Seveda

Tudi meni se kdaj zgodi. Kot takrat, ko sem pred 10 leti skoraj zaspala za let v Pariz. No, že nekaj let imam kar zanesljive budilke in tako ni čudno, da takrat, ko jih ni zraven, kar spim … Po noči dela in naslednjem dnevu potovanja, prihodu na eno bolj oddaljeno letališče, kot pričakovano, in informaciji, da so mi rezervirali eno nočitev manj od predvidenih, je utrujenost tudi razumljiva in pričakovana, ampak prav koma? In kako to, da se potem vseeno zbudim, a ravno ob uri, ko sem dogovorjena za prevoz? No ja, sem vedela, da bo tole hektičen (delovni) oddih, a vsaj naspala sem se … upam! Jutri bi rada zgodaj vstala! ;)

Borovnična dieta

V resnici mi ni hudega, res ne. Imam srečo, da sem na zvezi z eno urno upokojenko, ki je pri borovnicah trikrat prej kot jaz. In že komaj čakam, da jih bom šla enkrat pa res lahko nabirat, sama, z otroki, kakor koli. Ampak letos ne gre. Jih pa z veseljem jemo. Živeli antioksidanti!

Pita s krhkim testom in nadevom iz skute in borovnic - brez jajc

Bananin veganski kruh z borovnicami

 

Najboljši zajtrk

Zdaj vem

Sva se z mojim vračala z vrta, na edini dan v tednu, ko lahko zjutraj skupaj kaj narediva. Zdaj je trava pokošena, plevel približno oplet (tisti ta večji, ki je prekrival zelenjavo ;)), rastline se pa tudi kar nekaj mučijo in zaenkrat lepo rastejo. Ampak to ni objava o vrtu.

Hodim tako za njim in ugotavljam, pišuka, saj te je čisto pobralo okrog trebuha! Prej oprijete majice zdaj mahedrajo naokrog, nogice čisto tanke. Itak, nekje se mora poznati 5+k km na kolesu …

Ampak seveda, potem pride ego in zavzdihnem, kako ni fer, ker meni se pa nikjer ne pozna, da kar koli delam (logično, kilometrov ne štejem v tisočih, ddd!). Pa reče, ne, saj si tudi ti shujašala! Ga grdo pogledam: ja? Kam pa?

***

čez tri ure dobim telefonski klic: Ja, spomnil sem se, da ti nisem odgovoril. V gležnje. Meča.


Toliko o tem.

Pozno prepozno

Nikoli, res nikoli nisem marala zamujanja. Tata me je naučil, da raje pridem 10 minut prej kot točno ali bognedaj prepozno. Podobno sem potem aplicirala na domače naloge (razen če so se mojim možganom zdele tako nepomembne in brezvezne, da sem nanje čisto pozabila), na faksu na študijske obveznosti, kot odrasla oseba na delovne obveznosti. Resda sem tisti manevrski prostor postopoma zmanjševala in je včasih bolj podoben mišji dlaki kot udobnemu prostoru za premislek, zadnji popravek, globok vdih ali kako nedelujočo trivialnost v smislu internetne povezave, dobave z električno energijo ali celo delovanje spletnega portala za urejanje projektov. Ampak načeloma še vedno velja, raje prej in v okviru dogovorjenih rokov, pa četudi se moram privezati za računalnik do 3h zjutraj. V nasprotnem primeru oz. če vem, da bo trajalo dlje in da ne bom zmogla, sem vedno prej opozorila, prosila za podaljšek, in seveda v večini primerov se z normalnimi človeškimi osebki da vse dogovoriti.

Potem so tu druge vrste osebki, takšni, ki odobrijo podaljšek, a ne postavijo točnega roka. Postaviš si ga sam, a ker nimaš občutka, da je rok vklesan v skalo, malo odlašaš, malo premišljuješ, ob naslednjem srečanju omeniš svojo zamudo in ker ni vtisa, da gori voda, si še malo bolj sproščen (odlašaš, se pretvarjaš, da je vse superduper). In potem gre skoraj vse mimo. Ker ugotoviš, da je oseba pač samo prijazna in noče težiti in priganjati, ker ve, kako je imeti doma majhne otroke in se spraviti k resnemu (akademskemu) delu. Ker je po naravi skrbna in materinska. Ker verjetno zaupa v tvojo odraslost in odgovornost.

Sram me je v dno duše in v resnici ni pametnega izgovora. Ja, groba različica je oddana, nič ni v resnici zamujeno. Vendar se počutim neodgovorno, kot tisti luzer, ki poskuša skozi zadnja vrata spraviti seminarsko nalogo, čeprav so vsi roki že zdavnaj mimo. Poleg tega imam občutek, da bi potrebovala še tri mesece, da dodelam idejo, kaj šele ubeseditev (v francoščini!). In vse to v meni poleg sramu zdaj zbuja še jezo. Kar pa niti ni slabo. Mogoče se pa le kaj premakne … in se znova vrnem na tire začrtanih urnikov in srednje-/dolgoročnih terminskih načrtov. Ne glede na to da je zdaj popolnoma jasno, da ni možnosti za podaljšanje pogodbe. Da me od novembra naprej čaka več negotovosti in v vsakem primeru manj časa za dokončanje D zadeve. Da se zaključuje eno idealno in sanjsko obdobje in bo vse, kar bo sledilo, težje, napornejše, stresnejše. Ampak ja, imela sem svoje obdobje in to sklepanje kroga ne sme biti razlog za malodušje in depresivnost. Kvečjemu brcavrit, da se še bolj podvizam. A ne?!

Za tmurno objavo vsaj vesela foka: s češnjami je vse lažje … :) 

Vredno je

Uspelo je! Včeraj smo z vrta prinesli večerjo in posladek in, o moj bog, ta občutek, da si sam pridelal, da je zelenjava še pred eno uro rastla v zemlji, zdaj jo imaš pa v skledi, je zmagovalen (ok, vem, večino je opravila narava… ;)). Ja, letos sem že malo obupavala, najprej zaradi pomanjkanja časa, potem preobilja polžev, potem vremena in spet polžev, a sem pomanjkanje časa že omenjala? Ampak naposled sem - tako kot v večini situacij, ki me v zadnjem času doletavajo - globoko zavzdihnila, večkrat, izklopila panično-kontrolorski del možgan in se odločila čakati. No, odločila je pretiravanje, ker v resnici mi pač ni uspelo iti na vrt in raje nisem razmišljala o vseh črnih scenarijih. Zaupala sem, da se bo nekaj izcimilo, tako ali drugače, ali bom vrt pretvorila v gojišče polžev ali bomo pa še mi kaj imeli od zelenjave, ampak na eni točki, se mi je zdelo, da tako ali tako ne morem zmagati v tej tekmi in da je bolje, da se prepustim. Saj ni tako, da bi bila življenjsko odvisna od tiste solatke in bučk. Če bodo, bo krasno, drugače pa … več sreče drugo sezono. Skratka zen.

In delovalo je. Vrt je še vedno poln živali in plevela, a tudi posejane rastline so še tu. Malo ali veliko, pustimo to ob strani. Raste! 

Solata, rukola, redkvice, bučna semena in trdo kuhano jajce

Ena v usta, ena v kozarec, dve v usta, ena v kozarec … polna usta, poln kozarec!