OFF

Za možgane na off ni treba nujno na morje. Včasih je dovolj že samo okolje zamenjat. Mogoče se tudi vrnit v kakšno okolje iz preteklosti. In potem ugotovim, da je vse isto. In hkrati vse drugače. Ker sem ista in hkrati drugačna (odrasla, zrela, žena in starš) jaz sama. Čas beži.

Počitniške dejavnosti

Ne gre drugače, tak čas je, da se vse vrti okrog počitnic. Naši dve taveliki sicer ves čas sprašujeta, kdaj bomo že šli na morje, na trenutke že čisto obupano, ali bomo SPLOH šli na morje? In težko, težko jima je dopovedati, da je avgust za vogalom in da ja, pridemo tudi mi na vrsto. Na srečo mali še ne artikulira tako dobro, če bi v triu zganjali tale teror bi bilo pa res že prehudo …

V glavnem, v pričakovanju tapravih počitnic (ker brez morja ni nič, dd) iščemo nadomestke oz. "zamotke", da otroci pozabijo, da je vroče in da še niso na morju. O tem, da smo večjo za en teden poslali na enotedenske počitnice v enega od CŠOD, sem že pisala. Potem je (in še bo) nekaj dni preživela pri nonotih, kjer ima dovolj velik poligon za vse športne dejavnosti tega sveta. Trenutno so in:  vrtenje hulahop obroča, skakanje s kolebnico, odbojka, badbinton, igranje violine malo manj … Nova letošnja pridobitev na rodni grudi je tudi xxl viseča mreža, ki nas je vse zasvojila, tako da že delamo sezname, kdaj je kdo na vrsti za koliko časa… 

V tej vročini nam je vmes dobro padla ena bitka z vodnimi baloni. Pa malo solo časa z eno in drugo, enkrat na vrtu, drugič v nakupovalnem centru (po službi, jbg), malo zaupnosti, veliko hihitanja, obvezen sladoled. Pa obvezno poletavci poletno branje, ki se mu letos ne želim odpovedati niti sama, čeprav imam včasih branja črk dovolj, veliko raje me vleče k zvezdam, a nov ritual večernega branja dela čudeže in me spet vrača v en tak ritem, ki zahteva rednost, sicer padem s tečajev…

Ampak v resnici si ne želim ustvarjati vtisa nenehnega lunaparka. In nujno se mi zdi, da tudi in zlasti v poletnih časih otroci ohranijo tudi dolžnosti in obveznosti, ne samo luksuza in žura. Kdaj, če ne med počitnicami, izveš za točno število zelenih rastlin, ki jih je treba zalivati? Kotov, ki jih je treba očistiti pajčevin? Tudi to sodi k počitniškim dejavnostim, a ne? 

Družinsko kampiranje

Prejšnji vikend je bil z ultravisokimi temperaturami kot nalašč za pobeg v hribe in končno smo se tudi opogumili in stestirali, kako bi se kampiranje obneslo pri nas oz. mi s kampiranjem. Ne da smo tako fini, ampak dokler ne poskusiš, ne veš, da se da z minimumom izjemno uživati. Posebej če naletiš na krasno vreme in ponoči zvezde in podnevi hribovsko sapico in otroci lahko brezksrbno v taki ali drugačni opravi ali brez letajo naokrog in še kaj.

Ugotovili smo, da imamo v resnici kar nekaj opreme, ali je optimalna ali ne, niti ni pomembno, če greš kampirat za kak dan ali dva, že malo potrpiš, itak je bistveno, da se imaš fino, če si v dobri družbi pa je itak že cela zmaga.

V glavnem, izšlo se je dobro, tudi z dvema basic šotorčkoma in tremi divjimi jutranjezgodnjimi otroki, ki so prvo jutro skokodakali ob prvih obrisih svetlobe in skoraj zbudili ves kamp in dvema kolesarjema, ki sta že sredi vročine zagrizla na Log pod Mangrtom, štirimi (pogojno petimi) nagimi ritami, ki so veselo brodile po vodi, čeprav je imela največ 13 stopinj, dvema mamicama, ki sta si uspešno predajali skrb nad "drhaljo" in izmenjali marsikatero pametno, predvsem pa prenekatero mrzlo (piksno) khm. Odlične vrste oddih. Še ponovimo! :)

SNDST*

Odkar sem sposobna odteči malo več, kot samo okrog naše soseske, me zelo navdušuje dejstvo, da lahko s tekom ne le pretegnem svoje zasedene kosti, ampak lahko tudi vidim kotičke, ki so mi bili prej manj znani oz. vidni samo iz avtomobila.

Ko tečeš, je čisto drugače. Ne le klanci, čisto vse ob poti in na obzorju dobi drugačno podobo, občutek, naenkrat se ti zdi, da imaš ves svet pred nogami - dobesedno! - in vse kar moraš, je samo postavljati levo pred desno, pa desno pred levo, naprej, naprej, samo naprej. Počasi seveda. Štejem luknje v asfaltu in jagode ob cesti, ne morem še tempa stopnjevat.


