Medpraznično

 

Napletite si toplo, pisano in čisto po svoji meri leto 2012!

Dobra kava

Glede na to, kakšen kavomanijak sem, še malo pišem o tej opojni in (če imam srečo) poživljajoči substanci, a ne? Naj hitro malo popravim.

Dejstvo 1: Kava je moja prva in najstarejša ljubezen. Pri 11-ih ali 12-ih letih je bilo v šalci več mleka, njegova količina pa se z leti in izkušnjami seveda manjša. V študentskih časih je bilo polnjenje kafetjere prvo jutranje opravilo - res! No, v resnici sem se v najboljših časih izmenjevala s cimro, enkrat ena drugič druga, seveda pogosto tudi kar dve kafetjeri hkrati, normalno.

Opažanje 1: V blaženem stanju me je telo poskušalo prepričati, da lahko pijem še kaj drugega in ne ravno kave, a si vsaj ene kave (z malo mleka) na dan nisem pustila vzeti.

Dejstvo 2: V kafetjero ni dobro dajati prefino mlete kave, ker se potem vse zabije. Preverjeno. No, zdaj imamo novo kafetjero in kava spet pride gor vsa in je božanska. Aja, pa po novem imamo tudi mlinček in sveže mleta kava je res neprimerno boljša osnova za dobro kavo. Edini problem je, da bo menda kave Dante's Inferno kmalu zmanjkalo. Na srečo je domači kavomanijak št. 2 že ugledall novega dobavitelja, še cenejšega (pa še nekaj v smislu free trade in to).

Opažanje 2: Že nekaj mesecev se v domačem logu veliko bere, posluša, gleda in govori o kavi in načinih priprave in najboljši možni kavi, ki jo želimo sproducirati doma. Glede na dejstvo 2 sem jaz že zelo srečna in vesela in si kaj več niti ne želim. Res. Še najmanj si želim kakšnega večjega (gradbinskega?) posega v kuhinji in preurejanja vodovodne napeljave. Tudi če bi s tem naredili primerno dobrodošlico tej lepotički

Sicer ne razumem nemško, ampak z njim se strinjam!

Čeprav moram priznati, da me pogled na to barvo in zamišljanje teh vonjav skoraj malo vzburja (ni zastonj espresso-porn...)

Imam ga!

Zjutraj sem spila eno kavo z imenom Dante's Inferno - v upanju, da me pozneje v dnevu ne bo doletelo nič hujšega od tega. Očitno je pomagalo!

Telefon sem dobila nazaj! Najbolj grozno se mi zdi to, da sem po krajšem premisleku takoj vedela, kje je ostal, ampak sem vseeno upala, da mi je kje ven padel, ker je tisto prvo tako neumno in kozasto, da raje ne začnem razlagati. Kakor koli jutranje sedenje na stacionarnem telefonu in dejstvo, da sem počakala z blokado, se je obrestovalo in zdaj sem spet oži(v)čena in dosegljiva. Čuden je bil tisti občutek, ko ni bilo mobitela. Pa ne, da sem tako zelo navezana nanj in da stalno visim na njem, ampak čisto tako, da na hitro sporočim, kdaj grem domov, kaj sem uredila, kaj še moram. Da prijateljici, ki odhaja na potovanje, zaželim srečno pot, ker vem, da ima gužvo in je sms najbolj praktična in hitra zadeva v takih trenutkih. Da se pravočasno odzovem na sanjsko ponudbo za delo. Take reči. Pa kaj vem, no, očitno sem vseeno malo odvisna od telefona.

Hvala, vesolje, da si mi dalo telefon z mojo staro številko nazaj!
Skratka, ja, včasih se stvari tudi dobro zasukajo! Samo pustit jim je treba in ohranit zaupanje!

Če ni, ni

Dragi dnevnik,

v prejšnji objavi sem zatrjevala, da bom v prihodnje bolj pozitivna. Ampak kako?

Danes je bil res en tak čuden dan. Sicer sem se zjutraj pravočasno zbudila in ni bilo panike, dopoldne je tudi potekalo po načrtu, potem malo letanja in nabavljanje daril, ki se je presenetljivo hitro in dobro izšlo (se mi zdi), potem fino kosilo (z digestivom - vse je enkrat prvič!) v še bolj fini družbi in potem še malo službenih obveznosti, ampak nič pretiranega.

Kaj je torej narobe? Ja, tisto, kar je sledilo tam po 17h uri, ko je začelo zunaj bliskat in treskat. Malo me je stisnilo, ker sem imela vse te vrečke za nosit do trole/vlaka/od vlaka do doma, ampak dobro, bo že nekako. Pri pospravljanju mize pa šok - ni telefona! Moj telefon! Izginil! Puf! Nikjer! Pretaknila sem vse skrite kotičke svoje torbe, vse žepe sem obrnila naokrog, se mrzlično klicala iz stacionarnega telefona v kabinetu, nič.
***** (cenzurirano)
V vsej tej furiji je seveda minilo precej časa, zato sem samo besno pograbila stvari in odšibala na postajo. Brez dežnika. Takrat še ni deževalo, tudi vseh 13 minut, ko sem čakala na trolo, ni. Potem sem prišla na železniško postajo. Pet minut po tem, ko je speljal vlak. Naslednji je bil čez eno uro. Na srečo je skoraj nemogoče, da mimoidoči ne bi imeli telefona, na še večjo srečo pa so tudi tako prijazni, da človeku (meni) v stiski posodijo telefon. Dobro je poznati vsaj kakšno telefonsko številko na pamet, ja, še dobro, da jo znam. Odrecitiram svoje, malo njanja, ni važno, saj pridem no, ampak mlajša bo verjetno preveč zaspana, da bi zdržala do mojega prihoda (groza!)

Ok, sedem na vlak, saj zdaj bo šlo, ne. Seveda bo, vse do moje končne postaje, ko se je malo po prihodu vlaka na postajo dobesedno ulilo (name, na moj plašč brez kapuce, na ruzak s prenosnim računalnikom, na moja darila, na ves moj obstoj). Še dobro, da imamo Slovenci na vsakem vogalu kak bar in v njem praviloma prijazne natakarice. Poskušava priklicati kakšen taksi, nič. Dobro, ne, mož ne more priti, če čuva otroke, izprosim si dežnik in šibam domov. Premočena in premražena stopim skozi vrata, pozdravi me jok najmlajše, kje je duda? sprašuje M, ja kako naj jaz vem, mene ves dan ni bilo doma! Po malo iskanja jo najdemo, pod kavčem. Vsaj nekaj.

Doma sem, še vedno se ne morem umiriti. Jezna sem, nase seveda. Kako sem lahko izgubila telefon?! Počutim se tako ... ne vem, srednješolsko kurasto ali kaj? Samo enkrat sem izgubila nekaj pomembnega - ključe od garaže, ko smo se šli mulci sankat. Ampak še to sem jih šla potem, ko se je sneg stalil, iskat in sem jih našla! No, še enkrat sem pozabila eno torbico na vlaku. Aja, pa eno veliko vrečo peciva nekoč, ko smo se odpravljali praznovati novo leto (je bilo to takrat v zidanici?). Hm, ok, očitno se meni to dogaja. Ampak telefon? Res se mi ne da zdaj še vseh teh kolobocij z menjavanjem telefona, številk urejat.

Imam pa vsaj novo lepo bundo, ki mi je bila takoj všeč in mi je tudi dobro stala in skratka popoln nakup. Ampak kaj ko je vse skupaj bolj grenko z vsem tem ostalim balastom okrog. Brrr. Grem hitro spat. Naj bo že petek.

Veseli december

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker lahko takrat legitimno (z razlogom in ne kar tako) vklapljam pečico kolikokrat na dan/teden se mi zljubi in testiram še tako neverjetne in olfaktorno izzivajoče recepte.

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker je takrat še več zabavnih dejavnosti, s katerimi lahko animiram vsaj starejšo hčerko (in za pet minut občasno ali v reprizah mlajšo) in združim prijetno s koristnim. Izdelava čestitk, okraskov, domačih darilc in še česa, peka je pa itak in.

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker pridejo dobri možje. Upala sem, da bomo uspeli ostati pri enem, ampak ker ne živimo izolirani od sveta, je bilo skoraj nemogoče izločiti katerega od njih in zdaj darila po malem prinašajo vsi. Kar ni slabo - kdo pa ni rad obdarovan! Ampak trudimo se, da ne bi pretiravali, upam, da se bodo tudi drugi obdarovalci ...

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker lahko takrat upravičeno naredim bilanco za nazaj in seznam za naprej (čeprav iskreno povedano, to počnem ves čas!). Miselno, še raje pa na papir v mali zvezčič, ki ga imam poleg koledarja vedno s seboj za kakšne ideje in zanimive besede v vseh mogočih jezikih in oblikah, in s peresom, tistim z mehko konico.

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker so ljudje malo boljše volje in z upanjem zrejo v prihodnost.

* Ta objava je namenoma enoznačna, pozitivna. Ker sem ugotovila, da večino časa nekaj bentim in robantim in se zmrdujem in imam tega že počasi dovolj in nikakor ne vpliva dobro na mojo psiho. December je torej lep! 
** Občasno pa vseeno lahko zavijem z očmi, prav?

