Na jug

Mi gremo na počitnice. Pa vi?

Poučno s prijetnim

Slikovno gradivo iz prejšnjega zapisa moram vsaj malo obrazložiti in opravičiti še en zamolk, ki ste mu bili priča prejšnji teden. Po napornih dneh druge doze koz in lovljenju roka za oddajo prispevka sem se vseeno podala na službeno pot v tujino. Hčerki sem (eno še zelo pikasto) oddala noni v varstvo in verjetno se nikoli ne bom mogla dovolj zahvaliti za to pomoč in nezakompliciranost, bolnega otroka pač ne moreš kar nekje pustiti. Vem, srečo imam!

In srečo imam, da sem uspela najti konferenco o raziskovanju didaktike prevajanja in tolmačenja, kjer sem v dveh dneh izvedela več kot v celem letu študiranja in iskanja gradiva. Ali pa je bilo samo bolj intenzivno, no, tega ne vem, ampak vsekakor bi bilo to potovanje težko bolj koristno in poučno. Svoji sopotovalki sem sicer gotovo marsikdaj že pošteno načenjala potrpežljivost, tako močno me je posrkalo v razmišljanje in (fiktivno) načrtovanje prihodnjega delovanja na tem področju. Ni boljšega, kot iti ven in pokukati v utečene sisteme in programe, ob zavedanju, seveda, da je naš trg čisto drugačen, naše študijske razmere pa tudi.

Ampak ne razumite narobe, ni vse za popljuvati. Marsikaj pa lahko še dodamo in izpilimo po vzoru in s pomočjo že odkrite tople vode kolegov iz širšega evropskega prostora (predvsem so me s svojim metodičnim in sistematičnim programom in pristopom impresionirali Španci, ki jih imamo običajno za "easy goerje"). Če je bil prevajalski/tolmaški poklic pri nas dolgo časa nekaj, v kar si se pač po nekem srečnem naključju rodil (z vsem možnim talentom in srečnimi zvezdami pod pazduho), je danes pač (vsaj njim) jasno, da je to le še en poklic, za katerega lahko študente z delom, vztrajnostjo in usmerjenim usposabljanjem (in delom in delom) dobro pripravimo že v času študija in še pozneje s specializiranim nadaljnjim izobraževanjem. Demistificiranje. Vsekakor pa takšni pristopi zahtevajo veliko dela in angažmaja ne le od samega študenta, ampak tudi in predvsem od učiteljev, profesorjev ... pa smo lahko že tam, v tunelu, kjer pri nas vsaj trenutno ni videti kakšne posebej svetle lučke.

Vendar ne želim biti črnogleda in pesimistična. Prav to bivanje v tujini, s katerim sem presekala en tak čuden niz bolj ali manj neprijetnih dogodivščin v zadnjem mesecu dni in pol, me navdihuje in opogumlja, da se stvari lahko spremenijo. Da je mogoče na vse pogledati tudi z druge plati. Zdaj moram le še materializirati ideje in prebliske in jih koristno uporabiti pri svojem delu. Če bo kaj uporabno (in zaželeno) širše, bo pa itak pokazal čas.

Tako kot je pokazal, da nekatera prijateljstva kljub razdalji in času ostajajo pristna in sveža. Da navdušenje nad čari mesta, njegovo arhitekturo, vzdušjem ne pojenja, samo še bolj raste. Ja, srečo imam! :)

Poderosa

Te estás equivocando

No puedes seguir inventando

Que el mundo sea otra cosa

Y volar como mariposa

 

Mi mente tan llena
De cara de gente extranjera,
Conocida, desconocida
He vuelto a ser transparente
No existo más
Barcelona

(and one happy camper :))

Ne maram

1. Odprtih omar, niti z drsnimi vrati; sploh spati pri odprti omari.

2. Do zadnjega kotička napolnjenih smeti.

3. Dolgih nohtov, ko moram kaj narediti za računalnikom (prevod, članek, ipd.).

4. Nepospravljenih kuhinjskih pultov ali jedilne mize. Ah, koga hecam: Vsesplošne nepospravljenosti in nereda.

5. Zamujati - na sestanek, srečanje ali z oddajo kakšnega dela, prispevka.

6.Neprespanih noči z nenehnim zbujanjem in tistim lahnim spancem, ko vseeno sanjaš, ampak take bizarne in grozne reči, zaradi katerih si potem še bolj matast.

