Po-vakumsko

Ja, dobrih 12 dni sem živela v nekakšnem vakumu. Tudi ena objava je ostala nekje sredi "poti", življenje se je bilo zreduciralo samo na nujne življenjske funkcije, hvalabogu za avtopilota, ker so bile moje, naše misli ves čas drugje. Nikomur, res nikomur ne privoščim niti kančka takšne izkušnje. Izkušnje popolne nemoči, ko lahko samo čakaš in upaš, da mali drobižek pride k sebi, da ga boš končno lahko (spet) vzel v naročje, stisnil in svet se bo zopet zavrtel v pravo smer.

In zanimivo, potem, ko sem lahko ostala pri njem ves dan in je sčasoma začel jesti, najprej po cuclju, potem pa sva zopet vzpostavila dojenje - potem je hitro okreval in zdaj ko sva doma že en teden, je tistih dolgih 12 dni že skoraj pozabljenih. Možgan je ena taka hecna reč ... še dobro. Zdaj se mi zdi, da se je vse skupaj dogajalo v enem drugem življenju.

Dnevi spet hitro brzijo mimo, poskušam se umiriti in ublažiti herpetične in mastitične posledice, ki jim nisem uspela ubežati. Umiriti in sprejeti dejstvo, da se virusom pač ne da povsem izogniti. Umiriti in znova najti kompas za brodenje po čereh vsakdana. Umiriti.

Vse je ok*. :)

*razen prstana, tega sem zapravila ... :(

Limone in frutabele

When life gives you lemons, make lemonade.

No, jaz sem poleg limon dobila še dve frutabeli za ceno ene. Na avtomatu Pediatrične klinike ... palček malček je hvalabogu že bolje, držimo pesti, da bo kmalu spet doma.

Velika družina

Že v nosečnosti, še bolj pa po rojstvu tretjega otroka me ljudje, predvsem sosedje (pa kaj je s temi Slovenci-sosedi?!) vedno prej ali slej v pogovoru malodane napadejo, kako pa bomo zdaj prostorsko uredili zadeve, kje bo kdo spal, ali bomo sploh imeli dovolj prostora za vse otroke (in še mačka - sem hitela dodajati, ker verjetno niti ne vedo, da nas je v stanovanju dejansko 6!).

Ob teh vprašanjih in komentarjih se vedno znova namuznem, da smo zdaj komaj napolnili stanovanje in da ne, še nismo začeli graditi hiše in tega niti ne nameravamo. Smešno, no, res ne razumem tega snobovskega dojemanja prostora, sploh ko govorimo o otrocih. Res potrebujejo vsak svojo sobo? Ok, morda potem v puberteti, pa še to gre po mojem za to, da ima najstnik lahko možnost umakniti se, imeti svoj prostor, ki ni nujno njegova soba. Ne vem, ne razumem te obsedenosti, da mora otrok imeti svoj mir, svoj čas, svoj računalnik, svoj mobitel (ne telekom!), po možnosti že od predšolskih let. Meni se dragocen, če ne celo neobhoden vidik odraščanja zdi to, da se otroci naučijo sobivati. S sovrstniki, mlajšimi in starejšimi, in če otroka že doma izoliramo, mu damo "njegov" prostor, kaj ga potem učimo? Ne vem, jaz res ne razumem tega, pa naj me napadejo vsi psihologi tega sveta.

No, v tako obširne debate se seveda ne spuščam z nikomer, razen z očetom svojih otrok in vesela sem, da se glede tega strinjava, čeprav (ali morda prav zato ker) je sam edinec.

Strinjala sva se pa tudi glede drugega, po mojem bolj pomembnega vprašanja. To je družinski avtomobil. Za velike družine z majhnimi otroki, ki še potrebujejo posebej otroški sedež, je to tisto pomembno vprašanje in problem, ker danes ves ta ogromen pleh, ki ga videvamo na cestah, nima v drugi vrsti treh enakih sedežev, na katere bi lahko normalno namontiral tri sedeže. Resda se lahko pri večjih otrocih uporablja tudi jahač, ki vzame manj prostora in se ga ne pritrdi na ogrodje avta (isofix), ampak nama se ta način prevažanja ne zdi varen, gledanje kreš testov pa temu še pritrjuje.

Tako sva se že kmalu odločila, da bova zamenjala avto in vzela najmanjšega možnega, ki ima tri enake sedeže zadaj. Po možnosti rabljenega. Pa se ni izšlo, ker je izbor res omejen, rabljeni avtomobili še vseeno predragi ali pa imajo preveč kilometrov. In tako se po novem vozimo v čisto novem avtu, ki ga bomo sicer še nekaj let odplačevali, se pa vsaj hitreje namestimo, imamo še nižjo porabo, predvsem pa se vsi skupaj vozimo bolj varno. In vozimo se kar precej.

Smo zdaj tipična slovenska družina z novim avtomobilom? Mogoče. Imamo pa *samo* enega, kar je te čase pri nas tudi že redkost.

Življenje je prekratko, da si ne bi privoščil sirovega polžka, ko ti zadiši*

Že zelo dolgo nisem imela toliko časa, kot (se mi zdi) ga imam zdaj. Predvsem za razmišljanje, torej premlevanje starih in novih občutkov, vtisov, ki jih ob trenutno dokaj intenzivnem srečevanju z dragimi in tudi bolj bežnimi ljudmi ni malo. Resda sem v večini teh stikov bolj ali manj le prisotna z občasnim mnenjem in repliko, ker v pogovorih še vedno nisem ekstravertirano aktivna, ampak ravno to mi daje odlično priložnost za opazovanje.

