Spomnim se hude frustracije, ki sem jo doživljala, ko so mladiči en za drugim prihajali v tisto fazo konstantnih in stalnih NE-jev. Ampak zadnje dni, morda celo tedne gledam nanje z malo drugačne perspektive. Ker sem tudi sama postala privrženka NE-ja. Ker vidim, da se lahko samo na ta način zaščitim pred stvarmi, do katerih mi ni ali nisem prepričana ali me tako vznemirijo, da se mi vse (vsaj začasno) postavi na glavo in sem potem vsa utrujena od samega napora usklajevanja, razmišljanja, udejanjanja. Zato - moto novembra in siceršnjega bitja in žitja: NE (sem to že rekla pri načrtih za 2017? uh ...).
"In the stress of a singularly tense incident, differentiating between an inconsequential annoyance and a legitimate challenge can seem a monumental task. Ask yourself whether the emotions you are feeling will be as vivid in a year, a day, or even an hour. As focused as you are on this moment in time, your reward for letting go of your emotional investment may be the very happiness and harmony of being whose loss you are lamenting. Needless aggravation is seldom worth the cost it exacts. You cannot distance yourself from life's inconsistencies, irritations, and upheavals, but you can relinquish your desire for perfect order and gain peace of mind in the process." (Daily OM)
mezzopisano
četrtek, 16. november 2017
sobota, 4. november 2017
10ka
Ne bom pisala o tem, kar zaradi teh ali oni razlogov ni uspelo ampak o tem, kar je kljub vsemu uspelo. Koncert. Intenzivno druženje v dvoje. In vrhunec: 10x100 metrov višincev (ker številke pač morajo biti). Pa žlica tople župce na vrhu, ki je bila 10x boljša od fine večerje v reklcu in s petkami in šminko an' all the shabang potem v dolini - ki pa je tudi prijala, po sto letih, v miru.
ponedeljek, 9. oktober 2017
On/off?
Lajf je en sam safr. Če si ga ne znam sem in tja kaj polepšati, z malenkostjo, kako norostjo ali preprosto z malo drugačnim zornim kotom. Ali pa da kljub utrujenosti, migrenskemu glavobolu po celodnevnem žongliranju z jeziki (in predpotopnimi konzolami) v akvariju obujem superge in grem sopihat. Potem pa viparita karani. Do onemoglosti (dobesedno).
Jutranja joga s krasnim pogledom skozi okno |
Konferenčni tek, skoraj v službenem času ali kako... |
Naročite se na:
Objave (Atom)