petek, 18. december 2015

ZA

ZAdnji čas smo priča toliko strahu, užaljenosti, paranoje in odsotnosti zdrave pameti, da znova obupujem. Žalosti me, da ljudje tako malo zaupajo vase in v svoje družine, da se čutijo ogroženi od vsega, kar je zunaj, naj bo to družba, šola ali neka neosebna črka oz. beseda na papirju.

Znova se potrjuje, kako malo zaupanja premoremo Slovenci. Ne le vase, ampak tudi v javne instance, od CSD-jev, ki, verjamem, z vso resnostjo in odgovornostjo opravljajo svoje delo, tudi pri posvojitvah, do zavoda za šolstvo in ministrstva, ki menda v skladu z ustaljeno doktrino določajo šolski kurikul in potrjuje učbenike.

Saj se tudi jaz ne strinjam z vsem, kar vidim v učbenikih naše drugošolke. Ravno zadnjič sem se razburjala, ker so jim v isti učni uri predstavljali tako geometrijske like kot telesa in je revica potem seveda vse skupaj med seboj mešala. Ampak to je moje mnenje, ki ga v teh primerih poskušam zadržati zase, ker vseeno pa zaupam, da vedo, kaj delajo in da bo na koncu moj otrok razumel snov in se naučil tega, kar se mora naučiti. V vseh teh primerih so to izobraženi in usposobljeni ljudje, strokovnjaki, ki odgovorno opravljajo svoj poklic (podobno kot tile) in so zato tudi primerno plačani (kot tile in tile in še kdo niso, kar je res zaskrbljujoče, za družbo in državo).

Prepričana pa sem tudi, da se bodo moji otroci temeljnih stvari, vrednot, ki so po mojem pomembne za njihov skladni razvoj v samostojne, samozavestne in empatične osebe, naučili najprej v družini. Vemo že, da je vsaka družina po svoje nesrečna in vsaka bije svoje bitke, a na koncu šteje to, da se znaš in zmoreš postaviti na svoje noge, da na nek način presežeš to svojo izvorno družino in živiš pomirjen s sabo in s svetom, si ustvariš svojo družino ali pač ne, takšne stvari so stvar odoločitev in okoliščin.

Zase lahko šele zdaj trdim, da razumem in cenim svojo primarno družino, starše, vse njihove odločitve, dejanja in besede, ki jih kot otrok ali mladostnica pogosto nisem in zaradi katerih sem bila marsikdaj prizadeta, slabe volje, prepričana, da sem za nekaj (tisti nek neobstoječi ideal) prikrajšana. Še vedno se s čim ne strinjam, a sem vse to sprejela, odpustila, ker vem, da sta se vedno odločala, kot sta takrat mislila, da je najbolje, in šla sem naprej. Zdaj vem, da sem jaz na vrsti, da opravim svojo starševsko dolžnost. Vem, da ga marsikdaj pobiksam in da sem pogosto najslabša mama na svetu (kar tudi kdaj slišim), a se mi to zdi normalni del odraščanja. Kako "dobro" svojo nalogo opravljam, pa bo pokazal šele čas. Pravijo, da šele takrat, ko imaš vnuke, vidiš, kako dobro si vzgojil svoje otroke.

Mene ne skrbi, dejstvo, da je E najraje v fantovski družbi, da ji ne dišijo špangice in kitke, da ima raje široke trenerke in divjo igro s žogo. Zdaj tudi sama že vidi, da ni takšna kot ostale punce, enkrat me je celo vprašala, če je fant, pa sem ji seveda lepo povedala, da ne, da je seveda punca in da je čisto prav, da počne stvari, ki so ji všeč, in se druži s tistimi, s katerimi se dobro počuti. Da zaradi tega ni nič manj punca, da je vse to ok. Ali morda ni??

Ne vem, o vsem tem razmišljam zadnje tedne. Sem in tja se oglasim, ker se mi zdi, pomembno, da imamo svoje mnenje in da ga povemo na glas. Iskreno in spoštljivo, do sogovorcev in teme. Vse žalitve in sovražnost, nestrpnost in nespoštovanje do drugače mislečih pa me zadnje čase res res odbijajo. Smo se res v odnosu drug do drugega pripravljeni spustiti tako nizko? Ne vem, to ni družba, v kateri želim živeti. To ni država, s katero bi se lahko poistovetila.

