NE

Spomnim se hude frustracije, ki sem jo doživljala, ko so mladiči en za drugim prihajali v tisto fazo konstantnih in stalnih NE-jev. Ampak zadnje dni, morda celo tedne gledam nanje z malo drugačne perspektive. Ker sem tudi sama postala privrženka NE-ja. Ker vidim, da se lahko samo na ta način zaščitim pred stvarmi, do katerih mi ni ali nisem prepričana ali me tako vznemirijo, da se mi vse (vsaj začasno) postavi na glavo in sem potem vsa utrujena od samega napora usklajevanja, razmišljanja, udejanjanja. Zato - moto novembra in siceršnjega bitja in žitja: NE (sem to že rekla pri načrtih za 2017? uh ...).




"In the stress of a singularly tense incident, differentiating between an inconsequential annoyance and a legitimate challenge can seem a monumental task. Ask yourself whether the emotions you are feeling will be as vivid in a year, a day, or even an hour. As focused as you are on this moment in time, your reward for letting go of your emotional investment may be the very happiness and harmony of being whose loss you are lamenting. Needless aggravation is seldom worth the cost it exacts. You cannot distance yourself from life's inconsistencies, irritations, and upheavals, but you can relinquish your desire for perfect order and gain peace of mind in the process." (Daily OM)

10ka

Ne bom pisala o tem, kar zaradi teh ali oni razlogov ni uspelo  ampak o tem, kar je kljub vsemu uspelo. Koncert. Intenzivno druženje v dvoje. In vrhunec: 10x100 metrov višincev (ker številke pač morajo biti). Pa žlica tople župce na vrhu, ki je bila 10x boljša od fine večerje v reklcu in s petkami in šminko  an' all the shabang potem v dolini - ki pa je tudi prijala, po sto letih, v miru. 

On/off?

Lajf je en sam safr. Če si ga ne znam sem in tja kaj polepšati, z malenkostjo, kako norostjo ali preprosto z malo drugačnim zornim kotom. Ali pa da kljub utrujenosti, migrenskemu glavobolu po celodnevnem žongliranju z jeziki (in predpotopnimi konzolami) v akvariju obujem superge in grem sopihat. Potem pa viparita karani. Do onemoglosti (dobesedno). 

Jutranja joga s krasnim pogledom skozi okno

Konferenčni tek, skoraj v službenem času ali kako...

Mesečina

Čeprav vse bolj prisegam na tišino - kot ste verjetno ugotovili - in komaj čakam, da preberem celo knjigo, pa se mi v službi, posebej ob pregledovanju in usklajevanju dolgih in duhamornih  besedil pogosto zgodi, da potrebujem eno ozadje. Tudi zato, ker smo trije v pisarni, nekateri telefoni zelo vztrajni in je pisarna prehodna, pa se moram res osredotočiti, plašnic, ki bi vsaj vidno polje za možne moteče dejavnike zožalo, pa ljudje menda še ne nosimo?
Dolg uvod v to, da pač med delom poslušam glasbo. In zadnje čase je to neka novejša skupina, na katero gotovo ne bi naletela brez namiga sodelavca oz. njegove dvajsetletne hčerke ;-) In čeprav spodnja pesem govori o malo drugačnem zmenku, sem se spomnila na moj poletni "ženski zmenek", ki je bil pravzaprav vikend, stran od domačega okolja in družine, ponovno povezovanje na več ravneh, predvsem s sabo. In prvi skinny dipping ob mesečini. V Bohinjskem jezeru. Po pretečenem krogu. Misel na to in ta pesem me drži pokonci v teh sivih jesenskih dneh, ko se seznam stvari za obljukat tako počasi krajša ...

