There's more

Ne samo bolezen fina, tudi kaka manj uglajena nas ima rada, taka srbeča, meketava in ... baje dolgotrajna. Saj pravim, če bi bila sama na bolniški, bi mi bilo že dolgčas.

In tako nekako je videti sobivanje bakterijske in virusne bolezni, če živiš v skoraj zdravniški družini.

Bolezen fina

Angina je bolezen fina,

v vrtec se ne hodi,

v šolo se ne hodi,

šal okrog vratu po najnovejši modi

Mama bere knjige,

oče riše hiše,

a bolnik lahko

po tapeti riše.

Slamica z limonado,

smetana z rolado,

toplomer z vročino

spremljajo angino.

Angina je bolezen fina,

Zdravnik jo takoj spozna

po črki a a a.

***
Tako, če jaz ne stisnem pavze, jo stisne moj organizem. On že ve.

Ne vem, kam točno grem, še manj, kako bom do tja prišla.
Ampak palačinke z Nutello so vedno fine, še posebej če mi jih ni treba narediti sami.

*posnetek, ki si zasluži mesto v glavni objavi, če ga že v komentarju ni takoj videt - hvala cimrili! *

Let's move on ... please!

Ne, dela ni nič manj, ne vem, kaj je to letos. Ampak ta maj pa vseeno prekaša vse doslej viđeno in doživeto, na vseh področjih. Ne verjamem v naključja, zato iščem odgovore, premišljujem o spremembah, ki so verjetno potrebne, če se mi dogajajo take bedarije. Soul searching? Naa, sem pa že vseeno prestara za to. Druga (edina) opcija se mi zdita red in disciplina. I'm boring that way. Itak je znanstveno dokazano (no, gotovo je), da preveč razmišljanja škodi in dela gube. V resnici tudi ni nobene pametne razlage, zakaj se mi je zdaj tudi sposojeni avtomobil pokvaril (meni, sredi poti, ko sem bila dogovorjena, da poberem sošolki, da gremo skupaj na famozno obletnico). Od smeha do joka in nekontroliranega besa, ki se mi kopiči v glavi, drugam ne pridem nikamor. Da ne govorim o tem, da težko kar koli ubesedim, razen tega da mi je skrajno bedno. Da težko prenašam vas ta cirkus, ki spremlja urejanje zadev z zavarovalnico (pa večino tega opravlja mož) in popravil, še posebej tistih, da se v red spravijo stvari, ki bi tako ali tako morale delovati.
Očitno je bilo doslej življenje z mano zelo prizanesljivo, da sem taka mimozica za tako običajne, vsakdanje zaplete. Kar je po svoje tudi velik plus.

Naš balkonski vrt

Ne, nisem še čisto pomirjena z vsem skupaj, zato danes ena bolj slikovna objava. Poleg pravega vrta smo si letos malo užitnega zelenila omislili tudi na balkonu. M je zbrusil stole, skupaj sva jih premazala z lanenim oljem in zdaj je pri nas ... božansko! (ko ne dežuje, seveda). Razmišljava, če bi nabavila še kakšno ozko podolgovato korito in zasadila sem in tja kak visok fižol, za malo sence, pa še pridelek bi imeli na dosegu rok! (Se mi zdi, da se že malo nevarno obračava k poljedelstvu...).

Nesreča

Zadnjo objavo sem očitno zaključila preveč optimistično. Vedno pride kazen za to. Šiba božja nima usmiljenja za preveč naivne in srečne.

Vsakomur se zgodi, ni dovoljšnja tolažba, še manj, da je samo pleh. Sram me je (mater, sem mlada). In jebeno jezna sem. Najprej nase, seveda. Malo pa tudi na tistega počasnega policista, ki sem mu petkrat morala narekovati, da je vseeno pol spustil v zapisniku. Pa spet na sebe, ker nisem oporekala ničemur, čeprav sem že takrat v vsej zmedenosti dvomila, da se je voznik pred menoj ustavil. In zdaj mi seveda vsi pametujejo, da bi morala vztrajati, ampak da itak vedno zadnji nastrada. Jaz pa, takšna kot sem, nisem želela komplicirati, vesela, da se noben od soudeležnih ni izkazal za pacienta, ki bi v gužvi jutranje ure pizdakal in težil in me zmerjal. Jezna in zakrbljena, ker me tudi polovička izrečene kazni finančno zelo prizadene in ker bo zdaj zavarovanje višje, ker bo mogoče škoda ocenjena na totalko. Ker je to edini avto, ki ga imava. Ker nimava prihrankov. Nič.

