Po prazniku dela delo. Čisto zares, jutri grem v službo. Z veseljem, pričakovanji, malo strahu in zmedenosti. S kepo v grlu (tudi zato ker me še vedno boli luknja tam blizu ...). In seveda upam na najbolje. Za začetek bi bilo krasno že to, če vlak, na katerem bi se kljub jutranji gužvi še našel sedež zame, ne bi zamujal ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar