torek, 27. marec 2012

Tereza

Če ne bi bil konec meseca in temu primerna suša v denarnici, bi bila zdaj v Kinu Šiška in poslušala Terezo Salgueiro, ki je včasih pela pri Madredeus in sem jih enkrat že poslušala v CD. Tako pa danes vrtim posnetke in sanjam Portugalsko in čarobno portugalščino kar doma.

ponedeljek, 26. marec 2012

Razvajanje


Brezsramna ura za vstajanje, kaj? Ampak včasih paše. In treba je izkoristiti redko priložnost, ko je to sploh mogoče in zaradi vse te kolobocije z menjavanjem ure (in *top shit* tarokiranja s sosedi) celo dovoljeno. :)


Life is good.

Kosilo v četrt ure II

Dobro, no, če smo zelo pikolovski, bodo v nadaljevanju predstavljene kombinacije bolj tiste za 20 minut do pol ure, ampak v vsakem primeru gre za hitra, nasitna, pestra in pisana kosila, ki so pri nas redno na sporedu. 

Odkritje letošnje sezone je vsekakor bulgur, odlična zadeva, ki je skuhana v desetih minutah. Bodisi kot glavna jed (s pisano zelenjavo in koščki sira za žar? se mi zdi) bodisi kot priloga. 







Potem je tu moja omiljena pira. Ni je boljše hrane, ko si želiš nečesa nasitnega, a ne težkega. Se pa malo dlje kuha, ampak če je to prva stvar, ki jo vržeš v lonec in potem počasi pripraviš še zelenjavo in ostale pritikline po želji, potem je to čisto ok in imaš kosilo vseeno hitro na krožniku.


In seveda rižotke. Letos smo klasičnim dodali še takšne iz mešanice neoluščenega, basmati in divjega riža, ki se podobno kot pira kuha malo dlje, ampak je pa zato toliko bolj okusno.



To je moj venček hitro pripravljenih jedi. Tudi sicer sem raje manj časa za štedilnikom in med lonci*, kar pa ne pomeni, da to nerada počnem. Samo packanja ne maram preveč, sploh s hrano ne. 

*danes so se po radiu hecali, da so Italijani menda zaskrbljeni, ker je vse več "gospodinj" v kuhinji manj kot pol ure dnevno ... 

petek, 23. marec 2012

Dobila sem jo!

Pozabila sem se pohvaliti. Pred časom sem izgubila e-bayevsko nedolžnost. Moj dragi je že star maček pri tem in nekajkrat je že stavil tudi zame, tokrat pa mi rekel, naj kar sama. Pa sem in dobila sem jo, danes tudi po pošti! :) Lisička bo odslej špancirala z mano (ob takšnih bolj posebnih priložnostih, se ve!).


ps: Žal se je drug, bolj potreben in načrtovan nakup "ponesrečil", ker zadeva ni tako brezhibna, kot je delovala na sliki in bo romala nazaj k pošiljatelju. Ampak 1:2 je še vedno dober izkupiček, a ne?

Skleda veselja

Verjetno sem bila v prejšnjem življenju koza (ali pa sem še vedno!). Ker me skleda zelene vedno spravi v dobro voljo. Ja, hrana - I am soooo simple! :)

 

četrtek, 22. marec 2012

Priznam (confession time - uncensured)

Spet je eno tisto noro in divje obdobje. V resnici traja že od novega leta naprej, morda se je začelo že prej, z rednimi delovnimi obveznostmi v službi, morda celo še prej, veliko prej. Recimo, ko sem se rodila, ok, no, začela zavedati sebe, hm, prav, no, sama uravnavati svoj čas. Skratka, svoje trenutno stanje duha težko opišem kot nekaj novega, ker se mi zdi, da me s presledki in v različnih jakostih spremlja že odkar pomnim.

