Srečnopisano 51/2016

Ko letnemu času primerno narediš luknje in priložnosti. Za druženje. Nove in stare vezi. Obnovljene. Nove in stare teme, predvsem pa veliko smeha in dobre volje. In kljub polnim dnem in kratkim vikendom, energija vseeno ne pojenja. Očitno sem družabno bitje, after all. No, do tiste jasne mere. Ko je treba nujno domov, v mehek udoben kokon samote ali najljubšejše dvojine. Ah, prazniki.

Srečnopisano 50/2016

Ko se ugrizneš v jezik in si raje malo tiho. Da drugi govorijo in da se vesolje namesto tebe odloči. Samo zaupati je treba in pride priložnost. (Samo upam, da ne bom zamočila!)

Srečnopisano 49/2016

Malo je trajalo, a v soboto sem končno našla eno dovolj veliko časovno luknjo, da sem se lotila vseh kotov, vseh polic, pajčevinastih zapredkov, vseh kupčkov knjig, člankov, delovnih kopij in map in pospravila. Tudi fizično zaključila zgodbo. Vsaj do promocije - na katero pa bo menda treba čakati še ohoho mesecev (zaradi masovnega zaključevanja po starih programih). Meni je vseeno. Samo, da je vse končno na svojem mestu.

Srečnopisano 48/2016

Ni ga lepšega kot reševati hud "problem" tako, da pustiš, da te povabijo v zdravilišče, kjer se otroci ves vikend podijo po toboganih, potapljajo in žabasto nagubanih prstov vriskajo od sreče. Tudi starši :-D Hvala, nono!

Končno! aka. Srečnopisano 47/2016

6 let 1 mesec in 25 dni po vpisu na tretjestopenjski študij in začetku usposabljanja za mlado raziskovalko. (-21 mesecev porodniške).
Po 3 polmaratonih.
192 strani in 303 bibliografske enote. 9h25minut transkripcij.
Preveč neprespanih noči, a veliko tudi navdušujočih trenutkov. Posebej v razredu.

Zaključevanje te zgodbe je bilo nekaj najtežjega, kar sem doslej doživela. Fizično, psihično, mentalno. Morda res drži, da več, kot se z nečim ukvarjaš in več kot o stvari veš, bolj veš, kako malo veš. A tako negotovo in neprepričano vase se že dolgo nisem počutila. Akuten primer sindroma vsiljivca. Nenehna razpetost med obveznostmi, željami, nujo, družino in nepričakovanostmi so me iz meseca v mesec potiskale v vse bolj črno luknjo. Saj sem delala na doktoratu, a veliko manj, kot "sem vedela, da bi morala". Morda res intenzivneje, a strani so se na koncu pisale zelo počasi. Še potem, ko sem imela vse napisano in je komisija že pozitivno ocenila nalogo in sem imela le še nekaj tehničnih popravkov, sem odlašala. Oklevala. Se oklepala. Danes, nekaj dni po zagovoru, vem, da sem preveč razmišljala. Da sem tudi na zagovoru pustila, da vsa ta negotovost mestoma privre na plano (mestoma sem pa tako uživala, da me je kar zaneslo). In se je seveda vse srečno izteklo. Čeprav je dan prej tasrednja zakuhala in začela suho kašljati. Ampak tako kot vsa ta leta od začetka naprej se je tudi tokrat izkazalo, da imam okrog sebe krasne ljudi in da se vse da urediti. Upam, da bom lahko kmalu tudi nalogo prijela v roke brez cmoka v grlu in s ponosom. Zdaj sem samo srečna, da je vse skupaj za mano.

Končno! aka. Srečnopisano 47/2016

6 let 1 mesec in 25 dni po vpisu na tretjestopenjski študij in začetku usposabljanja za mlado raziskovalko. (-21 mesecev porodniške).
Po 3 polmaratonih.
192 strani in 303 bibliografske enote. 9h25minut transkripcij.
Preveč neprespanih noči, a veliko tudi navdušujočih trenutkov. Posebej v razredu.

