Po napornem delu je čas za delo

Ta teden je bil spet eden tistih, ko sem že v pondeljek komaj čakala, da bo petek, in nisem točno vedela, kako bom vse potrebno oddelala, kje bom našla energijo, kako bo šlo več obveznosti v en dan, kako bova z možem izmenjevala skrb za otroka, si podajala avtomobilske ključe. Ampak, evo, sobota je, vse je šlo, tudi samo z enim avtom, tudi brez dežurne varuške in dodatnih stroškov (hvala, tašča!), oddelano vse, kar je bilo na spisku, in še več. Ves trud in napor je bil tudi bogato poplačan: z malo pohvale in dobrim občutkom po toplem sprejemu, z novim literarnim odkritjem in še več, z druženjem z izjemnimi ljudmi. Tako bogat teden je bil, da imam občutek, da je od prejšnjega vikenda minil ves mesec!

Včeraj pa smo za piko na i še prijeli za vile, grablje in lopato in skoraj že pripravili vrt na novo sezono. Letos (po občutku) veliko bolj na hitro in nenačrtno, ampak upam, da nam bodo zeleni bogovi vseeno naklonjeni. Saj je že samo delo na vrtu, v naravi, na svežem zraku velika nagrada in užitek, ki posebej po tako napornem tednu prav paše in sprošča (nikoli si nisem mislila, da bom to rekla! očitno se res staram ...) ampak če kaj zraste, bo še toliko bolj fino, a ne? 

Kaj res šteje

130 ali 540 ali pol obrata Zemlje. Včasih je število kilometrov točno in samo to, številka. Razdalja, to je tisto kar vzgojimo v glavi. Kar se odločimo vzgojiti - ali pač ne! :)

Tisto, ko samo malo cukra pomaga ...

Zadnjič mi je zadišal en ananas, ki sem ga pustila še par dni zoreti, ampak danes nisem več zdržala. Malo smo ga takoj pozobali, malo ga čaka v posodici na jutrišnjo malico, skoraj polovica pa ga je romala v eno menda havajsko wiki wiki tortico, ki sem jo spet priredila po Rudolphu iz 24-urne kuhinje. Se pravi, da sem prepolovila količine za biskvit  (125g masla/sladkorja/moke in tri jajčka). Naslednjič bom morda še manj sladkorja dala, vsekakor pa bomo to še ponovili, ker je res res enostavno in učinkovito zdravilo za brezvoljnost!

Včasih tudi dobri nameni zaserjejo

Eno hudo pomanjkljivost imam: ko se za nekaj navdušim, sploh ne vidim pasti in čeri. Potem se čisto potopim v zadevo, pozabim na zdravo mero dvoma in da je vednarle treba ohraniti čevlje na tleh, tudi če so balerinke. To da se sama spravljam v takšne situacije, je še znosno in prebavljivo. Ker potem, ko se stvari odvijejo v svojo smer in izkušnja pridobi grenak priokus in se izkaže, da sem nek signal spregledala/pozabila/odmislila, sem samo jaz tista, ki nastradam. Ampak če še koga drugega "potunkam", mi je pa neizmerno hudo. Tudi če objektivno vem, da je bil njegov/njen pristanek informiran, svoboden in konec koncev odrasel. In najhuje je, da se res samo zaradi tega potem slabo počutim, da so drugi razočarani ali slabe volje. Meni je sama izkušnja fina in fajn, čeprav me isto okrog prinesejo, ampak ne, itak je vedno nekaj (ogromno!) pozitivnega v vsem .... Ahhh, nepoboljšljivo naivna sem! Ampak moji nameni so dobri. To sploh še kaj šteje?

Dodaj napis

Imajo (-mo) res zvezane roke?

