Naprej aka. Srečnopisano 16/2016

Naprej. To je smer, v katero se premikam. Ne glede. In še posebej, če s tu in zdaj nisem najbolj zadovoljna.

Pa četudi težko s prstom pokažem na tisto, kar te moti, ker je v resnici toliko lepega in navdihujočega zadovoljujočega. A čutim, da nekaj ni čisto ok. Površinsko navdušenje se ne more kosati z globinskim zadovoljstvom. Zato naprej. V nove izzive, neznane in nejasne.

***

Ja, prejšnji teden sem bila na svojem prvem pravem razgovoru za službo. V smrtnem strahu. Prepričana, da mi bodo dejali, da sem pri prevodih močno brcnila v temo. Pripravljena na vsa mogoča zvijačna vprašanja, s katerimi mi bodo poskušali narediti lobotomijo pri polni zavesti: zakaj mislite, da ste najbolj primerni za to mesto; kaj pričakujete na tem delovnem mestu; kaj je vaša dodana vrednost naši službi? In podobna - po mojem povsem upravičena vprašanja, ko nekomu ponujaš redno službo. 

Namesto preiskovalno-psiholoških iger so me pričakali trije pari prijaznih oči s povsem navadnimi vprašanji, s katerimi so me želeli spoznati, izvedeti še kaj več onkraj CV-ja, pojasniti njihov način dela ipd. Človeško. Normalno. Celo - upam si trditi - prijetno. Prvič po dolgem času sem imela občutek, da moje znanje, izkušnje, kompetence nekaj štejejo. Da ima vse, kar počnem zadnjih 5 (9) let smisel in precej dobro vrednost (jp, ožji krog). In prvič po dolgem času sem lahko globoko vdihnila/izdihnila. Srečna, da se je vse padlo na svoje/pravo mesto, kljub na prvi pogled nemogočim oviram in omejitvam. Ne glede na končni izkupiček in kar se bo izcimilo iz tega očitno neskončnega postopka je bila že ta izkušnja sama vredna. Naprej. Samo naprej si je treba upati.

Srečnopisano 15/2016

Ko se je še en tistih je-sploh-lahko-še-huje tednov končal s petkovo obljubo: ta vikend ne želim nikamor, imejmo en miren družinski vikend. In res je bilo tako: mirna sobota, družinsko kolesarjenje, malo bolj živahna nedelja, ko sva jo vseeno mahnila vsak po svoje, en na kolo, druga čez drn in strn-kao, na koncu pa vsi zadovoljni. In končno spet en vikend, ki ni samo švistnil mimo, ampak je bilo dovolj časa za vse in vsakega posebej. Big like!

Jagodozaver - za 8! Osem!!

Preden bo prepozno moram deliti vsaj kak kratek utrinek izpred zdaj že več kot tedna dni, ko smo praznovali rojstni dan naše najstarejše. Letos s prijatelji kar med tednom. Ker sem ugotovila, da je to še najbolj praktično, če ne želiš najemati telovadnice, animatorjev in ves dan/popoldne prenašati otroškega norenja. Mi smo lepo po naši stari navadi praznovali doma, jaz sem temu rekla popoldanska čajanka, čeprav smo v resnici pili bezgov in korenčkov sok. Za rojstni dan lahko.

Poudarek je bil na tem, da vse skupaj ne traja več kot tri ure. Kar sem staršem ob potrditvi položila na srce, naj si mislijo, kar hočejo. Eva je bila pa tudi zadovoljna, da je praznovala točno na svoj rojstni dan in še bolj z vsemi svojimi dragimi prijatelji - kar pomeni, da je bilo polovica od vseh povabljenih fantov. Lepo smo se imeli, nismo pretiravali z ničemer, razen z decibeli, kar si pa vsaj na rd lahko privoščimo, tudi po mojih merilih. Sicer smo pa polovico časa preživeli zunaj na soncu, najprej v lovu na zaklad in potem v igrah z žogo na domačem parkirišču (decibeli - glej zgoraj!). Torte skoraj nisem nič zavrgla, kar je tudi dober znak. Slavljenka se je sicer tik pred torto spet zjokala. Tokrat ne zaradi torte, ampak zato ker ni vedela, kaj bi si zaželela in ker se je eden od fantov smejal njeni stiski. Jah, odrašča. 