Številke številke

Sem in tja je treba narediti kako bilanco. Analizo stanja. Kvalitativno in kvantitativno. Kvalitativno je včasih težko izvesti in medias res, brez odmika in čustvene komponente. Nimam tako dobrega raziskovalnega aparata, če hočete (se vidi, da spet namakam prste v tisto marmelado, kajne?). Pa nočem se cmerati, čeprav je bil retrogradni merkur v kombinaciji s sončnim mrkom in morda še kakim napačno obrnjenim planetom do mene zelo neizprosen. Zato zaenkrat objektivne številke. Tu ni subjektivnega pretiravanja/(ne)potrpežljivosti/napihovanja/podcenjevanja/precenjevanja in vsega tega. Čista in kvazi nepristranska dejstva.

1 mož 1 stanovanjski kredit 1 avto na lizing
2 mačka
3 otroci
4 kolesa (v stanovanju)
5-članska družina
6 sodelavcev v oddelku/let bloganja!!
7 prostorov v stanovanju po zadnjem knaufanju
8 strojev perila (iš), ki se je nabralo v 2 tednih nepranja (to pa dobiš, ko mož kupi prevelike košare za perilo, zapolnijo se šele ko zmanjka oblek v omari)
9 let (4 mesece in 8 dni) delovne dobe - ?!?! Kaj pa to???!!!
10 let - kmalu poroke
11 let od mojega katalonskega semestra
12 let odkar sem spoznala ❤
14 dni dopusta v kosu + malo tu in malo tam, ampak minimum za odklop je vsekakor 14!
15 let prijateljstva z M ☉ (z njo vedno sije sonce! - ena (edina?) dobra stvar zlate mature
16 min hitre hoje od postaje do službe (8 na kolesu)
17 paradižnikov na balkonu, od katerih vsaj 5 dela samo liste, tudi prav
18-delni set krožnikov rabim, nujno, ker lahko z juho dostojno napojim le 5 ljudi... ok no, sklede in skledice so tudi kul
19 super/priljubljena številka za parkirat bicikelj
20 min samostojne igre z lego kockami premore naš 4-letnik, preden pride jokat, da ne zna, ne more, ne gre
21 km sem enkrat (ok, v resnici 5x! ?!), ne dolgo nazaj lahko pretekla;
...
Aja,
34 let.

 

Od višine

Katere sem kupila na koncu? Pritrjujem, da so kljub višini udobni in da morda sploh ne pridem več na tla. :-P In čisto mogoče sem postala šoln-snob.

Ravno prav

Ugotovitve nekega poletja:

1) ne hvali dneva pred nočjo ... ampak ko je lepo in fajn, se vseeno ustavi in zahvali. vdihni in uži(va)j. sonce. vodo. veter. višino. svežino. mesečino.

2) vroče je ok. krila in obleke so zakon. x-kolena gor ali dol. samo še udobne "tašik" sandale naj mi en naredi, da bodo podplati zdržali mojih 6km dnevno.

3) otroci so otroci in so glasni in so divji. in je ok. tudi ko padejo s škarpe. ali pa s pomola. ko je dopust je dopust. za vse.

4) družina je ena sama. pa čeprav razvlečena čez pol sveta in kopico dialektov, jezikov. negovati, dokler lahko.

5) paradiž(nik)a ni nikoli preveč.

6) ne veš, da zmoreš, dokler ne poskusiš. šefovati. se spustiti po strmi skali z zajlo. preživeti dopust doma, ne da bi se lotil generalnega čiščenja - ne da bi imel slabo vest. tri tedne ne prižgati štedilnika razen za tri minute, da se skuha kava ali jajca - in jesti polnovredne obroke. se da.

7) ne vem, kakšno je vprašanje, ampak GT je odgovor.

Včasih je treba samo prositi

En cel kup objav je v osnutkih, pa se mi jih ne da brat in popravljat, da bodo aktualne ali kaj, morda jih poleti ponucam. Tokrat spet o tistem znanem fenomenu, prosi in se bo zgodilo, trkaj in se bo odprlo, reci in bo prišlo naproti. Vsaj moje življenje tako funkcionira.