sobota, 5. december 2015

V dvoje je lepše

Tudi pri domačih živalih. Š. mi je že dolgo govorila, da bi bilo morda fino, če bi Pablo dobil družbo, da bi potem morda manj "škode" delal, ko nas ni doma (odpiral omare, predale in perilo ven metal...), da bi pač vedno imel še nekega kompanjona - ko bi se mu hotelo, ko pa ne, pa se mački itak umaknejo na svoje. Ampak seveda, dva mačka, je dvakrat toliko kot en maček ... in smo premišljevali in premišljevali. Pred kratkim pa smo videli, da so imeli pri Mačji hiši zelo hudo gnečo in takrat smo šli skozi slikice mačk, ki so iskale dom. Ena mala zvedava Soča nama je takoj padla v oči in brez posebnega pomišljanja sva rekla, ok, tale pride k nam (čeprav sem seveda jaz spet hotela oranžiko, ampak šmenta, sami fanti!). Sicer smo jo morali malo počakati, ker je staknila eno okužbico, ampak zdaj je že kake tri tedne pri nas, je že udomačena in prekrščena, tudi Pablo jo je čisto lepo sprejel. Po prvih treh dneh pihanja sta zdaj že kolega, danes sta se najprej malo stiskala na soncu, zvečer pa tudi v naslonjaču. Tudi na otroški živžav se je navadila, V jo je seveda kmalu "natrenirala" in se ji tudi že v naročju lepo pusti božati, najmlajši je navdušen, ker jo čisto brez težav (in zelo ljubko) kliče: "Lola! Lola!" Najstarejša pa je tudi naenkrat našla več veselja in zanimanja - za oba mačka (prej je bila bolj ravnodušna do mačkona). In tako imamo zdaj doma dvojno tigrasto kepo veselja in predvsem predenja.








ponedeljek, 30. november 2015

Tako

To je torej to. Dejansko je trajalo malo več kot pet let, dve porodniški sta prikladno podaljšali 3,5 leta, kolikor so mi odmerili, da kot javna uslužbenka doprinesem k védenju in znanju za danes in za rodove prihodnjih medjezikovnih posrednikov, prevajalcev, tolmačev. Svoje redne službe sem se veselila, kdo pa se ne bi, in pričakovanja so bila, iskreno povedano presežena. Ker sem vmes ugotovila, da uživam v poučevanju (odraslih, mama, ne otrok!). Da se lahko še toliko zanimivih reči naučim sama, jezikovno, psihološko, kako se obnašati v družbi, kako načeti in vzdrževati pogovor z boljalimanj neznanci, skratka uau, življenjske veščine na n-to potenco. 

Da ne govorim o vsem, kar so mi dali načrtni in naključni pogovori s kolegi, doma, posebej pa še v tujini. Krasne izkušnje, ki sem jih lahko izkoristila, ki so mi prinesle veliko, v katerih sem ponavadi pustila tudi del sebe. Vem, premalo pridna sem bila in se bom z d-nalogo še malo pomenkovala tudi v naslednjih mesecih, a cilj je na vidiku in trudim se, da bo končni izdelek zadostil ne le akademskim standardom, ampak tudi moji čisti vesti. Vsaj en majhen košček, drobtino bi rada prispevala. V upanju, da bo morda kdaj drugič komu drugemu na tem ali podobnem področju kaj lažje. Mogoče.

Ja, vlak je pogosto zamujal, zadnje leto in pol nenormalno pogosto. Točno vem, kdaj se prižigajo semaforji na poti do fakultete in koliko časa porabim ob kakšnem delu dneva za relacijo postaja-fakulteta. Peš. Z bicikljom. S trolo raje ne. Še zlasti ne s trolo. Ker je Ljubljana preveč lepa. Ker morda pa le nisem bila narejena za delo izključno za štirimi stenami, ker mi je všeč tudi med ljudmi, pa čeprav jih ne razumem. Pa čeprav se ne razumem. Ne vedno in ne povsem. A grem naprej. Bogatejša za več, kot sem si kdaj mislila, da bom lahko. Naprej.


