Kraljevski petek

Ali kaj.

No, zame je vsekakor bil. Pa nisem gledala tega veledogodka. Malo pošnofala fotografije, seveda me je dajala firbčnost, ampak vse drugo pa ... Mnja. Svet rabi iger, če je že kruh tako težko dobit.

Med vsem tem kraljevskim bliščem in rompompomom sem si jaz dala odstranit šive in že po komentarju A ja, super, če lahko tako zelo odprete usta, potem ni panike! mi je malo odleglo, očitno je vse ok, čeprav je še vedno en tak čuden občutek tam v ustih levo spodaj ... (me že malo skrbi, ker luknja že ne more bolet, potem je morda kaj drugega, hm...) Potem smo si po kapitalistično privoščili "izlet" v nakupovalni center, kjer smo ostali mislim, da slabi dve uri - koristno porabljeni, ker nam je uspelo nakupit nekaj manjkajočih kosov obleke, hladilnik pa smo po dolgem času tudi malo bolj napolnili z mesom kot sicer. Zadnje čase smo prav vegetarijanski in čeprav mi je to zelo všeč in uživam, priznam tudi, da sem že kar pogrešala malo mesa, rdečega, tapravega ... Zdaj že nekaj časa redno jeva ribe, enkrat na teden piščanca, ampak sem in tja paše tudi malo teh železovih spojin. O tem, da sva poleg plenic v nakupovalni voziček zelo na hitro zmetala tudi nekaj litrov opojnega alkohola, raje ne bom predolgo razglabljala... V glavnem kraljevsko.

In ko sem si potem popoldne ob spanju ene in blaženem ustvarjanju druge s plastelinom privoščila 27 minut (rekord!) uživancije z mrzlo kavo (lepota in to - čeprav a je res kaj na tem mitu?) in knjigico ... Ah, kraljevsko, saj pravim!

Mačja posla

Ta izraz se mi je zdel tako posrečen, zato ga kar kopiram od prijateljice, ki mi je z velikodušnimi nasveti poskušala olajšati občasno travmiranje zaradi - ja - mladega mačkona v naši hiši in našega čim bolj mirnega sobivanja. Tiger je pri nas že skoraj pol leta in mislim, da je že čisto naš. Bolj ali manj navajen otročjega norenja in tudi sam še vedno precej nor in nagajiv. Tak kot mora bit.
Ker je stanovanje še vedno v fazi opremljanja, je vsaka novost zanj pravo doživetje. In če gre za kavč, še toliko bolj. Včasih se malo držim za glavo. Saj sva ravno zaradi njega izbrala najbolj trpežno usnje. Saj sva vedela. Saj vsaka mačka svoj kavč najde. Tudi naša siva tigrovina ga, najraje v kakšnih turbo šprintih, ki se končajo s sunkovitim odrivom proti hodniku. S kremplji seveda. Saj sva vedela. In vseeno sva se malo "skeširala", grdo rečeno. Ker sva hotela točno to in nič manj in nobenih približkov. Zdaj pa imava, a ne? :) Ampak, a lahko nekaj priznam - se mi zdi, da naju praske na komaj dva meseca stari sedežni skoraj ne motijo. Da sva na tisti svoj čudno bolan način prav vesela, da stvari niso brezmadežno nove in gladke in oh in sploh. Da imajo sledi življenja. In zato verjetno zdaj razmišljava o eni taki vintage kuhinjski mizi, malo večji od naše zložljive Ikea mizice, ki ima že na vseh straneh sledove mlečnih zobkov, ostrih vilic in enih čudno obstojnih flomastrov, kar je pa res hudo in tudi razlog za takšno razmišljanje pa je, da se je začela nekaj čudno ukrivljati in nikakor ni dovolj velika za najine vse pogostejše obiske (jupi!). Tako o nakupu nove mize razmišljava že zdaj (in seveda sva se spet zagledala v idejo eno tako dražjo...), čeprav imava majhne otroke in noro nepredvidljivega mačkona (in sva najprej razmišljava, da bova počakala, da tale mladina odraste in postane manj napadalna in uničevalna...). Ampak konec koncev življenje je pač tako, nepopolno, sem in tja opraskano ali grdo počečkano s kakšnimi neizbrisnimi znamenji, ampak ... še vedno naše in udobno in mehko oz. ravno zato morda še boljše!
Da spet najdem rdečo nit in se vrnem k mačkonu (še sekundo nazaj je poskušal s stene spraskat "štoper" za kljuko...). Ker živimo v eni taki precej jezični in k branju nagnjeni familiji, tudi maček ne sme izostajat. Seveda si je izbral tujejezično čtivo... Caught in the act! 

