petek, 25. april 2014

Zelena kuharija

Po mojem čisto vsako pomlad vzdihujem, kako prekrasna je ta sveža zelena barva že konkretno budne narave. Ne morem pomagati, če je pa res! In skoraj gotovo vsako leto v tem času navdušeno razlagam, kako fini so zeleni krožniki in da ga ni čez lastnoročno nabrano hrano. Mora biti nekaj v nabirateljskih genih ali kaj, ampak dejansko je ta prva sveža in zelena hrana tako polna okusa in energije, da se ji človek težko upre. Prav nič ne moti, če je na krožniku prav vsak dan v tednu! :)

Ena rahlo tekoča, a odlična rižotka z blitvo in parmezanom
Zjutraj še v zemlji, popoldne v skledi!
Špinača s skuto z bulgurjem in semeni


Par svežih špargljev od sosedov in ena mocarela, ki je bila za porabit …mmm

sreda, 23. april 2014

Nepravljična 7ka (tekaški dnevnik)

Po začetnem navdušenju, elanu in vsepovsodkipeči energiji je prišla umirjenost, ki je v sedmem tednu kulminirala v utrujenost, utrujenost in še enkrat utrujenost. Resda je to tudi teden, ko se drastično poveča obseg teka (že 91 % teka pri prvem treningu 10+1 x5), ko si psihološko že na pol oz. čez, hkrati pa … šele tam. Kaj pa vem, kaj točno je bilo krivo, ampak to je bil zame najtežji teden doslej. Po prvem treningu sem imela še par dni čisto zaskočene mišice, po celem telesu. Drugi, najlažji trening (3+1 x10) sem prelagala in prelagala in na koncu le odtekla že v malo prazničnem vzdušju, po svojem rodnogrudnem terenu. A izbrala sem malo čudno uro, malo preveč obleke, tako da sem hitro zakuhala, in rezultat je bil katastrofalen. Tisto pot imam nadvse rada, čeprav gre gor in dol, ampak takrat sem že pred polovico mislila, da bom direkt umrla. Skratka kopica enih čudnih faktorjev se je zgrnila v, tako se mi je zdelo takrat in se mi zdi še zdaj, popolno polomijo od komaj zaznavnega gibanja in sopihanja. Hkrati mi je v glavo poleg sonca nabijala še misel na divje Idrijke, ki so šle kar tako za malo malico tisto soboto že na 10ko! V glavnem res luzersko sem se počutila, ko sem tisti dan prisopihala domov in čudno vreme v kombinaciji z multiplim zbujanjem ponoči v nadaljevanju je samo še stopnjevalo mojo zagrenjenost. Da ne omenjam, da so me mišice še vedno po malem bolele od prvega treninga (kolena na srečo ne). Rock bottom. Vmes sem še prebrala knjigo in ugotovila, da marsikaj od navedenega že znam in prakticiram (predvsem kar zadeva prehrano, pričakovanja, poškodbe, počitek), po drugi strani pa me je malo prizemljilo, da vsakršen tekaški trening, posebej na daljše progre, pomeni konstantno utrujenost. Da bi v takem stanju vztrajala, prostovoljno, dlje časa? Uhhh, ne vem, no. Trenutno se mi res zdi, da je malo tistega začetnega navdušenja in adrenalina popustilo, težko mi je pred treningom, med treningom, po treningu, praktično ves čas sem utrujena. Seveda imajo tu prste vmes tudi drugi dejavniki, ampak vseeno … ne predstavljam si, da bi morala vmes še delati (no, itak si ne predstavljam, kako bo, ko enkrat zaključim porodniško). O tem denimo v knjigi ni nič pisalo, pa sem ves čas čakala, da se dotakne še te psihološke plati, pa očitno mora to predelati vsak posameznik tekač sam pri sebi. Ja, no, tudi s tem imam težave. Čeprav že skoraj dva meseca redno trikrat na teden tečem, se sama nimam in ne morem imeti za tekačico. Sem čudna, ne? V glavnem ena velika kolobocija se mi je namotala v glavi in sem že sama sebi naporna, kaj šele drugim, si mislim. Na srečo pa imam M, ki me je takoj po prihodu domov z malimi triki ("sem ti pustil športne čevlje zunaj, saj greš danes teč, ne?") nežno brcnil v rit in mi pomagal, da sem odtekla še zadnji trening tega nesrečnega sedmega tedna (5+1 x8). Spet po stari pol asfaltni, pol makadamski podlagi, večinoma po ravnem, v večerni uri in ustrezni klimi. Sama, da se sama izvlečem iz tega začaranega kroga, v katerega sem se potunkala. In seveda je šlo, čeravno sem vmes morala parkat nasilo izklopiti možgane (mogoče je pa to rešitev). Fokusiraj se na korak, umirjeno dihanje, sprosti ramenski obroč, naj ti roke dajo ritem. To je bila moja mantra in bo tudi vnaprej, kakršno koli pretirano razmišljanje in gledanje na uro me ubija. Skratka, tale teden je šel s težavo skozi, šel pa je, recimo, da je to dovolj. Za nagrado sem šla naslednji dan v savno. 







