ponedeljek, 30. januar 2012

Aaaaaargh!

Za danes sem imela čisto druge načrte, mnogo njih in natančno dodelane in seveda so šli v franže že enkrat ponoči, ko se je starejša zbudila z jokom in stokom. Boleč ušesek. Kakopak.

Skoraj štiriurno čakanje v ZD ni dalo bolj oprijemljive diagnoze, čeprav je bil zdravnik obrcan in nadrt (dobesedno - to prepričevanje, da kukanje v uho in grlo ni nič hudega, mi očitno res ne gre ...). Je pa seveda odvzelo mariskateri atom energije in volje za kar koli produktivnega v tem dnevu. Vročine ni, če ne bo kaj hujšega danes ponoči, gre jutri v vrtec. In mamica na prvo službeno mini potovanjce v tujino. In ati v službo, kjer ravno ta teden dihajo na škrge, ker je že ena sodelavka (od treh) na bolniškem dopustu.

Ni kaj... Če če če* ... aaaaaargh!

* menda delujem na slabo vest (again). Ker potovanja pač ne morem v zadnjem hipu odpovedati, se žrem do obisti, kaj bo, če bo ... aaaaargh!

petek, 27. januar 2012

Petkov posladek


Ker je petek in ker je kruh najboljši posladek, posebej če je svež in domač in po njem lepo diši še ves večer (to dobro ve tudi Vanja z eno levo in eno desno). Tale je na sliki videti malo kilav, ampak je odličnega okusa (pirina in polnozrnata moka z lanenimi semeni). 

Mmm, ne rečemo zastonj "dober kot kruh".


Gagner son pain ou sa croûte
Le pain et le vin sont le commencement d'un festin
Ca ne mange pas de pain 
Long comme un jour sans pain  
Nul pain sans peine 
Les mains noires font manger le pain blanc
Changement de corbillon (= corbeille) fait appétit de pain bénit

četrtek, 26. januar 2012

Muzika za hude čase

Mogoče sem že objavila, mogoče še ne. Ko imam veliko dela in mi začnejo sive celice kravžljati še različna razpredanja o življenju in obstoju (ja, timing mora biti), si zavrtim tole. Malo cukra ne škodi.

It's ok, and supergirls just fly ... 

torek, 24. januar 2012

Popolno otroštvo

Zadnjič smo v pogovoru s kolegi in kolegicami v službi (do +/-30 let) spet enkrat ugotavljali, kako so se časi spremenili, kako ni nikjer videti otrok (recimo šoloobveznih), kako smo mi v našem otroštvu ves čas viseli zunaj in bili posledično vedno kaj pobuškani, popraskani, z vsaj petimi najboljšimi prijatelji ali najhujšimi sovražniki - odvisno od obdobja, seveda pa smo vse sami urejali med sabo, staršev nismo niti vpletali v naše zgodbe, ampak smo bili sami gospodarji sveta in soseske in otroških iger. 

Starši so nam zaupali, da se bomo držali navodil (samo do tam, samo do takrat), vedeli smo, da se z neznanci ne govori, da se znance pozdravlja, da se živali ne nadleguje in da ne smemo na cesto. Kolegica je pripomnila, da jo je enkrat zaradi nepazljivosti oplazil avto in da je samo tekla stran, kolikor je mogla (voznik pa za njo, ker ga je skrbelo, da je ni kaj poškodoval), in da doma več let ni povedala za ta incident, ker je vedela, da se ne bi smela zadrževati v bližini ceste, če pa že, pa le ob skrajnem robu. 

Skrajen primer, ampak se mi zdi, da dobro kaže na to, kako smo mi rasli v časih, ko so nam starši zaupali, ko se jim ni bilo treba nenehno ukvarjati z nami, ko smo otroci vedeli, da moramo samo urediti vse naloge in obveznosti za šolo, potem pa lahko šibamo ven in uživamo. Ko smo mi prevzemali odgovornost za naša ne/ravnanja. Bili smo kot ptički na veji, ampak seveda tudi z obveznostmi. Nekajkrat na teden smo imeli kakšno obšolsko dejavnost, kaj v domačem kraju, kaj v sosednjem (takrat smo se otroci še vozili z avtobusi, ali pa smo se s starši drugih otrok dogovorili, da vsak teden eden pelje...), ampak vse skupaj je bilo veliko bolj uravnoteženo, normalno.