torek, 24. november 2015

Vice, ki niso vic

Skrbi me. Žalostna sem. Zaskrbljena. Molčeča. Glasna. Zaprepadena. Polna gneva. Ne samo zaradi dogajanja po svetu, doma, širše in ožje. Verjetno je tak čas. Jaz ne vem. Težke so te gobice. Ko skrbno odmerjam čas, ki ga preživim pred informativnimi oddajami (domačimi, nekatere tuje začuda ne povzročajo čira na želodcu). Pazljivo izbiram čas in ljudi, s katerimi preživljam proste minute. Previdno odbiram besede, s katerimi se konec dneva utrujenih oči/možgan obračam na svoje drage. Potrpežljivo čakam in diham, da pojenja simultani trojni cunami želja, potreb, idej, vzklikov. In končno je večer. Ne, ne morem spati, a takrat so misli najbolj jasne, a razen krac ali kratkih zapisov ne uspem sproducirati prav veliko, zvečer ne maram svetlobe monitorjev. Za produktivnost je dan, noč je za kreativnost. Potiho hodim po temnem stanovanju in pokrivam gole nogice. Hvaležna. Kljub vsemu. Prav zato še bolj.

torek, 10. november 2015

Umetnost prositi

Ne, nisem še čisto nehala sekirati in še vedno včasih težko prosim ali dovolim, da mi kdo pomaga. Ampak ja, ta svet je že tako ali tako dovolj zakompliciran, zatežen, negativističen in zar*** in ne vem, zakaj bi ga morala dodatno komplicirati še sama, s tem da me je sram/mi je težko/me je strah/groza prositi kogar koli za kar koli.

Amanda ima prav. In ja, je malo nora. Na tak dober način. In če imate enkrat, dvakrat ali trikrat kaj časa, si poglejte tale iskren pogovor (ker je malo daljši od TEDa, ampak vreden poslušanja), ki ga je pred kratkim imela z Neilom Gaimanom (ja, tistim Neilom, s katerim sta par, ki ga spremljam na TW odkar smo doma brali Kaj pa mleko? in se rolali) in Mario Popovo (ja, tisto Mario). 

Knjige še nisem prebrala do konca, jo pa z veseljem podarim tistemu, ki bi jo rad prebral (potem ko bom končala, seveda, kar sicer zna trajati, ker moram vmes še nekaj pisati, ampak to je že droben tisk, ki ga itak ni treba brati.)


četrtek, 5. november 2015

Jutranji ritual

Vsak ima svojega. Eni še na pol v snu preverjajo elektronsko pošto, drugi takoj po zvoncu budilke izvajajo aštange in asane. Tretji smo veseli, če se nam uspe zbuditi v tišino in si lahko privoščimo kako minuto samo zase.

Ker je pripravo kave nekako pol-avtomatsko prevzel mož, ki se pogosto zaradi kolesarjenja v službo zbudi precej prej, lahko zelo kmalu pridem do svoje kofeinske doze. Ampak z leti očitno tudi moj želodec postaja vse bolj občutljiv, tako da na prazen želodec raje spijem kozarec tople vode oz. zadnjega pol leta kozarec tople vode z medom in limono. To je postal že moj ritual in dokler tega ne spijem, ne funkcioniram dobro, naj je ponedeljek, četrtek ali sobota.

Sicer težko govorim o kakšnih posebnih koristih, ker se me kilogrami držijo huje kot klop, vendar novi ritual vsekakor dobro na moje splošno počutje, prebavo, raven energije, morda tudi imunski sistem. Ali pa je samo naključje, da sem ravno prejšnji vikend, ko mi je tik pred prazničnim vikendom zmanjkalo limon, staknila eno trebušno virozo (že drugo v dveh tednih, jajks). Kakor koli, voda z medom in limono me je zasvojila in postala moj pravi jutranji ritual. Bolj pomemben od kosmičev, ki sem se jih zdaj že skoraj malo naveličala. Ponavadi je zelo hiter, ampak hej, nekje je treba začeti. Preden se začne dretje, upiranje oblačenju, iskanje prave barve majice in dovolj velikih hlač, prepiranje zaradi večjega/manjšega kosa kruha, hitenje ... (Raje ne pomislim, da sem včasih, v študentskih letih sistematično jutra začenjala z branjem ...)

sobota, 31. oktober 2015

Tudi Jon bi se rad smejal

Naslov rahlo zavaja. Jon se seveda že smeje in to prav prisrčno. Si pa predstavljam, da bi se še bolj smejal, če bi lahko tekel ali vsaj hodil tako kot drugi njegovi šestletni vrstniki. Zaradi zapletov po prezgodnjem porodu ima Jon precej težav, ki jih s prizadevnimi starši in neštetimi terapijami poskušajo ublažiti. A v resnici bi mu najbolj pomagala draga operacija v ZDA, za katero je primeren kandidat in je nanjo že naročen, če bo sreča mila, jo bodo opravili v začetku naslednjega leta. 