Ko sem že skoraj resno bolehala za tisto nikoli-zadovoljnostno-boleznijo, ker se je moje poklicno življenje skrčilo malodane zgolj na prevajanje, pa še to v 87% v kombinaciji z angleščino, mi je kolega predlagal, da bi občasno z njim tolmačila - v kombinaciji s francoščino. Čeprav me jezik kot tak še vedno na trenutke plaši in se mi zdi neulovljiv, posebej po zadnjem intenzivnem tečaju (prelomnica med consciously not knowing/consciously knowing), mi je prav delo s tem jezikom v velik izziv in tudi zadovoljstvo, ker se mi zdi, da skriva neizmerne izrazne možnosti in izjemno besedišče (saj vem, ja, to velja za vse jezike, ampak ampak ...).

In saj veste, kako gre tisto, ko greš iz svojega območja udobja, se zgodijo čudovite reči. In spoznaš čudovite ljudi. Zraven pa še poklicno in na sploh napreduješ in se naučiš ogromno zanimivega. Ne brez cmoka v grlu prej, vsekakor pa z veliko mero zadovoljstva in užitka vmes in potem. I love my profession!

!

Izgovorji?

Če prvi ne prime, bo pa drugi. Upam. Antibiotik. In morda je spet čas, da začnem meditirat. Ker zdravila lahko odpravijo bakterije (upam!), stanja duha in misli pač ne. Niti seznama ne potrebujem več, na njem je znova preveč in potem se ne lotim ničesar oz. se lotim prepočasi, prepozno. In se v mislih oštevam in črtim, čeprav nekaj pa je, a ne?

Recimo torta. Za katero še vedno vsako leto vztrajam, da jo bom naredila sama. Čeprav so pekarne/trgovine blizu in sem bolna in sama in do poznega v službi in si moram sposojat smetano in še kaj ... Zakaj? Ker se tiste minute in ure, ko seštevam grame, odmerjam mililitre, mešam, stepam, režem, sestavljam, v resnici izklopim. Izstopim iz običajnega krogotoka misli in skrbi in enostavno sem in delam, z enim samim ciljem, ki se mi dela pod rokami. In če na koncu uspe točno tako, kot sem si zamislila in je otrokinja navdušena, je vredno. Vsega. Pekarija terapija, vam rečem!

So it goes

Vsi imamo taka obdobja. Menda so na prehodu letnih časov in temperatur toliko bolj pogosta. Ne vem, kmalu bo "šele" (?!) 9 let odkar sem mama, pa ne vem, če imam že vše preštudirano. Skratka, zboleli smo. Pa ne v tem novodobnem množilniškem smislu - nikoli ga nisem marala, čeprav sem ga gotovo tudi jaz kdaj izustila, ker sem kdaj čisto preveč gobasta, kar se tiče okolice in jezika. Ampak o tem kdaj drugič.

Skratka, zbolel je mali, zbolela sem jaz (po skoraj petih letih bolniška zame, kar ok, a ne?), zdaj je zbolela še ta srednja in glej ga zlomka, moj prvi teden bolniškega staleža je tu. Sem kdaj jamrala čez to in ono v novi službi? Vzamem vse nazaj. Resno. In se posipam s pepelom. Čeprav imam malo grenkega priokusa (ali pa je to samo grlo, ki še vedno grdo praksa) in skorajda slabe vesti. Ja, mlade mamice/mamice mladih otrok smo res pogosteje na bolniških. Pa ne, da ni kdaj doma tudi očka, je, tako kot tudi pelje otroke na sistematski pregled in gre na roditeljski sestanek in govorilne ure. Gre in sem neizmerno srečna, da se mi ni treba tu pretirano pogajati ali kar koli, ker je to pač samoumevno. V glavnem, srečna, čeprav bolana. Bolana, vendar srečna. Vse je ok.