Vedno sem imela ogromno reči nad glavo, počela to in ono in še kaj tretjega. Več kot sem imela teh reči, bolj sem bila "uspešna" in produktivna. Sorazmerno s tem je rasel moj notranji občutek vrednosti in sposobnosti in vse je bilo lepo in prav. Posebej intenzivnim obdobjem so sledila manj intenzivna in mirna obdobja regeneracije in mašinerija je lahko nemoteno tekla leta in leta.

Potem sem zanosila. Ne prav načrtno, ne pa tudi neželeno, ampak z veliko strahu v riti, ki v bistvu tudi po drugem otroku ni popustila. Ja, zdaj se veliko govori o tem, kdo si želi in kdo je upravičen do otroka in v bistvu težko kar koli rečem. Morda si jaz ne zaslužim dveh otrok, ker vseeno še kdaj podvomim, kaj mi je bilo tega treba, saj res nisem za to, saj bi bilo veliko bolje, če bilo drugače. No, že ko samo pomislim na to, še toliko bolj zdaj, ko je napisano, črno na belem, se počutim grozno in želim vzeti vse nazaj, ker svojih malih dveh bučk ne dam za nič na svetu in če bi lahko šla v preteklost in kaj spremenila, ne bi spremenila prav ničesar.

Ampak vseeno ostaja ta dvojnost in dvom in to malo grizenje, ali je sploh prav vse to kar počnem, slaba vest, da sploh razmišljam tako ali drugače. Ta teden sem denimo spet doma, ker sta tamali staknili en virus in seveda, takšni ne moreta v vrtec. Vse, kar sem imela namen narediti, se umakne v drugi plan in srečo imam, če uspem urediti in narediti pol tega. Seveda, logično, če ne bi bilo še tistega črva, ki zraven ves čas gloda in najeda, tako da sem samo še dodatno živčna in tečna, se včasih čisto brez razloga (vsaj ne takega res relevantnega) zdiram in popizdevam. Moje potrpljenje je na nuli in potem imam še zaradi tega slabo vest.

Ko se potem zadeve spet vrnejo na stare tire (torej, vrtec, služba itn.), seveda prinašam notri zamujeno, delam več in bolj intenzivno, sem še bolj napeta in popoldne izmučena, spet na robu s potrpljenjem. Skratka ta moj ritem intenzivnega dela in pettisočih obveznosti se ponavlja, problem je le, da ni tistih vmesnih mirnih obdobij. Kljub splošnemu prepričanju delo na fakulteti ni ravno piknik, no, ni, če se hočem dobro pripraviti na ure, študentom pripraviti še kaj več od zgolj obveznega, se še kaj izobraževati in izpopolnjevati, slediti zanimivostim na relevantnem področju, opravljati svoje študijske obveznosti (ne ravno mimogrede in z levo roko, ampak premišljeno in dobro), skrbeti za objave ipd... In če ostanem na bolniški zaradi viroze otrok, to ne pomeni, da imam doma mir in počivam ali celo delam, ampak da že popoldne nestrpno gledam na uro in zvečer brez energije samo zaždim na tleh ali v kavču in je edino, kar sem zmožna, razmislek, ali bi lahko želene in načrtovane obveznosti opravila jutri ali pojutrišnjem, kaj je tisto, kar moram res nujno narediti, sicer se svet podre.

Kljub optimističnemu prepričanju, da bodo zadeve lažje z redno zaposlitvijo, lahko le skrušeno ugotavljam, da me preganjajo ene in iste reči, roki, nočno delo, premalo časa za družino - če pa ga že imam, sem tako utrujena in izmozgana, da ta družina od mene nima prav veliko. In vse to se mi zdi naravnost grozno in strašno. Šele zdaj zares razumem, zakaj mi mentorica občasno nameni kakšen zaskrbljen pogled, kako pa vam gre? ali zmorete? in me nato skoraj zarotniško spomni, da naj dodatno sprejemam le tiste obveznosti, ki se neposredno dotikajo mojega raziskovanja, drugič pa se raje opravičim, ker imam veliko "svojih stvari". Ker jih imam dejansko veliko, verjetno preveč, sicer se ne bi (tako pogosto) sesuvala kot navadna hišica iz kart.