Na to včasih pozabim


sobota, 19. april 2014

Pincanje na komot

Za praznike si ponavadi želim miru, da jih preživljamo doma in ustvarjamo/utrjujemo svoje navade in običaje. Trenutno pa priznam, da marsičesa ne zmorem, da me vsakodnevne naloge in zdaj še malo večja aktivnost precej utrujajo, zato smo se deloma kar sami povabili k mojim staršem. Tavečji lahko z več svobode norita okrog hiše, tamanjši se na frišnem zraku lahko naspi za nazaj in naprej, mami si pa lahko vmes malo spočije, ker se pozornost preusmeri še kam drugam/na koga/kaj drugega ... Živela družina! Živeli prazniki ... mislim veselo pirhanje!


Nona obvlada

četrtek, 17. april 2014

Moj mali paradiž

Vrtnarsko sezono sem torej že pričela, čeprav v zelo zmernem tempu. Imam načrt zasaditve, ki sem ga sestavljala malo po filingu in glede na jesensko zasaditev, malo pa upoštevajoč dobre in slabe sosede, kolikor lahko pač to na naši mali kvadraturi sploh izvedem. Pri tem sem si precej pomagala z aplikacijo Posadi.si, ki se mi zdi luštno in koristno orodje za nas, ki smo bolj začetniki (do kdaj to velja? teče tretje leto pa vsako leto sproti ugotavljam, kako nimam pojma!). Poleg koristnih opisov rastlin, vzgoje, nege, morebitnih škodljivcev, dobrih in slabih sosedov, ima tudi lunin koledar, ki se ga tudi pridno držim, zaenkrat pri sejanju in pikiranju (doma), na vrtu pa bom še videla, če mi bo uspelo, ker zaradi oddaljenosti ne bom mogla vsak dan tja in enkrat sejati plodovke, drugič tiste, pri katerih uživamo cvet, tretjič za tiste z listi …

Sem se pa letos še bolj opogumila na balkonu in sem zasejala kup reči, začimbnic in solatnic, še grah že veselo raste! Prav verjetno pride še kak fižol, da vidim, če bi res šlo, za senco in kar tako, saj je prav lepa rastlina. Paradižniki pa, seveda … ogromno mi jih je pognalo, več kot polovico sem jih že oddala, še nekaj jih čaka na selitev, s preostalimi pa ne vem, verjetno jih bom nekaj tudi morala zavreči (manjše rastlinice), čeprav mi jih je kar škoda, ampak toliko prostora na vrtu vseeno nimam … In dobra lekcija za naslednje leto, da ne bom pretiravala s semeni, ker kaj pa če se vsa primejo?! Veliko koristnih napotkov sem sicer letos pobrala od profi tomato-džankice (za naslednje leto pa se moram "pofočkat" za kake njene posebne sorte, noro, koliko jih je!).

Zaenkrat sem navdušena in zadovoljna, je pa z vsem skupaj veliko dela, takega, ki ga ne moreš ravno opraviti sproti, vsaj jaz ne, no. Ampak seveda bo (upam!) vse poplačano, ko bomo uživali v pridelkih. Neizmerno zadovoljstvo mi je npr. zdaj, ko našemu mladeniču ponujam kašice iz domačega korenčka (zmrznjen, še zadnje lanske zaloge), krompirja (zadnje zaloge pridelka mojih staršev), blitve ali špinače (jesensko sejanje se izplača!). In hkrati je lepo, ko spremljamo, kako rastlinice rastejo, se večajo, delajo vedno več in več listkov. Pravi čudež!

Sejančki po pikiranju

Mhm, malo  veliko preveč

Mešana semena v balkonskem loncu (sem pride paradižnik)

Kaj nas je pričakalo pod kopreno I (česen)

II (šalotka)

III (špinača)

 IV Solata, radič

Po dveh tednih so rastline že konkretne in dišijo "kot prave" ;)

Največje so hibridni češnjevci, ampak tudi domače sorte ne zaostajajo veliko

"Balkonska" greda v vetru

Solata&co že bolj pogumno raste

Letos smo posejale tudi rožice

Nekaj pa je ostalo še od lani (+ena čebula? ki je očitno od nekod priletela… nlp?)