In imam malo več časa, čeprav ga porabim za sedenje v čakalnici zdravstvenega doma (ta teden, kumulativa 5h28 + par minut na telefonu), kuhanje čaja (ki ga nihče več noče piti), ožemanje limon (ki so še vedno in), inhalacije (ki nam gredo vsem že na živce, ampak preverjeno pomagajo). In vmes malo knjige, dokler glava ne boli preveč. In malo počivanja, dokler ni že preveč šundra in je treba spet servisirati levo in desno. In malo bloga, ker ja, sem še živa ;-)

Na koncu pa še: Hvala. You know who, you know why. Ni lahko, ampak sem se naučila tudi sprejemati. Enkrat na tej strani, drugič na drugi. Upam, da bom kmalu tudi na drugi. ❤️

Generacijski prepad

Pred časom sem imela spet eno tako skorajda žolčno debato (skoraj, ker sem vendarle kultivirano bitje in letos veliko diham!) z gospo starejšega letnika. Ki se je zgražala nad tem in onim, politiko in vlado, skorumpiranimi direktorji in nesposobnimi poslanci. Vsi so isti, nihče ne vidi celotne slike, vsak samo svoj žep polni in se lepih besed in načrtov loteva samo, ko je treba nabirati politične točke. Ja, res je. Obupno. Država pa tone, šolstvo se seseda, zdravstvo je že itak pokopano, samo da tega še ne vemo, sodstvo je pa itak svet zase, podobno kot javna uprava, ki je vse bolj sebi namen. Ja, nevzdržno postaja vse skupaj. Sramotno, da se kitimo z nekim napredkom, pa moraš za kak običnski dokument, dovoljenje, soglasje čakati mesece in mesece. Učinkovitost crknjenega osla.
Ja.

Ampak kaj mi bo vse to zgražanje? Kaj mi bo to bentenje? Kaj mi bo to rovarjenje po preteklosti, odkrivanje, kdo si je kdaj koliko nagrmadil, medtem ko vsi ostali čakamo na drobtinice z mize? Veste, gospa, jaz sem tista druga generacija. Nimam časa, še manj pa energije, da bi sploh lahko še sledila vsem tem mahinacijam. Ja, pokvarjeni so. Ja, marsikaj so zajebali. Ampak ali res lahko ja, mati treh šoloobveznih otrok kaj spremenim - v tej globalni sliki? Otroke moram vseeno voziti k zdravniku v okviru istega zdravstvenega sistema - in še vesela sem, da lahko, da mi ni treba za vsak obisk izprazniti denarnice, kot marsikje drugje. In ti isti otroci bodo še ohoho let gulili klopi v naših šolah, našem sistemu, z našimi kurikuli in našimi vizijami (ali odsotnostjo le-te, oprosti @alcessa). Naj se začnem zgražat in bentit in lomastit čez vse, kar v resnici še kako krvavo potrebujem? In resnici na ljubo, se mi res še ne zdi tako slabo. Vem, da marsikje ob otrokovem rojstvu začnejo načrtno dajati na kupček denar za njegovo šolanje. Ja, tudi pri nas je šolstvo daleč od "brezplačnega", ker imaš že s kupovanjem šolskih potrebščin mesečne stroške (ali pa so samo moji taki, morda lepilo in barvice jedo namesto sladice, da jih tako hitro zmanjka?!), ampak vseeno so ti stroški obvladljivi in običajni, ne merijo se v tisočakih, ki bi jih zmetal za šolnine in podobno.

Zato draga gospa, ne, ne bom se pretirano razburjala. Morda je lažje, ko si tik pred upokojitvijo in potrebuješ nov projekt. Ja, mnogo krivic se zgodi. Eni in isti pogosto nasrkamo. Država nas bo z izvršbo opozorila za vsak pogrešan evro (true story, press), medtem ko gredo nekateri gladko skozi z sto-tisoči in več dolga. Ampak jaz nimam energije za pritoževanje in tožarjenje. Nimam energije, da bi se vsakič znova kregala, ko sem postavljena pred kako absurno dejstvo. Sem zaradi tega apatična? Nezainteresirana? Morda. Predvsem pa poskušam preživet. Vsak dan znova vstanem, ko bi se najraje pokrila čez glavo in se delala, da me ni. Izklapljam FB, ker ne prenašam več vsega strupa in gneva, ki smo ga sposobni zliti v prostor. Če se lahko iz tega rodi sprememba na bolje, sem radio.

