petek, 30. maj 2014

Deset krogov za deset nasmehov

Danes smo šli navijat za atija, ki je šel teč za nasmehe, ker pravi, da je to eden od lepših tekaških dogodkov, poln dobre volje in sproščenih ljudi, verjetno ker zraven ni nobene štoparice. No, malidve sta hitro odvrgli jopice in se mu pridružili najprej pri ogrevanju, potem pa korajžno še sem in tja kak krog. Tamlajša je kar tekla, čeprav običajno ne kaže posebnega zanimanja, očitno zgledi in množica delajo svoje. Starejša pa je imela prav navit motorček (vklopljen gumb za hitrost, indeed!) in ni in ni hotela nehati, čeprav je vmes od utrujenosti že malo padla in bi ji bilo lažje, če bi šla malo počasneje, ampak ne, ona je kar šibala, vmes pojedla četrt banane, naslednji krog pa že poskušala ujeti atija (in ga tudi je) … neverjetna je! No, obe sta (se skoraj ne sekiram več zaradi včerajšnje Tarče in vseh dodanih sladkorjev, ki jih dnevno zaužijeta)! :)




A kje da je mami? Mami se špara … ;)

Jabolka in kompasi

Zapis po pripovedovanju:

Na zadnji roditeljski sestanek in druženje - tokrat, ker je zadnjič, tudi z otroki - se je odločila vzeti atija. Med vsemi drugimi zaključnimi dogodki vrtec pripravlja tudi orientacijski pohod otrok in staršev in seveda, moj dragi ne bi bil moj dragi, če ne bi hotel dodatnih pojasnil in informacij: "Kako pa je to mišljeno, bomo rabili tudi kompas?" Vzgojiteljica se je nasmehnila in hudomušno pripomnila: "Ja, tudi E je vprašala isto!" :)

četrtek, 29. maj 2014

Visoko višje še višje

Ste že skakali na trampolinu? Priporočam. Za male in velike. Malo bolj zahtevno je, kot je videti na prvi pogled, ampak zelooo zabavno in sproščujoče. In otroci pokurijo ogromno energije in zvečer hitreje zaspijo … :)







sreda, 28. maj 2014

Jezik je igra II

Gremo zadnjič iz vrtca in V začne zavzeto razlagati: "Veš, v vrtcu imamo dva Lukata. Eden je vzgojitelj. Eden pa kosi travo … je kosilnik." :)

torek, 27. maj 2014

Nepopolno (tekaški dnevnik, 12. teden)

Tudi to se je moralo zgoditi, saj so menda tekaški načrti samo to, načrti, ki se jih držiš, če gre, ali jih pa prilagodiš, če ne gre. No, dvanajsti teden se je že začel čudno, s S. sva prvi trening (50 min) opravili že zelo pozno in vsaj jaz sem bila že naveličana in utrujena od celega dneva, tako da sem pretežni del poti bentila, malo na glas, še bolj pa potiho. Ampak 50 minut je že kar dolga tura in, ko sva se počasi približevali domu, sem ugotovila, da sem nekje po poti izgubila slabo voljo in zlovoljnost, utrujenost od preveč vsega je zamenjala samo še fizična utrujenost, misli pa so bili spet sveže in pomirjene s svetom. Hecno.

Drugi trening (10+1x3) sem na hitro stisnila v eno četrtkovo jutro, ko je mož delal popoldne in drugače ne bi mogla iti. Čeprav je bila ura šele 8.30, je sonce že lepo pripekalo in tako malo otežilo zadeve, ampak seveda je tak lažji trening zdaj že mala malica (nikoli si nisem mislila, da bom kdaj to rekla za tek!). Pa res je dober občutek, ko že zjutraj odtečem svoje, pa je potem še ves dan pred mano. Si pa še nisem čisto na jasnem, ali mi je bolj všeč teči v družbi ali sami. Včasih sem res neprebavljiva in takrat, si mislim, je bolje, če sem sama (za druge, zame mogoče ravno obratno). Se mi je pa zdela zanimiva opazka, ko sem brala tole tekaško knjigo, (nekako takole) da so pogovori med tekom drugačni, saj je pogled obeh sogovornikov uperjen naprej, ni neposredne "konfrontacije" in tako so misli bolj sproščene in ni nobenih ovir. Kar je čisto res! In kako je to osvobajajoče … Zato so tekaški partnerji zakon - hvala S! :)