Skoraj ne mine (šolsko) leto, da se ne bi na spletu pojavil tak ali drugačen posnetek dogajanja v naših šolah, osnovnih ali srednjih, ki sproži velik halo in zgražanje strokovne in laične javnosti. Veliko pompa, veliko komentarjev, iskanje vzrokov, iskanje rešitev, na koncu se vedno nekako izkaže, da imajo učitelji v primerih "problematičnih" mulcev zvezane roke in da ostaja večno vprašanje, kako naj rešijo take situacije, če pa so vse bolj omejeni v ravnanju, ker za vsak prehiter korak hitro dobijo po prstih ali še kaj hujšega, bodisi s strani staršev ali, še huje, s strani kakšnih organov pregona.

Učitelji so v šolah resda zaradi učencev, ampak njihova primarna naloga je poučevanje, predajanje znanja. Če tega ne (z)morejo narediti, potem je vseeno, če jih tam ne bi bilo, potem je vseeno, če kar pozapremo šole. Če nimajo nobenega vzvoda, da bi takšne pajace disciplinirale (možnosti je po mojem veliko, od nenapovedanega spraševanja - aja, kaj je že to? -, ukora, napotitve k ravnatelju, do izključitve iz razreda in neopravičene ure), potem nima smisla, da sploh so v razredu.

Pa mislim, da tu ne gre za vprašanje, kakšni so ali naj bi bili učitelji. Nekateri se resda rodijo s prirojeno avtoriteto, ki se ji menda tudi učenci ne upajo zoperstaviti, nekateri so pa seveda blagi in mili in še muhici ne bi žalega storili, kaj šele mladi dušici, ki se v najstniških letih seveda še išče in ima mogoče take ali drugačne težave, nikakor ne more poseči v njegovo ranljivo psiho in ga s kaznijo še dodatno obremeniti. ?! Seveda je problem večplasten in tudi ni enoznačnega odgovora na to, ampak dokler sistem - globalni in lokalni, torej vodstvo posameznih šol, takšno ravnanje tolerira, potem so tudi učitelji brez moči.

Zakaj torej tak učitelj, ki se v razredu sooča z nemirom in posmehovanjem, ne more z vso svojo avtoriteto in podporo vodstva, takšnega učenca kaznovati, izločiti iz razreda? Zakaj ne more (sme?) odvzeti tudi vseh teh naprav, s katerimi se takšno početje snema in prikazuje na spletu? Naprav, s katerimi se bolj ali manj skrito menda operira ves čas trajanja pouka? Je to res še normalno in sprejemljivo? Niso otroci v šolah in pri pouku, da bi se učili, pridobivali znanje, delali naloge, kar koli je pač v učiteljevem načrtu? Kako lahko to počnejo, če so konstantno priklopljeni na mobitele, torej verjetno tudi na splet, facebooke, tviterje in ostale motilce pozornosti?

Včerajšnji posnetek me verjetno ne bi tako razkuril, če ne bi imela le nekaj ur prej podobne gonje ali vsaj podobnih vprašanj s svojimi starejšimi, že odraslimi (?) študenti. Resda ni šlo za nemir ali motenje pouka, ampak spet podobno vprašanje, kaj "naredit" z njimi, če nimaš kaj delati pri uri? Z njimi imam praktične ure, kar pomeni, da se ukvarjamo s prenosom teoretičnega slovničnega znanja v prakso in sistem dela sem podrobno razložila že pri prvih urah: doma naredijo naloge, v razredu pregledamo, ne vse, samo težje primere, kaj pokomentiramo, poglobimo. Kaj dobim? Kopico študentov, ki resda prihajajo in se podpisujejo v moj seznam prisotnosti, ker sem seveda takoj na začetku povedala, da so vaje obvezne in da sicer ni pristopa k izpitu (čeprav pustimo ob strani podrobnosti iz pravilnika). Ampak to je tudi vse, kar od njih dobim. To in kup vprašanj, tipa: A lahko ponovite? Kako je potem pri 7c?, če gremo slučajno prehitro skozi odgovore. Zakaj, ker pridejo povsem nepripravljeni, ker so njihove naloge deviško nedotaknjene, dokler sproti ali od sošolcev ne vpišejo nekih odgovorov. Vse instant. Bognedaj, da bi se doma za pol ure ali eno uro maksimalno vsedli, naredili, kar znajo, odprli kakšen priročnik (zaradi mene tudi google), če bi bilo kaj težje.

