Balone, svečke, milne mehurčke, regratove lučke, flavto ... in tudi kar tako, da se obrazek zasmeji v širok nasmešek z zdaj že izstopajočimi (in nesorazmerno velikimi) zgornjimi sekalci. Hihi. Potem pihamo vsi skupaj in če imamo srečo, pride še kakšna ploha ...
In potem je že poletje.
ps: kratek povzetek za to nekajdnevno/tedensko nekativnost. uživamo!
Seveda sem spet post festum ugotovila, da smo v nedeljo praznovali mednarodni dan družin, ki je bil tokrat posvečen revščini. Veliko pompa spet okrog novega zakonika. Ne razumem in verjetno nikoli ne bom razumela zakaj tako zadrto nasprotovanje. Jaz sem za vse družine.
Sicer pa sem sama prav ta vikend spet na veliko razmišljala (blodila), verjetno v korelaciji s časom, prebitim v avtomobilu, ko sva se sicer z M veliko pogovarjala, ampak vmes je vedno tudi čas za kakšne miselne ekskurzije (tripasovne možganske avtoceste, in to). Sploh zdaj, ko je E v takem čudnem obdobju kljubovanja in glasnega izražanja svoje volje, se velikokrat počutim nemočno in pritisnjeno ob zid in res veliko razmišljam, kako se s tem spoprijeti.
Skratka, družine. Mislim, da si starši (mama, oče in katera koli kombinacija obeh) zaslužijo čestitke. Za pogum. In vztrajnost. Ko sem bila otrok, se mi je družina zdela samoumevna. In seveda sem v tistih upornih letih vedno znala najti nekaj, kar v moji družini ni štimalo, in je bila zato najbolj grozna družina na svetu. Z leti in izkušnjami se je ta občutek postopoma prelevil v svoj antipod. Hvaležna sem, da sem lahko rastla v točno tej družini, ne bi je zamenjala za nič na svetu.
Odkar sem tudi sama mama, cenim odločitev za starševstvo. Saj je to res nekaj naravnega in nagonskega, ampak ni pa samoumevno. Moj starševski staž ni več tako kratek, a hkrati se mi zdi, da sem šele na začetku. Pogosto še vedno ne vem, kaj točno se od mene pričakuje, kako naj se lotim te "naloge", ali sploh kaj delam prav ipd. Ampak potem se (če imam srečo) spomnim, da je vse okej. Da moram biti samo to, kar sem, in s tem pospremiti svoji dve potomki v svet in življenje, jima nuditi oporo, ko jo potrebujeta, jima pustiti svobodo, ko sta nanjo pripravljeni. Nočem igrati neke vloge mame, ki je taka in taka, ampak hočem biti samo to, kar sem. Trenutno sem sicer spet v eni taki fazi iskanja in ugotavljanja (a se to sploh kdaj neha?), ampak ja, še vedno sem to jaz.
Odkar "imamo težave" z nono, pogosto premišljujem tudi o širši družini, o odnosih med nami, njimi. Pravijo, da ima vsaka družina svoj križ. Prav gotovo. A vseeno upam in želim, da bi moji potomki rastli v normalni družini, tudi širši, z normalnimi odnosi, v kateri bi se počutili ljubljeni in sprejeti, kjer ne bi pogrevali starih zamer in iskali ene in edine zveličavne resnice in pravice, samo zato, da bi ujčkali svoje (ranjene) egote. Družina bi vendarle morala držati skupaj, ne? Če pomislim na prihodnost, je to v bistvu edina in najpomembnejša stvar, ki bi jo rada za svojo družino. Da kljub razlikam in razhajanjem, ki seveda bodo vzniknili, ohranimo vezi in pristno povezanost, da družina res ostane varen pristan, kjer se ne glede na vse od zunaj cenimo, spoštujemo in imamo radi.
Da ne bom samo filozofirala, pa še trailer filma na to temo, ki sem si ga nedavno ogledala. Navdušena sem nad prizoriščem, krajem snemanja in odnosi, ki jih po mojem krasno prikaže ...
Ja, to bo še ena objava o času. Ne o tem, kako ga ni ali ga je premalo, ampak o tem, kako hitro se ta percepcija časa (volje, energije, denarja) lahko hitro spremeni.
Če prav pomislim, se z majem ni spremenilo prav nič. Še vedno imam dve navihanki, ki kar kipita od energije in vsak dan vztrajno zahtevata (ena bolj, druga manj eksplicitno), da popoldneve preživljamo zunaj, seveda, na soncu, na kolesu, z žogo na sosednjem na pol praznem in za običajno trgovino čisto prevelikem parkirišču, z lopatkami v peskovniku na najbolj obleganem igrišču med bloki, skratka v akciji. Ampak tako je že, odkar smo se poslovili od zime in lahko več kot pol ure preživimo zunaj, ne da bi nam zmrznili prsti, nos ali ušesa.