Njegovo zgodbo so pred kratkim predstavili tudi v Delu, sama pa sem za njegovo željo prek znancev na FB izvedela le nekaj dni pred našim tekaškim vikendom in se odločila, da mu bomo po svojih močeh pomagali. Ker je doma blizu nas. Ker je po starosti ravno nekje med E in V.  Ker ne želim teči samo za lasten ego in veselje (zato sem recimo že pred časom začela podarjati svoje tekaške korake, zdaj z LM se jih je nabralo že več kot 200.000). Ker sem hvaležna, da smo pretekli vikend z otroki lahko tekli in se veselili. Ker privoščim vsakomur, da bi se lahko tako smejal, da bi lahko tekel.

Vem, veliko je ljudi, ki trenutno rabijo našijo pomoč. A če lahko, pomagajte tudi Jonu.

Z namenom transparentnosti so pri Zvezi prijateljev mladine  odprli namenski transakcijski račun, kamor lahko nakažete vaše prispevke za Jona. Vsa sredstva bodo namenjena izključno za operaciji in terapije ter stroške, povezane z njimi.

PODATKI ZA NAKAZILO
ZPM LJUBLJANA Moste-Polje
PROLETARSKA 1
1000 LJUBLJANA
IBAN: SI 56 3300 0000 1303 865
SKLIC: 00 487
BIC: HAABSI2X

četrtek, 29. oktober 2015

Še nikol se nisem tok (21,3 km) smejala

Nikoli nisem razumela fascinacije nad tako množično tekaško prireditvijo, kakršna je postal Ljubljanski maraton. Ni mi bilo jasno, da te lahko navduši tek po mestnih cestah, v gruči in to tako dolge razdalje. Ko sem (bolj od daleč) opazovala nekaj kolegov, ki so se teka udeležili in potem ekstatično opisovali dogajanje, se mi je resno zdelo, da se jim je malo odpeljalo.

No, v nedeljo se je odpeljalo tudi meni.

To, da bom zmogla, se mi je že svitalo, a vseeno me je skrbelo, kako bo vse skupaj izpadlo. Množica ljudi (kjer se nikoli in nikdar še nisem počutila vredu), kako bom uspela držati svoj tempo ob vseh teh topotajočih nogah okrog sebe, ali se bom prehitro zagnala in potem še pred ciljem crknila, zakaj hudiča sem se pustila prepričati v tisto skupinsko prijavo, če pa nisem niti približno pripravljena in suverena v teku in je uspeh na vsakem teku odvisen od položaja lune, hitrosti vetra, debeline kavne usedline, plasti oblek, pet tisoč drugih dejavnikov, in tega, ali sem si namazala ustnice z vazelinom ali ne?!

Družinski tekaški selfi v gužvi na cilju
Pa sem seveda vseeno šla. Zato ker sem po naključju izvedela, da se je na isto razdaljo prijavila moja doktorska sotrpinka, ki se je ravno vrnila iz ZDA. Ker sem se zmenila, da me bo ob progi spodbujala moja draga tekaška sotrpinka M. Ker so v soboto tako pogumno in samostojno s progo opravili vsi trije naši mladički in sem želela biti tudi sama zgled in pokazati, da je to tisto, za kar sem trenirala, in da če si nekaj vbiješ v glavo, da to potem s trudom lahko tudi uresničiš, pa čeprav pihaš in sopihaš, kot da boš lihkar izdihnil.


Ja, mešanica vsega, predvsem nejevere in strahu, hkrati pa tudi ponosa in odločenosti, da (vsaj to) speljem do konca. Na srečo se je tehtnica že na jutranjem vlaku v Ljubljano prevesila bolj v to pozitivno pričakovanje, ko sem se zapletla v pogovor z že bolj izkušeno tekačico, ki se je odpravljala že 5. na polmaraton, in sva ugotovili, da bi morda lahko kdaj tudi skupaj odtekli, predvsem kakšen večerni tek, ki je sicer solo lahko kar strašljiv po naših neobljudenih in neosvetljenih cestah. Predvsem pa me je že število tekačev na vlaku spravilo v dobro voljo in tudi črvičenje v trebuhu (fyi, par dni prej me je zadelo nekaj trebušno nadležnega) se je skoraj umirilo. Let's do this!