Skupinska druženja niso zame

Ta teden sem pretežno preživela doma z najmlajšo, ki jo je preganjal grd kašelj, in da se ne bi navlekla še česa hujšega, je nisem želela izpostavljati vrtcu in tam gostujoči golazni (virusom, seveda). Pretežno pravim zato, ker sem v četrtek zvečer vseeno zbrala pogum in dobro voljo, se celo malo bolj uredila in prvič v življenju prisostvovala prazničnemu druženju kolektiva. Kdo bi si mislil? A malo žrtvovanja je sem in tja treba in družiti se je dobro, navsezadnje se vsaj s tremi ali štirimi kolegi zelo dobro razumem, dva ali tri globoko spoštujem, do ostalih sem indiferentna, skoraj vse pa sem nezmožna tikati kljub vztrajnemu ponavljanju, da smo pa zdaj kolegi, na istem. Hmnja.

Nisem ljubiteljica druženj z več kot tremi ljudmi, ampak dobro, je kar šlo, mislim, da sem se primerno vedla, jedla z obema rokama, pazila, da nisem komolčila, da sem tudi solato pojedla v enem grižljaju, ne da bi mi visela iz ust, da se nisem pretirano sklanjala nad krožnik, se sratka držala bontona in bila prav prikupna soseda vseh svojih sojedcev, razen tistega na desni, ki se po začetnem pozdravu ni niti enkrat obrnil v mojo smer, da bi se spustila v enega tistih vljudnostnih pogovorov (kar je čisto ok, ker sem še vedno malo "jezna" nanj in na vse njegove akademske dosežke, ki sem jih ob nadzvočni hitrosti podajanja govora morala simultano tolmačiti na enem od svojih zadnjih izpitov). No, hrana je bila presenetljivo zadovoljiva, po treh urah in pol druženja pa sem le zbrala pogum, pozdravila bližnje in daljne sosede, se zahvalila za povabilo in po krajšem pogovoru še z mentorico hitro zapustila lokal. V avtu sem seveda ugotovila, da so se mi na zelo nenevidnem mestu strgale hlačne nogavice, itak, po celotni dolžini noge. J*** ga, sem si mislila, za mano je. Saj ni bilo tako slabo, samo naj hitro pridem domov.

Ponoči se je izkazalo, da le ni vse za mano. Dve uri noči (ločeno) sem poskušala umiriti jokajočo in kašljajočo hčerko, tri ali štiri ure so minile v stalnem obiskovanju stranišča in sprotnem zblodelem ugotavljanju, kaj zavraga bi mi od te "super duper fensi šmensi" hrane lahko tako zelo škodilo, da mi telo ni pustilo, da bi jutro dočakala s kakršnim koli ostankom te večerje v želodcu in črevesju. Obupno. Zaradi hrane se očitno ne splača hoditi na takšna druženja, očitno bom morala najti drug razlog (oz ga bolj podkrepiti in resno verjeti vanj, ja).

Naslednji dan sem po jutranji omotičnosti le uspela preživeti delovno, vmes ugotovila, da nihče drug ne kaže in ne poroča o znakih zastrupitve (vsaj ne s hrano), torej hipoteza o hrani-krivcu ne zdrži? Verjetno res ne, ker je zvečer istega dne podobno kalvarijo z bruharijo doživela starejša hči. Izprazniti prebavni sistem je očitno namen tega virusa (?), potem je vse bolj ali manj dobro, razen vsesplošne utrujenosti in "švohosti". Seveda imam zdaj poleg veliko dela s pranjem kupov rjuh tudi kopico slabe vesti in občutka krivde, da sem jaz tista, ki sem prinesla virus domov. Da se je okužba po vsej verjetnosti prenesla tudi na dragega sostarša, ki je komaj prekinil svojo antibiotično kuro proti angini in že vse dopoldne jamra, da ga zvija v želodcu. Zdaj lahko le upam, da bo najmlajša pripadnica klana ubežala zlobnemu sovražniku prebavnega sistema. Ker bruhati je res najhujša stvar, kar te lahko doleti. Ampak gledat te nebogljene otroke, kako jih to muči in preseneča in straši, je nekaj še veliko strašnejšega.

Če je za to krivo prednovoletno kolektivno druženje, me naslednje leto ne vidijo več. Družabnost gor ali dol.

Slastne kočerje

Ninalena je nedolgo tega pisala o zasilu, pri nas pa so večinoma bolj v igri kočerje, ki jih radi pojemo skupaj, vsi štirje ali vsaj midva. Tisti pozen obrok, ki mu res ne moreš reči kosilo, večerja pa tudi ni, ker skoraj obvezno sledi še eno večerno/nočno hranjenje... jap, mi radi jemo! :) In ta skupni topli obrok mi preveč pomeni, da bi ga zaradi časovne zblojenosti in različnih urnikov in vsesplošnega bezljanja kar ukinila. Tudi odkar sem v službi, grem le redko na kosilo, mogoče edino če ga povežem z druženjem s tistimi dragimi, ki jih ne videvam tako pogosto. Drugače pa raje prigriznem nekaj malega (malica pač) in večji obrok pustim za naš/najin skupni čas. Sicer se M včasih tako pozno vrne iz službe, da od silne lakote ne zdržim in prej pojem sama, ampak no, namen je dober.

Zadnjič sem tako uslišala svojo dolgotlečo željo po parmigiani z veliko skledo solate in malo piščančjega mesa (to je blo zanj), zaradi hčerk, predvsem starejše, ki se ob pogledu na temnomodre melancane vedno kremži, pa sem na hitro naredila še malo kuskusa. Meni je blo slastno. Melancane tudi potem, ko so se že malo bolj ohladile (pred spanjem pač ;)). Oh, se že veselim poletja in upam, da nam uspe na vrtu vzgojit tudi te modre zapeljivke!

Še knjiga

Po ogledu filma sem se zadnjič v knjižnici na polici pravkar vrnjenih skoraj zaletela še v knjigo in se mi je zdelo, da je to znamenje, da jo moram vzeti. Na prvi pogled se mi je zdelo, da tega nikoli ne bom prebrala, taka "chick literature", pa skoraj 400 strani, že to me običajno odvrne. Ampak nekako sem padla notri, seveda je knjiga veliko boljša od filma. Osebe so veliko bolj okarakterizirane, zgodba je globlja, več izvemo o junakinjini preteklosti in odnosih s starših, sploh z očetom, kar je tudi eden od razlogov, da se odloči za takšno življenje delo. Skratka luštno branje, ja, na trenutke je po babje preveč nevrotično, ampak knjigi to vseeno lažje in hitreje oprostim kot filmu. In uspelo mi je v dveh dneh oz. večerih, kar je malodane rekord (in dokaz tega, da je res lahkotno branje ;)).

Knjigo je prevedla Katarina Tolar in mi je njen prevod kar všeč, občasno se je kje kaj zataknilo ob preveč dobesednih prevedkih, ampak na sploh mislim, da je dobro ujela "duha" (nisem prebrala cele knjige v angleščini, samo nekaj odlomkov, tako da ne mislim delat prevodne kritike, no).

Lahko izpostavim en citat? O nakupovalnih seznamih ...
"Vsaka ženska ve in hkrati noben moški ne more razumeti, da tudi če prinese domov čisto vse, kar je na seznamu, še vedno ne bo imel pravih stvari. Zakaj? Zato ker je ženska sveto prepričana, da bi, če bi šla v supermarket sama, izbrala bolje: bolj okroglo piško iz bolj luksuzno poraščenega predela Francije, bolj slasten jogurt, točno tisto solato, ki si jo je želela in katere ime ji vse do razodetja pred društvom za zdravo prehrano še nikoli ni prišlo na uho. Za ženske so seznami šele začetek, koordinate, s katerimi načrtujemo svoje potovanje proti svobodi. (Ne razumite me narobe: Ne trdim, da je vse skupaj pošteno. Kadar ženska kupi neko stvar, ki je ni na seznamu in za katero se izkaže, da ni užitna, se temu reče 'eksperiment'. Kadar isto stvar naredi moški, je to 'zapravljanje denarja'.)"

Zasedimo! Ne, osvobodimo! Ne, ukinimo! ?

Spodobi se, da končno tudi jaz kaj napišem o velefamozni zasedbi FF. Ali okupaciji. Ali osvoboditvi. Hm, kako že? 

Prejšnjo sredo sem se po 12h z navdušenjem sprehodila do avle in se pridružila trumi protestnikov. Jes, to, mladi zmorejo! sem si ponavljala in upala, da je tudi Stephane Hessel slišal o naši zagreti mladini, ki se ne pusti kar tako tlačiti, ki se še zna upreti in pokazati, da vidi nepravilnosti in razmišlja. No, razmišlja že, ampak ko sem tisti dan spraševala, kaj so glavne točke njihovega upora oz. zasedbe, sem doživela precej leden tuš. Kako točno razmišlja ta mladina? Nobenih omejitev, nobenih šolnin za visokošolski študij, brezplačen študij za vse, pa še štipendije vsem! Kako prosim?! S katerega planeta pa so pristali tile mladci? Da ne govorim, da sem toliko stara kot mnogi od njih, pa že 4 leta plačujem državi davke, med drugim za prav njihov študij.

Oni pa pridejo in meni nič tebi nič zasedejo učilnice, v redu, vodstvo šole je razumno, prepusti jim večje učilnice in podpre njihove delavnice, predavanja. Čistilke so strpne, vsako jutro neumorno poskrbijo, da je vhod očiščen vseh smeti, da so stranišča dostojna, verjetno ves čas to delajo. Njih v vsej tej zgodbi res najbolj občudujem, nobene še nisem slišala tožiti.

