petek, 29. januar 2016

Preblisk

We're only alone when we hide.

***

Da, težko je zbrati pogum. Včasih nisem za med ljudi: imam strupen jezik, mastne lase, črne kolobarje pod očmi, zamašen nos, zblojene misli, preveč maščobe na riti. Ampak zabubljanje vase, pod kovter, med štiri stene, ne, to ni še nikoli NIKOLI rešilo te situacije. Kak tek pa že. Ali pa tesen objem. Jebela cesta ... pa ta odrasel lajf.

torek, 26. januar 2016

Male tečnobe

Npr. to da imam že eno ta šesto (vsaj) virozo (?) v treh mesecih. Ne pomaga niti limona, ingver, niti gibanje na svežem (mrzlem) zraku. Edino, kar mi trenutno paše, je spanje. Pa še to je luknjasto in kratko. Dnevi pa takoooo dolgi. (Pa "lase leda"/Maše in medveda imam kljub ljubkosti že malo čez glavo).

ponedeljek, 25. januar 2016

Srečnopisano 3/2016

Turbulenten teden posejan z drobci sreče, mini-uspehov in dobrih ljudi. Predvsem pa: TETA SEM POSTALA! Končno! Hip hip hura! :D Sicer bo trajalo še nekaj mesecev, preden bomo malo kepico lahko pomečkali in polupčkali tudi v našem časovnem pasu, ampak sreča je tu!

petek, 22. januar 2016

Zima

A veš tisti krhki suhi list, ki ga vsaka sapa dvigne? Ki ga vsak po mili volji brca v levo in v desno? Si se mimogrede zlomi, prelomi, zdrobi? Včasih ga kar energični sunek vetra v soncu ponese v višave in se dvigne prek vseh in vsega, kot da je spet živ. A naslednji dan vetra ni, tudi sonca ne. Je samo rezek mraz, ki grize v lica. Odrveneli prsti, nos, srce. In suho listje, ki se drobi pod bezljajočimi koraki.

torek, 19. januar 2016

Srečnopisano 2/2016

Drugi teden se je začel s prijetnim in dolgo načrtovanim obiskom pri družinskih prijateljih, s katerimi se ne vidimo prav pogosto, pa niti ne vem, zakaj. Ampak vsakič, ko se vidimo, se imamo res fino in si obljubimo, da se bomo pogosteje videli. Tudi tokrat je bilo tako (in da ne bi besede spet izzvenele v prazno, imamo že določen datum za novo snidenje - kar je vedno bolje od "ja, moramo se videt", ker do tega ne pride nikoli!).

Kakor koli, na ponovoletni obisk, ki je hkrati kosilo, si veččlanska družina pač ne more privoščiti priti praznih rok, zato sem se namenila speči pecivo. Ampak tako nezakomplicirano, ker so bili dnevi pred tem bolni pretresov in nismo uspeli iti zares v trgovino, tako da sem mogla (želela) nekaj takega, kar lahko naredim s sestavinami, ki jih imam vedno doma. Na mojo namero o jabolčnem kolaču je najdražji pripomnil, da je pa to je preveč navadno, da moram narediti kaj bolj posebnega in prva reč, ki mi je prišla na misel, je bil limonin kolač, ker so poleg jabolk limone doma vedno na zalogi. Ampak v resnici so se brbončice spomnile na en prečudovit libanoski limonin kolač, ki sva ga z najdražjim jedla na koncu neverjetne obletniške pojedine v Libanonskih mezah (toplo priporočam!). 

Malo sem googlala in evoga, nekaj takega je moralo biti. Popoln recept (torej, vse sestavine sem imela doma!) in tudi rezultat je bil zelo blizu Tistemu kolaču. Naslednjič bom dala še več limoninega soka v glazuro, ker želim, da je čisto prepojeno z limono, pa del moke bom nadomestila s polnozrnato/pirino ali celo zdrobom. Čista (sladko-kisla) sreča!