Zaključevanje te zgodbe je bilo nekaj najtežjega, kar sem doslej doživela. Fizično, psihično, mentalno. Morda res drži, da več, kot se z nečim ukvarjaš in več kot o stvari veš, bolj veš, kako malo veš. A tako negotovo in neprepričano vase se že dolgo nisem počutila. Akuten primer sindroma vsiljivca. Nenehna razpetost med obveznostmi, željami, nujo, družino in nepričakovanostmi so me iz meseca v mesec potiskale v vse bolj črno luknjo. Saj sem delala na doktoratu, a veliko manj, kot "sem vedela, da bi morala". Morda res intenzivneje, a strani so se na koncu pisale zelo počasi. Še potem, ko sem imela vse napisano in je komisija že pozitivno ocenila nalogo in sem imela le še nekaj tehničnih popravkov, sem odlašala. Oklevala. Se oklepala. Danes, nekaj dni po zagovoru, vem, da sem preveč razmišljala. Da sem tudi na zagovoru pustila, da vsa ta negotovost mestoma privre na plano (mestoma sem pa tako uživala, da me je kar zaneslo). In se je seveda vse srečno izteklo. Čeprav je dan prej tasrednja zakuhala in začela suho kašljati. Ampak tako kot vsa ta leta od začetka naprej se je tudi tokrat izkazalo, da imam okrog sebe krasne ljudi in da se vse da urediti. Upam, da bom lahko kmalu tudi nalogo prijela v roke brez cmoka v grlu in s ponosom. Zdaj sem samo srečna, da je vse skupaj za mano.

Srečnopisano 46/2016

Na enega od najbolj krasnih novembrskih dni so me službeno peljali na "delovni izlet". Kras in Brda v vsej svoji lepoti. Ne spomnim se, kdaj bi mi nazadnje tako jemalo sapo. Sem se pa hitro spomnila, kako sem kot mula pritiskala nos na steklo vojaško zelene stoosemindvajestke, ko smo družinsko hodili na trgatev v Medano. Že takrat je bilo lepo, zdaj so se pa še bolj v roke vzeli in uredili po vseh vogalih.
Nisem imela veliko časa slikati (saj pravim, delo), a tista čarobna barva porumenelih listov v kombinaciji s srebrnimi oljkami in zelenimi cipresami se mi je vžgala v spomin kot pečat. Ki kliče po še! Čudovit konec Slovenije.

Srečnopisano 45/2016

"Mamiiii! Kakaaat me! Gem sam!" Vstane ob 5.21 in pride oznanit. Kul. Ker je že 4. teden brez plenic tudi ponoči - po 8 letih in pol konec plenic!!!

Srečnopisano 44/2016

Da, veliko se ukvarjam s svojo "komutacijo" v in iz službe. Konec koncev mi vzame najmanj 1,5h dnevno, kar ni nezanemarljivo. Predvsem mi v neslužbenem delu dneva tako ostane bolj malo časa za vse, kar sem bila prej vajena početi. Pa še zima je čisto zares prišla in ob že dva tedna trajajočem prehladu si pač ne upam hoditi še teč na mrzel zrak. Me je pa pred kratkim razveselilo, da pa vendarle ni vse tako sivo. Ker vsak dan kljub vsemu naredim reci piši najmanj 6km hitre hoje (kar je več od zloglasnih 10.000 korakov). Je pa res, da je moja nova pot manj slikovita kot pot čez center, a v tem jesenskem času je vseeno bukolično. Zlasti ko sem hitrejša od kolone pločevine na vzporedni Tivolski, haha. Kako srečo imam, gibljem se in še manj sem živčna, ker ne tičim v nekih zastojih! :-D

Srečnopisano 43/2016

Spet zamujam, ampak eden od najbolj super trenutkov je bil prejšnji teden kljub vsemu premik ure, posebej ko sem ugotovila, da nam pritiče ena ura spanja več, ki sem jo seveda zgledno izrabila. I love my sleep! 

