ponedeljek, 30. maj 2016

Srečnopisano 21/2016

Mogoče ta isti velja tudi za 20. teden, ne vem, vem pa, da sem strašno vesela, da je na obisku veliki brat z ženo in sinkom in imamo take zabavne pogovore in se delamo norca iz sebe in je vse tako zrelaksirano (love them Asians!) in vse je ok. Sicer nisem niti približno toliko z njimi, kot bi si želela, ampak malo je bolje kot nič, a ne?
Podobno kot se mi strašno kul zdi, da je moj dragi mož zadnje deset dni precej več doma kot sicer, pa čeprav sedi za svojim računalnikom, obdan s kupi knjig in samo sem ter tja kaj zavpije in pokomentira in se hoče na glas pogovarjati o svoji rdeči niti. In tako večinoma sediva vsak za svojo mizo, obdana s svojim kupom knjig, vsak v svojem svetu, a vsaj za kak bežen vmesni trenutek skupaj, ob kavi, kosilu, koščku čokolade. In je lažje. 

Ptiči in svečke

Začelo se je neko nedeljo, ko je bila starejša povabljena na ogled risanke za prijateljev rojstni dan, z mlajšo pa sem ta čas želela izkoristiti za malo druženja ena na ena. Ker smo tudi ugotovili, da potrebuje nove superge, sem mislila na hitro skočiti v športno trgovino, potem pa sem ji pustila, naj sama predlaga, kaj in kje bova počeli. Na koncu je ugotovila, da ne bi niti sprehoda s sladoledom, ampak da bi rada šla gledat isto risanko, kot jo je gledala starejša. Seveda ni šlo brez cepetanja in joka (ko sva oddajali starejšo), tako da sva potem vseeno malo švignili po svoje in na koncu pristali v kinu na eni poznejši predstavi. Še zdaj ne morem verjeti, da ji je bilo to veliko bolj pomembno, kot pa druženje z mano...

Raste, hkrati se pa ves čas primerja s starejšo sestro, ki ji je velik vzor, posebej zdaj na pragu šole. Seveda se pogosto spričkata, ponavadi zaradi čisto banalnih stvari, a nekje v ozadju vidim, da jo nenehno posnema, občuduje in se po njej zgleduje (ja, tudi v tistih neželenih pristopih). To se mi zdi normalno in celo do neke mere zaželeno, zato tudi nisem želela vsiliti svoje volje tisto nedeljo. Ampak hkrati pa ves čas poudarjam, da je vsaka od njiju posebna in samosvoja, da imamo obe radi, ne glede na to katero interesno dejavnost bosta izbrali, da nihče ne pričakuje, da bo mlajša hodila po stopinjah starejše, ampak da mora sama odkriti, kaj ji je všeč in kje se dobro počuti. Ne vem, koliko nam uspeva, vsekakor bo to dolg proces, ki se morda ne bi končal tako kmalu (če pomislim, nase in svojega brata/sestro ... :-P).

Kakor koli, naša tamala je že tako velika, da gre jeseni v šolo. In čeprav se je veseli, vidim, da je globoko v sebi tudi malo prestrašena in zaskrbljena, kar se pogosto odraža v takšnih čustvenih izbruhih, po naše za prazen nič. Učimo se, vsi skupaj, še posebej midva kot starša.

V. je pravi dvojček s poudarjeno bikovsko trmico, a večinoma želi ugajati in v vrtcu rada in hitro izpolni naloge, tudi menda precej dobro in natančno. Vzgojiteljica je navdušena nad njeno domišljijo in idejami, malo manj všeč jim je bilo, ko je na začetku leta zavračala kakršno koli prevzemanje odgovornosti in pogovor v primeru sporov, ampak menda je zdaj sprejela tudi to in zna sama rešiti svoje sranje. Malo jo daje pomlad in se ves čas malo zaljublja in fantje se zaljubljajo vanjo in vsem je zelo nerodno, čeprav običajno vztrajam, da gre za všečnost in prijetnost, ne pa zaljubljenost ... (kam, res, kam se jim mudi?!). Zrasla je, precej hitro, na nekje št. 116, tudi 122, še vedno ima rada oblekice in krilca, a po novem nosi športne superge, take na vezalke, ki jih sicer zna zavezati, a samo ko je dobro razpoložena. Že od aprila ima kratko frizuro - po svoji želji. Ki jo je sicer nekaj tednov po striženju malo obžalovala in si želela spet dolgih las, a mislim, da ji tudi paž čisto lepo paše. Vsekakor ji bodo pa tudi lasje spet zrasli, če bo to želela. Raste in čudovito se mi zdi, da ima svoje želje, ideje, načine in pristope. Vse najboljše, miška!