Še vedno nimam pravice do jutranjega poležavanja in mi tempo prebujanja in vstajanja diktirajo zunanji dejavniki, največkrat se vse skupaj začne s sestradanim mačkom, ki ob 4.30 pač ne more več samo spati, ampak se mora najprej dobro podkrepiti.
Dopoldneva sicer ne preživim ob menjavanju plenic in hranjenju in vozičkanju tamlajše, ker za to skrbi ena druga gospa, da lahko jaz medtem ujamem želeni vlak in pridem pravočasno na svoje delovno mesto in tam ... klikam po računalniku, brskam za koristnimi informacijami, zlagam ideje in misli v predloge za čim bolj učinkovito delo in raziskovanje v naslednjih treh letih in pol. Čim več čim prej, preden me doletijo še druge obveznosti.
Skratka še vedno sem ves čas z nečim preokupirana. Ampak - in to je tak velik AMPAK - takšne preokupacije veliko lažje prenašam kot tiste, povezane z eksistenco in plačevanjem položnic in strahom v trgovini, ko ne vem, ali bom še lahko opravila transakcijo, ali bo kartica od vseh dolgov že zablokirana ... In veliko breme se mi je zvalilo s pleč, ko mi ni več treba tako hektično seštevati preteklega dela, ur, besed in strani in hitet preračunavat v evre in nato preštevat dneve do dejanskega roka plačila ...
Svet se mi naenkrat zdi veliko lepši in lahkotnejšega koraka stopam po njem in mojo pozornost na vsakem koraku ujame toliko malenkosti, da se mi zdi, kot da sem znova oživela. In če proste trenutke izkoriščam za "bedarije", nimam več (tako zelo velike) slabe vesti, ker ne počnem česa bolj pametnega in lukrativnega...
na kratko, lepo je imet službo.
Nehala sem si že delat utvare, da bom uspela naredit vse, kar si zadam, kar je na kupu čakajočega, želenega ... Zadnje čase je toliko nepredvidljivosti, da sem vesela, če mi uspe sploh kaj. Si moram pa vseeno delat take mini mentalne sezname s kljukicami, sicer se vse skupaj izgubi, še posebej če v prebitku časa za računalnikom začnem klikat sem in tja... Še bolj pa se mi zdi pomembno, da kot malo zmago štejem tudi vse tiste reči, ki sem jih včasih delala mimogrede oz. se mi res niso zdele nič posebnega. Pred nekaj dnevi sem denimo uspela pomit okna v otroški sobi, jupi, dekleti sta spet deležni malo prave sončne svetlobe in ne samo ene brezoblične motne sivine... (Bi se podobno veselila pomitih oken v kuhinji, pa sem ravno zjutraj opazila, da so spet vsa zamazana, seveda nekje v višini 45 cm in 97 cm ...). Očitno me bodo krasna velika okna, ki delajo naše stanovanje tako svetlo in zračno in oh in sploh krasno, večno preganjala (pa ne samo zaradi umanjkanja zaves...). Ampak življenje je prekratko, da bi se sekirala zaradi (ne)pospravljanja stanovanja.
Med današnje dosežke pa vsekakor moram prišteti presortirane in zapakirane kupe papirja iz predala ob pisalni mizi. In dva izdana računa za ne tako majhni vsoti (pa še vseeno sem bila okregana, da se premalo cenim, da moram že vendar začeti tržiti svoje znanje, spretnosti in veščine, tako kot se "zagre" ...). In še dodatek k tem eksistencialnim dosežkom - na računu me je nepričakovano pričakalo nakazilo z regresom. Dan bi bil res težko še bolj ploden! In končno mi je malo oddahnilo, en minus na bančnem računu manj... še malo še malo, pa morda splezam na eno malo tršo bilko in se rešim pred potopom... Še malo še malo, pa se bom lahko posvetila življenju in ne le golemu preživljanju iz meseca v mesec Ja, bo že držalo, življenje je sestavljeno iz niza malih zmag in dosežkov. Vsak dan sproti.
(In seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi imela že novega seznama stvari za narediti, obiskati, kupiti ...).
Po prazniku dela delo. Čisto zares, jutri grem v službo. Z veseljem, pričakovanji, malo strahu in zmedenosti. S kepo v grlu (tudi zato ker me še vedno boli luknja tam blizu ...). In seveda upam na najbolje. Za začetek bi bilo krasno že to, če vlak, na katerem bi se kljub jutranji gužvi še našel sedež zame, ne bi zamujal ...