Vse jim olajšamo, vse jim dovolimo. Vse imajo na dosegu rok, pa se niti toliko ne potrudijo, da bi to uporabili, za to, kar so njihove dolžnosti (ja, mladi imajo tudi dolžnosti!). No, jaz se tega ne bom šla, kar sem jim tudi jasno povedala in kar bom zdaj še bolj jasno izvajala. Kdor ne bo pripravljen na uro, jo bo zapustil. Če se lahko jaz pripravljam na ure, se bodo pa menda tudi študentje, ki so ravno zato, da bi se nečesa naučili, tam! Če nihče ne bo od njih zahteval discipline in reda, potem je pač ne bo. Ampak je ne bo tudi potem, ko bodo morda po mukah in težavah dobili neko diplomo (za katero mi kot institucija jamčimo, da zagotavlja neko znanje, neko kakovost kadra, neke delovne navade), s katero bodo morda po mukah in težavah ali zgolj čisti sreči, da imajo strica/teto/zlato ribico na pravem položaju, dobili neko službo in bodo prevzeli neko delo, neko področje. Jaz si takšnih zaposlenih ne bi želela nikjer! Da nekdo na tak način opravlja svoje delo, storitev zame? V mojem poklicu, branži?

Vem, mladost je norost in ostalo leporečenje, prej ali slej, naj bi se mladi zbrihtali ... Ja, naj bi se. Ampak kdaj? Kdaj, če tega družba ne zahteva? Kdaj, če tega starši ne zahtevajo? Kdaj bodo mladi res prevzeli odgovornost za svoje ravnanje, svoje znanje, svoje življenje?

Uspešna otvoritev rojstnodnevne sezone

V naši ožji družini smo vsi bolj spomladansko-poletni in zadnji rojstni dan je konec septembra, tako da se glavnina praznovanj zvrsti v sončnega pol leta. Kar je kar naporno, po drugi strani pa imamo vsaj pol leta oddiha ;)

Kakor koli, sezono smo uspešno otvorili pri nas, in to kar z dvodnevnim praznovanjem, kot se za petko menda spodobi. V petek, na dejanski rojstni dan smo prvič v goste povabili več prijateljev iz vrtca in soseske in priznati moram, da se je zelo dobro izšlo, čeprav me je bilo neznansko strah. Da bo premajhno stanovanje (zato smo malo omejili na 5 oz. 6 gostov + starši), da ne bodo imeli kaj početi, da bodo naredili preveč razdejanja, da se torta, ki sem jo dokončala šele zjutraj, do popoldne ne bo uspela strditi, da bodo vsi od silnega razočaranja hitro šli ali pa da se ne bom mogla znebiti gostov do poznega večera ... 

Strahovi so bili seveda odveč, otroci so se krasno imeli, čeprav nisem predvidela nobene posebne teme (naslednje leto se pa res popravim in bolje pripravim, obljubim!). Malo divjanja, veliko smeha, igre s kockami, dojenčki, barvanja, sestavljanja in lovljenja balonov. Tudi avtomobilčki so prišli na vrsto, dva fantka sta bila navdušena, da nista v čisto tipičnem punčkastem domovanju! :) Torta se je uspela strditi, je bila pa zaradi jagodne kreme seveda roza barve po vrhu, kar je slavljenko ob pogledu nanjo čisto razžalostilo in spravilo v skoraj histeričen jok, ker je hotela pač čokoladno (jaz pa nisem hotela vsega preveč otežiti s samo čokolado). Še dobro, da so bile vsaj svečke po njenem okusu!