Ampak ne, okupatorji se ne dajo, nočejo na lep način, zavzamejo še dve učilnici, na silo, vaje in predavanja odpadajo kot po tekočem traku ali se improvizirano izvajajo v izgnanstvu. Zaposleni na fakulteti nekaj časa še kažejo razumevanje, kmalu pa tudi najbolj strpnim prekipi. V branje svetujem tri protestna pisma prof. Mirana Hladnika, ki se je z okupatorji tudi osebno soočil, ko so njegovi študentje, jasno izrazili željo, da želijo prisluhniti njegovemu predavanju, pa so jih okupatorji obtožili, da jim gre le za tiste izpitke, med tem ko se oni borijo za tako visoke, resne cilje. Katere že? Me pa veseli, da se je hkrati s tem tudi sprožila razprava o obremenitvah visokošolskih profesorjev, pogojih napredovanja, habilitacijskih merilih in podobno. Ampak to je že druga tema. Vrnimo se k osvoboditeljem. Ali so raje okupatorji?

Še vedno nisem slišala enega konkretnega uresničljivega predloga, načrta, vse, kar slišim, so pavšalne kritike, kar tako počez. Vse je zanič, na fakultetah ni več prave akademskosti, z bolonjsko reformo je pomemben samo trg, zato je znanje razvrednoteno. Hm? Je res? Vredu, strinjam se, reforma se ni izpeljala najbolje, morda je vmes prišlo do prenekatere prehitre rešitve, ampak prav vse pa že ne more biti slabo. Na našem oddelku se je prav zaradi bolonje mogoče odločiti za skupno diplomo s tujimi univerzami, kar pomeni, da en letnik študija preživiš v tujini. Število možnih izmenjav se je izjemno povečalo in prav tako priznavanje znanj, pridobljenih v tem času. Ampak to demonstrantov ne zanima. Zanje je vse slabo. Hm.

Vredu, zakaj se torej ne odpravijo še na kakšnodrugo visokošolsko ustanovo? FDV? Pravno fakulteto? Hudiča, zakaj ne gredo kar na Ministrstvo? Vlado? Zakaj še vedno vztrajajo pri tej lahki tarči, za katero je bilo jasno, da več kot toliko pač ne bo komplicirala, že zaradi zgodovinskega zavzetja izpred več desetletij, sproščenosti in strpnosti? Ali morda le niso tako zelo prepričani v to, kar govorijo? No, jaz vsekakor nisem več prepričana. Sem bolj žalostna. Spet.

Čudno

Ko otrok ni doma, sem ob 6.30 že oblečena na drugi strani stanovanjskih vrat in 18h še vedno v službi. Ni hektično. Samo delovno in ne gledam ves čas na uro. Ampak to ni to, ne, nisem zadovoljna.

Sumim, da tako dolgo ostajam samo zato, da nisem prehitro doma, ker je doma mirno in tiho, tako čudno vakuumsko tiho, da je že malo grozno.

Pogrešam ju, že drugi dan, ko sem se naspala in sva se naužila časa v dvoje, sem ju začela in že komaj čakam, da ju spet stisnem. Da mi E vse na dolgo in široko razloži, kaj je počela pri noni, čeprav sem že po telefonu slišala vse in še več (in se mi je zazdelo, da je stara vsaj enih 5 let, tako je žlobudrala - ampak čas vendar ne teče tako hitro, ne?). Da me V razveseli s kakšno novo besedo, kretnjo, da se stisne k meni kot klop.

Ampak po drugi strani se zdaj tolažim, da je bolje, da ju še ni kakšen dan. Očitno imamo hudo gnojno angino v hiši, zdaj samo čakam, ali bo skočila tudi name. Upam, da ne. Da bom lahko že v petek pri pupkah. Potem bomo pa že nekaj, samo da bosta spet nazaj!

Oh, Pariz! (film II)

Woody Allen mi je všeč, no, njegovi filmi seveda. Po Vicky Cristina Barcelona sem z nestrpnostjo pričakovala ogled njegovega novega filma Polnoč v Parizu. Nisem sicer točno vedela, zakaj gre niti kdo igra, ampak sem se lepo pustila presenetiti. Vredno je bilo, kljub Owenu Wilsonu, ki mi gre običajno na živce. Tukaj je bil prav vredu!

Obožujem Pariz. Ena od mojih skrivnih želja je, da bi šla kmalu spet kaj tja in preizkusila, če me bo očaral tudi kot zrel(ejš)o in izkušen(ejš)o obiskovalko. Do takrat pa si bom morda še kdaj zavrtela kak izsek iz tega filma in se naslajala na krasnimi prizori mesta. Bojim se, da mi je prav zaradi te navdušenosti in povezanosti z mestom, tudi film tako všeč. Z vsemi Allenovimi značilnostmi vred oz. prav zaradi njih, ne vem, če še kdo tako dobro karikira junake. In ja, tudi jaz bi rada živela v dvajsetih, tridesetih letih! Ja, v Parizu, ja!

Skratka, film za si prste obliznit. 

Ne vem kako to, da jim ni uspelo. Sploh. (film I)

Od filma si želim več. Veliko več.
Pustimo "imenitna" imena (kakor za koga) in, bodimo pošteni, nekaj dobrih hecnih for sem in tja. Film mora dati nekaj več. Ponuditi možnost refleksije, katarze, navdušenja, zgražanja, česar koli. Samo brezvezne plehkosti in očitnosti prosim ne. Ja, zaposlene mamice so žonglerke. So what? Kdo pa ni?

Malo se mi zdi škoda, ker je po mojem tema tako "hvaležna" in dobra in aktualna in bi se dalo res dober film narediti iz nje. Ampak očitno bo treba nanj počakati.

S takšnim hektičnim načinom življenja smo se pa itak sprijaznile, še več, všeč nam je in zlahka prebavimo vse, tudi občasne izbruhe slabe vesti in občutek ujetosti, kjer z nobenim izplenom ne bomo povsem zadovoljne. Ali pač. Vsekakor ne potrebujemo filma, ki kaže (samo) to, da je takšen način življenja pač kaotičen in da vključuje žrtve, ker včasih kdo malo trpi. Škoda škoda.

A mother of a one-year-old boy is a movie star in a world without critics.

I love my work. Although sometimes I wish I didn't love it so much.  

Trying to be a man is a waste of a woman. 

Zakaj imamo radi javni prevoz?

Nekaj javnoprevoznih nelogičnosti preteklega tedna:

1. Kako je mogoče, da v prenatrpanem avtobusu mestnega potniškega prometa še vedno zevajo prazni sedeži - več njih? V redu, na nalepkah piše Odstopite sedež tistim, ki ga res potrebujejo, a to ne pomeni, da se ne smeš usesti, tudi če si zmožen stoje prestati celotno vožnjo. Ko se enkrat zabaše ves prehod od šoferja do zadnjih izstopnih vrat, je "malce" nesmiselno puščati prazne sedeže, se vam ne zdi?

2. Vlaki zamujajo, ko je to najmanj zaželeno, in podobno velja za njihovo točnost, ki je resnici na ljubo redkejši pojav, a vendar se zgodi prav takrat, ko ste vi minuto prepozni.
ps: Prosto po Murphyju: Če zamudiš vlak za tja, se ti zna zgoditi, da zamudiš tudi vlak za nazaj.

3. Tudi če se na avtobus odpraviš z zadostno malho rezerve, to ni zagotovilo, da boš pravočasno prispel na cilj (sploh če se po nekem nerazumljivem naključju usedeš na napačni avtobus in namesto na železniško postajo pelješ v Šiško ...).

4. Nis(m)o včasih študentje težko nosili velike ruzake na ramenih in bili deležnih grdih pogledov, če na vlaku tega petstokilskega ruzaka nismo dvignili na tiste rešetke nad glavami? No, zdaj je drugače. Zdaj imajo ubogi študentje kovčke na kolescih, da jih, tudi če bi hotel, skoraj ne moreš prehiteti (koliko prostora rabiš za dve študenta s kovčkoma? ja, skoraj celoten železniški podhod). Zdaj teh kovčkov niti ne poskušajo dvigniti, ampak jih lepo pustijo pri nogah, ne glede na število drugih potnikov v kupeju. Še več, ubogi študentje imajo prenosnike, ki jih nujno potrebujejo za to, da na dolgi vožnji od Ljubljane do Maribora pogledajo najnovejšo piratsko različico nekega filma, seveda tako, da dotični računalnik postavijo na "prosta" sedeža nasproti (in brez slušalk, kakopak, saj si vsi potniki želijo poslušati butast holivudski film, a ne!). Ob tem, da je "rush hour", ko nič hudega sluteči delovni ljudje po vsem vlaku zaman iščejo prost sedež. (Naj mi še en reče, da so študentje bogi, pa ga bom s pogledom ubila!)

In še ena malo manj javno-prevozna, ali pa tudi ne:
5. Izpuščanje zajtrka ni moderno. Niti v času vseh mogočih "starih" pekarnic na poti na/z železniške postaje (od tu povezava z javnim prevozom!), ki sicer že za male pare ponujajo nebesa in pol. Ampak ko naročim sezamovo pletenko, si želim prav tega. Sezam namreč, po možnosti na kruhu in ne izključno v papirnati vrečki.

