Kar smo sejali ...

Ne, seveda ni vse zraslo, to bi bilo tudi za nas vrtnarske začetnike že preveč kičasto. Ampak nekaj pa je, drugo smo že vrgli ven, prekopali grudo in zasejali na novo ... In to, kar je uspelo zrasti, zdaj veselo rodi plodove, ki jih mi še bolj veselo pobiramo. Predvsem jaz težko skrivam navdušenje, čeprav potem v (mestni) družbi izpadem resna kmetica, ko izlivam svoja čustva in evforično pripovedujem o svojih krasnih paradižnikih, bučkah, paprikah, skoraj melancanah in tem krasnem vonju po zemlji ...

Nekaj je zrastlo, na praznih kvadrantih pa so že zasejane nove dobrote

Čisto naš bio-zabojček

Poleg zelene sprostitve z motikco in med sadikami paradižnika (ja, ta občutno prevladuje in noro raste, čeprav ga je v začetku julija kar pošteno zdelala toča...) pa si večere pogosto krajšam z gledanjem, vsaj mimogrednim, najboljšega tv kanala - kuharskega, seveda. Čeprav že ugotavljam, da se oddaje ponavljajo, me največkrat uspejo navdušiti in pritegniti, predvsem zaradi preprostih, pisanih in hitrih receptov. In seveda nizozemščina! :D

Ampak šele danes sem se opogumila, da nekaj pripravim čisto po predlaganem receptu kuharskega mojstra Rudolpha. No, ne čisto, ker moj avokado še ni bil dovolj zrel, krutoni pa so se mi zdeli že malo over the top, ker je vse skupaj že tako dovolj bogato in nasitno. Pa lepo. In okusno!

Najbolj zabavno pa seveda tole. Na srečo sem pripravo jedi tudi videla v celoti, tako da je tudi gugl prevod čisto ustrezal namenu (da me npr. spomni na podrobnosti, kot to da moram stisniti pol apna od zgoraj!). :D

V glavnem, živela domača zelenjava in novi okusni recepti! :)

Naposled je čas

Prvi mesec 'tazaresnega' poletja je že skoraj naokrog in ne morem se pritoževati, bil je intenziven, topel, sončen, sproščen in tudi delaven, koristen in poučen. Popolna kombinacija. Po enem mesecu pakiranja, razpakiravanja, pranja, pripravljanja, pakiranja in ponovnega kroga ukvarjanja s perilom (v civilizaciji se baje ne sme dnevov preživljeati v enih in istih cunjicah, kopalkah, čeprav kaže +30) sem sicer ugotavljala, da si želim domov in početi nekaj tako grozno banalnega, kot je čiščenje hladilnika ali pomivanje oken ali kaj podobnega. Da ne govorim o tem, da sem bila v enem mesecu tako malo za štedilnikom/pečico, da mi prav nekaj manjka! Weird, I know.

Avgust se obeta bolj 'zapečkarski' (v pozitivnem smislu, če ga ta beseda ima). Letos sem se odločila, da bom poletno globinsko čiščenje stanovanja poskusila vsaj deloma izvesti skupaj s tamalimadvema, čeprav še ne vem točno, kako bom to pretvorila v zabavno dogodivščino. Z veliko mero potrpljenja, prav gotovo.

Vseeno upam še na kakšen izlet, veliko druženja in vsaj še malo (kak vikend) morja. Ampak v resnici sem že začela odštevati. Mesece in dneve do naslednjega pravega oddiha in odklopa. Očitno je se leto res sprevrglo v eno samo pričakovanje tistega tedna, dveh, ko gremo lahko na lepše. V mir. Brezskrbno razposajenost in hkrati umirjenost brez ur in rokov in nenehne pri/vklopljenosti in dosegljivosti za zunanji svet. Res se mi vse bolj dozdeva, da samo v tistih nekaj dneh res živim in se sprostim, diham s polnimi pljuči, vidim vse mogoče barve in podrobnosti, slišim tudi najbolj oddaljeno skovikanje in prigovarjanje, od zunaj in od znotraj.

Rada imam sonce, poletje je moj čas in res sem hvaležna, da ga lahko še bolj polepšam in preživljam s tako fajn ljudmi in na tako lepih krajih.

Čisto do dna 

Bralni ležalnik in ... kdo najde fazana?

Training for trainers

Baby come back

Povratek v civilizacijo je (bil) - spet - kar malo travmatičen. Fizično sem sicer že tu, vsa priklopljena in delovna, ampak glava še noče nazaj, modrina neba in morja se mi je kar vžgala v možgane. In zvok škržatov, občutek soli na topli koži, valovanje morja in hladna sapa, ki nas je razveseljevala v drugi polovici dopusta. Ne, dva tedna nikakor nista preveč in ne morem se tako hitro naveličati lepega. Uživali smo!