Najhuje pri vsem skupaj pa je, da racionalno vem, kaj bi morala narediti: zmanjšati obseg tam, si manj prizadevati drugje, se osredotočiti na bistveno, v času, ko sem z družino, pozabiti na vse ostalo in zgolj uživati, biti zadovoljna z vsakim še tako minimalnim napredkom. Biti hvaležna za to, kar mi je dano. Vem. Znebiti bi se morala konstantne slabe vesti, ki me kot nebogljen cucek spremlja, tako takrat ko se posvečam delu, kot takrat ko se posvečam družini. Ampak v praksi, v praksi se mi nekje zalomi. Ne vem, če sem kdaj res zadovoljna (s sabo predvsem). Iskanje in držanje ravnotežja med poklicnim in družinskim življenjem (in akademskim zraven), bi res lahko postalo olimpijska disciplina, čeprav imam občutek, da gre bolj za cirkusantsko prvino, ki jo jaz doživljam kot hojo po vrvi 14 m nad tlemi, ostali pa bolj kot ciljanje klovna s tortami, skratka zabavno in sladko. Well, it's not.


Meni pač to ne gre tako gladko. Nočem jamrati, zadeve bi bile lahko mnogo hujše in verjamem, da je drugim v drugačnih službah enako naporno ali še bolj. In verjetno bi v vsaki situaciji znala najti enake "življenjske dileme" in probleme in vzroke za slabo vest in nezadovoljstvo. Mogoče je moj ultimni problem res nezadovoljstvo, čeprav mislim, da ni čisto tako. Znam biti tudi zadovoljna, vendar vedno hočem še malo in še več, iz česar se naposled rodi malo frustracije, ki zna pač rasti in se napihovati, dokler me končno ne vrže (povišana temperatura recimo). Ampak težko si ob vsem tem vzamem uro, popoldne, večer, da bi se zavila v kovter, zaspala in se prepotila, da bi šle zadeve ven in bi se vsaj telesno počutila dobro.

Vem, da potrebujem čas zase in gibanje, da lahko mirno plujem tako po službenih kot po akademskih in družinskih vodah, da je svet lep in da sem dovolj mlada/stara, da vse te zadeve preživim in prebolim, da v prihodnje nikakor ne bo lažje, k večjemu težje. Vem. Vse to vem. Ampak zaradi tega mi ni nič lažje.

torek, 20. marec 2012

Journée francophone

Bonne fête de la francophonie!


V tem tednu povsod po svetu potekajo dogodki v počastitev Frankofonije, združenja 56 držav članic in 19 držav opazovalk, ki si prizadevajo za sodelovanje, solidarnost in širjenje temeljnih človekovih pravic ob hkratnem spoštovanju jezikovnih in kulturnih razlik, predvsem pa se seveda zavzemajo za širjenje francoskega jezika. Skratka zanimiva mednarodna organizacija :) (Mimogrede, Slovenija je v njej država opazovalka.) Učenju francoskega jezika pa je posebej namenjena organizacija Alliance française.

Pri nas je širjenju vsega francoskega predan Inštitut Charles Nodier, ki ima zavidljivo knjižnico in mediateko, redno pa organizirajo tudi različne dogodke, bodisi v samem inštitutu ali na drugih lokacijah. Potem so tu še različni lokalni dogodki in seveda pomladno/poletni festival šansonov La vie en Rose, ki pa ni strogo vezan na francoske šansone, ampak vseeno zanimiva prireditev.

Dogodkov in dogajanja je skratka veliko, francoska kultura si vsekakor zasluži širjenje (tako kot vsaka druga, seveda), predvsem pa bi se že lahko znebila tistega predznaka zapletenega jezika, ki se ga je težko naučiti.