Prav lepo je bilo po skoraj enem letu objeti sotrpinko MKK in neverjetno se mi je zdelo, da bova pa zdaj kar skupaj odtekli to pustolovščino, tudi zanjo prvič. Po poti do štartnega območja pove, da se je prijavila na berlinski maraton in da upa, da ji ga bo uspelo naslednje leto odteči, 42 za 43, ampak ja, v znak, da zmore vse, tudi doktorat. Se strinjam, da je to super cilj in sem prepričana, da ji bo uspelo! Po poti mi seveda ni uspelo najti odprte trgovine, da bi si kupila vazelin, ki sem ga seveda pozabila v torbici (čeprav je bila to moja nujna potrebščina št. 1), a sva že pošteno navdušeni in naspidirani prišli do centra in spodbujali tekače, ki so zaključevali z desetko. Potem stranišča in preoblačenje, oddaja garderobe in še zadnji telefonski klic dragega (pa ne, da bi mi zaželel dober tek, ampak da mi pove, da je opravil velik nakup živil, in me vpraša, kaj želim jesti potem popoldne... prosim? haha! kaj?! ne vem, nič, kar koli, moram it, grem zdaj teč, prav?!).

Ker sva imeli namen ubrati bolj počasen, pogovoren tempo, sva se po ogrevanju in raztegovanju (predvsem jezičnem!) postavili bolj v eno od zadnjih štartnih con, kar pomeni, da je trajalo skoraj 20 minut, da smo v resnici prečkali štartno črto, ampak muzika, bobni, množice, vse to je hitro dalo vedeti, da gre pa zdaj zares. Koliko ljudi!! Uau, prav noro se mi je zdelo, malo sem se potrudila, da me ne bi čisto takoj oblile solze (kot me sicer pogosto na štartu) in že smo bili pri Slonu, kar gužva, ko ugotoviva, da gre proti pričakovanjem kar precej počasi oz. da bi šli midve malo hitreje. Tako da sva malo prehitevali, še vseeno sem poskusila užiti vsak korak, si zapomniti prizor dolge premikajoče se kače spredaj in zadaj, ujeti vsak bravo in stisniti vsako petko, ki se je ob poti sprožila proti nam tekačem.


Dunajska se je na koncu izkazala za krajšo, kot sem mislila, da bo, z MKK sva vmes obdelali toliko tem, da še zdaj ne morem verjeti, da sva imeli tempo le malo nad šest! Med tekači sem zagledala Ruglja, Gradišnika in Videmška, noro, pa ne more bit res, da jaz tečem na istem dogodku! Kmalu za obvoznico smo zavili, navijači ob progi pa so postajali vse bolj glasni in prisrčni. Posebej sem se potrudila, da sem še naprej stisnila vsako petko, ki mi je dala še dodaten zagon in ob vsem tem res ni bilo težko biti dobre volje. In potem M, ki se je prikazala nekje okrog 7. km, ko sem že mislila, da sva se zgrešili. Koliko energije, mi je dal njen objem in glasno spodbujanje! In tudi sicer, navijačem ob progi ni bilo videti konca! Otroci, starejši, z oken in vrtov, vsi so ploskali in navijali! In mi smo mahali nazaj in še naprej stiskali petke in se mi zdi, da so kilometri tako kar leteli. Tam v Šiški in Kosezah je bilo sploh divje, zastave, navijači, bobni, noro vzdušje in spet M, ki me je spet dvignila in potolažila, da je večina že za nami.


Res, ampak tam okrog 15., ko smo bili že na Večni, je vse to zunanje spodbujanje malo pojenjalo, vsak je ostal s svojim tempom, naporom, sopihanjem, občutek sem dobila, da je marsikomu že težko, tudi MKK je malo potožila, da bo šla počasneje, mene je samo motilo, da se mi vse lepi pod nogami od gelov in energijske pijače. Ko sem se otresla negativnih misli, čestitala mladi mamici, ki je pred seboj porivala voziček, smo že prišli iz gozda in kmalu za ovinkom so me že čakali moji trije mušketirji z novim paketom energije! In potem kmalu zatem še čisto nepričakovano na še enem strateškem ovinku še moja draga A., ki sem jo v navalu veselja skoraj pohodila, ko sem ji stekla v objem in potem oddirjala naprej. Sonce je že pošteno sijalo in vsa ta energija in spodbujanje ob progi je res dobro vplivala, čeprav se mi je tam iz Rožne zdel ljubljanski grad še takooo daleč ... A nekako sem pričakovala, da bomo kmalu zavili na Tržaško, MKK je rekla, da bo vztrajala pri svojem tempu, jaz pa sem želela vse skupaj malo pospešiti, ker nisem mogla več.

