Srečnopisano 42/2016

Juhu! :-) 

Srečnopisano 41/2016

Spet podrobnost iz službe. Ko sem se namestila za svojo novo mizo, mi je sodelavka dejala, da si lahko bližje pomaknem eno rožo, ki je bila menda prej deložirana in rahlo zapuščena. Sicer nisem najbolj rožnata (v nobenem pomenu), a imam rada zelene rože, posebej take "no-fuss". In sem jo začela enkrat tedensko zalivati, potem sem ji enkrat prah obrisala z listov in roža je malodaneoživela. Sicer se nekateri listi barvajo rumeno, a sta se v samo treh mesecih rodila še dva nova poganjka, eden je že začel kazati listi, drugi je komaj vzklil. Druga sodelavka pravi, da je to naklonjenost, energija, ki jo roža (narava na sploh) začuti. Jaz kar verjamem - gre tudi vzajemno. In sem vsakič, ko pogledam levo od monitorja, prav dobre volje!

Srečnopisano 40/2016

Kakšen teden bi človek najraje kar pozabil. Že ko se odvijajo, odštevaš ure in minute, da bo naslednji dan, pa še en in še en, da bo ja čim prej konec (nečesa) in začetek nečesa drugega (vem, utopično je pričakovati, da se življenjski dogodki ravnajo po neki umetni logiki časa, ampak jaz to vedno upam). Če se je začelo delovno zahtevno, se je sredi tedna sprevrglo v fizično in psihično naporno, ker smo kot muhe popadali vsi v družini. Viroza. Trebušna, če sem natančno in, da je bilo še bolj "zanimivo", se je vsa "akcija" dogajala pretežno ponoči. Podnevi sem prala rjuhe, dokler nisem tistega dne, ko sem bila že zmenjena, da grem v službo, ker sem imela tolmaški dan, še jaz zjutraj podlegla. Ker na vrat na nos nisem mogla pustiti kabinskega kolega na cedilu, sem se nato vseeno odvlekla na vlak in nato do službe in nato do dvorane, se ves čas globoko koncentrirala na počasno in ravnoprav globoko dihanje in poskušala odmisliti trebušno veselico. Ko se je dogodek začel, so se možgani čudežno preusmerili na druga področja in sploh ne vem, ali sem kaj čutila, kaj se je takrat z mano dogajalo telesno, ampak šlo je mimo in šele potem na poti domov, na vlaku, me je zopet začelo grabiti in znova sem se morala skoncentrirati na to, da se obdržim pokonci, diham, sem. Doma sem samo odložila vse s sebe in se zavlekla pod odejo. Za bolj ali manj 17h. Ničesar ne vem, samo to, da sem bila takrat in sem še danes srečna, da sem si to lahko privoščila, ker drugače bi se verjetno sesedla v prah (no, ali pa bi bila izjemno tečna/izčrpana/nemogoča/ipd). In res še sreča, ker sem naslednji dan popoldne že spet morala prevzeti nego za naslednjega v vrsti, moža, ki je zadnji podlegel nadlogi. Kar dobro smo se zvrstili in v bistvu niti ni slabo, da je šlo tako hitro skozi. V vseh pomenih.

Srečnopisano 39/2016

Čisto neplanski tarok večer. V soboto zvečer in potem še v nedeljo. Ga ni čez matematiko in malo kalkuliranja. :)