Kaj pa danes? Res so se časi spremenili, res je veliko več prometa, ampak manijaki so bili tako takrat kot danes. Samo da danes otrokom jemljemo samostojnost, jim na poti v šolo nosimo šolsko torbo (če jih že ne peljemo tja kar z avtom), jim organiziramo čas, jih vodimo sem in tja, ko pa so slučajno doma, velikodušno odstopamo računalnik ali celo nabavljamo osebne računalnike, pod pretvezo, da jih nujno potrebujejo za šolo. Jim v sobo namontiramo televizor z dvd predvajalnikom, da jim ne bo treba trpeti, ko starši gledamo dnevnik (zgroženo sem izvedela, da imajo nekateri otroci to "srečo" že pri 4 letih ... ). V šoli jim ni treba sodelovati in delati, ker itak vedo, da bodo lahko doma vse skupaj vključno z domačo nalogo predelali s starši, ki jim bodo seveda tudi redno priskočili na pomoč pri delanju plakatov in podobnih izdelkov. Če bo pri kakšni snovi res hudo, bodo itak poskrbeli za inštrukcije, o kakšni razredni pomoči pri sošolcih pa menda ponekod že dolgo ni ne duha ne sluha.

Seveda karikiram in posplošujem in res trdno upam, da to ne velja za vse, ampak menda je to kar opazen in vse pogostejši trend. Sploh kar zadeva vpletanje staršev v šolsko delo otrok - in potem se tisti otroci, katerih starši jim "nočejo" pomagati, ker mislijo, da ni potrebno in se to pač ne dela, počutijo manjvredni, večkrat pa so potem tudi "kaznovani", ker njihovi plakati in izdelki pač niso tako popolni in odlični kot izdelki (staršev) njihovih sošolcev. Grozljivo.

Se lahko vprašam, zakaj točno imamo otroke? So otroci projekt staršev? S samo tekmovalnostjo in "dokazovanjem" sposobnosti nimam težav, ampak da se v "tekme" otrok vpletajo starši, se mi zdi pa višek nedopustnosti. Ko tako gledam nazaj na svoje otroštvo, sem lahko le hvaležna svojim staršev za način, na katerega so me vzgajali, čeprav se takrat nisem vedno z vsem strinjala in se mi je zdelo največja krivica, da moram pa jaz sama to in to narediti za šolo ali v gospodinjstvu. Hvaležna, da niso imeli popolnega nadzora nad mojim življenjem, da so mi pustili, da sem se sama opekla in pridobila buške, kjer in ko je bilo to potrebno. Da so moje obšolske dejavnosti moja stvar, za katero bom "žrtvovala" svoj čas, pa tudi kak del svojih prihrankov, če bo treba (od nakupa inštrumenta do vožnje z avtobusom). Da stvari niso samoumevne, ampak da je za vse potrebno nekaj truda in volje.

Ne, danes ni tak čas. Za otroke mora biti vse le najboljše in popolno. Zanje se odločimo, ko imamo vse "pošlihtano", da se jim lahko v celoti posvetimo in se cele dneve oziroma popoldneve in večere, ko pridemo iz službe, ukvarjamo z njimi. Vse jim kupimo, vse prinesemo "pod rit", jih vpišemo na to in to srednjo šolo, kjer bodo imeli takšne in takšne predispozicije za vpis na takšno in takšno fakulteto. Ko so težave z uspehom, se takoj angažiramo in urgiramo pri profesorjih, pišemo opravičila in moledujemo za nove priložnosti (ja, tudi na fakulteti). In potem se čudimo, da nimajo odnosa do ničesar in nikogar, da se še pri tridesetih oklepajo domačega ognjišča in niso sposobni postaviti na svoje noge.

Vem, bezljam od ene teme k drugi, to so zapleteni sociološko-kulturološki in pedagoški pojavi in procesi, ki jih gotovo niti približno ne razumem. Ampak če imam prav ali ne, mislim, da otrokom danes ni nič huje ali slabše, kot je bilo nam, k večjemu nasprotno. Naj imajo svoje otroštvo, naj pustijo svoji domišljiji in talentom prosto pot, naj se učijo tudi na svojih napakah, pa čeprav boli (njih in nas), naj (z)rastejo v samostojne in odgovorne odrasle.


ps: čez dvajset let me pokličite in vprašajte, kako kaj moji otroci in ali se še držijo domačega ognjišča ... ;)

petek, 20. januar 2012

Petkov posladek

Ker je konec še enega hudega delovnega tedna in smo bili bolj ali manj pridni in uspešni (ccc, eno obveznost sem le preložila na naslednji teden ... ), se lahko mirne vesti malo slikovno* posladkamo. :) Pa lep vikend!

Odličen pravi kraški pršut ... ki se kar topi v ustih ...
s kozarcem domačega rujnega terana  - hvala N za kraške dobrote!

In za konec slovenski mehiški flan ... prvemu poskusu bodo gotovo sledile ponovitve!


* eksponati so bili žal že pokonzumirani

četrtek, 19. januar 2012

Terapija-kuharija


Ok, dovolj dolgo sem zdržala brez kulinarične objave. V resnici že od nedelje nismo prižgali pečice ;) Kuhamo sicer redno, vendar take stvari, bolj na hitro, sploh ko je mož celodnevno odsoten. Danes sem ob prihodu domov veselo počistila včerajšnje ostanke pire z na hitro popraženo zelenjavo: korenčkom, bučko in četrt brokolija od stebla do cveta - njam! Odličen obrok, ki lepo nasiti brez tiste grozne teže v želodcu, tako da se lahko izogneš počivanju na kavču po napornem kosilu in raje še kaj pametnega postoriš (in tega v tem delovnem januarju ne zmanjka tako hitro). Pa še tako lepo pisano je videti, da ima človek takoj več volje do življenja :)



Ko sem že ravno tako hitro in brez napora opravila s kosilom, smo družno spet zamešale maso za muffine - tokrat slane. Vse skupaj je videti približno tako, da mama na hitro zmešam jajca, sol in malo začimb (običajno provansalske), jogurt, malo kisle smetane in žlico olja*, potem meša otrok št. 1, potem za kratek čas še otrok št. 2, potem mama naribam sir in vmes ves čas hranim lačne kljunčke, na drobno narežem olive, (kapre - če jih imam, danes jih ni bilo) in po želji še kaj mesnatega, odvisno, koliko se želim prikupiti možu. Potem bolj ali manj družno zmešamo še malo mešanice bele in pirine/polnozrnate moke s pecilnim praškom, potem se mama malo jezim, ker je vse belo naokrog, potem nadevamo modelčke, malo parmezana na vrh in hitro vtaknemo v pečico, ki je potem pribl. 20 minut center vsega zanimanja in zgobic in razlag ... Definitivno, kuhanje in pečenje sta odlični antistresni terapiji!


*Za hec sem se poigrala z oljem s česnom in peperončinom (Hvala M! *), malo pekočo varianto, ki pa se je odlično izkazala v teh malih slastnih grižljajčkih. Me je skoraj strah, da bom prav zares vzljubila (Alcessa, stran glej) *esen ...

sreda, 18. januar 2012

Gremo naprej ali gremo nazaj?

Wikipedija se je odločila za protestni black-out, saj želijo Američani v Kongresu sprejeti dva zakona SOPA in PIPA, ki grozita, da bosta povsem spremenila podobo in vsebino interneta, kot ga poznamo danes. Si lahko predstavljate svet brez internetno dostopnih vsebin? Takšnih enciklopedijskih, polnih znanja, dejansko uporabnih informacij, ki so zdaj le klik stran (no, danes vsaj en del ni)?

Jaz si tega ne morem predstavljati. Če Američani spravijo takšno zakonodajo skozi, ji bodo gotovo kmalu sledile še druge države in potem? Kaj točno bo postal internet? Ni bil smisel vsega skupaj dostopnost do podatkov? V redu, piratiziranje je sporno, avtorska lastnina mora biti zaščitena, to se strinjam, ampak a ne bi potem gledali naprej, našli nove načine za zagotavljanje avtorskih pravic? Čemu točno se gremo tak tehnološki in komunikacijski napredek, če tega potem ne znamo v praksi uporabiti in se vračamo nazaj? Čemu točno potem vse skupaj služi? Bomo zdaj vse skupaj kar "zaprli"?