In čeprav sem včasih malo nergaška, moram priznati, da mi je že prav prirasel k srcu in si ne predstavljam, da se zvečer ne bi stlačil v kakšno čudno pozo, samo da je zraven. Ah ja, mislim, da sem že pečena. In priznam, razmišljam še o kakšni mucici, da bi mu delala družbo, zdaj ko grem v službo in bo moral dlje časa preživeti sam... Baje se tudi tako zmanjša možnost škode na interjerju.

Smeti smeti

EU letno ustvari 1,8 milijarde ton odpadkov... no, to so podatki iz leta 2008. Verjamem, da so podatki za lansko leto še višji...

Gotovo so to le odpadki, ki končajo na smetišču. Koliko je še takšnih, ki niti ne pridejo do tja in ležijo po naših prekrasnih kraških jamah in zelenih gozdovih? (Mimogrede: letos je leto gozdov! Kdaj ste bili na zadnje na sprehodu v gozdu? Mene že dolgo mika, sploh zdaj ko je vse zeleno in še malo vlažno od tega čudnega aprilskega dežja. Pogrešam malo tiste tišine, glasov narave, zraka...). Je lanska visoko opevana akcija sploh rodila kaj trajnešjih sadov? Kolikor sem videla v TV prispevkih - letozatem - so razna divja odlagališča spet polna. Seveda, glav se ne da kar tako resetirati (tudi česa drugega žal ne).

Pred kratkim smo praznovali Dan zemlje. Ste ga? Meni je praznovanje - to in tisto kasnejše velikonočno in počitniško oziroma zadnje-dni-porodniškasto - pokvarilo ruvanje zadnjega modrostnega zoba. Posledična oteklina čez pol obraza in precej tečne bolečine so me za nekaj dni prikovale ne ravno med štiri stene, ampak kolikor se je dalo le med domače, znane obraze, ki so znali spregledati mojo oteklino in se z mano pogovarjati še o čem drugem ... Sem pa nekaj dni pozneje, kot že tolikokrat prej, z mislijo na naše okolje, Zemljo spet robantila nad količino smeti, ki ne konča v kantah, zabojnikih - ampak 0,6 m stran od njih. Spet sem pobirala za drugimi, spet drugič prosila M, da je pri odmetavanju smeti pograbil še tisto nedaleč stran ležečo papirnato vrečko. Mah, žalostno. In spet sem se spomnila na ta fin video.

Res, koliko takšnih akcij bi bilo treba, da bi res premaknili glave ljudi? Jih sploh lahko kdaj/s čim?

Management?

Moj trenutni problem - seveda, ker vedno mora biti en problem! - je usklajevanje. Časovno, energijsko, miselno, fizično. Kot vedno, so se tudi tokrat vse stvari začele naenkrat odpirati, in ne govorim le o sadnem drevju in vsem tem dehtečem in buhtečem življu in zelenilu, ki ga je tak užitek gledati in se oplajati s svežimi, novimi barvami, polnimi življenja. Ne, odpirajo se tudi raznotera vrata s takšnimi in drugačnimi ponudbami, ki jim seveda ne gre reči ne, kot mi še vedno v ušesih odzvanjajo besede naše krasne profesorice na fakulteti, da se slučajno vesolje in prevajalsko/tolmaške energije ne zarotijo proti meni ... In kar naenkrat se mi zdi, da mi kar vrši in čebelnjakasto brenči v glavi, pa tudi v hvalabogu pravočasno kupljenem planerju, ki za razliko od mojega lanskega (in predlanskega...) kar kipi od vpisov, pa smo šele v prvi tretjini leta.

