši v nahrbtniku. Ker si domišljam, da letos nisem več začetnica (khmkhm), sem rekla, da kak krog bom pa že zmogla, sicer bom pa malo hodila, pa itak ne bo konec sveta, čeprav se mi je še lani to zdelo nedopustno. Z malo več kompliciranja pri odpravljanju in pakiranju (ker smo imeli še kolo za M-jev nedeljski podvig na morju) smo se v miru in počitniško navdahnjeni pripeljali na Bled, za piko na i nam je pa še sonce posijalo. Otroci so z malo spodbude in veliko prigovarjanja uspeli priti okrog jezera, nekje na polovici smo se srečali, ko sem šla že drugi krog (itak!) in tamalidve sta bili tako veseli, da je bilo vredno, če ne zaradi drugega, pa zaradi tega njihovega vriskanja in prešernega smejanja. Za drugo leto sta se že javili, da bosta tudi onidve vzeli superge in malo odtekli z mano (no, pol kroga, je rekla ta starejša ;).

Res moram naštudirat poze za fotografiranje med tekom ...

V resnici je bilo seveda fino (počitnice 2)

Počitnice

Ko je v vodo padlo eno predvideno izobraževanje (Tenerife, šmrc), sem vedela, da si bom vseeno privoščila dopust in počitnice. Konec koncev imamo zdaj šolarko, dopusta pa še lanskega precej, zakaj ga torej ne bi izkoristila, kot je treba. No, nisem vedela, da bodo otroci prav med počitnicami znova "zboleli", ena viroza ali kaj, nič vročine, le grd suh kašelj, najprej čez vikend pri starejši, potem pa kot domine, vsi trije. 

Pri mlajših dveh me seveda skrbi, da se ne bi spet vseskupaj v bronhitis sprevrglo, zato silim inhalirati, nalivam s čajem, vodo, kuham juhe, nastavljam piskre kamilic v sobo in poskušam ne biti preveč črnogleda. Kar seveda ni lahka naloga, ko pa se nam vsak tak "prehladek" zadnje čase sprevrže v vsaj nekajtedenski avt.

On a lighter note, prva semena so že vzklila: češnjev paradižnik, jajčevec, paprike, pa seveda manj zahtevna blitva in špinača … juhu, nova vrtna sezona je tu! Letos malo bolj načrtno in poskusno nekaj rastlin že prej, da vidim, kako se obnese, predvsem za na balkon, na vrtu itak ne morem "prehitevati". 

Tudi fotografij začasno ni. Ker so baterije v fotoaparatu vedno prazne, ko bi ga rabil. Ker je pametni telefon izgubil razsodnost in se začel, priklopljen na električno omrežje, prazniti namesto polniti. Nadomestni telefon ima čisto preveč omejene zmogljivosti, tako da me znova čaka premlevanje in primerjanje in v končni fazi nakup novega. Eh. 

Vse mi je odveč. Očitno tudi počitnice in "lenarjenje". Na srečo so vsaj Evini odvečni zobje končno izpadli. 

Čisto zares

I am a very very lucky woman!

O tem sem že pisala, a se mi ne zdi nič narobe, če to ponovim oz. se mi zdi nujno, da to povem še enkrat in znova in ves čas, ker je čisto res.

Ko razmišljam, da potrebujem nove vire prihodkov, da se pripravim na konec svoje pogodbe o redni zaposlitvi, dobim nove prevode, pa prevode starih (že skoraj pozabljenih, a ne odpisanih) naročnikov, pa nove tolmaške ponudbe, ki jih kljub oddaljenosti, čudnem terminu (ja, v resnici bi morala intenzivno pisati doktorat), stroškom (na srečo mi nastanitev ljubeznivo ponudijo prijatelji, tako da vsaj to odpade), sprejmem.

Morda več, kot lahko prenesem, kaj vem. A trudim se, da bi obdržala vse niti v svojih rokah, predvsem pa v glavi. Določene stvari odložim, določene pospešim, iskrena sem z vsemi in imam najbolj razumevajočo mentorico na svetu.

In tu si seveda ne predstavljam, da ne bi imela tudi neomajne opore mojih nadražjih, zlasti M, ki me pri vseh teh "vragolijah" podpira, ker ve, da si tega želim in to tudi potrebujem (poklicno, še bolj pa osebno). Tamalim, ker mi povedo, da me bodo pogrešale, a ne jokcajo, naj ne grem … In staršem, ker znajo (hočejo, zmorejo) vskočiti, ko jih potrebujem za varstvo, prevoze in moralno oporo, da mi ni treba skrbeti.

Tako da si lahko potem 1200 km stran od domačih poti brez slabe vesti in za sprostitev (!) privoščim tudi odkrivanje novih poti, zraka in perspektive s tekaških stez (pločnikov, parkov) znanega-neznanega mesta. Life is good! :-)

Poskušam ne utopiti

otroka, ko mu zlivam litre fizioške v nosek … dodaten bonus: se vsaj "malo" izkašlja!

rož, ko jih po tednu dni končno opazim, kako se trudijo zbuditi mojo pozornost s povešenimi listki.

v obilici razburkanih misli (obveznosti, naključij, younameit), ki me na trenutke neusmiljeno butajo z leve na desno in se jim fučka, da so vmes ostre čeri … In občutek, da se ponavlja, me ne vara.

Zaposleno prehranjevanje

Kot sem že večkrat zapisala, sem velik privrženec hitrih in preprostih obrokov, ki tudi za zaposlene ne predstavljajo prevelikega napora in so povsem izvedljivi tudi sredi delovnega dne. Ampak sem in tja, se splača tudi malo bolj potruditi, bonus pa je še ta, da ponavadi lahko sadove takšneg truda uživamo še več dni. Tako sem se pred časom prvič (!) lotila pravega golaža, z mesom v kosih (ki sem ga morala sama razkosati in sem se zelo na hitro spomnila, zakaj v resnici ne maram delati z mesom, ker se počutim prav krvoločno), tistega golaža, ki ga kot otrok nikoli nisem marla. In še po receptu Gordana Ramsaya, ki mi gre sicer naravnost na živce, ampak s tisto novejšo oddajo, kjer kuha na domu in ob pomoči družinskih članov, se mi bo morda še prikupil. 

Skratka, enkrat sem bolj po naključju videla to oddajo (ker odkar pazimo na hrano, tudi manj prehranskega kanala vrtimo, logično), in ideja o tem, da golaž delaš v pečici se mi je zdela silno fajn. V resnici seveda sem vseeno kako uro pripravljala meso in vse sestavine, ampak potem, ko sem lonec (tisti s pokrovom, ki sem ga končno nabavila) vtaknila v pečico, se je že začelo pravo veselje. Vonjave so bile tako fine, da mi po skoraj treh urah niti ne bi bilo treba jesti, sem se že vonja dodobra naužila, ampak tudi okus je bil dober in meso mehko, kot mora biti. Če boste delali po tem receptu, morda pazite pri izbiri piva, da ne bo preveč grenko, ampak mene tudi to ni motilo (verjetno samo zato, ker mi naslednji dan ni bilo treba kuhati, niti razmšljati o tem …I'm lazy that way).