Torta je bila dobra, otroci se sicer niso želeli skupinsko slikati (to nam še ne gre najbolje), za naslednjič bom pa tudi vedela, da nekateri starši pač otroke samo dostavijo in nočejo vstopiti niti na kos torte in vljudnostni klepet. Zelo sem vesela, da je uspela ideja z nabodenim sadjem. Otroci so sprva seveda iskali samo bonbone in čokolade; ko so ugotovili, da tega ni (več - ker sem imela samo mini skledico cukra), so začeli plašno tipati tudi po drugem - bolj zdravem sadju - poskusili in na koncu sem morala trikrat znova napolniti "stojalce"(pomarančo). Zmaga!

Naslednji dan pa še praznovanje z družino. Spet polno omizje, v petek zvečer sem se lotila nove torte, ker je rojstnodnevne ostalo le četrt, tokrat sem ubogala slavljenko in naredila črno črno čokoladno (z malo marelične marmelade vmes ;)). Sicer pa veliko smeha in dobre volje, za starejše mogoče malo preveč divjanja, ampak zdaj so že navajeni, se mi zdi. Lepo je gostiti ljudi, ki jih imaš rad in katerim z veseljem in več samozavesti strežeš, kar veš, da je dobro in da bodo cenili. 

 

Ups, tole mi je pa od nekod znano... ;)

 

Seveda pa smo po dveh dneh "žuriranja" nedeljo praktično prespali. Naporno je tako razvleči slavje, ampak raje tako in v domačem okolju, kot tiste instant žurke v kakšnih najetih prostorih. Ne vem, tisto ni zame, že doma včasih ne vem, kam naj se dam! 

Slavljenka pa? Ja, zrasla je! Prav neverjetno! Še vedno je neustrašna radovednica, ki se najbolje počuti na svežem zraku, po možnosti v naravi, z nekom, ki je pripravljen veliko razlagati, pa tudi poslušati njeno pripovedovanje in neskončne priredbe znanih in neznanih pesmi. Skoraj gotovo je pa najraje v gibanju. Danes sem jo gledala na skiroju, hitreje kot gre, bolj se ji svetijo očke; isto, ko najde žrtev za lovljenje, ta preprosta igra jo navdušuje vedno in povsod in ponavadi dlje od vseh sotrpinov, da je že vsa prepotena in razgreta.

Zadnjih nekaj mesecev zelo rada in dolgo in vneto riše. Nekateri so presenečeni nad njenimi motivi, vedno zelo domišljijski, živalski, seveda smo vmes tudi vsi njeni in kakšna hišica, ampak veliko raje se na listu znajdejo pisani dinozavri in mavrični samorogi. Bere in piše samo tisto, kar ji paše, s črkami ima tak poseben odnos, v katerega se ne vtikam, ker se mi zdi, da bo imela dovolj časa za vse to (in ker sva se že nekajkrat prav bedasto sprli, ko je nisem mogla prepričati, v katero smer so pravilno obrnjene nekatere kačice in črte ....). Zelo rada obiskuje glasbeno pripravnico, sploh odkar so imeli nekaj nastopov, tudi v veliki dvorani in skupaj z drugimi mlajšimi glasbeniki na različnih inštrumentih. Plezanje ji je tudi še vedno v užitek, ampak se mi zdi, da bolj zaradi družbe (skoraj) sovrstnikov, s katerimi se sicer ne druži in drugačnega okolja, kot zaradi plezanja samega.

Sicer pa me včasih čisto preseneti tudi s svojo občutljivostjo in tenkočutnostjo, ki je nisem vajena in včasih ne vem točno, kako naj se odzivam, večinoma sem bolj "tankovska" mama, vedno na svojih okopih, odločna, da me ne bosta (spet) okrogli prinesli. In vsak dan sproti spoznavam, da je starševstvo tako pisano in mnogoplastno, da ga je težko stlačiti v en sam kalup. Ker moraš biti vse, dosleden, avtoritativen, pozoren, ljubeč, odločen, zvest sebi in odprt za drug karakter osebe, ki je sicer prišla od tebe, ampak je čisto in samo svoj človek.