Seveda se ne pritožujem. Nasprotno, navdušena sem, da se končno dogaja, da nimam časa za pretirano ukvarjanje z lastnimi mislimi, da življenje pač je in teče in da moram tudi jaz presneto hitro teči z njim, če nočem da me prehiti. Poleg vsega tega me pa tudi doma že nekaj časa čaka en velik zalogaj iz zbirke Stari grehi, tako da ... evo, dela je ogromno, na vsakem koncu. Včasih je res treba malo počakati in pregrizti skozi kakšno bolj sušno obdobje, ampak za jokanje vsekakor ni prostora. Niti časa.


Očitno povsem upravičeno sem pretekli vikend izkoristila za polnjenje baterij in abstiniranje od računalniškega monitorja - in kako je prijalo! Priznam, da so me vmes že hoteli napasti občutki slabe vesti, da bi pa vseeno lahko poprijela za tisti prevod s sicer ne tako nujnim datumom, a sem jih uspešno odganjala in uživala. Mislim, da že kakšno leto vsaj, če ne celo več, nisem v takem blaženem miru prebrala sobotnega Dela vključno s Sobotno prilogo. Hvala E in V, da sta mi s svojim končno malo daljšim počitkom podarili malo časa samo zame ....

Pomlad

(c) Anna Hardy

Od čemaževe rižote, do slastnega skutnega namaza s čemažem na Wasa kruhkih, čemaževe juhe in danes v naglici spacane frtalje s čemažem in sirom. Mmmm! Mislim, da že postajam rahlo zelenkasta. Svoje dela tudi najnovejša oh in sploh naravna kozmetika, ki sem jo dobila v dar (dodatek za ne najbolj radodarno plačilo?) na nedavnem delovnem dogodku in v samo dveh dneh preizkušanja že kaže prve rezultate (upam, da ne bo šlo navzdol, kot svarijo na nekih paranoičnih lepotnih forumih), moja koža je RES bolj gladka, mehka, voljna in napeta (I never thought I would say these words). No, ampak res sem malo zelenkasta. Pustimo majico in ljubljeno jopico, ampak dejansko imam čisto zelene in sveže in optimistične misli. Za sedanjost in prihodnost. Juhu!

Kaj to, ampak danes sem si kupila tri (3!) nove kose oblačil - malo klasike in malo pikic. Komaj čakam, da pride prava priložnost za oblekico. Ženske smo res enostavne! ;)

Pogovori in prijatelji

Zdi se mi, da želim pisati zato, ker pogrešam kakšen klepet, kavo in malo čveka s prijateljicami. Saj ne rečem, da jih ni. So, ampak premalo pogosto, da bi se (vsaj ponavadi) uspeli spustit na tako malce globljo raven. Ne vem, morda samo odraščamo in ne želimo več vesoljnemu svetu razglašati, kakšne bedarije se nam motajo po glavi, tako kot smo to počeli recimo v študentskih časih. Ker moramo (želimo?) izpadit ok, fino in fajn, srečni, zadovoljni, uspešni, zaljubljeni, cvetoči ... Ker v tistih ponavadi skopo odmerjenih minutah skupnega druženja, morda celo uri, če imamo srečo in se ne mudi naprej delat, na sestanek, na pilates, ne želimo moriti in jokcati, ker se to ne spodobi. Ali kaj?! No, jaz težko držim jezik za zobmi in ne da se mi operirat samo s floskulami. Vedno me nekaj pesti in svojo razjarjenost/zaskrbljenost pokažem in povem, včasih še preveč podrobno. Tako pač je.