PS: Če želite malo "stestirati" svoje znanje (ne samo francoskega jezika, ampak tudi drugih in širše kulture, geografije, kemije ipd.), obiščite tole stran - z vsakim pravilnim odgovorom prispevate 10 g riža Svetovnem programu za hrano ZN.

Kampanja gor ali dol

Ne, ne govorim o Tisti kampanji (upam, da ste se že odločili in boste v velikem številu obiskali referendumišče, lahko že predčasno! #SemZA), ampak o tisti "gibji", ki je menda stala kar nekaj sto tisoč evrov ... Meni se sicer zdi ideja dobra (in upam, da je pri teh številkah spet na delu rumeno pretiravanje), je pa res, da samo s kampanjo ne moreš prav veliko naredit. Če se ukinjajo potujoče ribarnice, pa še manj. Če je prodajalcem rib vseeno, koliko stare stvorčke podtikajo v prodajano robo ...

No, mi smo žal doma daleč od svežih rib direkt s pomola in ribjih tržnic, sva pa z možem navezala dober stik s prodajalcem rib v lokalni trgovini, tako da sva na tekočem, kdaj pride nova pošiljka, in se tedensko poskušamo vsaj enkrat nagradit z ribami (v pričakovanju letnega dopusta - kjer pridevnik svež dobi čisto drug pomen). Zadnjič sva želela malo spremembe in sva namesto običajne peke v pečici (+ sol in malo oljčnega olja po načelu manj je več) malo eksperimentirala. Dobro je bilo (naslednjič moramo edino malo spremenit testo...).



"Povprečen Slovenec na leto poje samo 2,5 kilograma morskih in sladkovodnih sadežev in rib, kar Slovenijo po ribojednih navadah uvršča na sam rep Evrope. V svetovnem merilu so največji porabniki rib Japonci; povprečen Japonec jih na leto poje kar 60 kg. V Evropi prednjačijo Skandinavci in Španci s 37 kilogrami."

ponedeljek, 19. marec 2012

Hugo

"My friends, I address you all tonight as you truly are; wizards, mermaids, travelers, adventurers, magicians... Come and dream with me!"


"This is ... superlative!" :) 


Najprej me je zelo iritiralo, da se dogaja v Parizu in je seveda v angleščini, itak, ampak sčasoma sem pozabila na to, ob odlični fotografiji in ker so bili dialogi tako perfektni in zabavni (Sacha Cohen got me, against all odds ...), zgodba sicer malo kičasta in holivudska, ampak ... luštno. 


"Maybe that's why a broken machine always makes me a little sad, because it isn't able to do what it was meant to do... Maybe it's the same with people. If you lose your purpose... it's like you're broken."



četrtek, 15. marec 2012

Buške vol. 2

Brez divjanja nam živeti ni. Očitno se s staršev (v prenesenem pomenu) prenaša na otroke (v dobesednem pomenu). Druge razlage nimam. To, da sem nerodna, sem pa itak že priznala in se niti ne mislim več ukvarjati s tem. Malo pa me skrbi, da sta očitno tudi tamalidve po meni. In ob bližnjem srečanju z gravitacijsko silo obe obrneta glavo v isto smer. Očitno si bosta podobni tudi po buškah.

Takole je bila videti že malo splahnela in malo manj modra buška
po intenzivnem hlajenju in mazanju s tinkturo črnega korena
(needless to say, steklenička je že skoraj prazna).

