Srečnopisano 24/2016

Tako kot je Irena pri prejšnji objavi komentirala, je kljub vsem tegobam tega napornega obdobja, to vendarle eno najsrečnejših obdobij.

Zdravi smo. Po finančni plati nimamo (pretiranih) težav oz. so te znosne. Imamo varno streho nad glavo. Veselimo se prihodnosti (poletje), tudi če nimamo posebnih načtov. Imamo pa splošne načrte in želje in sanje in hkrati vse možnosti, da jih začnemo uresničevati, korak za korakom. Imamo pogum, da se želimo in zmoremo podajati v neznano in preizkušati (svoje) meje. Ob vsem tem pa je tu varno zaledje ljudi, družine in prijateljev, ki jih lahko prosimo za pomoč, ki tudi brez tega vskočijo in ponudijo roko ali oporo, ko jo potrebujemo in tudi takrat, ko niti ne vemo, da jo potrebujemo. Že zavedanje vsega tega me neznansko osrečuje in zbuja v meni globoko hvaležnost...

Izvleček zadnjih dveh tednov (brez ključnih besed)

pet zjutraj: "Čakte, a otroke imate tudi?! A tri?! Pa doktorat pišete? Pri 33? Ja, pa kam se vam mudi ... A pa zmorete, imate kakšno pomoč? (zaskrbljeno) ... No, ni treba, da vas tako skrbi in lahko ste tudi kaj bolj zadovoljni s sabo. Zelo fajn vam gre." (Pogovor s xy psihologinjo na zdr. pregledu.)

SMS pon 19.22, ko je zaradi vrtčevskega nastopa zamudila redne vaje. "Na pozabite, v sredo ob 18h zaključni baletni nastop, vaja ob 17.30."

torek zvečer: "The trick is to keep breathing."

sre: pri specialistki z obema mlajšima: "ja, guspa, ampak tudi ta druga napotnica vam je potekla, zakaj pa te niste šli iskat nove?"

sreda 19.30: "šit, nastop je bil."

sob dop: "yes, sonce, gremo teč!" "zakaj pa ni medalje? zakaj moram čakat, da E odteče?" "zakaj pa jaz nimam medalje?" "zakaj pa jaz nimam majce?" "sedvič jedu!!"

sob pop: tri ure pumpa gume za družinski maraton, servisira kolesa, montira nasilce zadaj in na streho, potem pa se tik pred Ljubljano ulije, naliv, strele in gremo v joku nazaj domov.

tor zjutraj: ooo, kako? kako vam gre? super, analizo in zaključke imate! a mi boste poslali? neee, nič brisat! kar pošljite mi, bova pogledali. do srede bi šlo? (no, "na srečo" na koncu ugotovim, da še ni treba v sredo...)

čet pop: 16.25 šit, roditeljski za šolo z V. nujna starševska konferenca, prišibam zadnjo minuto, umiram 47 minut, ker je učiteljica enako dologčasna, dolgovezna, mrtvo umirjena in hkrati tako zaverovana v ta svoj sveti prav kot pred dvema letoma pri E. isti ppt, itak.

pet: 14.57: "dan, vem, da me boste za ušesa, ker so se uradne ure končale že ob 13h in verjetno delate do 15h (izkazalo se je da do 15.30, ampak je bil petek in sta ob 15.21 šli), ampak ali vam lahko vseeno te tri izvode tu oddam? ja, izjavo imam, ja, tudi indeks, aja, ocene morajo biti vpisane vanj, aja, tudi leta 2016, ko je vse v elektronskem indeksu, aja, ok, ja, bom uredila, ampak oddano je, a ne?"

Vmes pa povprečno 3,4 ure spanja (vikend dviguje povprečje, zadnji dve noči, je bilo 1,5 in 2).

Srečnopisano 23/2016

A veš tisto, ko se neke noči, rahlo v rožicah navdušeno zmeniš, da bo letos rd dva meseca prej in da nujno pade koncert skupine, ob kateri si se zakljubljal/odljubljal/osamosvajal/odraščal v najstniških letih, potem pa ob vsem, kar se grmadi v "goste tedne", skoraj pozabiš in se ti ne da it, pa vseeno greš, ker ni veliko prijateljev, s katerimi veš, da bo kul, tudi če boš bolj tiho in zmrda in da ni treba hlinit ničesar, in potem na koncertu muvaš levo in desno, ampak se glava resnično odpre po 10, 15 minutah, in zadene glasba, energija, čustva iz preteklosti in sedanjosti in ena sama velika hvaležnost za trenutek sreče, hip brezčasnosti in vseobsegajoče glasbe, ki te ne more pustiti ravnodušnega.

Še dolgo po koncertu.

Hvala, M!

Srečnopisano 22/2016

Zadnjih nekaj tednov me osrečuje skuhano kosilo in možnost, da si kdaj privoščim, da mi ga skuhajo drugi, in pogum, da prosim, da mi ga kdaj skuhajo drugi. Še malo.