Na srečo res kmalu ovinek, sprememba okolja, spet veliko navijačev, pred Fakulteto za računalništvo še ena posebej glasna skupina, prav vsakemu sem morala stisnit petko in se jim zadreti, da so najboljši, ampak v resnici je bila najboljša M, ki je spet stala tam na koncu ceste, ko sem bila v mislih že na Aškerčevi, tako da sem jo komaj registrirala (zdaj mi je žal, da nisva vsaj ene fotke naredili skupaj!)! Noro, poskušam iti svoj tempo, pozabiti, da se mi vse skupaj pa vseeno že malo vleče, pred fakulteto me oblivajo čudna čustva, od naklonjenosti do rahlega odpora, v resnici hočem samo čim prej zaviti na Slovensko, dovolj imam. Po ožjem prehodu poskušam malo prehitevati, nekateri se ustavljajo in hodijo, mene pa prav nese in se mi zdi, da nekdo navija zame, čeprav imam verjetno le prisluhe, a me požene naprej in si rečem, evo, samo še navzdol do Filharmonije, tako kot včeraj z otroki, polna ponosa in veselja! In je konec! Šele takrat na uri pogledam skupni čas in ugotovim, da mi je uspelo iti pod 2:15, kolikor sem imela v glavi, tako da se še bolj široko nasmehnem in potrpežljivo počakam na svojo medaljo. Potem pa že kmalu zagledam MKK in pade še ena petka in zašvican objem in zmagali sva!


Usta so mi kar sama lezla v nasmeh, tudi to, da ni bilo takoj vode na razpolago, me ni spravilo v slabo voljo. Halo, pretekla sem! Uspelo mi je! In celo uživala sem! Je to sploh možno?!

Noro, to je torej ta evforija in fascinacija. ZDAJ razumem. Ker mi še vedno uhaja na smeh. Ker vem, da grem drugo leto spet. Ker sem zdaj še bolj navdušena nad to preprosto dejavnostjo postavljanja leve pred desno. Ja, tudi v gruči ljudi in na asfaltu.

Naslednji dan so bile noge malo utrujene, a ni bilo časa za kakšno posebno okrevanje. Vstali smo že ob 5.30 (premikanje ure, khm khm), odhiteli v vrtec, službo, pešačili, bicikljirali, čisto navaden teden, kot vsak pred njim in za njim. Kar se mi zdi super. To je zame rekreacija. Da se imaš fajn in da ti vsa ta super dejavnost ne škodi oz. te ne poškoduje. To je to! Uspelo mi je. Zdaj pa v nove zmage (zagotovo tudi tekaške!). :)

Hvala vsem, ki ste navijali zame v mislih in ob progi in sicer. Brez vas mi ne bi uspelo! Koga sem imela med tekom v mislih, pa si lahko preberete v naslednji objavi (ker ta je že predolga...)

ponedeljek, 12. oktober 2015

IzTEKanje

Veliko stvari se bo kmalu izteklo, najprej pa bo konec mojega 16-tedenskega tekaškega programa za polmaraton. Saj niti ne vem točno, zakaj sem naposled rekla, ja, pa grem, ampak dejstvo je, da si od julija naprej prizadevam bolj ali manj zvesto slediti načrtu treningov. Seveda večinoma nisem šla teč štirikrat tedensko, kot je bilo predvideno, pogosto niti trikrat, ampak sicer pa se nisem "šparala". To tudi pomeni, da sem magično številko 21 km že nekajkrat pretekla (ok, več kot enkrat ;)), vseh tekov nad 15 km je bilo tudi kar nekaj, celo intervalni treningi so mi prirasli k srcu! Skratka, za mano je kup enih kratkih in dolgih tekov, hitrih in počasnih, po takšnih in drugačnih podlagah, nekaj solo nekaj v družbi.

Večino dela sem torej že opravila - uau, še sama ne morem verjeti, malo sem pa le ponosna nase. Že zdaj. Vidim, da je pot res pomembnejša od cilja tudi, ko gre za tek. Seveda bi se mi zdelo fino, če bi uspela v cilj priti v takem in takem času, ampak na koncu se mi zdi bolj pomembno to, da sem do tu sploh prišla, da sem se lotila in da sem vztrajala (in da se nisem poškodovala!). Jaz, ki se nikoli nisem imela za športnega človeka.

