torek, 11. april 2017

Izgovorji?

Če prvi ne prime, bo pa drugi. Upam. Antibiotik. In morda je spet čas, da začnem meditirat. Ker zdravila lahko odpravijo bakterije (upam!), stanja duha in misli pač ne. Niti seznama ne potrebujem več, na njem je znova preveč in potem se ne lotim ničesar oz. se lotim prepočasi, prepozno. In se v mislih oštevam in črtim, čeprav nekaj pa je, a ne?

Recimo torta. Za katero še vedno vsako leto vztrajam, da jo bom naredila sama. Čeprav so pekarne/trgovine blizu in sem bolna in sama in do poznega v službi in si moram sposojat smetano in še kaj ... Zakaj? Ker se tiste minute in ure, ko seštevam grame, odmerjam mililitre, mešam, stepam, režem, sestavljam, v resnici izklopim. Izstopim iz običajnega krogotoka misli in skrbi in enostavno sem in delam, z enim samim ciljem, ki se mi dela pod rokami. In če na koncu uspe točno tako, kot sem si zamislila in je otrokinja navdušena, je vredno. Vsega. Pekarija terapija, vam rečem!