Ne bom si domišljala, da sem kak hud psihoanalitik, toliko se mi tudi ne da ukvarjati z ljudmi. Ugotavljam pa, da se ljudje večinoma res delimo na dve skupini, lahko bi jim rekli optimisti in pesimisti, ampak se mi to zdi preveč posplošeno in zlajnano. V zadnjem času videvam predvsem ljudi, ki so vdani v usodo, vse, kar pride iz njihovih ust, je rahlo negativistično, kritizersko in zagrenjeno, svet ni po njihovem nikoli pošten in vedno je kje kaj, nad čemer želijo/morajo benititi. Potem pa so tu drugi, ki so žal bolj v manjšini, ki se sicer zavedajo in mnogi tudi živijo v težkih razmerah, ampak kljub temu iz njihovih besed, oči veje neko zadovoljstvo in navdušenje, pa četudi nad neko malenkostjo, videti je, da gredo naprej, morda proti jasnemu cilju ali pa v neznano prihodnost, ampak s pričakovanjem in upanjem, predvsem pa ne puščajo stvarem, da se odvijajo po inerciji, temveč zavzamejo aktivno vlogo, se torej vsak dan, naj bo še tako siv in brezupen, odločijo da si ne bodo pustili vzeti dneva.

Verjetno to niso splošne in zacementirane osebnostne lastnosti, prav gotovo imamo vsi enkrat tak, drugič drugačen dan. Ampak, pr mej, da se bom veliko raje ukvarjala in družila s temi drugimi. Ne zato, ker ne bi tudi sama videla vseh teh reči, ob katerih ne gre drugače, kot da se vznejevoljiš. Ampak zato, ker verjamem, da lahko vsako slabo voljo premagaš. Z glavo. Z naravnanostjo. Z osredotočanjem na svetle plati, ki vedno so. Se mi zdi, da mi življenje zdaj teče še hitreje in res nimam ne časa ne volje, da bi dneve in ure, niti minute! posvečala vsemu, kar ni tako, kot bi želela, da je. Ker je marsikaj veliko bolje in lepše, kot bi lahko bilo in sem kdaj koli upala, da bo. Tako.

*Zjutraj sem si potem, ko sem starejši dve odpeljala v vrtec, z najmlajšim v vozičku privoščila še en velik krog, sprehod, da si zbudim noge in misli. Zrak je bil po včerajšnjem dežju mrzel in svež in ujela sem krasen trenutek umirjenosti, preden je po cestah začel drveti nov val tistih, ki se jim mudi v službo, šolo, kamor koli. Čudovito mrzlo in sivo jutro. Hvaležna sem bila, da sem se od doma odpravila peš, čeprav sem že skoraj imela avtomobilske ključe v rokah. In čisto slučajno sem šla še mimo dišeče pekarne in v žepu zatipala pozabljen kovanec ... kaj 'češ boljšega? :)

Še torte

Morda je kaj v zraku, ne vem, ampak mikajo me tortice. Tako za pečt, potem seveda tudi za pojest, ja ;) Priznam, sem sladkosneda in tudi svojim otrokom privoščim posladke, ampak v trgovini kupujem samo še tiste navadne petit piškote, po možnosti polnozrnate. Veliko raje že nekaj časa prisegam na domačo peko, pač glede na to kaj je v predalih in na policah.

Z mariborske tržnice  je Moj Dragi poleg gob (hm) in pirinega kruhka (njam) prinesel še dva lončka, in sicer kislo smetano in skuto iz nepasteriziranega mleka - uau! Kako bogat okus! Ves teden sem si delala neke omakice, samo zato da sem lahko zraven vtaknila žlico kisle smetane ;) No, potem je ob pravem času kolegica na FB objavila fotografijo krasne skutne torte in dileme ni bilo več. Stestirala sem recept in ga seveda po svoji stari navadi malo priredila, namreč na manj sladkorja in brez tistega praška za puding, ki se mi zdi čisto nepotreben. Seveda so šle v maso tudi rozine in ne, sosedi niso prišli do svojega kosa, ker smo skoraj vso tortico pojedli še isti večer ...

No, potem pa so se neko nedeljo napovedali obiski in ker sem imela polne roke dela že s kosilom (v glavo sem si zapičila mesne kroglice, pečene v pečici seveda, v paradižnikovi omaki s pirejem, ena takšna posebna magdalenica), sem iskala en tak hiter in preprost recept, pri katerem ne bi umazala preveč posode, ker je to zdaj že nuja, pa ene gozdne sadeže sem imela v skrinji, ki sem jih želela umakniti s police. In sem spet stestirala en recept prek google prevajalnika - se mi zdi, da se je super izšlo, naslednji dan je bil ta edini preostali košček še boljši ...

In po mojem kmalu pade ena čokoladna tortica, ki je enkrat s televizije mimobežno oplazila moj radar, kjer se namesto moke uporabi mandlje. In potem se sprašujem, zakaj mi še vedno nobene hlače niso prav ... 

Najljubše jesensko opravilo

Čisto zares, tele oljke so mi zlezle pod kožo. Morda je kriva idealna lokacija, morda fascinacija nad temi vzdržljivimi drevesi, ki se že v par mesecih obrasejo, morda navdušenje nad oljčnim oljem, morda pa sem res bolj poljedelka, kot sem si kdaj upala priznati. Ker med obiranjem (tudi rezanjem) oljk neznansko uživam. Tudi če je bolj mrzlo in vetrovno, kot je bilo tokrat - ko smo se slačili do kratkih rokavov. No, eni so pridno spali. Idila, saj pravim! :)

Izplen našega dela poti v mlin