No, potem je prišel vikend in ni šlo več, ker smo bili razseljeni, ko smo v soboto pozno zvečer prišli domov in sem se lotila še peke torte, sem še upala, da bom zjutraj po nekem čudežu dovolj sveža, da odtečem še tretji trening, a ni šlo. Sicer sem vstala in porihtala malega, ko pa je nazaj zaspal in sem se "samo še za pet minut" ulegla, "če bom čez par minut še budna, grem", sem že vedela, da je to to. Menda sem spala kot ubita. Še dve uri po tem. Potem praznično kosilo za širšo družino, malo stresiranja, veliko veselja in dobre volje, ampak zvečer so bile zaloge energije preveč prazne, tretji trening sem pustila pasti v vodo. Zdaj je pred mano zadnji teden (finale ;)), upam, da se bodo zadeve  kljub temu izšle, kot je treba … 

Tudi poležavanje je včasih nujno … :)

ponedeljek, 26. maj 2014

petek, 23. maj 2014

Diši po poletju

Z malim velikanom v ruzaku (jeeej, všeč mu je! akcija!) in v že toplem sončnem jutru sem se končno odpravila po bezgovo cvetje. Malo višje in stran od cest, na rob gozda in travnika. Krasen dan. Tudi potem ko se mi je na pokritem kupu gnoja/komposta udrla zemlja pod nogami ... (verjetno kmetje gnoj navozijo pred najlepše bezgove grme z razlogom). Večer pa prav mamljivo dišeč. V največjem loncu, ki ga premoremo, se dela sirup, v manjšem pa mogoče zelovaromatičen sirup ali pa likerček, se moram še odločiti ... v vsakem primeru bo fino in dišeče! :-)



četrtek, 22. maj 2014

Zelena sreča

Saj menda niste mislili, da bom kar tako nehala z vrtnarjenjem?! Seveda ne, sezona se je komaj dobro začela! Poleg stare lokacije smo si letos omislili še eno bližnjo, ki pa še ni do konca pripravljena za semena/sadike, ampak delamo na tem, tam bo zgleda bolj jesenski pridelek ;)

Sem pa našla odličen odgovor na vprašanje, kako pa to, da vrtnariš/kje pa najdeš čas/voljo/energijo za to. Ker me sprošča in osrečuje. Znabit, da bo večini vzelo sapo, ker ne bom jamrala, stokala in se smilila sebi, ker dandanes s(m)o ljudje, ki na glas povemo, da smo zadovoljni in srečni, že malo čudni.





Disclaimer: ja, malo sem tečna in naveličana stikov z ljudmi ...

sreda, 21. maj 2014

Budnica

A veš tisto, ko sanjaš šefico, tako na hitro, samo en izsek, resen pogovor v še resnejšem tonu in nekaj kratkih stavkov, ob katerih se še zdaj zdrznem. "Če bi vedeli, da boš tako neresna, ti pa ne bi odobrili …" (porodniške, podaljšanja statusa, teme, ne vem točno, kaj naj bi to bilo; ne vem niti, ali sem bila še na porodniški ali ne). Ampak občutek pa … grozljiv.