Staranje

Nimam težav z datumi, naj gre za obveznosti, dogodke ali rojstne dneve. Precej večjo težavo imam (sem imela), ko v družbi mladih mamic pogovor nanese na starost otroka. Zame je otrok star 1 mesec, par mesecev, pol leta, eno leto, leto in pol (od 14. meseca do 20 meseca), dve leti in potem tako naprej. Občasno se izvlečem s tistim skoraj 2 in skoraj 4, čeprav do dejanskega rojstnega dneva manjka še skoraj :) pol leta. Ampak eni so obsedeni s tem štetjem, 7 mesecev in en teden, 14 mesecev in tri tedne, 21 mesecev in dva dni in podobno. Je to res treba? Ne razumem.



Dobro pri zdravniku se ugriznem v jezik in seveda natančno izračunam (kot da ni na kartonu napisano!), ampak v vseh drugih okoliščinah se mi ne zdi smiselno niti potrebno navajati do dneva in ure točne starosti. Ne otrokove, še manj pa svoje, seveda! ;)


Koliko sem stara, sem nehala razmišljati enkrat v srednji šoli, ko sem začela "uživati" življenje. Kaj me briga, jaz sem mlada! In na vsako vprašanje o starosti sem morala vedno znova premisliti in preračunati. Potem v študentskih letih se zadeve niso bistveno spremenile, po dvajsetem letu sem imela vsaj šest ali sedem let občutek, da imam tam nekje 22, no 23 let. Zdaj pa grem proti tridesetim. Tako naokroglo. Saj v resnici ni pomembno, ali pač?

Morda se mi bo sčasoma teža let začela poznati tudi pri takšni natančnosti in bom hudičevo dobro vedela (izstrelila/zamolčala), ali sem 31 ali 39, 42 ali 48 in podobno. Ampak zdaj se mi zdi, da vse to niti ni pomembno. Ne potrebujem predalčkanja pred 30, po 30 in podobno, niti (sploh!) takrat ko me slučajno kaj piči in grem iskat kremo za obraz (november je že, lahko bi se podvizala). Bistveno je, da smo zdravi, da živimo, delamo, (se) imamo radi in smo ustvarjalni.

Sem se pa danes celo še pred večerom spomnila, da sem pred natanko 18 meseci postala drugič mama. Čas leti! Mala miška je že velika deklica, hodi in še raje teče, rada riše in sestavlja lego kocke, najraje ima besedno zvezo "mami gej!", tudi ko se pogovarja z atijem ali sestro; na srečo je odkrila kimanje, tako da je naše sporazumevanje zdaj že na konju; posnema pa že vse možne glasove in samo čakam, kdaj me bo zadela s kakšno pametno! Nikoli ne gre spat brez svojega zajčka in počasi bo verjetno le prešla na brezplenično življenje, seveda če bo uspela najti zadostno količino ritnega miru.

Lepo nam je in stari smo ravno dovolj.

Definicija ljubezni

Danes pišem druge reči in mudi se mi in vse, kar še zmorem, je iskanje te pesmi na seznamu predvajanja. Res zadene bistvo ... (danes še bolj cenim to, ker me res ni nikjer, razen v moji glavi in pred računalnikom. Sploh ne vem, kako lahko kdo pre/živi z mano.)

Čuvaj me, ne daj me
Voli me bez obzira na mene.
...

Voli me kad drugo ne postoji
Kad ništa ne stoji
Ni tebe ni nas
Voli me kad nisam ti po volji
Kad su drugi bolji
Na dan ili dva
Voli me i tad
...
Voli me kad sve mi je svejedno
Kada nismo jedno
Kad samo sam ja
...
Čuvaj me, ne daj me
Voli me bez obzira na mene

Kino Kekec

Uau, današnji film nas prevzema. Lepo narisano, taka prava zgodba pa še v francoščini je! Všeč mi je. Tudi to, da se je tri četrt družine umirilo in bolj ali manj spremlja barve in zvoke, mama pa lahko delam ...

Ko pade pod 10

... podnevi, je zame zima in mirno bi prenesla hiberniranje do pomladi, ko se temperatura spet začne dvigovat nad 10, še raje nad 15. Ampak po drugi strani imam pozimi vseeno par reči rada in mogoče ne bi čisto v celoti hibernirala (bi pa z veseljem šla v kakšne toplejše in sončnejše kraje).
Pred enim letom smo se preselili v novo stanovanje in navdušuje me sonce, ki nam ob srečnih dnevih brez nizke oblačnosti/megle okrog 12h začne lepo svetiti v kuhinjo/jedilnico in naredi tako lepo, toplo svetlobo, da sploh nimam občutka, da zunaj ljudje naokrog hodijo v bundah.

In ko je enkrat zunaj hladneje kot notri, ni več ovir, da ne bi prižigala pečice. Pogosto. Ta teden skoraj vsak dan, če ne za kruh, pa za kosilo ali pa za večerne posladke (ne, ta beseda mi res ne zveni čudno, res ne, res ne) in poslanke. In zadnje čase me najbolj navdušuje, ko iz pečice zadiši po cimetu. Lani sem prvič poskusila cimetove zvitke oz. rolce po domače, katerih vonj me je navduševal na hodnikih podzemne v Torontu (okus me je sicer kar razočaral), in od takrat naprej jih delam vsaj enkrat na dva tedna. Res preveč so dobri! Z glazuro ali pa tudi brez.

Končno se pa tudi lahko pohvalim, da sem uspela speči tiste prave kukije, ki se kar stopijo v ustih in so odlični tudi še posebej, če kakšen dan uspejo ostat v tesno zaprti škatli (ampak jih je treba dobro skrit pred potencialnimi roparji). S kozarcem mrzlega mleka in dobro knjigo ... priporočam!

Fotk pečenih rolc pač nimam, ni časa fotografirat, jih sicer prehitro zmanjka!

Buške

Brez njih nam živeti ni. Skoraj vedno jo ima vsaj ena od hčerk, včasih jo imata tudi obe naenkrat, včasih ima ena dve.

No, včeraj je starejša "divjakinja" (z vzdevkom Ronja, seveda) po dveh dneh od udomačitve zadnje buške, ko je s čelom udarila direktno v rob kavča, spet v eni norčavi igri lovljenja bežanja pred sestrico s tako silo priletela v vrata (podboj? ključ?), da si je prebila čelo - še na drugi strani. Preventivno jo je M raje odpeljal k zdravniku. Je dovolj, da imam že mama na čelu ne-neopazno brazgotino. Čeprav se mi zdi, da nam jih ob vsej njeni zaletavosti (ne vem, če je res tako štorasta, to sem bolj pišoča) zlepa ne bo tako hitro zmanjkalo in nekaj takih "bojnih" ran bo gotovo ostalo - da se bo lahko v najstniških letih sekirala ;)

Še malo politike

Pa ne tiste, o kateri trenutno na dolgo in široko pišejo in govorijo in slikajo vsi mogoči mediji. Ampak tiste, o kateri bi morali slišati in se pogovarjati pogosteje, pa se pojavlja le takrat, ko čeznjo robantijo taki ali drugačni strokovnjaki in taki in drugačni uporabniki. Dovolj suspenza. Na tapeti je jezikovna politika. Ja, nova slovenska jezikovna politika, ki se že dolgo pripravlja in menda je zdaj že oblikovan "osnutek delovne verzije", kot nam je na konferenci o terminologiji povedal eden od pripravljavcev, dr. Marko Stabej.

Dobro, kakor koli, to, da traja sto let, ni nič novega pri nas. Pohvalno je, da se že nekaj dogaja in moram priznati, da me zanima, kakšne bodo nove smernice, ugotovitve. Že zaradi zgoraj imenovanega jezikoslovca, ki se ga že iz študijskih let spomnim po pragmatičnem, uporabnem pristopu k slovenščini. In zdaj s pričakovanjem čakam, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo. Upam, da bo nova jezikovna politika za slovenski jezik uporabna in pragmatična. Za vse nas, ki nam je namenjena.

So roki in so roki in pred roki so (skoraj) vedno težave

Z roki sem neločljivo povezana, ma, odkar pomnim (torej vsaj vse svoje samostojno in poklicno življenje - 10 let recimo). Poleg rokov plačila, ki nas itak vse preganjajo, so me začeli v študentskih letih preganjati roki za oddajo seminarskih nalog, študijskih prevodov - ena od profesoric* nam je za oddajo prevodov med letom postavila do minute natančne roke!, seveda izpitni roki in proti koncu študija tudi tisti zaresni roki za oddajo zaresnih prevodov. Potem so prišli roki za plačilo prispevkov in računov in ker sem seveda resna in vestna in zanesljiva (ali pa je to prišlo po sili razmer*), sem se vseh teh rokov držala kot pijanec plota in še raje uredila vse še malo pred rokom. Pri rokih za prevode mi je potem hitro postalo jasno, da ni dobro preveč hitet, sicer ti hitro na vrat obesijo še kaj ali pa se navadijo, da si "hiter" in ti potem pošiljajo take z nenormalno kratkimi roki prevodov. Ampak na splošno so roki "sveti" in ko se približujejo, se jim mora podrediti pač vse.

No, moralo bi se jim. Ampak seveda vedno ravno takrat pride še kaj zraven, da malo zaplete zadeve in da ja ne bi bil sam postopek preveč miren in nestresen. Ker rok je pač treba čutiti z vso svojo silo in pezo, kako ti pritiska za vrat. Tako nekako kot tiste že hude popadke, ki jih na neredne minute predihavaš na upravni enoti, ko moraš pač nujno overit podpis, da bo neka vloga oddana pred rokom (tistim uradnim za pridobitev subvencije, in tistim osebnim, rokom poroda). Ampak ja, to so ene druge vrste roki, kjer pač človek z vsemi svojimi zmožnostmi nima veliko besede in se pač zadeve odvijajo mimo volje. (Čeprav sem to poskusila izzvati, pa sem na koncu rodila skoraj na hodniku porodnišnice.)