Srečnopisano 42/2016

Juhu! :-) 

Srečnopisano 41/2016

Spet podrobnost iz službe. Ko sem se namestila za svojo novo mizo, mi je sodelavka dejala, da si lahko bližje pomaknem eno rožo, ki je bila menda prej deložirana in rahlo zapuščena. Sicer nisem najbolj rožnata (v nobenem pomenu), a imam rada zelene rože, posebej take "no-fuss". In sem jo začela enkrat tedensko zalivati, potem sem ji enkrat prah obrisala z listov in roža je malodaneoživela. Sicer se nekateri listi barvajo rumeno, a sta se v samo treh mesecih rodila še dva nova poganjka, eden je že začel kazati listi, drugi je komaj vzklil. Druga sodelavka pravi, da je to naklonjenost, energija, ki jo roža (narava na sploh) začuti. Jaz kar verjamem - gre tudi vzajemno. In sem vsakič, ko pogledam levo od monitorja, prav dobre volje!

Srečnopisano 40/2016

Kakšen teden bi človek najraje kar pozabil. Že ko se odvijajo, odštevaš ure in minute, da bo naslednji dan, pa še en in še en, da bo ja čim prej konec (nečesa) in začetek nečesa drugega (vem, utopično je pričakovati, da se življenjski dogodki ravnajo po neki umetni logiki časa, ampak jaz to vedno upam). Če se je začelo delovno zahtevno, se je sredi tedna sprevrglo v fizično in psihično naporno, ker smo kot muhe popadali vsi v družini. Viroza. Trebušna, če sem natančno in, da je bilo še bolj "zanimivo", se je vsa "akcija" dogajala pretežno ponoči. Podnevi sem prala rjuhe, dokler nisem tistega dne, ko sem bila že zmenjena, da grem v službo, ker sem imela tolmaški dan, še jaz zjutraj podlegla. Ker na vrat na nos nisem mogla pustiti kabinskega kolega na cedilu, sem se nato vseeno odvlekla na vlak in nato do službe in nato do dvorane, se ves čas globoko koncentrirala na počasno in ravnoprav globoko dihanje in poskušala odmisliti trebušno veselico. Ko se je dogodek začel, so se možgani čudežno preusmerili na druga področja in sploh ne vem, ali sem kaj čutila, kaj se je takrat z mano dogajalo telesno, ampak šlo je mimo in šele potem na poti domov, na vlaku, me je zopet začelo grabiti in znova sem se morala skoncentrirati na to, da se obdržim pokonci, diham, sem. Doma sem samo odložila vse s sebe in se zavlekla pod odejo. Za bolj ali manj 17h. Ničesar ne vem, samo to, da sem bila takrat in sem še danes srečna, da sem si to lahko privoščila, ker drugače bi se verjetno sesedla v prah (no, ali pa bi bila izjemno tečna/izčrpana/nemogoča/ipd). In res še sreča, ker sem naslednji dan popoldne že spet morala prevzeti nego za naslednjega v vrsti, moža, ki je zadnji podlegel nadlogi. Kar dobro smo se zvrstili in v bistvu niti ni slabo, da je šlo tako hitro skozi. V vseh pomenih.

Srečnopisano 39/2016

Čisto neplanski tarok večer. V soboto zvečer in potem še v nedeljo. Ga ni čez matematiko in malo kalkuliranja. :)

Srečnopisano 38/2016

Ne vem, kako je točno s tem, morda si "lastim" kaj, česar ne bi smela, a pretekli konec tedna je bila doza sreče dvojna. Prvič zato, ker se je mož odpravil na daljšo (večdnevno) kolesarsko preizkušnjo in smo se vmes, kljub temu da smo ga pogrešali, imeli prav fino in tudi živce sem izgubila samo ene parkrat. On se je pa tudi vrnil ves nasmejan in navdušen, da mu je uspelo, in tako sem bila tudi jaz vesela in srečna zanj. Ker je premagovanje ovir - fizičnih in tistih v glavi - vedno en tak super dosežek.

Potem sva se pa še z M zmenili za en skupni daljši tek, ki mi sicer na tisto zaspano jutro ni najbolj dišal, a v družbi človek hitro pozabi na vse zadržke, ki jih morebiti ima, ko se je treba obleči, obuti ... In če še posije sonce, je zgodba res popolna. Sava in gozdna cesta sta naju prijetno osveževali, sonce pa spodbujalo k celo malo hitrejšemu tempu in to sredi dolgega teka, kar se mi še nikoli ni zdelo tako enostavno. Tudi sicer se mi zdi, da sem s progo opravila veliko lažje kot sicer, pa sem zdaj res veliko treningov izpustila in začela celo razmišljati, da bi kljub prijavi morda vseeno raje kar izpustila 21. ljubljansko 21ko. Nedeljski tek mi je znova dal kriiila in, čeprav moram vseeno še malo natrenirati noge, predvsem pa glavo za zadnjih par kilometrov, se mi zdi, da bom tudi čez dober mesec nekako že zmogla. Vse se da!