Močno upam, da se bo zgodilo kaj drugega. Da bo šel razmislek v drugo smer. Ne predstavljam si več, da pri svojem delu ne bi mogla več uporabljati npr. Wikipedije ali spletno dostopnih slovarjev ali strokovnih člankov, ki so kdaj na srečo objavljeni. Vem, včasih so imeli skladovnice slovarjev in enciklopedij in so vseeno uspešno delali to, kar počnem jaz zdaj s klikanjem sem in tja. Ampak potem bo treba vse skupaj zavrteti nazaj, prestaviti v kakšno nižjo prestavo ali dve, svetu povedati, da se npr. norih rokov oddaje prevodov pač ne da postavljati. Nedavno sem samo s klikom na wikipedijo hitro odkrila, kako poteka laserska operacija oči in si tako veliko lažje predstavljala vsebino gradiva, ki mi je bil posredovan v prevod. Koliko časa bi trajalo, če bi imela na voljo samo komercialne strani z nenadkriljivim velikopoteznim hvalisanjem tega ali onega aparata ali forume z osebnim bentenjem nekega nesrečnika, kjer operacija ni dala želenih rezultatov? Glede na to, da ne poznam nobenega oftalmologa in so tudi najbolj založene knjižnice ponoči, ko delam, zaprte, bi si gotovo kar spraskala oči, z vso svojo dioptrijo vred.

torek, 17. januar 2012

Belo





Bel dan.

Iz dimnikov sredi belih streh se vali bel dim.

Bela slana ni slana in ni sneg*.

Za belo nizko oblačnostjo bela krogla.

Nekje je svetlo, toplo in pisano sije.

Ko oddam projekt, ki vzhaja in se medi in mi jemlje spanec po več dni in tednov, se moji možgani naenkrat zdijo beli, prazni. Preveč neobremenjeni. Prehitro se vanje vtihotapijo čudne melanholične misli, pa filma nisem mogla gledati do konca, čeprav so me nekatere slike navdušile. Ko imam čas zares razmišljati, me dogajanje doma in po svetu tako vznemiri in potre, da mi gre resno na jok. Pa ni čas za PMS. Bomo kar šli? Kam bomo pa šli? Bi bilo sploh kje kaj drugače?

Ne preostane mi nič drugega, kot da možgane spet zapolnim z novimi nalogami in roki. Ni dobro preveč razmišljati. Moj svet je lahko samo moj. Tudi (predvsem) če je vse skupaj le sen. Resno razmišljam, da potrebujem en mali ročni amulet za v žep, da se ne razsrediščim vsakič, ko odprem časopis ali prižgem radio.

*"Mami, glej sneg." "Ni sneg, slana je." "A sol? Kdo jo je pa stresel?"

ponedeljek, 16. januar 2012

Venček nujnih za preživetje

Vsak dan je kot škatla čokolatinov.

Če zjutraj poješ eno grdo zeleno žabo, se ti čez dan ne more zgoditi nič hujšega.

Ne odlašaj ... pika.

Lepa beseda lepo zveni in lepo mesto najde - vsaj pri tistem, ki jo izreče.

Na svetu si, da gledaš sonce - čim pogosteje in povsod, kjer se (ne) da.

nedelja, 15. januar 2012

In the mean time


Sem že omenila, da se mi zadnji teden zdi ena sama sosledica rokov? Prognoze kažejo, da se stanje v prihajajočem tednu nikakor ne bo izboljšalo, prej nasprotno. Tipična januarska - začetek leta je, dejmo delat delat delat (even if it kills us)?!

In ko se tako borim, da se kje ne srečam/pozabim/zaspim, ja, tudi v stoje, se pridno trudim, da ne bi vrh vsega še zbolela, ker to trenutno pač res ni opcija. Nobena. Zato se kolikor je mogoče in izvedljivo nalivam s čajem, goltam naprosine proti glavobolu, lekadol+c proti splošnemu drekastemu stanju in izmenično islamint za grlo in glas in neoangin - kar mi prej pride pod roko in se neopazno znajde v ustih (mami, mami, jaz bi tudi bonbonček!).


