Srečnopisano 38/2016

Ne vem, kako je točno s tem, morda si "lastim" kaj, česar ne bi smela, a pretekli konec tedna je bila doza sreče dvojna. Prvič zato, ker se je mož odpravil na daljšo (večdnevno) kolesarsko preizkušnjo in smo se vmes, kljub temu da smo ga pogrešali, imeli prav fino in tudi živce sem izgubila samo ene parkrat. On se je pa tudi vrnil ves nasmejan in navdušen, da mu je uspelo, in tako sem bila tudi jaz vesela in srečna zanj. Ker je premagovanje ovir - fizičnih in tistih v glavi - vedno en tak super dosežek.

Potem sva se pa še z M zmenili za en skupni daljši tek, ki mi sicer na tisto zaspano jutro ni najbolj dišal, a v družbi človek hitro pozabi na vse zadržke, ki jih morebiti ima, ko se je treba obleči, obuti ... In če še posije sonce, je zgodba res popolna. Sava in gozdna cesta sta naju prijetno osveževali, sonce pa spodbujalo k celo malo hitrejšemu tempu in to sredi dolgega teka, kar se mi še nikoli ni zdelo tako enostavno. Tudi sicer se mi zdi, da sem s progo opravila veliko lažje kot sicer, pa sem zdaj res veliko treningov izpustila in začela celo razmišljati, da bi kljub prijavi morda vseeno raje kar izpustila 21. ljubljansko 21ko. Nedeljski tek mi je znova dal kriiila in, čeprav moram vseeno še malo natrenirati noge, predvsem pa glavo za zadnjih par kilometrov, se mi zdi, da bom tudi čez dober mesec nekako že zmogla. Vse se da!

Srečnopisano 37/2016

Isti park. Drug letni čas. Druga klopca. Tokrat na malici s taperver posodico (živele domače solate!) v naročju in soncem v licih. Po dveh mesecih poskusnega dela. Delo za nedoločen čas. Evforija in navdušenje prvih tednov sta že malo pojenjala, tako kot v vsaki službi in v vsaki skupini ljudi prej ali slej padeš na trdna tla, tu na srečo ni niti bolelo, ljudje/neposredni sodelavci so v bistvu še vedno fajn, a je seveda manj idilično, kot se mi je zdelo prve tedne. Še vedno nas najbolj oblegajo ob petkih od 12h naprej oz. popoldne na sploh. V sfiniširan izdelek se še vedno kdo vtakne brez vprašanja (še manj potrebe, ker si res preveril vsako kolokacijo, nianso, piko in vejico). Po drugi strani se pa sem in tja najde kakšna hvaležna cvetka, ki na srečo odtehta, saj razume in ceni prizadevnost in, če uspe, hitrost. Tako da ja, redno je novo normalno. Občutki so še vedno mešani, a manj ekstremni. Udobje redne službe je seveda blagoslov, a hkrati vem, da bom ob prvem občutku morebitne utesnjenosti pobrala šila in kopita. In to mi je za zdaj (več kot dovolj) dovolj.

Srečnopisano 36/2016

Malodane kot otrok sem se razveselila paketa, ki sem ga za sinov rojstni dan tokrat prejela tudi jaz, predvsem pa ko sem se prvič zares pognala po cesti. Seveda se *nikoli* prej nisem zares vozila s skirojem, tako da je bila ta vožnja res bolj adrenalinska (predvsem ker se še vedno in povsod izogibam ljudi). Super pridobitev. Za bolj avtonomno prevažanje s postaje do službe in obratno, ker mi Murphy vedno ponagaja, ko se najbolj mudi. Sicer je počasnejši od kolesa, a hitrejši od pešaka, predvsem pa bolj zabaven, pa še stegenske/kolenske mišice si bom okrepila (kao). Me happy!

Med vožnjo nisem mogla slikat, tu sem pa že parkirala 

Srečnopisano 35/2016

Nova služba je prinesla kar nekaj sprememb, o katerih bom morda kdaj drugič kaj več napisala, zdaj še čakam, da mine poskusno delo ;-) da se ne bom zarekla! Ampak nekaj se mi zdi absolutna zmaga - to so večeri, ki jih zdaj brezksrbno preživim v družbi knjig, brez kančka slabe vesti in z mirom v srcu. (Če je zraven še kak kozarček vina, sem pa itak srečna, kot npr. krasni Tavčarjev teran 2016).