Pred kratkim sem se s prijateljico ob kavi pridušala, kako naporno je postalo to odraslo življenje, ker so zadnje čase kar ves čas nujni skoki poleti iz območja udobja. V tej odrasli dobi ali na tej življenjski točki se zdi vsaka odločitev en skok polet v neznano, travmatičen dogodek že prej, preden se sploh zgodi, ko moraš premlevati, ali bi se sploh tega lotil, ali si pripravljen, ali si dovolj treniral, ali si tega čisto globoko v sebi v resnici sploh želiš. In ker gre za pravi skok polet, je čisto možno, da bo šlo kaj narobe ali pa da se pri izračunavanju pravega trenutka vseeno malo zmotiš in potem zapiha nek čuden veter in te obrne na glavo in bogve če imaš res toliko znanja in spretnosti, da se sploh lahko ujameš in pristaneš kolikor toliko v enem kosu na tleh.
Ampak po drugi strani sem še vedno trdno prepričana, da nam življenje daje priložnosti, na katere smo tako ali drugače vendarle pripravljeni. Ja, nikoli ni idealen čas (kot ni za otroke, začetek športne dejavnosti, nove študijske izzive ali kaj podobnega), ampak če ne bi bili zmožni iti prek teh kucljev, potem jih verjetno niti ne bi bilo oz. jih ne bi zaznavali kot "naše" kuclje, tiste, na katere se moramo odzvati.
Če se ozrem nazaj, moram priznati, da so vsi moji dosedanji življenjski "dosežki", tisto, kar me osrečuje in dela mene mene, v resnici plod takšnih skokov v neznano: prve delovne izkušnje, ko sem kot najstnica odšla za varuško v eno čisto drugo okolje, srečanje z mojim sedanjim možem po samo treh urah internetnega klepeta, odločitev za samostojno prevajalsko pot, vsak od mojih treh otrok, ki je prišel v nekem vmesnem času, ko marsikaj ni bilo jasno in urejeno in popolno, odločitev za študij tolmačenja, ko je bila starejša še krepko v plenicah in na komaj kakšnem obroku na žlico, odločitev za redno raziskovalno službo, čeprav sem vedela, da je povezana z doktoratom in učenjem, ki sem se ga vedno otepala (zdaj pa v njem neizmerno uživam), znova pristanek med freelancerji, kjer se mi z vsakim stikom in delom prej ali slej odpre še kak nov ali dva. Skratka veriga skokov, ko dejansko nisem vedela, kakšen bo izplen, ali se mi vse skupaj sploh izplača, ali je to res najbolja možna odločitev. Nikoli v resnici ne veš. Ampak doslej se mi je čisto vse "izšlo". Ne, da je bilo vse lepo in rožnato in cvetoče, še zdaleč ne, nekatere od teh izkušenj so povezane tudi s precej razočaranji in grenkimi spoznanji, ampak zdaj z distance vem, da so bile to idealne priložnosti, ki sem jih na srečo zgrabila. Da so bili to gradniki, ki so zaslužni, da sem taka, kot sem, in ničesar, res ničesar ne bi spremenila.
Ja, starejši kot si, več reči je na kocki, več stvari gre morda lahko narobe oz. imajo te negativne posledice lahko širši domet, kot takrat ko sem bila še sama. A vseeno si zaupam in raje sprejmem kak izziv več kot pa kakšnega premalo. Na koncu in za nazaj se vedno izkaže, da je to dobra odločitev, tudi če nimam ambicij po rekordih. Ampak napredek je pa vsakič znova viden in zaznaven. To je tisto kar šteje. Še vedno raje previsoko letam, kot da bi se obračala stran od odprtih vrat in se delala, da čakajo koga drugega.
