Še o jajcih

Očitno je aprilu namenjeno, da je za nas mesec jajc, tako in drugače … Končalo se je s pregledom pri alergologu, ki je pri najmlajšem potrdil alergijo tako na beljak kot na rumenjak. Pa so šla idilična sobotna zajtrkovanja z mehko kuhanim jajcem! :-(

No, verjetno se tej naši tradiciji ne bomo čisto odpovedali, bomo pa morali najti en ustrezno zanimiv in okusen nadomestek za malega požeruhca, ki je sicer nadvze užival pri jajčkih, tako da naloga res ne bo lahka. A kar je treba, je pač treba. Naredim to in še kaj, le da bo ostal bolj zdrav in da bo manj teh dihalnih težav, s katerimi imamo v zadnjih dveh letih čisto preveč opravka.

Če sem že prej natančno brala deklaracije in gledala predvsem vsebnost sladkorja v živilih, bom zdaj še bolj pozorno brala tudi sestavine in morda znova začela več peči doma (ker iskreno povedano, zadnje mesece nimam pravega navdiha, razen pri kruhu). In čeprav sem vedno malo zavijala z očmi ob takšnih prizorih, bom zdaj tudi sama postala tista tečna mama, ki otroku ne dovoli jesti vseh tistih dobrot, ki si jih podajajo zunaj na igriščih in pakririščih, pa na druženjih in praznovanjih. Ker je še tako majhen, da pač ne razume, da nečesa ne sme oz. ni dobro zanj, ga bo ob takšnih trenutkih najbolje kar odstraniti oz. nas kolektivno odstraniti, da bo lažje ali kaj. 

Kakor koli, ko smo odhajali iz ambulante in sem prebirala navodila, sem pomislila, kakšno srečo imamo, da živimo v EU, kjer imamo vse tako super označeno in se bomo lahko res izognili kritičnim izdelkom. Zdaj to še bolj cenim, tako da očitno res ne razumeš in ceniš vrednosti nečesa, dokler se te osebno ne dotakne/prizadene... Počasi se bomo navadili in sčasoma upam, da se tudi njegov organizem znormalizira (zraste!) in da vse skupaj izzveni. Nas pa tako ali tako čaka še en pregled z obema najmlajšima in čisto možno je, da se bo pokazalo še kaj. No, zaenkrat si Pablo lahko še oddahne.

Dragoceni drobci časa

Pomlad spet divja. Lovi z roki in obveznostmi. Navdušuje s soncem in pomirja z dežjem. Žene naprej, skoraj malo prehitro. Verjetno se imamo res fino! :)

Ko na primer mimogrede skočimo na hrib in proti pričakovanjem vseh pet prileze prav do vrha in tudi strmo navzdol (malo po riti, malo na nogah, pa gre!).

Ko lahko delovni dan razbijem in ukradem čas za zrak, tek in kosilo v najboljši družbi in najlepši okolici.

Ko se prebujajo barve, da si lahko v trenutku odpočijem oči (par minut zelene dela čudeže, poskusite! Lahko pa tudi nova očala, ampak osebno imam raje zeleno …).

Jajca od torte, praznovanj & co

Ja, glede na to, da se že od novega leta (ne) ukvarjamo z načrtovanjem rojstnodnevne zabave, je seveda ob dnevu D, ki je tudi tokrat (spet) slučajno sovpadal z jajčnimi prazniki, vse izbruhnilo na plano.

Če boste kdaj imeli kakšnega 7-letnika, ga nikarte na sprašujte, kaj želi imeti na torti, ker je to zanj prehudo vprašanje. No, vsaj naša se je s tem čisto preveč trudila. Celo tako, da je vsak dan našla nov motiv. Je pa vsaj okus ostal konsistenten - to, kar ima rada že od vekomaj - vanilija.

V resnici niti ne vem, zakaj sem jo vprašala, kaj si želi. Ne gre za neko demokratizacijo vzgoje ali pretirano ugajanje, ampak samo za misel, da je pač že tako velika, da morda lahko sama pove, kaj si želi. Velika napaka. Velika punca že že, ampak glede na to, da je okrog tega praznovanja zganjala tak pomp (in že tako dolgo!), je očitno bil to pretrd oreh za njeno zdaj itak že tako ali tako brbotajočo glavičico. Tako je bila na sam dan d izjemno razočarana, če se milo izrazim, nad čisto spodobno okrašeno vanilijevo torto s čokoladnim napisom in okraski, čeprav smo ji prej večkrat povedali, da je ta torta samo za družinsko praznovanje, da bo šele za praznovanje s prijatelji (ki smo jih uspeli omejiti na 6 - celo brez pretiranega trmarjenja) dobila tisto res "pravo" torto (s tigrom, ne, konjem, ne mačko, ne zmajem, ne, dinozavrom, ne, veterinarjem (?!), ne, tigrom, takim z ostrimi zobi …).