Praznovanje s prijatelji iz vrtca, ki so pridno pomagali pri ptičkih


Družinsko praznovanje s 4-mesečnim bratrancem/nečakom


petek, 27. maj 2016

To.

Včasih sem vesela, da dežuje in da so sedeži na biciklju vlažni od nočnega dežja in moram peš, pa čeprav sem sem obtežena kot ena Krpanova kobilica. Ker potem ugotovim, kako fino je (hitro) hoditi, da je tisto drevo ob poti končno razprlo vse liste, ki se bleščijo v močnem kontrastu z modro - moja najljubša kombinacija, da je Ljubljana zgodaj zjutraj čisto sveža in nezafnana, da je življenje bolj znosno (in zabavno), če sem in tja pogledam tudi navzgor. Ker nekdo točno ve, kako se počutim in kaj potrebujem.




četrtek, 26. maj 2016

Srečnopisano 20/2016

Ne morem verjeti, da je že 20. teden mimo! 

Ok, nazaj k temi. Prejšnji teden sem se znašla v hecni situaciji. Prek bolhe sem za nekoga drugega nekaj kupovala/prevzemala in se malo obotavljala, kje naj bi se ta prevem jel zgoditi. Saj veste, neznanec, čudni momenti, kaj če artikel ne bo deloval, moram imeti možnost vtakniti kabel v eno vtičnico, a bo varno, če ga povabim domov, kaj pa če je kak psiho? V glavnem, kup vprašanj. Na koncu se vseeno zmeniva tako, ker prijazno pristane na "dostavo na dom" in mi v bistvu s tem zelo olajša življenje in krmarjenje med vlakom in vrtcem in retrogradnim Merkurjem. Saj po telefonu je deloval prijetno.

In potem skoraj dveurni pogovor. S še ne dvajsetletnikom, ki ima že več let delovnih izkušenj, si sam služi denar, ve, kaj hoče oz. česa noče v življenju, ne išče bližnjic, se ne boji neuspeha, se zaveda omejitev, zna izpostaviti prednosti. Brez bahaštva. Uau! Še zdaj ko se spomnim, se mi naježi koža. Že dolgo nisem videla/slišala tako zrelega razmišljanja mladih. Še je upanje!

sreda, 18. maj 2016

Srečnopisano 19/2016

Teden dobrih novic, telefonskih klicev in (ogromnih) pošiljk z vonjem po svežih začetkih in novih izzivih.

petek, 13. maj 2016

Srečnopisano 18/2016

En kratek trenutek uvida v globlje resnice. Včasih je bolje dvome zadržati zase in enostavno tiho čakati, kaj in kako bo. Ker na koncu ugotoviš, da se vse zgodi, tako kot mora, da zmoreš premagat strah pred množico, dolg klanec, še svoje neupogibne defetistične misli in kljuvajočo bolečino zaradi neenakomernega dihanja. V prekrasnem sončnem dnevu izkusiti tisto navdihujočo lepoto tovarištva. Samo tako greš lahko naprej. Na teku trojk nisi nikdar sam.

nedelja, 8. maj 2016

Raz-cvet

Vsakič znova me preseneti. Čeprav sem ga pred dvema letoma grdo razkosala, potem je enkrat še maček poskrbel za izkušnjo gravitacije, pa lani obisk enih vztrajnih škodljivcev, se moj dragi hibiskus - spomin na začetke skupnega življenja v dvoje - še vedno drži. V začetku pomladi je na hitro pognal nekaj novih listov, čeprav samo na eni veji, in na moje veliko veselje je bil vmes tudi cvetni nastavek, ki se je čez nekaj dni razprl v vsej svoji lepoti. Ne za dolgo, ampak toliko, da me spomni, da je sem in tja in vsaj za kratek čas Lepo še mogoče. Da ne smem kar obupati. Da so ovire/težave/škodljivci samo ena stopnja na poti do razcveta. Samo potrpežljiva moram biti.


torek, 3. maj 2016

Srečnopisano 17/2016

Ne-počitniško. Ne-delovno. Ne-umirjeno. Ne-napsihirano. Ne-begajoče. Ne-plansko. Ne-družabno. Prejšnji polteden je minil v znamenju vsega. In čeprav sem morda najbolj hvaležna za vsa kosila, za katera mi ni bilo treba razmišljati, kaj, kdaj, kako, mi v spominu še vedno najbolj živo pleše pot po Krasu. Od ene prijateljice k drugi. Moja mala zatočišča miru. Kjer je vedno pozitivna energija in še ta pot je tako lepo speljana. Gozd je zeleno buhtel, sonce je sijalo in modro nebo se je bleščalo v postapokaliptičnem posmehu malemu človeku, ki se zanaša na svoj red. Čeprav reda ni. Zdaj mi je jasno. So samo trenutki popolnosti. Ta je bil eden izmed njih. Še me nosi. Ni ga čez Primorce!