Naj se vrnem na roke za oddajo prevodov. Včeraj sem imela enega takega. Za en večji, (v mojih očeh) pomembnejši prevod z resnega področja, ki ga doslej še nisem delala, tako da sem ob dokumentu dobila še petkrat  toliko spremnih dokumentov z vsemi možnimi navodili, priporočili in smernicami za delo. In kot zakleto: hčerki sta že v ponedeljek zjutraj ostali doma, ker sta tako hudo smrkali in kašljali, da ju nisem mogla peljati v vrtec. Prevod sem imela sicer že večinoma narejen, a jasno mi je bilo, da bodo zadnje faze preverjanja, usklajevanja terminologije in popravkov potekale v bolj hektični dnevni fazi, ko morda po nekem srečnem naključju obe spita vsaj eno uro - skupaj, ali pa v mirni, a zaspani nočni fazi.

V ponedeljek ponoči sem bila navdušena, ostala mi je res samo še tista sklepna faza zadnjih kozmetičnih popravkov, največ kakšna ura ali dve dela. V idealnih razmerah seveda. V realnosti pa se ravno takrat sesuje računalnik. Večkrat zapored. Potem ga ni mogoče pripraviti do resnejšega sodelovanja z več kot enim odprtim programom. Na srečo ima mož še prenosnik. Med animiranjem hčerk opravim še selitev narodov (delovnih dokumentov, referenčnih dokumentov, programov), zaženem delovni proces, vse dela. Otroke nahranim in spravim spat, uspešno. Se poskušam lotiti dela, neuspešno. Program, ki je še pred nekaj urami delal, mi zdaj javlja neko napako na strežniku in ne morem se povezati v oddaljeno bazo prevodov.

Mučila sem se jaz, mučil se je tehnik na daljavo, rešitve ni bilo. Pustim vse skupaj, tako ali tako sta se hčerki zbudili, treba je skuhati kosilo in se posvetiti njima. Zvečer spet poskusim - dela. Dokončam, kar je treba in v poznih večernih urah oddam prevod. Uspelo je, seveda, ampak prepričana sem, da imam zaradi vsega sekiranja nekaj let življenja manj pred sabo (in precej manj las na glavi).

Razmišljam, da sem gotovo kriva jaz. Da okrog teh rokov delam tako famo, da se potem zares vse skupaj zaplete. Ampak zdaj moram nehati razmišljati o tem. Ker imam seveda pred seboj že nov rok in zdaj moram resno ugotoviti, kaj je narobe z računalnikom/programi. Wish me luck!

Popoldansko ustvarjanje

Zadnje čase spri nas doma bijemo eno najzahtevnejših bitk v (naši) zgodovini - proti dolgčasu! Deklici sta po prihodu iz vrtca vedno razposajeni, veseli in navihani, ampak vso pozornost seveda usmerita vame in od mene, ki sem nasprotno utrujena, zdelana in brez kančka odvečne energije, pričakujeta vsaj malo animacije cirkuškega mojstra, pripravljenost za skrivalnice ali vsaj dirke od sobe do dnevne sobe, v nogavicah seveda, da drsi. Statične možnosti - igra s kockami ali dojenčki, branje knjig, barvanje, striženje in lepljenje - niso več tako zanimive, verjetno smo jih doslej preveč izrabljali in so izgubile tisti čas posebnosti. Tako da si moram nenehno izmišljevati novih aktivnosti - vsaj za nekaj časa, da popusti tista "napetost" ponovnega "ne-več-vrtčevskega" druženja. Sicer pride starejša z moledujočim pogledom "A mi daš eno risanko, prosim?"

No, televizije ne maramo preveč in itak za otroke ni dobra, mama pa kljub utrujenosti skoraj vedno zmorem še kaj energije za pečenje/kuhanje. Zato smo včeraj družno zamesile slano kvašeno testo, nestrpno čakale, da so hlečbki zrastli in jih nato - no zmasakrirale, vsaka po svoje. E jih je uspela pretvoriti v kroglice, zvezdice in polžke, V pa je svoji dve kroglici testa predčasno pojedla oziroma zalepila na stol in pod mizo, še ne vem natančno. Potem smo pekača postavile v ogreto pečico, se posedle na tla in opazovale, kako štručke, kroglice, zvezdice in polžki rastejo, postajajo vedno bolj zlate barve (kakšna televizija! hvalabogu, da se nismo odločili za visoko pečico!). Potem smo odštevale sekunde do alarma, "Jaz bom pritisnila, jaz bom pritisnila" (E izklopi alarm, V hitro pride zraven in še ona začne tipkati in preklapljati programe pečenja), pretresle izplen v posodo in počakale par minut, da se je ohladil.

Dobri dve uri animacije - pa še večerjo smo si tako pripravile. Prijetno s koristnim! (Sesanje in pranje po tleh sem pustila za danes...)

Kdo ne mara oljčnega olja?

Pridelka je bilo manj kot lani, šmentana muha. Ampak vse drugo je bilo tam, primarni nabiralniški občutek, jesensko mrzlo in vetrovno vreme z občasnim soncem, krasni razgledi po Piranskem zalivu in lepo urejeno posestvo s tisto staro tipično istrsko kamnito hišo, z mizo pod veliko staro murvo se razume. Tudi letos se mi je zdelo, da sanjam.

Zgrožena

Včasih bi najraje začela udarjat z glavo ob izd. In to počela nekaj časa. Vse v upanju, da se ta svet (slovenski!) malo zbrihta. Ma ne vem, če bi pomagalo.

V ponedeljek, 7.11. so v Delovi oprijemljivi izdaji v razdelku Kultura celo uspeli mini stolpec nameniti  novici o tem, da je Miha Mazzini prejel ameriško nagrado Pushcart za kratko zgodbo The Winter. Njegovih del ne poznam prav dobro in nisem neka goreča oboževalka. Ampak, a ni to nora novica? A ni to novica za vsaj polovico teh novih in visokopevanih prenovljenih strani? V čem je fora? Ja, v redu, v spletni različici so novico (iste dolžine) objavili že v petek. Ampak vseeno no, tiskano delo?! Ni dovolj pomembna novica? A nismo ponosni Slovenci? Al' smo zarukani fovšisti, ki znamo iskat samo dlako v jajcu in sodit sodit sodit in odločat o "vrhunskosti" ?! In zakaj se je novica tako razširila šele zdaj?

Da se niti ne spuščam v podrobnosti sosednjega članka (sedemkrat takšnega obsega kot zgoraj omenjena novička) o pravilni rabi slovenščine s podnaslovom Jezikovne zadrege. Sporen v marsičem, ma se mi ne da v podrobnosti. Me pa res zanima, koliko bralcev je sploh razumelo ta članek in poanto in "pravila", podana v takšni obliki. Eno in isto, da ne rečem enako sranje, kot ga marsikdaj poslušamo v tako "poučnih" razsvetljenskih oddajah TV Slovenija Pet minut za jezik. Ni čudno, da smo Slovenci tako funkcionalno nepismeni, hkrati pa zelo "pametni", kdaj je kaj prav in kaj ni prav. Da so priročniki in učbeniki malodane nerazumljivi, je itak svojevrstna zvezdica, ampak da so poučne oddaje in članki za res široko javnost prav tako ali še bolj nerazumljivi, pa že presega moje zmožnosti dojemanja.

Pred kratkim sem bila vesela, ko so veliko govorili in pisali o Kristini Brenkovi. Zakaj pa ne zmoremo sedanjosti? Pisati o dobrih in priznanih slovenskih avtorjih našega časa. Biti ponosni nanje, ko so še živi ... Ne to bi bilo preveč za malo slovenceljsko miselnost.

Kakor koli, čestitke Mazziniju!

Okus za

Na poti v vrtec smo danes zjutraj kot običajno srečevale horde otrok in najstnikov na poti v hram učenosti, ki je čisto nasproti vrtca. Kot vedno smo komentirale njihove torbe, ki E že od začetka šolskega leta najbolj zanimajo in najraje bi tudi sama imela eno tako veliko, brez koles (na hrbtu, se razume!), pisanih barv z vsemogočo vsebino, od velikih zvezkov do pisanih barvic in ne pozabimo na škarje in lepilo in čopiče in vodene barvice, take z globokimi posodicami za barvo, ki jih ne bo tako hitro zmanjkalo kot pri tistih doma. In s knjigami, seveda, da ji "ne bi bilo dolgčas v šoli".

Ko tako stopicljamo po pločniku in nas prehiteva vse sorte mularije, gresta mimo dve punci in E kot iz topa izstreli: "Mami, glej kakšni grdi lasje. Tole pa ni lepo, jaz pa ne bi imela takšnih las. A ne, da to ni lepo"
Odleglo mi je iz dna srca in upam, da jo bo dolgo še držalo. Zahvaljevala sem se bogu in svetu, da sem doslej pri frizerki (2x) odločno zavrnila kakršno koli poseganje v njene lase z "nedolžnimi maskarami za lase" v modrih, roza, zelenih ali še kakšnih drugih nemogočih barvah, čeprav naj bi se po nekaj pranjih "povsem sprali". No go.