**Update: kot sem slutila, če del moke nadomestimo z zdrobom (jaz sem uporabila pirinega) in dodamo obilje kardamoma, pride še boljše in v resnici je po mojem dovolj že ena mala žlička sode bikarbone (ne maramo tistega čudnega kislega občutka po jeziku), limonina glazura je pa lahko kar obilna (pri meni 1,5 dcl lim soka, pa se mi ni zdelo preveč...). In če shraniš nekje na mrzlem (npr. na zimskem balkonu), je naslednji dan kolač še bolj okusen! :)

sreda, 13. januar 2016

Srečnopisano 1/2016

Ta objava je bila namenjena in načrtovana za objavo 10.1., ampak očitno niti razporeda ne znam več uporabljati. Kakorkoli, tole je pisalo.

Uvod: Možgan je čuden tič, najbolj si zapomni tisto, kar ni bilo tako, kot sem mislila, upala, vse tisto, kar je preseglo pričakovanja, me razveselilo in osrečilo, pa je treba ponavadi prav na silo iskati po zavitih labirintih spominov. Z leti sem sicer razvila posebno strategijo za "hitro obdelavo" negativnih čustev in spominov ("gremo naprej"), a vseeno se mi zdi fina ideja, da bi posebej poudarili vse tisto, kar je lepo in kar nas osrečuje. Menda smo veliko bolj zadovoljni, če vsak dan vsaj deset minut (pred spanjem ali takoj zjutraj) razmišljamo o tem, za kar smo hvaležni. Skratka pozitivne misli rodijo pozitivne misli. Zato bom v 2016 tudi jaz vsaj enkrat na teden pozitivno ožičena in tu napisala, kaj me je osrečilo.

***

Takoj po novem letu me je M-jev dedek, Ata, osrečil s polno vrečo rožmarina. Takega dišečega, močnega, tapravega, pa čeprav ni poletje (je bila pa jako čudna zima do novega leta). Tako sem čez nekaj dni smukala rožmarinove vršičke in se utapljala v omamnem vonju po morju. Srečna. Sredi zime! Ne le zaradi rožmarina, ampak tudi zaradi dobrih src in delovnih rok, ki so pridelale čudovito endivijo/radič/ohrovt in nam jih podarila, da smo tudi sredi zime uživali sveže vitamine, skoraj občutek poletja. Malo je potrebno!




Za mamo Ano <3

torek, 5. januar 2016

Staremu v slovo, novemu na pot

Morda je 2015 šlo v anale kot leto, ko sem postala bolj redkobesedna. Bolj kritična. Bolj zahtevna. Bolj nezadovoljna? Vsaj s sabo, vse, kar je zunaj mene, lahko tako ali tako le opazujem in spremljam, ampak to je izven mojega dosega. TO mi je postalo jasno. Kar je en velik plus.

Razumsko vem, da si zastavljam previsoke cilje. Verjetno, no. Nisem superženska, kot se mi je včasih zdelo, v resnici tudi ne želim biti. Hkrati pa tudi vem, da me najpogosteje prav ti (pre)visoki cilji sploh kam pripeljejo. Se pa prav gotovo staram, ker potrebujem več miru, varnosti, reda in rutine. Začenši s spanjem in prehranjevanjem. Disciplina. Pri telesni aktivnosti zdaj ni več dileme, potrebujem jo. Ampak včasih bolj kot to potrebujem mir. Manj nenehnega odločanja in kompromisiranja, ker potem sem vsa izžeta. Zdaj vem, da se moram poslušati. Včasih je tudi varni kokon udobja čisto fajn. Vsaj intimno, če je že vse ostalo tako zelo nestalno in nestabilno in negotovo.

Preteklo leto je bilo dobro leto. In dovolj reči je še ostalo, da bo lahko prihodnje leto imelo kaj početi. Oziroma jaz. Kar je ok. Kar je normalno in prav. Hvaležna sem za vse lekcije, trenutke s finimi ljudmi, fino glasbo in fino svetlobo. Za trenutke utesnjenosti in brezizhodnosti, kratke sape in težkih nog. 

To me zdaj poganja naprej. Ne vem točno, kam, a vse bolj vem, kaj sem (in kaj nisem). S kom želimi biti in koga/česa pravzaprav v življenju ne potrebujem. Zanima me samo čisto vino (khm). Čeprav počasi, vem, da grem v pravo smer. Pozdravljeno 2016!