Zadovoljna vsaj, da si nisem pustila čisto pokvariti dneva, da sem kljub začetnemu odporu vseeno sedla za volan nadomestnega vozila (končno en efekt, od vseh teh dodatkov k policam in asistencam ipd.) in premagala sindrom moje mame, ki se je že začel oglašati nekje zadaj v malih možganih. Se odpeljala v lepše kraje, med prijetnejše ljudi, v najlepšo možno družbo, ki mi, upam, oprosti tudi to, da sem bila včeraj najslabša možna družba.

Ja, ponosna in perfekcionistična levinja sem, ki mi gre težko z jezika, da sem zasrala. Totaln(k)o.

Razvajanje

Včeraj za delovni zajtrk, malo obujanja spominov, uživanja v lepi jutranji svetlobi, francski glasbi in odlični atmosferi (vse v 18 minutah!):

in potem pozno kosilo/večerja (by my hubbie - odlično):

Vmes pa veliko dirkanja, dela v zadnjem hipu, priprav na končne kolokvije in en zelo zelo zelo navdihujoč in zabaven govor hudomušnega jezikoslovca, ki bloga. Nekaj podobnega temu

Life is good! :)

Jump jump

Ko sem bila še v rosnih letih, sem na to pesem tako rada plesala, se mi zdi, da sva z eno sošolko celo koreografijo naredili in z njo nastopali na eni šolski proslavi ... :blush:

Zdaj so tu drugačna nora leta. Ko si dovolim bit spet bolj igriva in otroška, hočeš nočeš, me kar potegnejo medse, moj pa itak rad nori in skače. Tako smo skakali, se lovili, padali, se režali, plesali, se žgečkali, vriskali, se valjali in gledali oblake, med katerimi smo iskali letala, delali prevale in ... res uživali! Danes popoldne. Na trampolinu. Če se mi je pred dvema letoma zdel nepotreben nakup, me že en takšen popoldan prepriča, da je bilo vredno. Zaradi otrok, zaradi mene (instant odpravljanje stresa in skrbi), zaradi nas, zaradi fizične aktivnosti na prostem za vse nas skupaj, kjer izgine vsa trma in kljubovalnost, ki je v tem času ne manjka (sploh pri mlajši), ker se nam ni treba prepirati kateri športni rekvizit bomo uporabili in koliko časa bomo pri njem vztrajali. Res upam, da bo še več takšnih popoldnevov in dni.

In še ena naša globoka cvetka (podobne niza PF) z vožnje z avtom od tašče domov:

- Mami, imaš ti mene rada?
- Seveda te imam rada. Toliko te imam rada, saj si moja hčerka.
- Oh ne, jaz bi bila pa raje od atija hčerka.
- (Kakopak, kaj si pa mislila!) No, saj si, njegova in moja hčerka.
- Aja, ja to je pa potem velika sreča. (vzdih olajšanja in nekaj trenutkov blažene tišine)

Prednosti povezanosti?! Z golobi bi bilo lažje ...

Ok, malo bom spet porobantila, čisto nezvezno in preveč v afektu, če ste preveč dobre volje in si je ne želite pokvariti, preskočite!

Zadnje tri tedne se ob pomoči dveh kolegic pospešeno ukvarjam z organizacijo okrogle obletnice mature, na katero je vabljenih 36 ljudi. V času srednje šole smo bili dokaj povezan razred, po maturi smo se kar nekajkrat dobili, bolj ali manj formalno, v zadnjem času pa nismo imeli stikov, kar pomeni, da so se elektronski naslovi (da ne govorim o fizičnih) vmes še spreminjali, da so eni na FB in TW in podobnih kraticah, drugih pa niti Google ne najde. Ampak okrogla obletnica je le posebna priložnost. Dajmo, dajmo se dobit. Nič posebnega, obed in klepet. V prijetnem okolju.