Me smo očitno za "natur". Moj frizer pa mi tudi nikoli ne pozabi čestitati za to, da vztrajam - in resno misli!

Je muzika in je muzika

Ena je tista, ki jo pač poslušaš, da se zapolni tišina (če slučajno preglasno govori - kar se pri meni ne dogaja več oz. se ne spomnim, kdaj bi se mi). Druga je pa tista, ob kateri te pogreje pri srcu in te zasrbijo podplati.

Z mojim dragim takrat še fantom sva na prvem skupnem pop koncertu (en skoraj katastrofalen zmenek z obiskom koncerta stare glasbe ne šteje, takrat še nisva bila zares Midva) uživala in plesala in se stiskala tako zelo, da nama je obema zelo ostal v spominu (meni tudi zaradi prvega srečanja z njegovimi prijatelji, nepozabno... ). Ta glasba je od takrat pač najina. Skupina je vmes sicer po dolgih skupnih letih razpadla (ravno v tem času, ko sva se midva sestavljala?!), potem je pel samo pevec, potem so se spet združili in če sva lani zaradi dojenčice in selitve in vsega kaosa nisva ujela koncerta, ga bova letos zagotovo. 17.12. baje.

Zdaj se moram samo še od-hipat. Ker vem, da ne bo tako super, kot je bilo takrat, da ne smem preveč pričakovat, sploh od prizorišča, ki se je še eno leto po otvoritvi borilo z akustičnostjo (resnično upam, da so to rešili). Pa od skupine tudi. Pa od naju. Šest let in dva otroka in kredit za stanovanje in prazen hladilnik in kosilo ob 17h mogoče res niso najboljši predpogoji za veliko stiskanja.

Ali pač? Pustimo se presenetiti. ;)

Stereo-tipi

Taka smešna beseda se mi zdi, vam ne? Že wikipedija zna etimološko razlago " The term stereotype derives from the Greek words στερεός (stereos), "firm, solid" and τύπος (typos), "impression,"hence "solid impression"", ampak meni je še kar smešna.

Prejšnji teden sem komaj lovila sapo tudi zato, ker sem v delovnem času na fakulteti obiskala nekaj zanimivih predavanj francoskega gosta madžarskega rodu z inštituta Inalco (in potem zvečer in ponoči dokončevala delo, kakopak). Govoril je o humorju in njegovi pojavnosti v jeziku ter seveda možnih implikacijah za prevajalce (bognedaj tolmače). Med drugim smo poskušali za nekaj takšnih humornih zadevščin poiskati slovenske ustreznice ali vsaj približnice.

Če je madžarski šaljivec že petdeset let Matys Ludos, je slovenski - ? Janezek? Ali so bolj v obtoku dovtipi o Muju in Hasu, ki se jim občasno pridruži še Fata? Kaj pa tisti dobri vojak Švejk? Se ga kdo še spomni? Imamo kakšno takšno figuro? Ki malo za šalo trosi resnice in nas poskuša ob tem nasmejati? Se Slovenci sploh znamo šaliti? Ali smo preveč občutljivi in vsak dovtip vzamemo za žaljivko?

Vsa ta vprašanja so seveda zrasla na mojem zeljniku in o njih žal nismo razpravljali (čeprav sem komaj držala jezik za zobmi, predavanja so bila navsezadnje namenjena študentom... ). Sem pa v zadnjih dneh toliko bolj pozorna na jezik, na vse kriplje se trudim zaslediti kje kakšen kanček humorja. Na kateri koli račun. Ko ga najdem, vam javim.

Do takrat pa si lahko pogledate tale lušten video o tipičnem Francozu (ne-frankofona publika ima na voljo tudi angleško verzijo:

Ste vmes kaj razmišljali, kakšen je tipičen Slovenec? Obstaja kakšen lušten video? Nedavno sem videla kratek Burgerjev film Na sončni strani Alp, ki pa me je bolj pretresel, kot spravil v dobro voljo, ampak ga vseeno priporočam.

Vseeno upam, da se motim in da smo tudi Slovenclji zmožni humorja ...

Mejniki

Po enomesečnem obiskovanju športne vadbe lahko potrdim - ja, hodim na skupinsko vadbo. Vsakič sproti mi sicer pol ure pred predvidenim odhodom na misel pride vsaj sedem izgovorov, zakaj ne bi šla, pa vseeno grem. Jaz, ki ne maram ljudi, gužve, ogledal, švicanja v javnosti, jaz, ki me pogledi shiranih suhic iritirajo in nanje še bolj. Ampak grem in sem po enournem miganju ob glasbi prijetno utrujena in napolnjena z energijo, čeprav je nimam (svojevrstna skrivnost telesne vadbe).

Starejša hčerka je danes zaspala, še preden sem prišla domov. Pa se vadba ne konča tako zelo pozno in ponavadi me je vedno čakala za vrati sobe in želela še objem in lupčka. Očitno odrašča in res vse več zmore/hoče brez mene (ali pa je bila samo tako zelo utrujena).

Mlajša hčerka je dvakrat zaporedoma pokazala zmožnost praznjenja mehurja "na ukaz". Velik dosežek, če mene vprašate, ker mi tiste plenice že malo presedajo, še več težav pa imam s previjanjem male zvijajoče se gliste, tako da si že manem roke, da bo kmalu "rešena" še te podritne zadeve, in tako z začudenjem in veseljem hkrati ugotavljam, da tudi ona raste.

Mejniki, mejniki.

Toi et moi

Že dolgo je tega, ko sem imela eno zelo francosko obdobje. Povezano s številnimi knjigami, ukradenimi jutri in nočmi, sanjami in pesmimi. Predvsem pesmimi. Tistimi tapravimi ... Ampak kako drugače je zdaj. Kako drugače dojemam vse te izpovedi, brez tiste ostre bolečine neuslišanega hrepenenja, namesto nje topla mehkoba. Ljubezen, pač.

Kavalirstvo

Kljub mokroti danes zjutraj in dejstvu, da sem morala peš oddati potomstvo v vrtec in za povrh v službo odnesti še prenosnik (hvalabogu za reklamne rucake!), zaradi česar sem se precej zlovoljno usedla na prvi prosti sedež na vlaku, je vožnja že navsezgodaj zjutraj postregla z enim od tistih nerazumljivih razsvetljenj, ki te pač morajo spraviti v dobro voljo, tudi če je vse na tebi premočeno. Ko smo se bližali končni postaji, sem na hitro zaključila z delom, pospravila stvari v rucak (kako šolsko se to sliši!) in se hitela oblačiti svojo prastaro znošeno prehodno jakno. Gospod, ki je vso pot vožnje mirno sedel zraven mene in ni niti spal (kar me je presenetilo) niti radovedno kukal, kaj počnem (še drugo presenečenje), je meni nič tebi nič prijel jakno in mi jo kavalirsko pridržal, da sem uspela v rokav stlačiti še drugo roko! V šoku in hkrati navdušenju sem se mu hitela zahvaljevati in se mu hkrati tudi opravičila (ker sem takoj pomislila, da mogoče niti ni bil kavalir, ampak se je samo hotel odrešiti muk, ko sem se tam na sedežu poleg njega tako čudno zvijala in mu kratila osebni prostor). Ampak raje verjamem, da je bil samo kavalir. Ker jih zadnje čase tako ni na spregled, čeprav bi jih tako krvavo potrebovala/i.

Pomladna jesen

Jesen je eden od tistih čudnih letnih časov, ko ne veš, ali bi se oblekel malo bolj ali malo manj, ko toplo sonce greje samo, če se mu nastavljaš za oknom. Ker sem levinja, verjetno ni treba posebej poudarjati, da moja notranja letnočasovna komponenta ni najbolje sinhronizirana s tem prehodnim časom. Ampak nič nimam proti jeseni, posebej ko je tako sončna (in mrzla) kot na to ponedeljekovo opoldne. Manj me navdušujejo druge znanilke jeseni, od kostanja, lupljenja agrumov (ja, jebi ga, tudi jaz sem ena od tistih, ki si ne maramo umazati rok), do kakija in kondenza na oknih v zgodnjih jutranjih urah, da niti ne omenjam viroz in podobne nesnage, ki ji očitno tudi letos ne bomo mogli ubežati na vsaj vsaka dva tedna.

Ampak ko imam veliko dela in veliko gradiva za poganjanje sivih celic v tek, je vse skupaj bolj znosno, na trenutke celo prijetno in vznemirljivo, tudi če še nimam tiste prave prehodne jakne. Letošnja jesen se mi zdi še posebej "revolucionarna". Osebno sem na krasnem mejniku, zadovoljna in radovedna se veselim vsega, kar še pride. Družbeno gledano pa se tudi premika, končno in čeravno me in persona ni bilo zraven, sem za. Sem za to, da se nehamo sprenevedati in ukalupljati pojme, ki jih je napredek časa in družbe že zdavnaj povozil. Dajmo si priložnost in presenečeni bomo. Ker ja, vsak posameznik je res samo eden, ampak dovolj, da se premakne en kolešček in za njim še en in še en in ni vrag, da se enkrat (upam, da kmalu) stvari ne zavrtijo v malo boljšo smer. Ne samo za tiste privilegirane, ki jim je itak vseeno, ker se vrtijo v svojih svetovih, ampak za vse nas, ki smo vpeti to kolesje vsakdanjih skrbi, kaj bomo dali v lonec in kako bomo preživeli tudi po 18. in 28. v mesecu, ko so plačane še zadnje položnice za tiste najbolj nujne reči. Ne more, ne sme nam biti vseeno, kako se "dela politika". Ne smemo si dovoliti vdanosti v usodo in "to-se-mene-ne-tiče"/"jaz-tega-ne-morem spremeniti" brezbrižnosti, ko se našim otrokom in vnukom krade prihodnost zaradi političnega miru in nabiranja nekih točk (da ne govorim o komoditetah na lasten račun).