torek, 13. marec 2012

Kosilo v četrt ure I

Zadnje čase pozno hodim domov, vseeno pa rada sama skuham in se kot hudič križa izogibam restavracij in gostiln. Ampak kuham na hitro, seveda. Odkar sem v službi, čisto drugače gledam na vikende in podobno tudi zelo cenim vse tisto, kar me (na pol) pripravljeno čaka v skrinji. Ampak včasih tudi tega zmanjka ali pa si preprosto zaželim obrok iz bolj svežih (čeprav, žal, ne vedno sezonskih) sestavin. Takrat zmaga ... pašta, itak. Ne makaroni, že doma ne morem nehati dovolj poudarjati, da jemo pašto oz. testenine ali čisto konkretno špagete, polžke, pene, rigatone ... in najraje "kazareče". Še eno super odkritje, v katerega me je posvetila moja draga študentska cimra ;) Danes ga bom delila z vami. (To ni plačana reklama .... but I wish, I would, I definitely would - za kakšno zalogo teh zelenih škatlic!).


Hitreje kot tako ne gre. Medtem ko se greje voda, narežem zelenjavo. Ko v krop vsujem testenine, začnem s pripravo na ravno prav velike kose narezane zelenjave (velikost se mi zdi ključna zaradi ohranjanja konsistence in prileganja obliki testenin) - jo na hitro popečem in malo začinim, bolj po načelu manj je več. Včasih je še kaj zraven, da je volk sit (tuna, mozarella, piščančje meso - v tem primeru prej začnem z omakico). Če imam voljo in energijo, je zraven še skleda solate. Če se počutim posebej italijansko, počakam, da mož pride skozi vrata, preden vsujem pašto v krop. (Če sem posebej lačna, mi je vseeno za take finese, itak pravi, da je vesel, če ga kaj čaka v kozici, čeprav mrzlo).

Včasih samo s paradižnikom, baziliko in parmezanom.

Včasih celo brez paradižnikove mezge.

ponedeljek, 12. marec 2012

Razvajanje

Pretekli vikend bi bil težko boljši, kratkomalo popoln je bil. Po dolgem času smo šli na obisk k mojim staršem in si na poti do tja v petek privoščili najboljšo pico v Sloveniji (sicilijansko - s kozjim sirom in sušenim paradižnikom). Popolna sobota se je začela z malo spanja, ko so me starši ob 7h velikodušno poslali nazaj spat in poskrbeli za takrat že zelo živahni in čisto prebujeni deklici. Pa malo branja in en osvežujoč tek čez drn in strn po blatu in suhi travi, med borovci in dolgodlakim rjavim govedom - ki me je povsem presenetil in navdušil, saj nisem mislila, da bom zmogla toliko. Očitno redna hitra hoja vseeno nekaj prispeva h kondiciji - ali pa je bil samo krasen kraški dan v vetru in soncu kriv, da so noge kar nesle in veselo topotale svojo pot. V vsakem primeru sem navdušena.

Poleg tega sem dobila tudi novo frizuro, nekaj nove garderobe (jupijej, celo oba sva si nekaj kupila) in novo "modno" zaljubljenost (ne najbolj prijazno do denarnice, toliko bolj do oči... ). Popolni vikend se je končal doma, na sončnem balkonu.

Ah, lepo je biti doma in doma doma in lepo je, ko lahko otroke zaupaš v preverjene roke in si privoščiš brezskrbno popoldne (ja, prelomna ugotovitev: nakupovanje ni nujno mučno)!

petek, 9. marec 2012

Vsa jutra

V sredo sta me na delovni mizi v službi pričakali dve knjigi, ena od njih je bila tale, čisto in samo zame:


Kratek roman meni zelo ljubega avtorja, ki sem ga v času študija vedno predstavljala na kakšnih jezikovnih vajah ali navdušeno govorila o njegovih delih. Ta kratek roman o dveh znanih igralcih viole Sainte Colombu in Marinu Maraisu, po katerem so posneli tudi znan film, so pod mentorstvom moje profesorice in zdaj kolegice prevedle tri študentke. Malo digresije: a ni to krasen projekt, odlična ideja: študentje na konkretnem delu pod mentorstvom profesorja ustvarijo konkretno delo, za javnost. Zdaj se projekt nadaljuje z drugo skupino študentov (študentk), drugim avtorjem in delom. Odlična pobuda, ki bi jo morali na naših fakultetah pogosteje posnemati, saj mladi potrebujejo konkretne izkušnje, potrebujejo tudi mentorstvo (še ena dobra zamisel).