Hitro in očitno. Še bolj kot prej je navezana na mlajšega bratca, ki mu je v velik vzor, njej pa v zabavo, tako da sta skupaj krasna kombinacija. Z mlajšo sestro sta včasih največji zaupnici, včasih največji sovražnici. Nič novega pod soncem, torej. Odkar sta skupaj v svoji sobi, se mi zdi, da vseeno prevladuje prvo. Morda ne vem vsega (kar je tudi prav). Še vedno je zelo samosvoje dekle, ki se najraje igra s fanti, čeprav ima zaradi tega včasih tudi samosvoje težave - s fanti in s puncami. Njeno naravno stanje je gibanje, kar smo uspeli dobro ujeti z letos na novo odkrito dejavnostjo teka na smučeh. Kot da se je še bolj razcvetela. Tudi z glasbeno šolo še kar dobro shaja, nerada gre vadit, a jo potem posrka in zadnje čase me prav preseneča, ko brez težav zmore marsikaj, tudi eno uro vaje (ne vsak dan, seveda, ampak že to je uau). V šolo po novem hodi sama (oz. s sosedom-sošolcem, tistim, ki se ji je na zabavi smejal), tudi sicer samostojni skrbi za vse, povezano s šolo. Kar pomeni, da je zdaj ob lepših, daljših dnevih včasih premalo časa za branje in je potem razočarana, ko učiteljica izpostavi pomanjkljivosti njenega branja. A na koncu vse služi namenu, saj sama ugotavlja, da se je dobro včasih malo potruditi in redno brati, računati, ker gre potem hitreje, lažje. In ni treba k vsemu priganjati in ves čas ponavljati eno in isto. No, razen pri straniščni školjki. ;) 

In še druga, za družinsko nedeljsko slavje

Srečnopisano 14/2016

Tudi tokratna sreča je povezana s tekom, ampak ne toliko s samim prestavljanjem leve pred desno in glasnih sopihanjem, kot z dejstvom, da sem ta teden na vseh treh tekih prav čutila, kako se prebuja gozd. Vsakič je bil kak grm več zelen, na koncu že drevesa z malimi živozelenimi popki, oživela narava, kamor koli sem pogledala. Čudovit razgled! In potem nova trasa, tik ob potoku, prav idilično, če ne bi bila vmes še dva kupa načrtno odloženih smeti. A vseeno se narava ne da, vse je začelo buhteti in ja, z vso svojo dioptrijo sem vendarle uspela ujeti tudi čemaž in ga končno nabrati peščico za en energijski skutin namaz. Pomlad je! Krasno je! Zeleno je!

Na tek že dolgo ne nosim telefona, zato tale pomladni *rumeni*

Srečnopisano 13/2016

Prejšnji teden smo vikend zašpilili z enim finim družinskim druženjem. Takšnim, ki se ne zgodijo zelo pogosto, ko pa se, trajajo dolgo in so pristni in nam je vsem toplo pri srcu. Ko je vse ok, tudi ko zamujamo s kosilom, ker si imamo itak toliko za povedati prej, vmes in potem. Ko je vse normalno in domače, tudi poflekana majica in razvlečene hlače. In posoda po mizi in kuhinjskih pultih. In si rečemo, da se bomo videli pogosteje in že snujemo načrte za naprej.

Zvečer, ko sem že ležala v postelji, sem dolgo premišljala, kako to, da je z enimi tako lepo. Od kod točno pride ta pristnost in prava povezava, ki jo hitro začutiš. Tega ne vem, po mojem ni recepta. Vsekakor je pa pravi simptom takšnega odnosa/druženja, da niti enkrat v šestih urah nihče ne izvleče telefona iz žepa in se zagleda v tisti svoj mali virtualni svet. Samo tukaj in zdaj.

Izdih

Hvala, M, za fotko in vse ostalo ;)

Ta paše k preteklemu tednu. 16. MKM (kjer je bilo fajn). In vse ostalo (kar je bilo manj fanj). Kar sem želela izpustit, skrajšat, naredit na pol, pa potem vseeno nekako sem. Z veliko dihanja in predvsem z globokimi izdihi. Ko mi je naporno, sem naporna. Ne samo pri teku. Ob tem in opisanem vsakdanjiku, ki je skoraj do pike tak kot moj, sem se zamislila.