Ne znam se samo smejčkat, vedno sem v pogovoru vsa taka, kot sem v resnici, večplastna, hkrati zadovoljna in žalostna, navdušena in zaskrbljena, ne da se mi skrivat in pretvarjat, da je vse samo super. Saj je, ampak vedno imam še kak oreh za tret, da mi pač ni dolgčas, ali kaj. Hudo mi je le, ko dobim občutek, da poslušalcu ni do poslušanja tega, da mu je neprijetno. Ker bi potem iz sočustvovanja morda moral ali mislil, da mora navreči kakšno podobno svojo misel, občutek, postati bolj oseben, in potem naenkrat ne bi več samo prijetno klepetali na tisti osnovni Kako si kaj? Super! Pa ti? ravni. Potem se mi ne da več in izgubim zanimanje za vsakršen pogovor.

Zame je pogovor še vedno priložnost za iskreno izmenjavo misli, mnenj in občutkov. In ko vprašam Kako si?, me res zanima, kako si in kaj se dogaja s tabo in o čem razmišljaš. In želim te poslušati in se ti (spet) malo približati. In sovražim pogovore, ki kljub navidezni dvosmernosti potekajo bolj ali manj enosmerno, samo da povem/poveš, to kar želiš, ne glede na odziv drugega, ne da bi v resnici sploh poslušal drugega, samo da opravimo s tem.


Verjetno pa se število ljudi, s katerimi se lahko res iskreno in osebno pogovarjaš, z leti zmanjšuje. Tako kot prijateljstva, ki postajajo bolj poznanstva, ki vztrajajo samo zaradi neke pretekle vezi, spominov. Kar je žalostno, ampak verjetno je takšno življenje in naravni potek stvari.

Je pa res neprecenljivo ohranjati vezi z ljudmi, ki nas poznajo še iz tistih mladih, norih let. In rasti skupaj oz. z veseljem skupaj opazovati, kako rastemo in se spreminjamo (čeprav itak vsi vedno ostajamo isti ;)).

Danes je bil dan takšnega prijetnega pogovora, med katerim so mi misli pobliskovale v preteklost in se hudomušno nasmihale, se zazirale v prihodnost in se še bolj zadovoljno režale, ne morem si kaj, da ne bi z navdušenim pričakovanjem spremljala, kam bo šla ta pot. Vesela sem.
Bi pa skoraj morala poiskati kremo za sončenje, ker je letošnje aprilsko sonce na našem balkonu že prav poletno močno ...

V javnost?

Včeraj V petek sem se opogumila in priznala, da sem spet začela pisati. Blog. Najprej je zlovoljno zamahnil z roko in odhitel drugam. Seveda, že mojih dejavnosti na Facebooku ni najbolj vesel, ko sem in tja napišem kaj bolj osebnega oziroma družinsko-osebnega ali objavim kako fotko naših dogodivščin. Kaj šele javno izlivanje v omrežje oziroma na oblake ali kam že to gre. Priznam, da nisem pričakovala drugačnega odziva. A ni se mi dalo razlagati in razpredati, zakaj, kako. Včeraj pa je potem ves radoveden prišel in vztrajal, No pokaži, pokaži zdaj, saj ne bom nič komentiral. Itak firbec.
In pravi, da je fajn, da moram samo kaj bolj zanimivega pisat, če želim, da se me bere. Ha, želim? Še ne vem. V nobenem primeru pa ne znam bit prav nič zanimiva in povedat kaj drugega od tega, kar že itak stalno premlevam, tudi z njim. Vseeno pa evo, prva kritika je padla. :)
Še vedno ne vem, ali naj komu povem ali ne. Vem, da je to bistvo bloga, da ga potem bolj ali manj široka javnost bere, ampak no ... Ni zanimivo, saj pravim! To sem samo jaz, taka kot sem, nič revolucionarnega ali kakor koli zanimivega.

Neobremenjenost

Teta! Kam pa greš?

Adijo fant! 

Striiic, kaj pa delaš? Zakaj pa? Ajaaaa!

Uh, zadnje čase mi je pogosto tako nerodno. E. neizmerno uživa na balkonu in izkoristi vsak trenutek odprtih vrat, da smukne ven in "prečekira", kaj je novega, kdo gre mimo, kaj delajo sosedi. Na mojo žalost stanujemo malo nad cesto, na drugi strani pa vrsta hiš in izjemno aktivni sosedje, ki ves čas nekaj delajo zunaj, tudi najbolj bizarne reči ... No, tisti najbolj neposredni sosedje so hišo menda kupili nedavno tega in zdaj na veliko čistijo, nosijo ven, nosijo noter, skratka, stalno se nekaj dogaja.