Res je, v načrtu sem imela, da do tega datuma dosežem še en, morda celo pomembnejši cilj, a čeprav pri tem načrtu malo zaostajam, se tudi tista zgodba spet premika (posebej zdaj, ko zmanjšujem obseg treningov ;)). Prepričana sem, da se premikam v pravo smer tudi zahvaljujoč rednemu teku in opori, ki sem jo dobila s tem načrtom (in to malo veliko zmago). Težko pojasnim, kaj me je res gnalo in kaj sem zdaj s tem pridobila oz. kaj imam od tega. Se mi zdi, da je odlično zapisala ena od dveh "novopečenih" maratonk, katerih pot sem spremljala, ker je pač bolj ali manj sovpadala z mojimi sopihanji (čeprav je seveda pred mano precej manjši zalogaj):
"I felt I needed to shake something up, but didn’t know what or how. I knew who I wanted to be, but couldn’t connect the dots between that person and the person I was. I started running, farther and faster, because I didn’t know what else to do. Training for the marathon gave me the structure and discipline to fix the things that were in my control (career) and the outlet to deal with the things that weren’t (being a parent is just plain hard) and everything in between."

To je torej to. Menda sem pripravljena. :-) 

Do LM moram samo še ugotovit, kako na fotkah zgledat bolj tekaško in ne kot kotaleča se gmota...

torek, 29. september 2015

Učinkovitost ali potiskanje meja?

Seveda sem prejšnji teden preživela, uspešno obdelala vse obveznosti in se ob vsem skupaj še fino imela. Še enkrat znova se je izkazalo, da sem lahko pod stresom izjemno učinkovita, hkrati pa me ne neha presenečati, kako brez težav pomikam svoje meje, če je pač treba. Spanja je bilo resda bolj malo, a seznam je obkljukan, prav gotovo sem si zaslužila značko za učinkovitost (ne bom rekla prizadevnost, ker bi se na marsikaj lahko pripravila veliko prej in ne v zadnjem hipu, ampak to je že spet tista znana stara zgodba). Kljub vsesplošni fizični utrujenosti (trije dnevi tolmačenja niso mačji kašelj) sem v nedeljo uspela tudi obuti športne copate in odteči enega od zadnjih daljših tekov, tako da je bil občutek uspešnosti in doseženih ciljev še toliko večji, posledično sem tudi še malo bolj zmahana. Ampak tako je, stisnit zobe, izkoristit minute, ko jih lahko, sicer pa gremo na polno naprej. Pogodba o zaposlitvi mi poteče čez 9 tednov. Kar pomeni, da imam še točno toliko časa za "brezskrbno" pisanje doktorata, potem bom morala zagrizti v drugo delo in se spopadati s kupom drugih "zabavnosti", ki te doletijo, ko si spet samostojno na trgu. Prelomno obdobje. Polno vprašanj in skrbi, vznemirjenja in vznesenosti. Ampak s tem se bom ukvarjala potem. Zdaj je čas za osredotočenost in mirnost. Čas za pisanje. 

Hvala vsem za držanje pesti in hvala mojim za varstvo in dragim za prenašanje izbruhov/zatopljenosti vase ... obljubim, da bo kmalu konec!







ponedeljek, 21. september 2015

Območje udobja je out

Ena od starih šol učenja tolmačenja zagovarja, da je treba študente postaviti pred situacije, ki jih presenetijo, v katerih jim je nelagodno, npr. da morajo adhoc tolmačiti stoje na mizi. Ker če zjutraj poješ živo žabo, se ti čez dan ne more zgoditi nič hujšega.

Pred kratkim sem posnela kratek pogovor (v katerem sem želela povedati vse, po možnosti brez vdiha in pavze in zaključenega stavka, ja) za #MetaPHoDcast. Čeprav še ne vidim ciljne črte svojega doktorata, a takšnih povabil ne dobiš vsak dan, hkrati pa je to dobra brca, da se bolj resno lotim (ja, počitnice so bile dolge), zato nisem oklevala.

Druga in tretja brca sta tudi neobhodni del akademske kariere (ki se, mimogrede, izteka), in sicer jutri predstavim svoje delo pred Oddelkom, v sredo pa pred drugimi jezikoslovno navdahnjenimi raziskovalci s fakultete (od katerih naslovov predstavitev se mi že šibijo kolena). Da se mi delajo cmoki v grlu (kako je to slišati, poslušaj zgornji posnetek), ni treba posebej ponavljati. A moja nova stara filozofija pravi (hvala, M*), da je vse ok. Da par globokih vdihov reši marsikaj in da res res potrebujem brco v rit, če mora biti taka huda, naj pač bo. Upam, da dovolj, da mi ne bo treba poseči po kakšnih še hujših samokaznovalnih metodah. 