Verjetno je čas, da pozornost preusmerim od vrtnarjenja k čemu drugemu … :-/ (aka. the subconscious is a bitch).

ponedeljek, 19. maj 2014

Ne*verjet*no (tekaški dnevnik, 11. teden)

Skoraj ne upam preveč na glas govoriti o tem, da mi manjka še čisto malo do zaključka 13-tedenskega programa! In da sem po skoraj treh mesecih že zelo blizu pretečenim 200 kilometrom? Da se ob teku zabavam in smejim? Da grem teč tudi v malodane hurikanskem vetru in dežju? Da celo plezam čez ograjo, da bi lahko šla delat kroge na tartansko stezo na stadionu - brez prisile in ne da bi me kdo gledal in grozil z nezadostno oceno? Da se samoiniciativno spravim teči še malo hitreje in ugotovim, da je čisto izvedljivo? :-)

Skoraj se ne (s)poznam več … In hkrati se nikoli nisem imela raje! 



petek, 16. maj 2014

Rože rožice

Medtem ko se bolj intenzivno ukvarjam z zelenjadnicami, sejem, presajam in delam načrt za še en vrt (yes, crazy, more on that later...), so se domače rožice odločile, da mi pripravijo pravo zabavo presenečenja. Celo orhideje, vse tiste podarjene, ki jih le zlagam na polico in upam, da bodo preživele ob moji neresni oskrbi. Celo hibiskus, ki sem ga lani s presajanjem skoraj ubila, letos pa z eno nerodnostjo še polomila, je (ob opori) lepo ozelenel. V glavnem pomlad na polno, ne samo na vrtu ... :-)

 







četrtek, 15. maj 2014

Kulinarično odkritje

Pri nas doma za večerjo še vedno pogosto jemo različne variacije na temo kruha. Kaj č'mo, paleo adepti nam še niso uspeli oprati glave (I wish) možganov, tako da ogljikovi hidrati še vedno zavzemajo kar nekaj prostora v naši prehranski piramidi. Smo pa vse manj navdušeni nad mesnimi izdelki, še posebej odkar sva gledala eno poučno tv oddajo o tem, kaj vse nam podtikajo kot meso oz. mesne izdelke, posebej v velikih franšiznih trgovinah. :( Grozljivo, ampak po drugi strani nič novega. Potrošnike je treba prinesti okrog in jih po možnosti še zasvojiti z nekimi skritimi sestavinami, da bi ja kupili/pojedli še več in več...

No, zadnjič sva malo "čistila" hladilnik in ugotovila, da v bistvu s pametno izbiro zelenjave, mesa sploh ne rabimo oz. da obstajajo zelo okusni in bolj zdravi, nasitni nadomestki, ki jih pripravimo sami brez vsakih E-jev in glutaminatov.

Tako so zdaj pri nas velik hit vegetarijanski toasti. 

Na primer z v ponvi na hitro popečeno in začinjeno melancano, skuto in svežo rukolo oz. špinačo z balkona. Moj je predlagal, da melancano celo na tanko oblijeva z medom in okus je bil res božanski!


ponedeljek, 12. maj 2014

Deseti teden ali kako sem postala tekačica

Naslov pove vse, končno se je zgodilo. Ampak gremo po vrsti. Prvi trening (30+1x2) sva s S. izpeljali v ponedeljek zvečer, se tako zaklepetali, da sva skoraj en dva tri prišli do hriba, zagrizli vanj in na vrhu še malo zakrožili, da se je iztekla prva polovička. Po nekaj globokih vdihih je bil itak že čas, da spet začneva teči in druga polovica je bila neprimerno lažja, verjetno, ker je bila polovica že mimo in sva bili z vsakim korakom in metrom bližje cilju (in ker gre ves čas malo navzdol, se mi zdi).

Za drugi trening (10+1x4) sem se čisto premalo ogrela, ker sva imela z mojim spet eno tako hitro letečo menjavo in sem bila vesela, da imam sploh čas iti, da se želela čim prej začeti. Napaka. Že zelo kmalu me je začelo špikati v trebuhu, najprej na desni strani pod rebri, potem pa skoraj po celem trebuhu, še celo v križu, se mi je zdelo. Najprej sem to pripisovala soncu in višjim temperaturam, še bolj pa začetku menstruacije in spremenjenim "telesnim razmeram", zato sem poprosila S., če lahko malo upočasniva, ampak nič ni v resnici pomagalo. Bolečina kar ni hotela stran. V tisti minuti hoje sem se malo bolj nadihala, ampak kmalu po začetku teka se je nadležna bolečina spet vrnila, osredotočila sem se na dihanje, nehala sem govoriti, razen občasnega bentenja čezse in svoje "šibko" telo, ki me je tako pustilo na cedilu. Tako počasi sem že tekla, da se mi je zdelo čisto brez veze in bi bilo vseeno, če bi hodila, ampak zaradi S. nisem hotela kar nehati in sem upala, da mi bo druga minuta spet pomagala in morda odpravila vse skupaj. Pa ni bilo nič bolje. Sredi tretjega dela teka sem obupala in S. me je pomirila, da ni panike, da bova raje hodili in potem spet tekli, ko se bom bolje počutila. Fail. To mi je ves čas utripalo v možganih, še dobro, da nisem bila sama, ker bi se gotovo mentalno skamenjala in zbrcala, tako pa me je S. bodrila, da sej ni nič takega, da sva malo že pretekli, sicer pa nama tudi hitra hoja sigurno ne škodi in da bova že še tekli. Pritisk v glavi je tako sčasoma popustil in začuda sem tudi prišla do taprave sape, umirila dihanje in predlagala, da zadnjih deset spet normalno odtečeva. In je šlo, tista pekoča bolečina je skoraj izginila. Ko sem potem doma razlagala možu, da mi pa tokrat sploh ni šlo, da sploh nisem mogla "zaštartati", da nisem uspela priti do pravega ritma dihanja in da me je ves čas matrala ta preseneta zbadajoča bolečina, je takoj "diagnosticiral" krč diafragme in me vprašal, koliko razteznih vaj sem naredila. Hja, v tem je bil problem. Nikoli več tako, vam povem!

Tretji trening je bil spet malo bolj razgiban (v matematičnem smislu, da sem pravilno seštela vse sklope in ob pravem času napovedala minuto hoje): 20+1+15+10+1 in ker je padel ravno na soboto, sva se s S. odločili, da ga oddelava že zjutraj, kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev. Na začetku sva srečali dva tekača, ki sta se že vračala, ampak vseeno sva bili kar ponosni nase, da sva se v miganje spravili ob tako rani uri (7.00), obe po večkratnem nočnem prebujanju. Da ne govorim, da sem bila ob 6.40 še vsa hripava in brez glasu (ampak topel čaj in domač med na žlico delata čudeže!). Po sistematičnih razteznih vajah in ogrevanju sva z malo manj klepetanja začeli s tekom, jaz sem se v izogib težavam s prejšnjega teka osredotočala na dihanje in že kmalu sem imela občutek, da sva hitrejši kot običajno. Prvih 20 se je sicer malo vleklo, a počutje je bilo dobro, tempo pa tudi in to se mi je zdel že velik napredek. Brez večjih naporov sva odtekli še druge dele, spet tekli v klanec, ampak tokrat je šlo nekoliko lažje, kar nama je dalo še malo več zaleta, da nisva popustili tempa. 

Naredil se je krasen dan, zadnje pol minute sva za hec še zašprintali in potegnili do stop znaka na koncu cestnega priključka. Spet čisto navdušeni in glasni ob dosežku, mimoidoči (ki jih je bilo takrat že kar nekaj, na poti po sveže žemlje, ali kaj) so naju malo čudno gledali, nama pa je bilo gladko vseeno, meni tudi za velike fleke švica, saj sva zmagali in premagali sebe in dan se je komaj dobro začel! Še dolgo se mi je zdelo, da kar lebdim nad tlemi, vse mi je bilo lažje, kar ne smeh mi je šlo ob misli, da sem svoje za tisti dan že odtekla. Predvsem pa sem (zaradi malo višje hitrosti?) končno dobila občutek, da tečem, da sem tekačica. Kaj vem, verjetno so me (prvič/spet) preplavili endorfini, kar koli že je, občutek je fenomenalen. :)
Ena stara fotka z aktualne tekaške poti