Že zdavnaj bi morali na ulice. Nismo ovce, lepe besede in prazne obljube že dolgo ne vžgejo, ljudje vidimo, čutimo in mislimo s svojo glavo. Ja, najprej zase in svojo družino, seveda, ker drugače ne preživimo, ampak skrbi nas tudi za skupnost, družbo. Tistim na vrhu, mora biti jasno, da veliki brat gleda tudi v drugo smer, da tudi njihova dejanja ne bodo šla mimo neopažena, da znamo stvari, besede in dejanja vrednotiti. Kam gremo in kam nas bo popeljala ta pomladna jesen, bomo videli. Če ne drugega, upam, da si ne bomo več dovolili spanja in zatiskanja oči pred očitnim. Spremembe so res nujne.

In dolgoročno naj bi tudi vsakodnevna doza grenkokisle bombe vitaminov z medom učinkovala. Mora!

Postapokaliptično

Mnja, prepričana sem bila, da bo konec sveta. Vsaj tako sem se počutila in obnašala zadnjih nekaj dni, živčnost, trema in fatalnost na vrhuncu. Pa so tako kot vedno stvari stekle bolj ali manj same od sebe, se mi zdi. Ne, da so bile priprave zaman, ampak vse tisto naokrog (v glavi) bi lahko mirno izpustila. Pač greš, odpredavaš svoje - po možnosti na zanimiv in nezatežen način, tudi če imaš opraviti s slovnico, jih sem in tja pobezaš, ker so to pač vaje, če imaš srečo, se ne zaletiš v mizo (I did) in se ob pravem trenutku spomneš pogledati na uro, da jih ne bi slučajno zadrževal več kot 45 minut, ker seveda nikoli nismo marali tistih, ki so kar naprej nekaj podaljševali in niso znali končati, ko je bil čas za to. Se že veselim naslednjih ur, priprave so v teku in upam, da bo sčasoma še boljše (in lažje, vsaj kar se treme in ostalih nepotrebnih čustev tiče). I like my job! 

Sonce in luna in drakonidi

Vse je vredu. Posijalo je sonce. Skuhala sem prvih deset filanih paprik - no, pripravila sva jih skupaj, delitev dela, nič butanja, zavijanja z očmi (upam), čeprav On pravi, da vedno kuha sam, tudi ko kuhava skupaj. Whatever (beri: naivka).

Vrhunec drakonidov bo danes ob 10h zvečer. Žal bo polna luna in bo precej svetlo (če bo jasno), ampak menda bodo delci kometov nocoj najlepše vidni. Komaj čakam! Gremo gledat v nebo!

Teče

Zunaj in noter. Ne vem, v čem je točno problem, verjetno ne samo vreme, ampak dobro je vsaj to, da sva se uskladila. Da sva se ulila približno hkrati, pritisk je popustil in je steklo. Po oknih, balkonu in licih. Zdaj teče. Teče naprej. Elektrika je prišla in ostala za več kot enakrat pet minut in drugič tri minute. V enem kosu sem uspela speči kruh. Prebrala vse nujno današnje čtivo. Se priklopila na internet. Jobs vse povsod. Ko bi vsaj, si mislim. No, seveda, žalujem tudi jaz malo, konec koncev sem vsaj v dar dobila eno izadevo (še enkrat hvala bratec, vožnja z vlakom je v gruči srednješolcev zdaj že kar znosna).  Lahko rečem, da je bil zanimiv, kaj več ne morem povedati, kar ga nisem pretirano spremljala. Me pa preganja njegov "You've got to find what you love". Tako dobro sovpada z mojo minikrizo začetka jeseni. Morda je problem, ker je na pladnju preveč dobrih stvari, po katerih sem vedno hrepenela. Prepričujem se, da mi ni treba izbirati, da lahko vzamem, kar želim, da "lahko izberem več možnosti", kot je pisalo včeraj v vprašalniku, ki so mi ga poslali kot nekdanji erazmovki, o tem zakaj bi odšla v tujino delat (jaz pa se sprašujem, zakaj še nisem šla). Ampak v bistvu vem, da ne morem imeti vsega. Da se s tem, ko se v nekem trenutku odločim za nekaj, druge možnosti avtomatično potisnejo malo v ozadje. Ne pravim čisto stran, ampak samo malo bolj stran, da jih potem spet lahko enkrat postavim v ospredje. Decisions, decisions. Sem lahko pol dneva to, četrt dneva nekaj drugega in četrt nekaj tretjega? Koliko vlog natančno moram "igrati"? Koga vse moram res zadovoljiti? Res, najhujša bitka je tista s samim sabo. Naj teče, naj teče.

Kamor je šel bik, mora očitno res tudi štrik

Objavi namenoma nisem želela dat naslova Vročina part III, čeprav bi to lahko čisto upravičeno storila, ampak potem bi bilo že malo preveč in bi si sigurno mislili, da smo pri nas prav hudo imunsko oslabljeni in sploh fuč (kar verjetno ni daleč od resnice). Tokrat sem morala bolesti (kako imenuješ malo dalj trajajočo slabost prehodnega značaja?) hočeš nočeš za nekaj ur podleči in dobesedno leči, ker nič drugega nisem mogla. No, to in pogosto obiskovanje sobe, kamor gre še cesar peš, ali kako že. Nič takega. Pol dneva outa, malo slabe volje, ampak ne preveč, ker itak nisem imela energije in toliko zavesti, da bi se zares sekirala.

Drugi dan, stanje je občutno bolje, medicinsko oglje ftw!, že se zbudim jako zgodaj, si celo umijem lase, tako da res delujem bolje in zdrava, oblečem sebe in hčerki, ko pri pripravljanju torbe pred odhodom od doma ugotovim, da nimam denarnice! Puf! Hitro mi postane jasno, da je ostala v avtu, v eni drugi torbi, kamor sem jo včeraj hitro vrgla, ko sem navkljub še vedno rahli slabosti odhitela po hčerki, ker možu pač ni uspelo prej iz službe in bi potem starejša zamudila plesne vaje (ki so bile na koncu itak čisto brezvezne), tako da sva se tam dobila in se potem še enkrat ločila, ko sem skočila na prvi roditeljski sestanek za najmlajšo (tega pa res ne gre zamuditi, ali kako). V glavnem čisto preveč skakanja za včerajšnji slabotni dan. In mogoče je bila pozabljena denarnica v avtu znamenje, da moram še malo ostati doma in malo bolj preboleti to reč. Tudi prav.

Vročina, part II

Nikoli ni pravi čas, da otrok zboli. Zgodi pa se, seveda, ob najbolj nemogočih dnevih, ko imaš od spredaj in od zadaj že vse splanirano, malodane do minute natančno, da bi le uresničil kup obveznosti. V hipu se vse spremeni, načrti splavajo po potokih solza - otroka, ki vročičen, utrujen in brezvoljen še manj ve, kaj točno bi rad, in mame, ki obupujem, se navznotraj (bolj ali manj) jezim, me skrbi, ampak želim vseeno v trenutku zbrati vso svojo materinsko skrb in ljubezen. Ne vem, če sem topogledno tipična mama. Ker moj prvi odziv, priznam, ni ljubeče stiskanje otroka, ob čemer bi pozabila na ves svet okrog sebe, ampak bolj en tak miks slabe volje in skoraj iritiranosti nad dejstvom, da so šli moji plani po zlu in da tokrat pač res nimam nadzora nad dogajanjem, pa če sem še tak control freak. Ampak že kak trenutek za tem (neverjetno, kako so možgani pri svojem procesiranju hitri) mi je jasno, da vsi tisti moji načrti in predvidene obveznosti (ki jih v mislih že prestavim v rubriko 'nočno delo') niso niti četrt toliko pomembni, kot tista mala buba, ki najde pot do mojega naročja in v bistvu od mene hoče samo to, da sem tu, da je pri meni, da jo držim, malo božam, ne preveč posiljujem s čajem, jo ob pravem trenutku uspem prepričati v žlico analgetika in tolažim, da bo vse vredu, da bo kmalu spet skakala naokrog. Čudežev ne znam delati, pa če si še tako močno želim, da bi v trenutku vedela, kaj je mojemu otroku in kako mu lahko najbolje pomagam. Zato se pač "vdajam v usodo", da so bolezni sestavni del otroštva in starševstva (and its freaking me out!).

Vikend

Pride kakšen vikend, ko smo bolj ali manj doma (se pravi z avtom naredimo manj kot 50 km). Uau. Pomijejo se okna, posesa se po tleh, opere nekaj strojev, temeljiteje kot sicer (sproti) očisti kuhinja, kopalnica. Uau! Še vseeno vmes skočimo po sveže sadje in zelenjavo k starim staršem na Dolenjsko (saj mi smo že na Dolenjskem, slišim M), ampak to ne sodi med daljše poti, tam smo skoraj doma in konec koncev bova tam naslednje leto začela obdelovati vrt! Kakšno veselje, kakšna radost, komaj čakam, da vidim, če mi bo uspelo vzgojiti kaj užitnega za pod zob ;)

Ampak večino vikendov preživimo leteče in na poti. Kot na primer enkrat poleti, ko smo v soboto šli na hrib, v nedeljo pa na morje. Kakšno bogastvo imamo na dosegu roke! Kakšni lepi kraji nas obkrožajo!