Srečnopisano 37/2016

Isti park. Drug letni čas. Druga klopca. Tokrat na malici s taperver posodico (živele domače solate!) v naročju in soncem v licih. Po dveh mesecih poskusnega dela. Delo za nedoločen čas. Evforija in navdušenje prvih tednov sta že malo pojenjala, tako kot v vsaki službi in v vsaki skupini ljudi prej ali slej padeš na trdna tla, tu na srečo ni niti bolelo, ljudje/neposredni sodelavci so v bistvu še vedno fajn, a je seveda manj idilično, kot se mi je zdelo prve tedne. Še vedno nas najbolj oblegajo ob petkih od 12h naprej oz. popoldne na sploh. V sfiniširan izdelek se še vedno kdo vtakne brez vprašanja (še manj potrebe, ker si res preveril vsako kolokacijo, nianso, piko in vejico). Po drugi strani se pa sem in tja najde kakšna hvaležna cvetka, ki na srečo odtehta, saj razume in ceni prizadevnost in, če uspe, hitrost. Tako da ja, redno je novo normalno. Občutki so še vedno mešani, a manj ekstremni. Udobje redne službe je seveda blagoslov, a hkrati vem, da bom ob prvem občutku morebitne utesnjenosti pobrala šila in kopita. In to mi je za zdaj (več kot dovolj) dovolj.

Srečnopisano 36/2016

Malodane kot otrok sem se razveselila paketa, ki sem ga za sinov rojstni dan tokrat prejela tudi jaz, predvsem pa ko sem se prvič zares pognala po cesti. Seveda se *nikoli* prej nisem zares vozila s skirojem, tako da je bila ta vožnja res bolj adrenalinska (predvsem ker se še vedno in povsod izogibam ljudi). Super pridobitev. Za bolj avtonomno prevažanje s postaje do službe in obratno, ker mi Murphy vedno ponagaja, ko se najbolj mudi. Sicer je počasnejši od kolesa, a hitrejši od pešaka, predvsem pa bolj zabaven, pa še stegenske/kolenske mišice si bom okrepila (kao). Me happy!

Med vožnjo nisem mogla slikat, tu sem pa že parkirala 

Srečnopisano 35/2016

Nova služba je prinesla kar nekaj sprememb, o katerih bom morda kdaj drugič kaj več napisala, zdaj še čakam, da mine poskusno delo ;-) da se ne bom zarekla! Ampak nekaj se mi zdi absolutna zmaga - to so večeri, ki jih zdaj brezksrbno preživim v družbi knjig, brez kančka slabe vesti in z mirom v srcu. (Če je zraven še kak kozarček vina, sem pa itak srečna, kot npr. krasni Tavčarjev teran 2016).

Srečnopisano 34/2016

Ko se petkova popoldanska kava v centru Ljubljane, sprevrže v kul nazdravljanje, čudovito večerjo in še malo nazdravljanja dolgo (skoraj, za tiste, ki smo ob 7.35 že v Lj) v noč in en čisto nepričakovan koncert skupine Panda na Petkovškovem nabrežju. O te barve, o ti zvoki ... <3

Srečnopisano 33/2016

Včasih osrečujejo tudi povsem nepomembne reči. Npr. to, ko ob 21.42 možu za silo zarobiš hlače. Da bo naslednje jutro na zagovoru lep in šik.