Ne, ne bom se politično angažirala. Ja, grem na kak protest, ampak da bi si pa delala utvaro, da lahko z vstopom v politiko, oblikovanjem nove stranke, če so stare že vse za odpad, kar koli spremenim, v to me pa nihče ne bo prepričal. Ker v resnici vem, da se moj politični boj bije drugje. Za štirimi stenami mojega doma. Kjer poskušamo preživeti, za življenje pripraviti tri (3!! če to ni političen statement) otroke. Jih vzgojiti v razmišljujoče, ne razvajene, delavne otroke. Predvsem pa jim privzojiti empatijo, prijaznost in ljubezen do ljudi in planeta. Evo, to je vsa moja revolucija. Kapiš?

Ta globoke

Vedno se vrti v pravo smer. Življenje. In ponudi odgovore s tako lahkotnostjo in preprostostjo, pa če se dneve in tedne mučiš in premlevaš ali ne. Prepustit se, ja, to je umetnost. A umetnost je tudi, da v nekem trenutku rečeš, stop, dovolj je. Kratka pavza.

Po zagovoru sem se nadejala miru zunaj in znotraj, pa sem takoj padla v novo luknjo preizkušanja. Tokrat gredo stvari še malo dlje od mojih običajnih pristopov. Ker je morebiti zadaj kuhinja, ker ni nič v resnici jasno in ker tudi morebitna premagana stopnica še ne zagotavlja napredka, v resnici napredovanja. 

Ko udari resnica, udari z vso silo in pogosto zelo boli. Po prvem refleksu, ki mi narekuje, naj zbežim in se ne oziram nazaj, jaz se tega pa že ne grem, rečem stop. In zadiham. Enkrat, trikrat, en teden, mesec. Počakaj. Ne na vrat na nos, morda pa se izcimi kaj. Saj veš, vesolje ve.

Ko si hkrati nalagam še druge in tretje in šeste obveznosti - ker lahko, ker hočem, ker konec koncev potrebujem dodaten zaslužek - sem znova hitro v isem kolesju kot lani. Obveznost na obveznost, prioritiziranje, tehtanje, iskanje ravnovesja, da me ne bo spet vsaka dva tedna herpes napadel in otroci poblazneli.

Ja, morda ima mož prav in sem naivno pričakovala, da bo lahko. Očitno smo v letih in življenjski situaciji, ko pač ni lahko. Spomnim se, da tudi mojim staršem ni bilo lahko, da nismo nikoli živeli v izobilju in da sem zelo zgodaj vedela, kaj pomeni minus na računu. In potem preberem Hišo (edino hišo, ki si jo lahko privoščim) in mi je za hip lažje, ker ok, nisem edina, ki preštevam kovance in skrbno pretehtam, na katere rojstne dneve bomo lahko poslali otroke, na katere pač ne (oprostite, otroci, rojeni konec meseca, za vas zmanjka). A hkrati se vseeno ne morem znebiti občutka poraza. Popolnega osebnega poloma in nesposobnosti. Predvsem da bi se postavila zase. Ampak ne. Zdaj bom dihala. Počasi in globoko. Dolg izdih. Jutri bo lažje. In v resnici imam srečo. Plačni dan je na vidiku. Vdih.

In lieu of ...

Nisem umrla, čeravno je blog v zadnjem mesecu zamrl in potihnil, ampak to samo zato, ker sem si namenoma in zavestno vzela odmor. S to objavo ne kanim napovedovati drastičnih sprememb, prav tako ne bom lagala, da sem si v tem času premlevanja in preigravanja z raznoraznimi idejami zastavila kakšne posebne (novoletne) cilje ali zaobljube. Samo nekaj kratkih mislih in - upam - sklep.