7. Petkov, ki kljub lepemu vremenu med vikendom ne obetajo nič počitka, ampak samo veliko dela.

***

Danes se borim (proti sebi), ker se je zmaterializiralo skoraj vse zgoraj našteto. :(

Kdo koga tu farba?

Varčevalni ukrepi? Naj mi, prosim, kdo pojasni, kaj je varčevalnega v tem, da vrtec pošlje za dva otroka, ki sta celo v isti enoti, na isti naslov in istega naslovnika dve kuverti z dvema položnicama za plačilo stroškov varstva, ki ju bo seveda treba plačati ločeno in še dvakrat plačati bančno provizijo. Seveda ni nepomembno, da je ena od položnic nekakšen nerazumljiv obračun, za plačilo pa nekaj evrov, ne ravno pojasnjenih.

Navadna državljanka očitno živim na nekem drugem planetu, kjer je "par" centov za papir, tiskanje, kuverto in pošiljanje strošek, ki se ga izogneš, če se le da. Z gotovostjo lahko trdim, da je v dveh oddelkih tega vrtca vsaj 15 otrok takšnih, ki imajo v istem vrtcu še kakšnega sorojenca ali celo dva. Ampak tudi ta seštevek je za javni zavod očitno le drobiž, ki ne sodi v sklop varčevalnih ukrepov.

Ah, kaj govorim. Da bi ugotovili, kateri otroci sodijo na isti naslov pod istega plačnika, bi gotovo potrebovali poseben super duper računalniški program 2.0, ki bi ga bilo treba mastno plačati in potem bi se sistem za nekaj časa itak podrl, ker uslužbenci ne bi znali rokovati z njim in bi imel najprej še tiste začetne težave, in bi bili zneski na položnicah (enojnih) zaradi vsega skupaj še bolj astronomski. Bom zdaj raje kar utihnila, ja.

Ps: Vlogo na CSD smo začuda oddali veliko pred rokom. Še vedno nimamo odločbe. Me prav zanima, kakšen poračun (in na koliko položnicah) mi bodo izstavili iz vrtca ...

Še malo o našem (ne)zdravju

Še vedno smo tam, kjer ni muh. Krastice se suše, ampak preventivno vrtec še ne pride v poštev, tako ali tako pa smo še vedno na bolniški zaradi mlajše (izmenjaje mož in jaz, ker je seveda izpitno obdobje in teh obveznosti ne morem kar prelagati v nedogled).

Po tem, ko sem sama zbolela in je naslednji dan starejša dobila izbruh noric, sem samo čakala, kdaj se bo kaj razvilo pri mlajši. Nekaj vročine je bilo, ampak kratkotrajno, ne prehudo, zdravnica je rekla, da nima vnetega žrela in da se bo gotovo čez nekaj časa tudi pri njej pojavil izpuščaj. No, čez nekaj dni spet vročina, spet k zdravniku, tokrat opazi pordelo uho in začne z antibiotičnim zdravljenjem (lokalno, v uho). Po treh dneh je vse v redu. Ker otrok menda še vedno nima vnetega žrela, tudi na prigovarjanje (res nehipohondričnih) staršev zdravnik ne odredi brisa na streptokok. Po dveh dneh otrok še vedno ni čisto ok, na obisku izkoristim gužvo in taščino dobro voljo, da še ona pogleda uho, ko zgroženo ugotovi, da uho še ni pozdravljeno in da to gotovo ni samo uho, saj je vsako vnetje ušesa povezano z žrelom. Ker je vikend in ne želimo zabijati časa na urgenci (in ker otroku na videz res ni nič), uredimo takojšen odvzem brisa, ki potrdi že vsaj enotedenski sum - angina je, potrebno je antibiotično zdravljenje.