Pregrizti jutra

Jutra so vse bolj zgodnja in svetla in že skoraj normalno se počutim, ko sem ob 5.40 že ene tretjič (četrtič, petič ...) pokonci. Če je zunaj takšna ustrezna svetlobna podpora, potem pač ni problema, dan se začne, grem budit še nezbujene, jih poskušam umirjeno in počasi spraviti pokonci in obleči. Ko je bilo še temneje, sem se po njihovem odhodu (če jih pač nisem jaz odpeljala v vrtec) pogosto spet zavlekla pod kovter, nočni buditelj pa itak zjutraj zelo rad mirno in več kot dve uri v kosu spi (ne, nobena podkupnina ne pomaga, da bi takisti režim sprejel ponoči). Ampak resnici na ljubo, tisti spanec me je največkrat naredil še bolj matasto in potem je še dlje trajalo, da sem se dopoldne spravila k življenju v takšnem doglednem času. Tako da zadnje čase kar vstanem, se oblečem in ne približujem postelji. Treba se je pač pregrizti skozi tiste prve trenutke, ko mi v glavi odzvanja samo to, kolikokrat sem ponoči vstala in kako bi še malo spala, kar je lažje, če si že kmalu naredim zajtrk (kavo, prvo, itak spijem še z možem). Eno vleče drugo, preden se zavem, je posoda pospravljena, perilo zloženo, pošta pregledana in odgovorjena, rastline navlažene, skratka večji del tistih nadležnih (gospodinjskih) opravil je za mano, če mi je sreča mila, še preberem kako poglavje iz knjige ali članek iz Sobote, in ko se mali princ dokončno zbudi v dan, greva lahko brez slabe vesti (moje seveda) hitro na potep. Dober dan se zjutraj začne!


četrtek, 8. maj 2014

Kumulativen tekaški dnevnik

Če sem dosledna pri tekaškem načrtu, mi pri pisanju dnevnika ne gre, čeprav so bili nameni dobri, ampak nameni niso nič, če niso realizirani, a ne? V glavnem, preveč je vsega in čisto mogoče bi bilo najbolje, če bi vtise zapisala po vsakem teku ali po dokončanem zadnjem teku v tednu. Mogoče je to izhodišče za naprej. Ampak nič ne obljubim.

Je pač tako, da je preveč vsega (tudi zdaj me čaka stroj perila za na sušilo in kar vidim, kako je z vsako minuto bolj nagubano in zmečkano …). Nekaj časa sem želela pisati samo o tem, pa sem se držala nazaj, da ne bi izgubila še tistih par ne-takških bralcev, ki vztrajajo. Potem sem imela malo krize in sem dvomila v vse skupaj, najbolj sebe in se niti nisem želela z nikomer pogovarjati o tem, kaj šele pisati. No, seveda "Življenje ni premica" - če citiram mojo drago sestrico ;), ampak je nekaj bolj vijugajočega. Kaj pa vem, ne spomnim se več tistih ko/sinusnih krivulj, ampak ima nekaj opraviti s tem, da je treba najprej zadeti dno, da se začneš spet dvigati. Važno je vztrajati.

Osmi teden je bil popraznično naporen, ker sem prav izrazito čutila vsak dekagram pinc in pirhov posebej, ampak tistih drugih črnih misli, utrujenosti, ne-morem-večnosti ni bilo več. Morda je k temu pripomogla smela odločitev, da odvrzem nekaj krpic in začnem teči v kratkih rokavih in tričetrt hlačah. Kdo bi vedel. Prav gotovo pa je bilo lažje, ker je bil to lažji teden (10+1x4, 3+1x8, 5+1x7). En tek sem skombinirala s plezanjem ta starejše, ki prav prikladno traja eno uro, in sva šli s S. enkrat za spremembo po obratni poti. Ko sem potem vsa prepotena in rdečelična šla stala tam v telovadnici in čakala, da se preobleče, mi je bilo sicer malo nerodno, po drugi strani pa, halo, a) kdo se pa z mano ubada, b) vsaj nisem šla na čik&pir; c) sej nisem sedela na kavču in čips jedla!