No, takrat sva tudi na veliko razmišljala, kje/če/ko bi imela vikend, če bi ga lahko. Na morju prav gotovo, a prave lokacije takrat nisva našla. Nekaj lepih hiš, nekaj lepih parcel, a ni bilo pravih vibracij (česa drugega pa itak, ampak ne bodite malenkostni, vendar!). Ampak ker stanujemo v stanovanju in se to ne bo spremenilo, ker meniva, da je stanovat v hiši drago z investicijskega stališča, predvsem pa vzame veliko časa - najprej z vidika načrtovanja in urejanja (že pri stanovanju sva izgubljala živce, pa sva samo nekaj reči želela po svoje), potem pa seveda glede čiščenja in vzdrževanja, in je na sploh pravi luksuz, si občasno vseeno želiva eno malo pribežališče. Saj pravim, ne hiše, sto kvadratov ali kaj, ampak hm ... nekaj. Po možnosti na morju (vonj po soli, modrina), z malo zemlje okrog (ja, priložnostni vrt, sivka, oljke), s čim manj sosedi v neposredni bližini, ne več kot n kilometrov od doma - za skok čez vikend, itak. Skratka sanjamo. In iščemo naprej ...

 

Vročina

Že drugi dan sem doma z najmlajšo, ki je včeraj zjutraj oddajala sumljivo toploto, slabo počutje pa so potrjevali še čisto majceni utrujeni očki. Ja, temperaturo sem ji uspela meriti točno tri minute, dovolj, da je naraslo nad 37, več nisem vztrajala, čeprav bi verjetno prišlo do 38. Ne vem, zakaj moje potomstvo ne uspe ostati pri miru niti takrat, ko je dokazano bolano.

Glede na vse prisotne znake - smrkelj, kašelj - gre verjetno za prvo vrtčevsko virozico ali kaj. Pričakovano. Nekoliko manj pričakovano pa je, da je otrok po recimo temu desetih dnevih v vrtcu:

a) trikrat bolj navezan na dudo, ki jo je prej potreboval samo za spanje, čez dan je ni bilo v obtoku; zadnjih nekaj dni pa kar ne more brez nje in še najraje ima kar dve ali celo vse tri po rokah in se potem z njimi igra (ja, smo založeni, ker jih sproti izgubljamo in "najdevamo"). Morda po zadnji spodnji dvojki prihajajo na vrsto trojke? Ali je povečana želja po "nečem v ustih" posledica zanjo tako velike in drastične spremembe? Morda odločitve vzgojiteljic, da ji dudo pustijo tudi čez dan in ne le za spanje?

b) neprestano lačen. RES! Ne pretiravam. Dokler ni zbolela, so bili popoldnevi priblino takšni: po prihodu domov iz vrtca/sprehoda takoj k pultu, s stegajočimi ročicami prosit in moledovat za nekaj (v smeri sklede s sadjem, izpostavljenih riževih vafljev, če ni bilo ničesar na vidiku, pa proti omari, kjer že ve, da so shranjeni kruh, piškoti in podobno). Najprej sem jo ponavadi nahidrirala - ne vem, če v vrtcu želi kaj piti, sladkanega čaja ni vajena, na kar sem tudi opozorila vzgojiteljici, tako da se doma najprej pošteno "nažlampa" vode - ne pretiravam, spije tudi do 4 dcl vode naenkrat! Potem sledi sadje. Odkar smo pri starih starših nabirali jabolka, ima najraje kar cel sadež v rokah in ga potem počasi obdeluje. Ko ne gre več oz. ji postane nezanimiv, ga malo očistim in razrežem, da poje vsaj pol. Ampak čez nekaj minut se zopet začne romanje k pultu, ko ji dam vafelj, kmalu moleduje še za enega in tako naprej. Zadnja dva dni je malo drugače, imava malo drugačno rutino, ampak vseeno jo nožice zelo pogosto zanesejo proti kuhinjskemu pultu, kjer se začne tisto značilno (ponavadi precej glasno in ukazovalno) stegovanje.

Ker ne verjamem, da bi bil otrok res lačen, jo poskušam zanimirati z drugimi rečmi, igračami, pestovanjem, branjem knjigic, ampak prav nič ne zaleže za več kot 7 minut. Potem se izvije iz naročja, skobaca na noge in jovo na novo spet k pultu. Ne razumem. V treh, štirih urah je sposobna pojest več, kot je, če odštejem  kosilo, običajno pojedla čez cel dan. Je lahko ena od posledic vključenosti v vrtec tudi povečan apetit? Me kar skrbi, očitno bo treba poskrbet za večje zaloge.

c) neprestano moker, od sline namreč, mogoče tudi malo smrklja vmes. Ok, razumem, prehlajena je, pogosto diha skozi usta, v ustih se očitno res še kaj drugega pripravlja in potoki vode so tu. Slinčke menjavam na pol ure, največ eno. Priznam, nisem najbolje opremljena, čeprav imam zanjo še vse zalogo slinčkov starejše sestrice in še dva kompleta (5+7 za vsak dan v tednu seveda) novih, tistih s plastificirano podlogo, seveda. Očitno bo treba še v nabavo ...

Sicer pa je (tudi) naša druga pupka pravi sonček. Vročina le ni tako huda, da se ne bi bila sposobna ves dan igrati, sprehajati po stanovanju, izkoristiti odsotnost starejše sestrice in brez zadržkov v malem vozičku na sprehod popeljavati žirafo, zajčka, zmaja in drugih pliškotov, se igrati s prav vsemi lego kockami, tudi traktorjem in letalom, ki si ju običajno prisvoji starejša. Ampak najraje pa se predaja(va) skrivalnicam in "lovljenju" ujemi me, če moreš, ko naenkrat vstane in jo popiha iz dnevne, največkrat v smeri stranišča, kjer so stacionirane mačje posodice za hrano, zanjo prepovedano območje zadrževanja. In me navihano pogleda čez ramo, zapiska in se zasmeji, ko vidi, da ji sledim, in še hitreje "ucvre" (kolikor pač 16-mesečnica, ki šele dober mesec hodi, zmore), kamor jo pač v tistem trenutku odnese. V glavnem, to je sila zabavno in konec koncev je sila zabavno bit doma z otroki in pozabit, koliko imaš v resnici dela in skrbi.

Namesto koga roža cveti

A ni lep? Obožujem to bordo notranjost na belih mehkih listih ... Uživam, jutri ga verjetno ne bo več. In dobre volje sem, ker se na sosednjih poganjkih pripravljajo nove dobre volje. Ah srečo imam!

In nikakor nisem melanholična kot V.K., katerega besede sem si sposodila za naslov. Ampak edino to mi je hitro prišlo na misel, nimam pa neskončno časa, da bi z eno tako elokventno objavo izkazala spoštovanje eni od dveh sobnih rastlin, ki jo imam grozno rada, pa tudi ona je spet pokazala pripravljenost, da še malo vztraja z mano. I love it even more! 

Če bi lahko cvetela namesto kakšne rože ...  

Pondeljek, pa še deževen povrhu

... me je spravil v posebej dobro voljo. Tudi ko sem zjutraj v nalivu sopihala proti vrtcu z eno v naročju + dežnikom in drugo pred/ob sebi, z dežnikom in vso drugo obvezno opremo (dežni plašč in gumijasti škornji za skakanje po lužah - needless to say, zabredla je v vse najgloblje primerke, ki sva jih srečali na poti, tako da sem jo v vrtcu itak morala preobleči hlače; jaz sem bila pa že po petdesetih metrih vsa mokra od njenega dežnika, itak). Ampak tako dobra svetloba je zunaj! In ljudje smo tako smešni, vsak pod svojim dežnikom, pazimo, da ne bi pohodili preveč luž, se ob pravem trenutku odmaknili od roba pločnika, da nas ne bi zalilo še od mimoidočega avta. Prav zabavno!

K dodatni dobri volji je pripomogla starejša soseda, ki sem jo srečala pred dvigalom ob izhodu, ki se je takoj ponudila, da me pelje z avtom. "Joj, res hvala, kako ste prijazni, ampak saj imamo samo pet minut in ne morem ji (starejši hčerki) vzeti tega veselja!" :) Ampak lepo mi je bilo pri srcu. Res sem mislila, da so pozorni, prijazni ljudje že izumrli...

Ura še ni dvanajst, pa sem v miru in ob spremljavi dežnih kapelj (ja, okno imam na stežaj odprto) uspela urediti vse birokratične zadeve in formalne zaostanke prejšnjega tedna. Sumim, da je za to kriva ta posebna, niti ne siva svetloba. Pa tudi maček, ki se je po jutranjem norenju, uspel skulirati in že tri ure nonšalantno spi ob moji tipkovnici (seveda se je občasno poskuša polastiti, ampak zaenkrat gre...). Kako lep dan! Kako lepa svetloba!

Še malo pa bom zapela hvalnico na novo odkriti ljubezni do žaluzij. Hvala bogu, da nimamo zaves! Še eno kavo si nalijem, potem pa k vsebinskemu delu dela za danes.  
Lep ponedeljek vsem!