***

Marsikaj se je v zadnjem letu spremenilo. Veliko pišem>prevajam, veliko debatiram>imam (fajn) sodelavce, bolj se trudim za zmenke in pogovore v živo. Ker me virtualni svet navdaja z vse več tesnobe in glede na vse mogoče dogajanje se mi vse bolj zdi, da živim v precejšnjem balonu. Virtualni svet, dostopnost do informacij na vsakem koraku, skrbno izbrana časovnica na Twitterju in odločno blokiranje Facebooka, takoj ko mi začne prikazovati vsebine (osebe), s katerimi se ne morem strinjati, so me na nek način oddaljili od resničnosti, ki je očitno veliko bolj nestrpna, omnifobična, prestrašena, kot si jaz mislim. Ali kaj?

***

Si sploh želim pisati? Blog? Akademske članke? Vsaj slednje, čutim, da bi nekako morala, če ne želim zdaj vsega dela in prizadevanj zadnjih let vreči v koš in pozabiti nanj. Deloma morda že, a po drugi strani - seveda, ne! Ampak ampak ... imam čas? Energijo? Predvsem pa me muči vprašanje - čemu? Ne, da želim imeti neko materialno povračilo, ampak resno se sprašujem o smiselnosti tega početja. In ker vesolje vedno pozna odgovor in (mi) ga servira ob pravem času, sem prav danes v nabiralnik prejela več kot le namig. Seveda z dodatnimi vprašanji za razmislek, ampak celoten prispevek me je spomnil na tiste začetke, na prve članke, na prve objave. In - vsaj glede bloga - menda lahko rečem, da pišem zaradi sebe in če je na spletu dovolj prostora za vse mogoče fake in alt strani, je lahko malo prostora tudi zame in za moje pardonmyfrenchsranje. Ker kljub dnevnemu premetavanju črk in pogosto tudi dnevno zanimivim debatam še vedno najbolje uspevam v takšnem samotnem okolju. V živo se mi misli pogosto ne oblikujejo dovolj hitro, ne znam se (še) obnašati, interakcija z ljudmi me še vedno pogosto plaši in marsikdaj raje pustim stvari neizrečene. Zato pisanje.

***

Sem se pa vseeno odločila, da moram delati tudi na tej plati svoje interakcije. Kar je zame (bolj introvertiranko kot kar koli drugega) naporno in utrujajoče. In tako ne vem, kdaj bom pisala. Ne vem, kdaj in koliko bom blogala, še manj kdaj bom pisala akademske članke, ampak po vsej verjetnosti bom. Ampak ne me cukat za rokav.

***

Predvsem pa sem se odločila (>sklep), da bo leto 2017 leto dihanja. Globokega. Ko bi najraje zavpila. Ko me grabi tesnoba. Ko moram zbrati pogum in pokazati, koliko me je v hlačah/krilu. Because I am worth it.

Srečnopisano 52/2016

Nič ne rečem. Lepo je bilo. Srečno in hvaležno. In že prej sem vedela, da mi ni hudega in da ne bo težko najti ene fine stvari na teden. Dovolj sem že stara, da vem, kam je treba usmerjati pozornost in da se s pozitivnim pristopom vrača samo pozitivno, tako ali drugače.
Je bilo pa 2016 eno prav naporno leto in najboljša reč pri tem zadnjem tednu je bilo vsekakor to, da ga je konec. Da se lahko začne novo. Ki po napovedih sodeč ne bo nič manj naporno ali bolj umirjeno. Svetovni mir je še daleč. In tudi jaz moram še kaj žgancev pojest in še kdaj skočit iz svoje kože in cone udobja. Pa splest tisti šal in napisat kako pesem. In veliko objemati naše male žgance, dokler se še pustijo.

Naj bo srečno!