Potem sva se pa še z M zmenili za en skupni daljši tek, ki mi sicer na tisto zaspano jutro ni najbolj dišal, a v družbi človek hitro pozabi na vse zadržke, ki jih morebiti ima, ko se je treba obleči, obuti ... In če še posije sonce, je zgodba res popolna. Sava in gozdna cesta sta naju prijetno osveževali, sonce pa spodbujalo k celo malo hitrejšemu tempu in to sredi dolgega teka, kar se mi še nikoli ni zdelo tako enostavno. Tudi sicer se mi zdi, da sem s progo opravila veliko lažje kot sicer, pa sem zdaj res veliko treningov izpustila in začela celo razmišljati, da bi kljub prijavi morda vseeno raje kar izpustila 21. ljubljansko 21ko. Nedeljski tek mi je znova dal kriiila in, čeprav moram vseeno še malo natrenirati noge, predvsem pa glavo za zadnjih par kilometrov, se mi zdi, da bom tudi čez dober mesec nekako že zmogla. Vse se da!
Ni komentarjev:
Objavite komentar