V glavnem, čez slab teden ponovimo vajo, poskušamo ne zmrzniti pred opevanim fondantom in celo v pičle dve uri se je rodil tiger. Tak mali tigerček, ampak z dvema ostrima zobkoma, da ne bi bil preveč otročji (ker pri sedmih si že na pol odrasel, a ne). V glavnem, izšlo se je, njen komentar je bil širok nasmeh in pripomba "Sam je smešen, veš?" Tudi zabava se je v krogu devetih prav neverjetno lepo izšla, z malo vreščanja, veliko hihitanja, lovljenja (mdr. tudi zaklada in žoge), in tri urice so nam minile kot bi mignil. Čisto zares. Ampak res pa je tudi, da bi verjetno v 3h24min že prišlo do kakšnih izpadov, prerekanja in cepetanja (iskreno, smo bili vmes tudi že parkrat blizu, ampak to pripisujem izključno dekliški družbi).

V glavnem, lepo smo praznovali. Naša velika mala je dobila novo kolo, tako na predstave, ki si ga je že zelo želela, in zdaj je še hitrejša in že z atijem vozi v hrib (dokler se ne ustavi in gre raje peš). V zadnjih treh mesecih se je naučila vseh črk, piše, zdaj že stavke, in bere. Cele stavke. Knjige. Računa do 20. Na plus in na minus (čeprav me je sveto prepričevala, da lahko pozabil na seštevanje, ko so se lotili odštevanja). Jutri končajo s plavalnim tečajem, ki se ga je malo bala, češ da je pozabila plavati, pa seveda ni. Menda zdaj že suvereno mrtvaka in celo kravla. Ha! In violino igra že na vse prste in se ji to silno fino zdi (celo lestvice!). Če se zbere, jo je prav lepo poslušati. Sicer pa rada zbira zvezdice in podpise na raznih seznamih (branje, pisanje, zdrave navade), tako da je začela celo pometati, pospravljati in zlagati nogavice. Prostovoljno! ;)

Ja, raste, tale naša mala renčeča tigrica! :)

Vrtnarjenje mimo-grede

Ni kaj, nova sezona je tu. Čeprav sem že lani po koncu sezone naredila en mentalni povzetek oz. sklep, pa celo načrt za letošnjo zasaditev s časovnim razporedom sejanja, sem seveda ta načrt potem založila in ga našla šele prejšnji teden - v svojem doktorskem zvezku, zraven enih zelo relevantnih citatov, ki so mi podobno prav prišli kot načrt … No, še bolje, ampak pustimo to, ta objava bo vrtnarska!

Letos sem si zabičala, da ne bom pozabila in sem res že februarja posejala prva semena, predvsem jajčevce, paprike in nekaj bolj zgodnjih paradižnikov za na balkon. Pa tudi preostali del semen je romal v zemljo kake tri tedne prej kot lani, tako da sem jih nekaj dni nazaj že vse *morala* prepikirati in jim dati več zemlje in prostora, ker so bili sejančki že zelo utesnjeni in eni so že čudne znake kazali, kot da hočejo odpovedati sodelovanje …

No, zdaj ko so vsak v svoji sobici, se imajo vidno bolj fino. Kljub čudnim vremenskih napovedim, jih zdaj že dajem ven, da se malo aklimatizirajo oz. da ne podivjajo, ker jih čaka še kar nekaj časa v moji oskrbi, polica v delovnem kabinetu pa ima tudi omejene dimenzije, tako da spet improviziramo. Na srečo sem se letos zavestno odločila, da ne bom posejala vseh semen, ki so mi prišla pod roke, ampak samo po nekaj vsake sorte, ker zdaj vem, da le redko katero seme ne zraste. Tako da se letos očitno ne bo ponovila lanska zgodba, ko sem sadike razdelila vsem, ki jih poznam in še komu, tokrat bom lahko oskrbela *samo* pol bloka.

Ker sem se pač vsega skupaj lotila zelo mimogrede (op.a. tako kot vseh gospodinjskih opravil v zadnjem času), takrat ko sem pač imela par minut in energije viška. Je pa res, da vrt še vedno ni prekopan in da še nisem ničesar zares posejala ven v grede - razen v balkonske lonce. S strogimi ukazi čakam, da bo veliko dežja, da bo zemlja ful težka in da se bo moj ornk namatral! (pustimo ob strani, da sem že ob 8. marcu namignila, da si najbolj od vsega želim, da mi nekdo prekoplje vrt …) Ampak to bo že. Si mislim. Ker smo še vedno veliko bolj zgodnji, kot smo bili doslej, ne dvomim, da bo letos uspešna letina. Ok, vreme? Smo zmenjeni? 75 sadik paradižnika imam v porodnišnici, lepo lepo prosim, naj bo letos kaj iz njih!!

Tea time! Za semena, seveda

Letos nova pridobitev, seveda so šli notri samo paradižniki

To je še v začetku marca, ko so se že februarčki opogumili

Cought in the act! Tamala vse ujame ...