petek, 18. september 2015

Tu in tam in vsepovsod

September ne bi bil september, če ne bi bil malo divji, malo razmišljujoč, precej deloven, poln svežih idej in elana in hkrati zelo utrujajoč. Dejstvo. Pa čeprav letos ni bilo nobene bistvene spremembe, drugi razred pač ni prvi, v vrtcu so pa vsi naši od vedno tako ali tako skoraj raje kot doma. A otroci rastejo, najstarejša mi vsak dan znova dokazuje, da precej hitreje, kot sama dojemam. Pojavljajo se "težave", ki jih ne znam, zmorem rešiti v sekundi, tako kot nalepiš obliž na krvaveče koleno (check), najdeš copate brez gume za prve ure baleta (check), zamenjaš kup hlač s številko večjimi, čeprav so mu bile še pred nekaj tedni čisto ok (check), narediš izvedljiv logistični načrt, čeprav vključuje kar nekaj spremenljivk in so tri lokacije narazen več kot 22 km (check). Vse to se da. Vse to znam.

A tale vzgoja ne več tako mladih mladičev me je ob vsem ostalem kaosu (stresu) kar pošteno stisnila v kot. Verjetno prvič - sem si in ji priznala, da ne vem, kaj narediti, da nimam rešitve, da mi je težko in se mi situacija zdi nemogoča, nerešljiva. Pa čeprav sem starš in naj bi vedela in znala vse (po njeno). Potem sem jo objela. A že pred tem sem začutila, da se mi je kamen odvalil od srca in tudi njena ramena so se malo sprostila. Obema je bilo lažje. "Problem" ni bil rešen, nobenega "načrta rešitve" na obzorju, a naenkrat je bil svet lepši. Zadihali sva s polnimi pljuči. Obe! Očitno je včasih res čisto dovolj, da priznaš svojo nemoč in jo sprejmeš. Potem se stvari premaknejo naprej.

Počasi je živčnosti manj, celo zjutraj. Več smeha. Več dotikov in objemov. Vse bolj se zavedam njihove moči in koliko jih potrebujem(o). Vsi.

Ker je tempo naenkrat spet divji in letamo sem in tja. V resnici se imamo krasno. A le če smo povezani in se čutimo.

Kakšen je pa kaj vaš september?

Prvi september. Tako hitijo, da jih še ujeti ne morem!
Počasi, a razdalja vendarle je
 
Na vrhu vetrovnega Snežnika


Tako je pihal, kar ves čas!






torek, 1. september 2015

Ne morem, da ne bi

Ker me nekateri že sprašujejo in je treba pred poslabšanjem vremena in posebej za vse, kar sledi, objaviti tudi takšne sončne fotke. Vsi, ki niste uspeli/utegnili/mogli iti na dopust na morje in vas morske fotke iritirajo, mirno preskočite. Razumem!

V glavnem, mi smo se imeli nadfino. Samo en dan nam je malo vreme zagodlo, kar pa je bilo kot nalašč za malo kolesarjenja. Sicer pa veliko plavanja, potapljanja, skakanja s pomola (not for me, of course!), veslanja, kolesarjenja, branja, igre, teka, v glavnem ni da ni. Ko tako pomislim, se mi zdi, da smo bili na morju vsaj dva tedna, če ne celo več, hehe. Apartma, najden tik pred zajci, je bil zelo nobel, ne predrag in zelo blizu morja, na mirni lokaciji, z ne preveč drugimi dopustniki. V glavnem, milina. Morda celo bolje kot na robinzonu, ker tam ne bi mogli kolesariti, pa še cesto so skoraj do konca zabetonirali, tako da je tudi tek po tistih koncih bolj muka kot veselje (no, razgledi odtehtajo, to pa). Pa nadkul se mi je zdelo tudi to, da smo se veliko vozili po poti, kjer sem pred sedmimi leti v vozičku porivala prvorojenko, zdaj pa nas je bilo že pet! Na otoku in ob tej cesti se razen tistega betona ni prav veliko spremenilo, zaenkrat še uhaja masovnemu turizmu. Upam, da še dolgo! Znabiti, da pridemo po še…











Njega nisem uspela slikati v vodi, je bil pa prava atrakcija, najjaći plivać ;)
tokrat naša uvala na severni strani otoka, levo nad šavjem… ps: veslala do otoka skrajno desno




v ozadju Kornati


robinzonske lepotičke v jutranji bonaci
del betonirane poti, ki sem jo prilično preklela na enem daljšem jutranjem prehitevanju sonca