Ves dan  pred tem pa z malim za ritjo odkrivaš skrivne potke in se veseliš malih zakladov

Srečnopisano 32/2016

Tokrat smo v Bohinju slavili "samo" svoje telesne sposobnosti, zaključek starega/začetek novega kroga okrog sonca pa je tokrat padel kar sredi tedna. Oziroma praktično ves teden. Tokrat predvsem v znamenju neverjetnih ljudi, ki me obkrožajo, pa rož in rožic in vseh mogočih pozornosti. Morda se staram, a vsako leto sem bolj čustvena. Sploh ne zaradi let, ampak verjetno zaradi spoznanja, da imam res res srečo, da so okrog mene sami taki fajn ljudje, od družinskih članov do starih prijateljev in novih sodelavcev. Nič, prav nič ne bi spremenila. Tudi občutek staranja mi je v resnici všeč oz. bolje vsako leto imam boljše občutke in se bolje počutim, torej ja, rada se staram. :-)


Innn, ko ravno v tistih dneh dobiš še super razglednico (se jih spomnite? dajte za hec kakšno poslat, še vedno je in), je pa že res kičasto. Hvala, alcessa! :-)

Prva stvar, ki sem jo od doma prinesla na svojo novo službeno mizo, sledi fikus ;-)

Srečnopisano 31/2016

Tradicionalni avgustovski vikend v Bohinju je tokrat trajal samo nekaj ur. A dovolj, da sem se naužila energije in barv tega čarobnega kraja. Se malo (dosti) nadihala in s precej boljšimi občutki kot vsa leta doslej in močnimi nogami opravila s progo okrog jezera. V čudoviti družbi. Popolnost.

Srečnopisano 30/2016

Vem, dolgo že nisem kaj konkretnega napisala. Še iščem pravi ritem. Se mi zdijo te poletne počitnice že zelo dolge, kalkuliram iz tedna v teden, zdaj je najmlajši spet v vrtcu, za večji dve kombiniramo vse mogoče reči, največji delež pade na primorska nonota in tetko (hvala!), tako da imam na splošno imam kar ves čas en občutek, da so otroci nekje drugje, verjetno tudi zaradi tiste izredne dvotedenske Francije. Ja, saj smo bili en teden skupaj na morju pa en teden skupaj doma, pa vikendi, ampak vse to tako hitro mine. Zato sem jih zadnjič malo "popokala" in smo se šli malo resno pogovorit, žgečkat, družit, brat knjigo, posamič in skupaj in v različnih kombinacijah. Na visečo mrežo, seveda. Za par trenutkov je blo mirno in popolno. Potem pa spet kreg, brcanje, izrivanje, guncanje, vpitje, tralalitralala, živele počitnice!

Srečnopisano 29/2016

Ko prideš v ponedeljek v novo službo in te sprejmejo tako lepo, da se počutiš, kot da bi prišel domov. In se ne izogibaš skupnim kosilom, ker se čisto vsak dan razvije kaka fascinantna razprava. Srečna sem!

Srečnopisano 28/2016

Prejšnji teden smo se vsemu navkljub uspeli odpraviti na morje. Za en teden! Na robinzonski Pašman! In kljub osam in gromozanskim kobilicam in sopihajočemu psu z angino in orkanskemu vetru je bilo super. Najlepše od vsega je bilo pa sonce, polnjenje baterije in otroci, ki so mi pustili celo nekaj minut miru na plaži s knjigo. Fino!

Vreme!

Razgled s terase

Tihožitje na terasi s knjigo in vinom

Mala (srednja) ima talent!

Gremo na globoko (tukaj še skupaj, na koncu so itak sami hodili, vsi 3!)

Srečnopisano 27/2016

Včasih je treba iz svoje kože. Ker potem je veter v laseh! Tko, čisto zares!!

Ne morem verjet ... noro!

Kampus

Poletje sem torej začela malo delovno, malo študijsko, malo pedagoško. Ni mi bilo hudega, predvsem sem pa pustila, da me je prevzelo od študentov, njihove energije, zanosa, idej, in ja - tudi odličnega znanja francoščine. Škoda le, da se je vse skupaj dogajalo poleti, ko je bil sicer ogromen kampus boljkotne prazen. Verjetno mora biti noro, ko je v mestu na 85k prebivalcev 27k študentov.

Poitiers pa prikupno majhno mesto. In odlično izhodišče, ampak o tem naslednjič.

Pogled iz sobe ob 21.15

Pogled iz sobe ob 21.50

Gor in dol. 

V križišču namesto oleandrov zelišča in dišavnice

Cairn

Sončni zahod 21.55.

Kampus je tako velik, da ima kup ulic, poimenovanih po velikih