Naj se še malo vrnem h knjigi. To jutro, ko sem lahko pozneje vklopila računalnik in pregledala pošto, je bilo njeno. Hvala N. za knjigo! Spet sem vznemirjena. Znova PQ, ki ga je na glas brala A. na mojem prvem študentskem InterRail potovanju po Slovaškem, Češkem in Poljskem. Takoj me je prevzel s tistim svojim značilnim, mestoma izzivalnim slogom. Starimi (resničnimi?) zgodbami, pogosto v povezavi z glasbo, iskanjem etimologije besed (latinščina!) in igranjem z besedami, zvoki, francoščino, neposrednostjo. Njegove knjige imam na osrednjem delu knjižnih polic in rada jih vedno nova odpiram. 


L'amour est la relation sans merci. Rien ne l'exaucera. Aucune paix ne l'attend. Et s'il en est ainsi ce n'est pas la faute de l'amour ni la responsabilité de l'un des deux membres du couple que, dans le même temps, il attelle et qu'il exile,
qu'il domicilie sur le paroi de l'autre (derrière la peau de l'autre) qu'il ne cesse d'ignorer;
qu'il emboîte et qu'il tue. (Vie secrète)

torek, 6. marec 2012

Popravek - disclaimer

Menda, da pri svojih objavah, v katerih sladostrastno pišem o zelenjavnih jedeh, pečenju, zdravih živilih, in barvah kot esencialnih sestavinah dobrega obroka, ne smem uporabljati množine. Ker dotično sladostrastje čutim samo jaz in morda pogojno moji otroci, no, ena, druga itak poje vse, kar leze in gre. Pa tudi za prvo sumim, da gre bolj po stopinjah tega drugega pola v naši družini, ki je sicer zelo za zdravo in tudi presenetljivo zelo za zelenjavo in bio, eko, sezonsko, multi kulti, posuto s semeni Chia - ampak ne samo to! Ta drugi pol je predvsem zelo za carn/meat/viande/Kød/ -v katerem koli jeziku in menda ne vsakodnevno, tudi ne v velikih količinah, ampak mora biti. Poleg paprik in solate in sira, ki (skoraj) nikoli ne manjkajo v hladilniku, si mora stalno prebivališče tam zagotoviti vsaj ena mala suha klobasa (na teden). In zakaj za vraga še nisem dojela namiga, ko sem pred nekaj meseci v dar prejela zelo lepo in slikovito italijansko revijo, z nazornimi prikazanimi desetinami postopkov priprave - mesa. Hja, očitno sem, ko gre za meso, jaz tista, ki imam "debele aksone" (dolgo lajtungo).

ponedeljek, 5. marec 2012

Barve v hrani ... nenene, hrana v barvah!

Naj bom še tako prezasedena (ali prav zato), vedno najdem čas in energijo, da na hitro nekaj vržem v pečico. Nekaj pozitivnega, navdihujočega in prijetnega, kar me bo spravilo v dobro voljo in pomagalo, da tudi ob nehumanih nočnih urah uspešno najdevam navdih (beri voljo) za pisanje seminarja. Dveh. Z rokom oddaje zjutraj, seveda.... :blush:

Some like it red ... mi smo v pričakovanju tiste prave pomladi (čemaž!!!) bolj za zeleno. Ker imamo radi Lorco, svežo zeleno travo in pomladni gozd, solato, zelene majčke, blitvo, sočna kiselkasta jabolka ... in špinačo! Na hitro, ja, ampak sem bila preveč lačna, da bi počakala, da testo eno uro počiva v hladilniku. Vseeno je bila pita odlična, malo zasoljena (zaljubljena), ampak dosegla namen!