Dobro nič hujšega, zdaj vemo kaj je, zdravimo, ampak vseeno si ne morem pomagati, da ne bi bila malo jezna. Dvomim, da bris ne bi že zdavnaj pokazal streptokokov, saj se v zadnjih dneh ni mogla nikjer okužiti, saj smo večinoma notri, zunaj se držimo stran od drugih ljudi, otrok, streptokoki pa tudi menda ne preživijo zunaj na zraku, ampak se prenašajo z neposrednim kapljičnim stikom. 

Še vedno ostaja odprto vprašanje noric, ki se lahko pojavijo v naslednjem tednu ali dveh (inkubacijska doba je tudi do 21 dni). Pa vprašanje angine pri starejši, katere imunski sistem je zaradi noric gotovo zelo oslabljen. Se tolažim, da bo čez tri tedne gotovo že vse mimo. Pa še na morju bomo. In morje zdravi vse.

Vročica nedeljskega dne

Da bi ostali v pravem stilu (vročina zunaj, vročina znotraj), smo včeraj za pozno kosilo prižgali pečico.

Poleg tople juhice (ipak smo bolani), sveže domače solate (iz našega vrta!) in koščka belega mesa (brez komentarja) smo postregli specialni "double-quiche". Polovica špinačnega, druga polovica špinačno-gobastega. Na koncu starša včeraj in danes pojedla obe strani, otrokom pašejo samo juhice, jogurti in podobne tekoče zadeve ... Slastno.

Za povečerjek/predspanjek pa še malo utehne hrane - domači čokoladni kukiji z indijskimi oreščki in mandlji. Končno našla pravi recept. Še boljši so bili kot kupljeni! Prisežem!

Še recept na hitro, ker je takooo enostavno in hitro (15 min priprave, 15 minut pečenja):
Pečico nastaviš na 190 st. C., pekač (ali dva) obložiš s peki papirjem. 
120 g zmehčanega masla, 
80 temnega sladkorja, 
1 jajce, 
vanilijev sladkor 
in 3 žlice mleka penasto mešaš. 


Na maso preseješ 150 g moke z eno žličko pecilnega praška 
in 20 g temnega kakava. 


Čez vsuješ 100 g nasekljane temne čokolade in 50 g oreškov. 


Dobro premešaš (z žlico ali spatulo) in z 2 žlicama ali pripomočkom za sladoledne kepice nadevaš kroglice na pekač. Kroglice v velikosti manjšega oreha (mi imamo radi manjše...) naj bodo pribl. 4 cm narazen, pred peko jih rahlo sploščiš z vilicami. Postaviš v ogreto pečico in pečeš 15 minut. Nato še pet minut pustiš na pekaču, potem predevaš na rešetko, da se ohladijo. Odlični so še malo mlačni, zelo dobri tudi pozneje, če vam jih kaj uspe shranit v tesno zaprti škatli (z veliiiiko ključavnico). Recept povzet po: Dobrote iz pečice, MK 2007.

***************

Ponedeljkov epilog, ki nekako sodi zraven k hrani za ozdravljenje - najslastnejša pošiljka na svetu! Komentar ni potreben ... ;)
Hvala, M!

Vmes se pa tudi veselimo, ja

Preden smo zboleli, smo tudi tokrat praznovali :) Z eno veliko "hudo" temnočokoladno-višnjevo torto in dvema svečkama.

V je ... polna življenja in energije, nabrita in svojeglava, vztrajna in pogumna, očarljiva in zapeljiva, če se ji ravno da, sicer pa zna prav grdo pogledati izpod čela. Ati pravi, da se ve, po kom ...