Samo po sebi to ne bi bilo nič hudega, če ne bi E vedno in ves čas tako glasno vsega komentirala in navezovala stik s prav vsako premikajočo se stvarjo pod balkonom ... Nekaj časa se mi je zdelo še prikupno. Zrasla sem v majhni vasi, kjer smo vsi vse poznali in posledično vsi vse pozdravljali, ko smo se srečali. No, zdaj stanujemo v malo večjem "selu", mestu, navade so vseeno malo drugačne, ljudje smo itak vse bolj zaprti in nedostopni, zagledani v svoje misli, tudi ko stopamo naokrog po svetu. A nekateri so veseli pozdrava in v smehu odzdravijo nazaj, še kaj povprašajo.

Pa vendar. Ne vem, če mi je hčerkina odprtost in zaupljivost všeč. Nenehno jo opozarjam, da teh ljudi ne poznamo, da se ne moremo kar pogovarjat z njimi, sploh pa ne takole z balkona, neznancem se pač nikoli in nikdar ne zaupa, tudi če imajo bombone ... Ko smo zunaj na sprehodu, pa se včasih pač ne morem izogniti njenemu navezovanju stikov in tisočerim vprašanjem, tudi če mi osebno ni najbolj do tega in bi se raje malo potuhnila, kot pa takole izpostavljala. 

A nimaš kaj, otrok je otrok, morda ima celo prav in bi bilo dobro, če bi tudi sama z malo manj zadržki pristopala k ljudem, sploh tu, kjer jih ne poznam veliko ... Da ne bom večna tujka (ker me zdaj tudi v domači vasi že bolj malo ljudi pozna in pozdravlja ...).  

Hobiji?

Pred časom sem se prek fotografij iz verižnega sporočila in sicer nekoliko zabrisanih oznak o avtorskih pravicah dokopala do zelo ljubkega spletnega dnevnika z izjemnimi fotografijami in zanimivimi mislimi mlade danske mamice/ustvarjalke. Krasno! sem pomislila sama pri sebi. In takoj v naslednjem hipu: Kaj pa moja porodniška? Prva? Druga?

Še preden sem zanosila, kaj, še preden sem sploh imela moža, partnerja, sem si domišljala, da bom v času porodniške uživala, veliko brala, hodila na sprehode, nosila take krasne nosečniške cunjice, pisala in ohinsploh žarela. Ko je prišla prva nosečnost, sem ravno zaključevala študij brez prave službe na obzorju, zato sem si službo pač ustvarila sama, tudi če ravno takrat ni bilo nobenih finančnih spodbud in subvencij. Murphy, itak. In potem sem delala delala, vmes še v ekspresnem času zorganizirala, kar je bilo treba, da sva si z mojim na en najlepši jesenski dan na Krasu dahnila Da! In spet delala delala, seveda, država hoče svoje prispevke, če želiš potem tistih 12 mesecev sploh kaj dobiti od nje...

Po rojstvu sem dejansko nekaj mesecev tako zelo uživala in tako malo delala, da mi je po 4 mesecih postalo že prav scary. Tako da sem se hitro še malo vpisala na faks, da ja ne bi česa zamudila, ali kaj ... No, seveda je bila to ena od mojih pametnejših odločitev, pri kateri je imel močno prste vmes tudi moj dragi mož, ki me je v pravem trenutku brcnil, da sem res to naredila in lo and behold tudi v kratkem času izpeljala, z magistrsko nalogo vred. Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi vse skupaj ena neverjetna zgodba. V letu dni sem pridobila težko željeno izobrazbo, se (kolikor se pač pri študiju da) izurila za poklic, ki sem ga vedno želela opravljati, in seveda sem ves ta čas delala, za dinarčke, vadila za napredovanje pri tolmaških spretnostih, pisala glosarje, brala domače, tuje časnike, in kajpada vozičkala, dočakala prve zobe, prve korake, odvajala od plenic, sestavljala stolpe, se selila v najemniško stanovanje-prvič na svoje...