To in ono

Danes, ko sem ravno na "prisilnem" dopustu zaradi krehajočega otroka, ki ponoči od vsega hudega še spat ni mogel, imam tudi nekaj časa, da končno še kaj napišem.

Sonca še vedno ni, očitno smo lahko že srečni, da ni dežja.

Utrujenost in zdelanost se počasi umikata, čeprav sumim, da bi šlo ob lepšem vremenu in dejanski pomladi zunaj hitreje, ker sem pač poletni tip človeka in me to ne tič ne miš vreme resno deprimira in jemlje vse atome energije že samo po sebi.

Ampak res ne bi o vremenu. Dajmo raje kakšno o delu, ki ga je v tem tipičnem pomladnem valu kar precej, si pa tudi domišljam, da sem ga (dodatnega) "priklicala" z mentalno naravnanostjo in željo, da bi še kaj delala, ker moramo zamenjati gume (ko res pride pomlad) in se pripraviti na druge tekoče stroške z avtomobilom, da ne govorim o dopustu, ki je sicer rezerviran, vse ostalo pa je še precej v zraku ... V glavnem stroški se kopičijo in zdaj res že nestrpno čakam na vsa tista zamujena/pričakovana nakazila, ki pa jih kar ni in ni od nikoder. Ampak ko pridejo, sem se že odločila, da ne bom vsega takoj porabila za te sicer nujne odhodke, ampak da bom začela upoštevati nasvet tistih, ki se bolj spoznajo na domače finance, in desetino začela dajati na stran čisto in izključno zase, da bom "imela" denar, ki ga zdaj tako pogosto pač ni. To in vestno beleženje odhodkov (stroškovnik) sta prva koraka, ker imam res že dovolj tega čudnega in nerazumljivega stanja, ko se mi zdi, da vse več delam in tudi zaslužim, dejanskega učinka od tega pa ni nobenega. No, bomo videli, kako bo šlo.

Sicer pa sem si nabrala kar nekaj rokov, ki zdaj uravnavajo moje delo in razmišljanje, večina pa jih je povezanih z dokončanjem vseh obveznosti za doktorski študij. Veliko dela in študiranja literature, ki me na srečo zelo veseli in zanima, tako da ni druge, kot da mi uspe (go go go!). To sicer pomeni, da imam še manj časa in volje in miselne zbranosti za drugačno branje (in pisanje), ampak tudi to še pride na vrsto.

Tako kot počasi prihajajo na vrsto rojstni dnevi naših tamalih tavelikih. Res neverjetno hitro mineva čas in res neverjetno pestro je včasih, ko trčijo rastoče samozavedanje in neomajna trma z vztrajnostjo in doslednostjo staršev, ki želiva ohraniti svoja načela, čeprav jih sploh starejša včasih uspe izzvati do te mere, da je res težko ohraniti mirne živce in potrpežljivost. Naporno, ja, ampak saj, nihče ni nikoli rekel, da je imeti otroke mala malica. Je pa dober občutek, ko se potem enkrat, ko najmanj pričakuješ, pokažejo lepi in prijetni sadovi tega truda in te prav malo poboža po egu. Čeprav že naslednji hip spet ne veš točno, a razmišljaš, se odzivaš in delaš prav ... huh.

In tako nekako plujemo naprej. Vse je isto in vse drugače. Hvaležni smo, da rastemo in lahko migamo, da kljub čudnim signalom, ki prihajajo od zunaj, ohranjamo kompas v pravi smeri, se borimo naprej. In predvsem, da smo vsaj rolete uspeli spraviti pod streho, ker tako dobro pa že zelo dolgo nismo spali! :)