ponedeljek, 30. november 2015

Tako

To je torej to. Dejansko je trajalo malo več kot pet let, dve porodniški sta prikladno podaljšali 3,5 leta, kolikor so mi odmerili, da kot javna uslužbenka doprinesem k védenju in znanju za danes in za rodove prihodnjih medjezikovnih posrednikov, prevajalcev, tolmačev. Svoje redne službe sem se veselila, kdo pa se ne bi, in pričakovanja so bila, iskreno povedano presežena. Ker sem vmes ugotovila, da uživam v poučevanju (odraslih, mama, ne otrok!). Da se lahko še toliko zanimivih reči naučim sama, jezikovno, psihološko, kako se obnašati v družbi, kako načeti in vzdrževati pogovor z boljalimanj neznanci, skratka uau, življenjske veščine na n-to potenco. 

Da ne govorim o vsem, kar so mi dali načrtni in naključni pogovori s kolegi, doma, posebej pa še v tujini. Krasne izkušnje, ki sem jih lahko izkoristila, ki so mi prinesle veliko, v katerih sem ponavadi pustila tudi del sebe. Vem, premalo pridna sem bila in se bom z d-nalogo še malo pomenkovala tudi v naslednjih mesecih, a cilj je na vidiku in trudim se, da bo končni izdelek zadostil ne le akademskim standardom, ampak tudi moji čisti vesti. Vsaj en majhen košček, drobtino bi rada prispevala. V upanju, da bo morda kdaj drugič komu drugemu na tem ali podobnem področju kaj lažje. Mogoče.

Ja, vlak je pogosto zamujal, zadnje leto in pol nenormalno pogosto. Točno vem, kdaj se prižigajo semaforji na poti do fakultete in koliko časa porabim ob kakšnem delu dneva za relacijo postaja-fakulteta. Peš. Z bicikljom. S trolo raje ne. Še zlasti ne s trolo. Ker je Ljubljana preveč lepa. Ker morda pa le nisem bila narejena za delo izključno za štirimi stenami, ker mi je všeč tudi med ljudmi, pa čeprav jih ne razumem. Pa čeprav se ne razumem. Ne vedno in ne povsem. A grem naprej. Bogatejša za več, kot sem si kdaj mislila, da bom lahko. Naprej.


torek, 24. november 2015

Vice, ki niso vic

Skrbi me. Žalostna sem. Zaskrbljena. Molčeča. Glasna. Zaprepadena. Polna gneva. Ne samo zaradi dogajanja po svetu, doma, širše in ožje. Verjetno je tak čas. Jaz ne vem. Težke so te gobice. Ko skrbno odmerjam čas, ki ga preživim pred informativnimi oddajami (domačimi, nekatere tuje začuda ne povzročajo čira na želodcu). Pazljivo izbiram čas in ljudi, s katerimi preživljam proste minute. Previdno odbiram besede, s katerimi se konec dneva utrujenih oči/možgan obračam na svoje drage. Potrpežljivo čakam in diham, da pojenja simultani trojni cunami želja, potreb, idej, vzklikov. In končno je večer. Ne, ne morem spati, a takrat so misli najbolj jasne, a razen krac ali kratkih zapisov ne uspem sproducirati prav veliko, zvečer ne maram svetlobe monitorjev. Za produktivnost je dan, noč je za kreativnost. Potiho hodim po temnem stanovanju in pokrivam gole nogice. Hvaležna. Kljub vsemu. Prav zato še bolj.

torek, 10. november 2015

Umetnost prositi

Ne, nisem še čisto nehala sekirati in še vedno včasih težko prosim ali dovolim, da mi kdo pomaga. Ampak ja, ta svet je že tako ali tako dovolj zakompliciran, zatežen, negativističen in zar*** in ne vem, zakaj bi ga morala dodatno komplicirati še sama, s tem da me je sram/mi je težko/me je strah/groza prositi kogar koli za kar koli.

Amanda ima prav. In ja, je malo nora. Na tak dober način. In če imate enkrat, dvakrat ali trikrat kaj časa, si poglejte tale iskren pogovor (ker je malo daljši od TEDa, ampak vreden poslušanja), ki ga je pred kratkim imela z Neilom Gaimanom (ja, tistim Neilom, s katerim sta par, ki ga spremljam na TW odkar smo doma brali Kaj pa mleko? in se rolali) in Mario Popovo (ja, tisto Mario). 

Knjige še nisem prebrala do konca, jo pa z veseljem podarim tistemu, ki bi jo rad prebral (potem ko bom končala, seveda, kar sicer zna trajati, ker moram vmes še nekaj pisati, ampak to je že droben tisk, ki ga itak ni treba brati.)


četrtek, 5. november 2015

Jutranji ritual

Vsak ima svojega. Eni še na pol v snu preverjajo elektronsko pošto, drugi takoj po zvoncu budilke izvajajo aštange in asane. Tretji smo veseli, če se nam uspe zbuditi v tišino in si lahko privoščimo kako minuto samo zase.

Ker je pripravo kave nekako pol-avtomatsko prevzel mož, ki se pogosto zaradi kolesarjenja v službo zbudi precej prej, lahko zelo kmalu pridem do svoje kofeinske doze. Ampak z leti očitno tudi moj želodec postaja vse bolj občutljiv, tako da na prazen želodec raje spijem kozarec tople vode oz. zadnjega pol leta kozarec tople vode z medom in limono. To je postal že moj ritual in dokler tega ne spijem, ne funkcioniram dobro, naj je ponedeljek, četrtek ali sobota.

Sicer težko govorim o kakšnih posebnih koristih, ker se me kilogrami držijo huje kot klop, vendar novi ritual vsekakor dobro na moje splošno počutje, prebavo, raven energije, morda tudi imunski sistem. Ali pa je samo naključje, da sem ravno prejšnji vikend, ko mi je tik pred prazničnim vikendom zmanjkalo limon, staknila eno trebušno virozo (že drugo v dveh tednih, jajks). Kakor koli, voda z medom in limono me je zasvojila in postala moj pravi jutranji ritual. Bolj pomemben od kosmičev, ki sem se jih zdaj že skoraj malo naveličala. Ponavadi je zelo hiter, ampak hej, nekje je treba začeti. Preden se začne dretje, upiranje oblačenju, iskanje prave barve majice in dovolj velikih hlač, prepiranje zaradi večjega/manjšega kosa kruha, hitenje ... (Raje ne pomislim, da sem včasih, v študentskih letih sistematično jutra začenjala z branjem ...)