Ko sem mesec dni po zaključenem študiju opravljala preizkus za delo v institucijah in žal pogorela, me je pokonci obdržala le misel, da zdaj tako ali tako še ni čas za takšno službo, da imam doma malo deklico in še eno pikico na poti. :) Krasno. A spet se je začela tista moja bitka (v glavi) za čim več dela, za te preklete prispevke, za vsaj malo socialne/denarne varnosti. Vmes smo se zagledali v priložnost nakupa lastnega stanovanja, in spet je bil sklenjen krog ... delati delati... da se nam le vse skupaj izide. In se je.



Zdaj smo na svojem, po mesečnem odplačevanju kredita in vseh položnic bolj tenko piskamo in se zahvaljujemo za vse poleti vloženo sadje, zamrznjeno zelenjavo, domišljijo pri kuhi/peki in neizbirčni&nezahtevni deklici. Uživamo in se imamo radi, čeprav nam zmanjkuje "časa", da bi šli kam dlje... In sama zdaj željno pričakujem službo (ja tudi ta je vmes kar "padla z neba" - res imam srečo!). Priznam, odleglo mi bo, ko bo nekdo drug zame plačeval prispevke. Čeprav to pomeni vpetost v kolektiv, šefa/šefinjo in cel kup povezanih grenkobic, ki sem se jih s samostojno potjo uspešno ubranila... Tako kot vsaka stvar ima tudi to minuse in pluse, zdaj hočem varnost. In seveda nove sanje, upanje za prihodnost. Morda pa se le izcimi kaj iz vsega tega ...

No, pošteno sem že skrenila od začetne misli. Kar sem želela povedati je, da občudujem ljudi, ki imajo čas in voljo za hobije (in katerih otroci dejansko spijo, mojidve žal nista najbolje programirani za to...). Vem pa, da si tudi jaz grozno želim malo več časa zase. No, sploh kaj. Da bi brala, da bi spet tekla, se morda pridružila kakšni skupinski vadbi (čeprav me je groza tega, a za zdravje in zdravo telo je vseeno treba poskrbeti, po možnosti s kakšno takšno tedensko prisilo...), da bi pisala ... No, to zadnje se mi morda le uresniči vsaj s tem blogom. Čeprav vem, vem, lahko bi bila tudi malo krajša, lahko bi kaj od napisanega pustila še za naslednjič. A kaj morem, saj pravim, v glavi imam toliko misli, toliko za povedati, da ... bom še pisala. :) In ja, morda za hobije najprej potrebujem resno, pravo službo (ker sicer potem stalno samo delam delam...).

Tako jasno in čisto

Današnji dan se je začel nekam sivo in dolgočasno, niti sledu ni bilo o tistem napovedanem soncu. Pred kakšno uro pa se je zjasnilo, zrak je tako čist in svež, svetloba pa prav bleščeče bela, oslepljujoča. Takšno imam najraje.

Čas je, da končno tudi jaz zbistrim svoje misli. Da uresničim dolgotlečo željo in spet začnem pisati, čeprav brez meni ljubega svinčnika in brezčrtnega zvezka. Tisto naj vseeno ostane za posvečene trenutke intime, zdaj je čas za izziv skoraj javnega objavljanja. Ne vem še čisto, kaj bo glavna tema, usmeritev tega dnevnika, vendar v sebi čutim, da enostavno moram pisati. V glavi se mi že tako dolgo nabira toliko misli, idej, zapisov, da jih moram spraviti ven, sicer mi bo zmanjkalo prostora za nove. Ker ne maram, da ostane samo pri načrtovanju, vse imam v glavi, samo še napisati moram...

Primarno je torej dnevnik namenjen meni in mojemu ravnovesju. Če ga bo opazil še kdo drug, tudi prav. Če ga bo kdo celo bral, spremljal ... no, pustim se presenetiti.