Še rožic

torek, 15. april 2014

Veter v laseh

Že ene dve leti se nam v brezvetrju omari valja en zmaj, na katerega sproti pozabljamo ali pa ne najdemo časa. Danes ga tudi ni bilo na pretek, je bilo pa zato vetra obilo in sem rekla, da vsaj par minut lahko poskusimo, ali nam bo šlo, preden pride ati in starejšo odpeljemo na plezanje. Pa je kar šlo, minute tudi in čeprav že malo prezebli smo ostali kar zunaj (uh, zdaj ko so dolgi dnevi in lepše vreme so nam dejavnosti precej odveč, vsem vpletenim...). Ko smo obvladali na parkirišču, smo napredovali na travnik in spustili vrvico na vseh 35 m!  To je bilo veselja in vriskanja! :-)



V ozadju pa Sitarjevec iz ene od prejšnjih objav

ponedeljek, 14. april 2014

Številke

5 h spanja
4 prebujenja
2,5 h likanja
dobre 3 h motikanja po vrtu
1 h tekanja

Ni slabo za ponedeljek. Samo še enega maserja najdem za svoj križ, pa sem zmagala! :-)

nedelja, 13. april 2014

Babji spre-/po-hod

Mlajšega sem na hitro oblekla in "poturila" atiju, ki se je nekm odpravljal, tavečji pa sta se hitro obuli in smo jo mahnile ven. Sem rekla, da je presenečenje, ko sta me spraševali, kam gremo. Potem sta začeli ugibati: na sladoled? Na igrišče? V glasbeno šolo? Plavat? Na Primorsko? (peš??? ja, itak!) No, že kar kmalu je tavečji pridelalo: na Sitarjevec!
Ja, en malo večji kucelj tu blizu, kjer stoji ena antena z rdečo lučko, ki jo vsak večer gledamo skozi okno, kamor je starejša šla s ciciplaninci, mlajši pa sem obljubila, da jo bom peljala, pa še ni bilo prave priložnosti. No, že med tednom sem imela enkrat dober namen, pa se je potem sfižil, sobotni trenutek prebliska pa sem kar hitro pograbila in smo šle. Pa čeprav brez ruzaka in vode in sendviča … Prav presenetili sta me, kako sta skakljali, s palico, pa brez, pa po potki, pa po koreninah, pa glej razgled, a tuki so tudi borovničke, glej kako smo visoko, mami glej deblo, debelo deblo hihi, pa jutri gremo tudi, pa kaj če bi kar vsak dan šle? Ja, dobra ideja. No, vsekakor bomo šle/šli pogosteje. Tole presežno pomladno energijo moramo koristno pokurit in dobre navade se delajo že v mladih letih (ok, obljubim, da bomo z velikimi čokoladnimi pirhi naslednjič čakali do velike noči …).












petek, 11. april 2014

Tekaški dnevnik (4, 5, in …)

Eh, preveč se dogaja, ne utegnem vsega napisati, dokumentirati, pa tudi ne vem, koga sploh briga zanima, kako sem tekla/hodila, kaj se mi je takrat podilo po glavi, kako težko sem pregurala prve minute in zakaj še vedno vztrajam v dolgih hlačah (no, zdaj ko sem si vzela čas in uredila zadeve, da bi lahko dala tričetrtinske, je pa spet mzrlo, itak). Pomembno se mi zdi, da vztrajam in se kot pijanec plota držim predvidenega načrta, čeprav je Rugelj napisal, da so načrti zato, da si jih prikrojiš. 

Ja, tudi berem o teku, pa ne toliko načrtno, kot mi je tale knjiga padla v oči na stojalu ob pultu, ko sem čakala v vrsti za vračilo knjig, in me je res zanimalo, ali je potem pretekel tisti maraton ali ne. Ker vedno rada berem njegova besedila, nisem dvomila, da me ne bi pritegnil, pa moram priznati, da me je prav posrkalo. Zakaj? Ker je napisano brez vzhičenosti, pametovanja, velike znanstvenosti, ampak tako, sleherniško, tek kot nekaj, kar je že fino, ampak včasih si utrujen in imaš naporne dneve v službi in pridejo potovanja ali kar koli že običajnega se človeku zgodi in rekreacija pač ni neka obsesija, ki ji podrediš vse drugo, ampak se mora znajti v mozaiku enako pomembnih drugih dejavnosti. Zelo me je pritegnil tudi s tem, da rekreacijo povezuje z družino, preživljanjem časa z otroki, partnerico. Skratka zrelo in uravnovešeno. Priporočam.



Ampak nazaj k mojemu teku. Ja, teku. V četrtem tednu je program predvidel manj intenzivne treninge, ki so po eni strani prav pasali, po drugi pa sem bila že prav nestrpna, ker sem želela še, več, bolj. V petem tednu se je intenzivnost spet začela povečevati, čeprav je bil skupni čas treninga še vedno relativno nizek. Ne vem, morda se mi samo zdi, občutek imam, da bi šlo še, rada bi tekla več, dlje, hkrati pa se tudi zavedam, da me nosijo endorfini in adrenalin, vezi, mišice in sklepi pa verjetno še niso pripravljeni na res daljše teke, čeprav se trudim delati vaje za moč in prožnost vsak dan, ko imam vsaj kako minuto odveč, enkrat ene, drugič druge.


Danes pa spet svojevrsten preboj. Po tem, ko sem imela zdaj skoraj ves mesec tekaško družbo, sem šla tokrat prvi trening šestega tedna (5+1 x8) teč sama. Moram priznati, da mi je kar prijalo, da malo v tišini premeljem kako stvar, se bolj osredotočim na svoj korak, dihanje, da namesto klepetu prisluhnem zdaj že zelo živahni naravi. In res je bilo čarobno. Tek ob reki, večinoma po gozdu, malo po asfaltu, malo ob njem in po mehkih iglicah, ob živo zeleni kulisi mladih listov, veselem žvrgolenju ptic in stalnem pomirjujočem zvoku tekoče reke ob strani. Prekrasno! Tudi to, da sem pretekla najdlje, kar sem kdaj šla po tej poti in da sem zadnjih petnajst, dvajset sekund imela še dovolj moči za čisto spodoben (se mi zdi) šprint. Niti par avtomobilov, trije kolesarji in ena tekačica me niso motili. Danes sem res tekla, tista minuta pavze vmes gor ali dol (to ni dovolj niti za kako spodobno fotko naredit!). In še vedno sem ponosna nase in navdušena, da že en mesec tako pridno tečem. Ja, eni me sprašujemo, kako nam to gre, trije otroci in različne dejavnosti, čas na prostem, skrb za dojenčka, moževo kolesarjenje (večkrat na teden) … pa se mi večinoma niti ne da razlagati. Vsak po svoje, si mislim. Če želiš videti ovire, jih vidiš povsod, sicer pa se vse da. Vedno. Vsak rabi svojo dozo posebnega časa, časa zase in za to da se poveže s svojim telesom. Jaz se želim v njem dobro počutiti in želim, da bi mi dolgo in dobro služilo. Zato tečem in zato se vse to da. :)    


Sem hotela ujeti še žrebička, pa se je kobila tako zaščitniško premikala, da mi ni uspelo

četrtek, 10. april 2014

Nočni grehi

Tokrat nekaj čisto osebnega. Z mojim si v večernih, no, nočnih urah, ko otroci že spijo, pogosto privoščiva. Marsikaj :) med drugim tudi junk food. Da, naj prvi vrže kamen … Ni kaj, včasih čez dan preveč zdravo jeva (ali pa sploh ne), in je treba zvečer nadoknadit.
Na srečo (ali žalost, kakor vzameš) živiva na podeželju, ok, urbanem podeželju, tako da ni v bližini nobenih zloglasnih verig, je pa tudi do nas prispela kultura štantov in stoječe hrane, take in drugačne. Midva se najpogosteje odločiva za kebab. Če bi mi pred petnajstimi leti kdo rekel, da bom kdaj v resnici jedla to hrano, bi ga poslala kam. Od vsega tega sem kdaj pa kdaj pojedla le kak burek, pa še to je bilo ponavadi po kakem žuru, na poti domov, ko je pač treba nadomestit pokurjeno energijo (ali poskusit preprečit jutranjo slabost). Kebab mi je, odkar pomnim, čisto preveč smrdel, tistega dela Trubarjeve sem se vedno izogibala v širokem loku.
Ko je dragi še na stari lokaciji odkril, da zadeva niti ni slaba, ko rabiš nekaj toplega+mesnega+zelenjavnega na hitro, sem nekaj časa vztrajno odklanjala. Potem sem parkrat poskusila in počasi začela tudi sama naročati svojo porcijo. Ampak tako kot pri skoraj vsaki hrani, ki jo naročam, sem vedno želela malo po svoje. No, itak vprašajo, katere dodatke in omake hočeš, ampak jaz sem vedno zatrjevala, da hočem tudi čisto malo mesa. Seveda so se mi vsi smejali in mi v nejeveri vseeno naložili tega mesa toliko, da sem ga med konzumacijo največkrat odstopila mojemu. Zgodba se je ponavljala, čeprav sem vedno vztrajala, da hočem čisto malo mesa. Do zadnjič, ko sem končno dobila tak kebab, kot sem ga želela - topel popečen kruh, pet koščkov mesa (5!) in ogromno solate, zelja, kumare, paradižnika in malo omake …


Tako, da ne boste mislili, da jemo samo super fino in zdravo hrano … ;)