Deveti teden se je tako začel z malo več zagona, čeprav je bil strah pred celournim treningom (10+1+20+1+15+1+10+1) večji od Everesta. Sorazmerni s tem so bili tudi dvomi in sopihanje med odštevanjem minut (aja, ne gledam več na uro, res, nikoli več!), hkrati pa tudi kriki navdušenja med in po treningu, ko nama je uspelo, ne le to, še šprintali sva na koncu vsakega tekaškega dela. Ni treba govoriti, da sta bila drugi in tretji trening (10+1x4 in 15+1x3) skoraj mala malica. Skoraj, ker mi pač čisto noben trening ni enostaven, ker pač ne znam čisto izklopiti misli in ker čisto vsakič dvomim in se vrtim v krogu nezaupanja vase, v svoje noge, srce, sapo. Ampak this too shall pass. Mora!

Aja, tretji trening sem spet šla odtečt pri starših po tisti nesrečni lepi poti, tokrat v družbi moža. Na začetku sva se malo spričkala oz. sem mu osorno preprečila, da bi mi "pridigal" o eni stvari, ki bi jo lahko bolje delala (čeprav vem, da ima prav, ampak … pusti me pri miru!). Potem sva tekla v tišini, on prvič po poškodbi, se skoraj ni zadihal, ker ima od kolesarjenja volovsko kondicijo, jaz z jezikom do tal, posebej med klanci, ampak je šlo, bolje, hitreje in dlje kot zadnjič. Na koncu sem celo popustila in se začela z njim pogovarjati. Celo šaliti. In mi je bilo žal, da sem na začetku tako vzkipela. Vem, da mi je težko začeti. Težko mi je zraven še razmišljati o teku, ker mi je potem še težje. Zato mi je super teči v družbi s S., ker se vedno začneva pogovarjati o dnevnih trivialnostih in preden se zavem, da tečem, je mimo že vsaj 10, v najboljšem primeru celo 14 minut … In hkrati mi je super, kako se izmenjujeva v trenutkih šibkosti in spodbujanja, se delava norca iz sebe in, priznam, čisto majčkeno šimfava tudi druge, ki nama tečejo nasproti oz. se tolaživa, da imajo lahkoten korak, ker so začeli teči ravno pri tisti hiši tam naprej, pa ker jim ni bilo treba ves dan teči za otroki, pa da je na kolesu seveda lahko imet veter v laseh pa take … v glavnem vse, samo da ne misliva na to, kako "težko" je dvigniti levo in jo premakniti pred desno in koliko lažje bi bilo upočasniti korak in enostavno hoditi. Ampak tega seveda ne narediva. Ker sva carici. Ker smo carji vsi, ki se premikamo, ki hodimo, tečemo, telovadimo, kolesarimo, plavamo … delamo nekaj zase!

torek, 6. maj 2014

Vikend s prazniki s počitnicami z vikendom … uf

Še dobro, da nisem v službi, ker so bili pretekli dnevi čisto predivja mešanica vsega, da na koncu res nisem več vedela, ne samo, kateri dan je, ampak niti tega, kje se me glava drži. Ni pomagalo niti to, da sta bili veliki dve na počitnicah pri noni. Itak, je treba izkoristit vsako uro, malo sem in malo tja, zemlja kliče, sadike so že skoraj prerasle lončke in zdaj, ko se je na nacionalki izpela "moja" prva danska nadaljevanka, sem se morala spet zadovoljiti z Američani (imho, si prvi zaslužijo boljšo oceno, ampak tudi drugi se ne šalijo, prva sezona je bila top). Divje in umirjeno. Fino.