Ampak kako? Pošiljanje vabil na stalne naslove? Naa, odpade. Elektronska vabila, seveda.

V dobi elekronske povezanosti si seveda lahko najprej izmenjaš 35xn sporočil za določitev datuma, mogoče še kraja, potem še 35xn sporočila s pošiljanjem specifikacij o točnem datumu, kraju in potrjevanjem udeležbe. Potem še 35xn sporočil o odpovedih v zadnjem hipu in ohjojoj, res bi vas rada videla.

35xn pošiljanju sporočil na vse naslove, bi se lahko izognili s tem, da bi dali naslove v CC, ampak potem ljudje ne bi mogli preveriti, kdo je bil povabljen, na katere naslove so romale poslanice, ali nimajo morda oni bolj svežega, bolj aktualnega naslova (da ne rečem goloba). Morda bi lahko naredili en naslov, na katerega se sporočajo potrditve, zadržanosti in druge posebnosti, ampak potem ne bi vsi vedeli, da si res želite priti, ampak res ne morete. Hkrati obstaja možnost, da sporočila s takega "designated" naslova, ki je po možnosti še malo šifriran (ker pač ne želiš biti dolgočasno predvidljiv), romajo med neželeno pošto in potem moraš itak pošiljat še pet spremljajočih sporočil z normalnega naslova.

Ker si po naravi racionalno bitje, ki nadvse ljubi preprostost, se odločiš za en datum, eno gostilno, en naslov za potrjevanje in potem sediš doma in srepiš v milijavžnt sporočil, ki prihajajo z vseh mogočih strani na vse mogoče naslove. In ti je jasno, zakaj se tistih 13 še vedno ni odzvalo (tudi jaz se ne bi, če bi poleg vabila morala še vsakodnevno spremljati poročila o tem, kdo pride in kdo ne).

Ampak ne, očitno je zdaj treba vsako tako stvar, ki vključuje več kot dve osebi, dati na referendum, glede vsega. In očitno smo zasuvanja z elektronskimi sporočili itak tako navajeni, da si ne želimo ničesar drugega, kot da en mesec (ampak če si bolj preudaren, začneš seveda dva meseca prej ali še več) prejemamo sporočila o enem dogodku, ki naj bi bil prijeten, sproščen, neobvezujoč, ker se pač želiš samo videt s temi ljudmi*.

Da ne govorim, da v tem mesecu še kaj delaš in imaš tako ali tako vskodnevno pettisoč sporočil, pomembnih in manj pomembnih, rokov za oddajo manj ali bolj pomembnih nalog in dizertacij, da imaš v tem času priprav in organizacije še eno vzporedno družinsko in prijateljsko življenje. Imaš pa vsaj srečo, da lastnik lokala (še) ne komplicira in je vse tko enostavno in kar se dogovoriš, šteje. Ja, Kraševci so zakon!

*Popravek: si se želel...

PS: Ja vem, ni mi bilo treba. In sigurno obstaja "organizacija dogodkov za telebane", ki bi si jo morala predhodno prebrati, vsaj to, če ne minimalno sedemindvajset podobnih spletnih strani, kako se tega lotiti, brezplačnih aplikacij za vse pede in pode, ki res olajšajo organizacijo in dogovarjanja in potrjevanje.

PS2: Ja vem, organizacije dogodkov se morajo lotevati ljudje, ki imajo železno voljo in trdo kožo, ki so empatični in prisrčni in jim je glavni cilj ugoditi vsem in privabiti vse (sicer "obletnica nima smisla").

O umetnosti, filozofiji, originalih, kopijah, ljubezni ...

Kiarostami je spet zadel. V živo. Odličen film, prepričljiva protagonista, Juliette je navdihujoča, njuni pogovori pa ... ah. Res film, o katerem se lahko veliko pogovarjaš, veliko razmišljaš. Priporočam!

-I'm afraid there is nothing really simple about being simple. ... (malo pozneje) - You were saying? Yes, that it's difficult to be simple? Is that it? Well, we're not worms, we're not supposed to be simple. We're complex beings. And where is the line between simple person and simple mind?

-I see where you are going. ... I don't know where we are now and ... we're just meandering around with no goal.
-Well, that's fine with me. Intentionally aimless.