Mogoče bi morala, posebej če mislim izpeljat jesenski masterplan. Vanja pravi, da sem že tekačka, jaz pa dobro vem, da sem še daleč od spodobnih časov (kot ga je npr. usekala Anita na nočni 10ki-chapeau!!), a me vseeno mika ljubljanski polmaraton. Do takrat je še 15 tednov. Moj načrt pravi, da bi šlo. Gotovo ne z rekordom, a kar me zdaj res zanima, po mojem, je ali bom uspela zvoziti načrt in se ga držati, tako kot je treba (posebej v teh dopustniških časih - se to sploh da?!). Pa seveda, ali bi takšno razdaljo preživela. Ker je plan, da do takrat izvedem še en drug masterplan, se mi zdi, da morda malo izzivam in bi bilo bolje, če bi si tokrat naložila malo manjšo porcijo. Decisions, decisions …

Kakorkoli, dejstvo je, da je daljše teke treba nekako naredit zanimive, kombinirati s čim drugim, drugače ostane od družinskega življenja bolj malo. Zgodnje jutranje ure pa tudi ne morejo biti rešitev za vse (ali pač? in se moram odpovedati poznim večerom?!). Zadnjič sem tako en daljši tek in odkrivanje novih tur združila z obiskom na vrtu. In čutim, da je tu okrog nas kup krasnih poti, ki samo čakajo name.

*Spoznavanje narave in družbe s tekom

Do tu je šlo idilično, par ovinkov naprej pa šol in lajež in res strah v kosteh...

Vesela, da je konec in da sem preživela tudi bližnje srečanje s popadljivim psom

Na vrtu že takrat bujno paradižnikovje, zdaj so še večji in zdajzdaj bodo rdeči!

Špinačna polnozrnata pica s skuto, mocarelo in pinjolami

Z vrta v kozico

Nekaj objav čaka nedokončanih, še vedno imam težave s fokusom, ki je zjutraj na obveznem, zvečer pa topi sorazmerno s sladoledom v mojih ustih. Skladno s tem je tudi vrt malo zanemarjan, beri poln trave in plevela, ampak vmes rastejo tudi užitne zadeve, mogoče jim je živa zastirka celo bolj koristna v tej vročini… Kakor koli, vrt dela in že dolgo nisem nič kulinaričnega objavila, zato tale včerajšnja bera:

Rižota z rumenimi in zelenimi bučkami - še mala zmrda jo je pojedla!

Toskanski ohrovt, zmasiran z gorčično polivko, z jabolkom, orehi in trakci šunke

Polna košara! (in moja košara je res velika!)

Počitnice v polnem teku

Počitnice so že v polnem teku. Letos je še vreme sinhronizirano z datumom, tako da se ne bom pritoževala - meni ustreza! :) Verjetno tudi zato, ker neznosno popoldansko vročino, ko se še ne sme ven, od letos hladimo tudi s klimo. Sicer pa letos v nasprotju s preteklimi leti še nismo družinsko odrinili kam na lepše. Malo zaradi šole, predvsem pa zaradi mojih obveznosti in ker nismo bili prepričani, da bomo finančno zmogli. Zdaj se nam zdi, da bi šlo, termin imamo že "ograjen", samo še lokacijo moramo določit … hmmm.

No, do takrat nam seveda ne bo dolgčas. Čeprav še ves julij delam (da bom avgusta z bolj mirnim srcem ves mesec doma!), se kar dogaja, otroci so še v vrtcu, ampak zaradi počitniškega režima je tudi pri njih vse drugače, vse novo in zanimivo. Šolarko pa smo včeraj pospremili na prvo samostojno počitnikovanje v enem od centrov za šolske in obšolske dejavnosti. Torbo smo spakirali z najnujnejšim, označili, kar je nujno označit, upam, da vsaj tiste pomembne reči najdejo tudi pot domov, sicer pa sem ji povedala, da ji zaupam, da bo skrbela zase in se predvsem lepo imela. Klicarili ne bomo, skrbi nas ne, ker je gotovo v dobrih rokah in ima dovolj možnosti za sproščanje energije (in ona je ima res veliko!), smo pa veseli, da lahko na spletnih straneh spremljamo malo fotografij in jo vidimo nasmejano in zadovoljno. Jupi! (In komaj čakam, da lahko še tamlajšo kam pošljemo, ker je že zdaj navijala, da bi tudi ona šla zraven ali še raje kam drugam (ker seveda se morata zdaj vedno nekaj pričkati in druga drugi kontrirati…). Rastejo! 

Ouje, imam nov hairstyle, baje

Kaj rabiš za počitnice: kolo, žogo, pesek, kolebnico, krede, skiro ...

A ni lep trboveljski bazen?

V iskanju sebe (sebkov?)

Nisem najbolj navdušena nad sebki, a včasih jih enostavno potrebuješ. Želiš. Ali pa ni druge opcije, ker potem to ni več trenutek samote, svetlobe, zvoka in vonjev, ki ga želiš ujeti v dlan, shraniti v stekleničko in poslati na drug konec morja ali vsaj shraniti za v osebne anale...

**

Moj nedavni oddih, ki je bil v resnici tridnevni seminar z zelo malo časa za kaj drugega, se je vseeno izkazal kot odlična priložnost za malo prihajanja k sebi. Ne samo zaradi delovnega naboja preteklega meseca, ampak tako, ker je včasih enostavno treba najti pot do sebe. Utišati večglasje v glavi, umiriti dihanje, izostriti pogled. Navzven in navznoter.

**

Trenutek miru. Tišina v bučanju valov in šumenju brezmejnosti. Negibnost v nenehnem gibanju in penjenju valov. Znova sem se našla. Popravila kompas, otresla prah s sebe in usmerila pogled v obzorje. Prihodnost je bleščeča. Tudi ko se stemni.