Nimam nič proti soncu in topli zimi, ampak kdaj pa mislijo kaj pocrkat tile virusi?

petek, 13. januar 2012

Pravljice


Leto 2012 so v literarnih krogih (ali tudi širše?) oklicali za Grimmovo leto, saj praznujemo 200-letnico izdaje otroških in domačih pravljic za otroke. Prav Grimmove pravljice so pri nas najbolj priljubljena knjiga, čeprav je to ena od starejših knjig na naših policah. Je še iz otroškega obdobja mojega moža, torej jih gotovo šteje 25+ (podatki o izdaji so na pol zabrisani oz. navedeni samo na platnici, ki je ravno tam malo natrgana ...). A vseeno (prav zato?) je tista, ki jo največkrat primemo v roke in listamo in vzdihujemo - mlajša, beremo, povzemamo - starejša, opisujemo ilustracije, ko za natančno branje ni dovolj potrpljenja in miru.

Starejša jo je začela v roke jemati že pri dobrem letu. V strahu, da se kaj potrga, smo vedno listali skupaj, a nisem ji mogla odreči veselja ob opazovanju ilustracij, zato knjige nismo pospravili in niti poksušali nadomestiti s kartonkami, ki naj bi bile bolj primerne za takšno starost. Posledično je prišlo tudi do kakšne nesrečice, a nič hujšega, česar malo lepilnega traku ne bi moglo rešiti. Starejša kot je postajala, več je bilo zaupanja, da bo lepo listala in "brala", in zdaj že dolgo ni več težav. Zanimivo je, da je tudi mlajšo takoj prevzela prav ta knjiga, podobne ilustracije (pa tudi dejstvo, da za modrim listom, prilepljenim na platnici, ni nobenih drugih listov, naj še tako praska ...). Seveda se zgodba s skupnim listanjem ponavlja, a zdaj je zraven že starejša in skupaj pletemo zgodbo, malo beremo, malo si "izmišljamo" in dopolnjujemo in opremljamo z vsemi mogočimi zvočnimi efekti.

Radi beremo pravljice. Najraje tiste stare, "še naše", da sva tudi midva (legitimno) spet malo otroka. :)


"Če hočete, da bodo vaši otroci pametni, jim pripovedujte pravljice! Če hočete, da bi bili še bolj pametni, jim povejte še več pravljic."  Einstein


 


 




nedelja, 8. januar 2012

Popolno

Včasih je vikend, ko brez pretiranega usklajevanja in načrtovanja operem in posušim vse žehte že do nedelje zjutraj (ob pomoči malo sonca in malo sušilca, hvala!). Ko me v nedeljsko jutro zbudi krasen in nepričakovan mejl drage prijateljice. Ko brez slabe vesti uživam z družino in dragim, čeprav mi nad glavo visi kup ostrih bodal (menda). Ko v kratkem času od 10h do 13h, odkljukamo začetek sladice, enourni sprehod v soncu, čiščenje stanovanja (no, malo odpraševanja in sesanje), pripravo kosila in konzumacijo. Ko sprejmeš obiske brez pretirane panike in skrbi, čeprav sladica še ni pečena in ohlajena, se pa kava ohladi, preden jo postrežeš na mizo. Ko mi ob misli na likanje ni slabo in ga ne preložim na takrat, ko bo večji kup, ampak skoraj z veseljem pograbim desko in vklopim likalnik (omg, postajam podobna svoji mami!). Ko mi kavoljubki zvečer naravnost zadiši zeleni čaj. V tisti moji posebni skodelici, seveda, ki je nekje zadaj na najvišji polici, hvala ker se ti ljubi stegniti do nje. Ko me misel na prihajajoči teden (poln ostrih bodal-nalog), niti ne plaši, ampak navdaja z enim takim tihim pričakovanjem - kako mi bo šlo? Ja, vse je v perspektivi in ravno prav pisanih nalomljenih stekelcih.

Lep vikend je za mano, upam, da ste ga tudi vi preživeli čim več na soncu in čim več z ljudmi, ki jih imate radi!



Sem krasne modre barve, ki pa je ob tej sicer lepi (ja, nova je!), a presvetli luči, fotoaparat ne uspe ujet...

četrtek, 5. januar 2012

Mini puhasta sreča

Priznam. Zatajila sem cimet in razvila novo pekarsko obsesijo. Še eno tako vezano na zimski čas, praznike, spomine na otroštvo, ko smo pri sorodnikih jedli ali dobili v dar kakšen dober italijanski - panettone! Odkar imamo otroke, nam doma tudi nikoli ne zmanjka suhega sadja, sploh rozine in brusnice so must in tako je logično, da sem ta recept v kratkem času "preizkušala" kar dvakrat, enkrat še lani (kot rezervno silvestrsko sladico) in drugič čez par dni, ker sem preprosto morala preveriti, če je to res tako dobro (in če gosti niso samo preveč prijazni do pekarice...).

Začne se s kvašeno brozgico (150 ml tople vode, cca 100 g moke in cca 12 g suhega kvasa), ki mora eno uro počivati in rasti.

Potem posebej penasto zmešamo 75 g sladkorja in 45 g moke, dodamo eno celo jajce, 60 ml sveže iztisnjenega pomarančnega soka in naribano (po možnosti eko seveda) pomarančno lupino (po okusu, želji).

Ko je masa lepo gladka, postopoma dodajamo moko (cca 200 g).


Ko se masa že lepo sprime jo prevrnemo na pomokano delovno površino in še ročno zgnetemo, pri čemer postopoma dodajamo moko (skupaj od 50 do 80 g oz. toliko, da se ne lepi na prste). Na koncu vmesimo še suhe brusnice (cca 120 g ali še več, če imate te zadevščine zelo radi). Potem testo spet prestavimo v posodo, dobro pokrijemo in pustimo vzhajati še eno uro, da naraste na dvojno količino. (In pri tem ne odpiramo nobenih vrat, hodimo po prstih in ja, raje sploh ne govorimo ... saj veste, vraže in to.)
 

 
Potem oblikujemo kepice in jih postavljamo v modelčke, lahko kar model za mufine, vsako luknjo pa obdamo s peki papirjem, da se panetončki lepo dvignejo. Na koncu jih posujemo z mandljevimi lističi. In spet pustimo počivati kakšno urco (oz. kolikor zdržimo ...).


Končno! Ko spet zrastejo, jih  vtaknemo v pečico, nastavimo na 190 stopinj in pečemo kakšnih 20-25 minut.


In potem počakate ravno toliko, da jih lahko vzamete ven iz pekača in ... 


uživate! :) Dober tek!


* Predstavljene količine so polovična porcija glede na originalni recept in iz njih nastane 12 malih panetončkov (velikost muffina).
** Jaz sem uporabila eno lepo domačo moko, ki ni čisto bela bela, originalen recept je seveda z belo moko, ampak mislim, da lahko tudi kombinirate, kakšna mešanica s pirino moko bi bila lahko krasna. 

torek, 3. januar 2012

Uh oh


Večer, mlajša je že jadrala proti deželi sanj, ko je starejšo ujel eden tistih prebliskov.

"Mami, mami, pošluši! A veš, midva z Rovlotom, ko bova zrasla in bova velika, veš, bova imela dojenčka, dva dojenčka, jaz enega in on enega. Mami in ati. In bova imela blok, veš, tukaj v L, tam gor (Rovlo stanuje v bližnjem bloku nekje v najvišjem nadstropju, se mi zdi) in bomo šli z dojenčki na sprehod in v Špar in v trgovino, z vozičkom, in se bomo igrali. Ja, je Rovlo tudi reku."

Tako tudi pri nas podobno kot pri PF (in verjamem, še marsikje drugje) pogosto ostajamo brez besed.

Ps: In seveda je prav Rovlo tisti, ki jo pride vedno pospremit in pozdravit, ko gre domov. No, danes jo je nekaj mimogrede udaril, kriza očitno, ampak do večera je verjetno vse že pozabila ...