Mejniki

Po enomesečnem obiskovanju športne vadbe lahko potrdim - ja, hodim na skupinsko vadbo. Vsakič sproti mi sicer pol ure pred predvidenim odhodom na misel pride vsaj sedem izgovorov, zakaj ne bi šla, pa vseeno grem. Jaz, ki ne maram ljudi, gužve, ogledal, švicanja v javnosti, jaz, ki me pogledi shiranih suhic iritirajo in nanje še bolj. Ampak grem in sem po enournem miganju ob glasbi prijetno utrujena in napolnjena z energijo, čeprav je nimam (svojevrstna skrivnost telesne vadbe).

Starejša hčerka je danes zaspala, še preden sem prišla domov. Pa se vadba ne konča tako zelo pozno in ponavadi me je vedno čakala za vrati sobe in želela še objem in lupčka. Očitno odrašča in res vse več zmore/hoče brez mene (ali pa je bila samo tako zelo utrujena).

Mlajša hčerka je dvakrat zaporedoma pokazala zmožnost praznjenja mehurja "na ukaz". Velik dosežek, če mene vprašate, ker mi tiste plenice že malo presedajo, še več težav pa imam s previjanjem male zvijajoče se gliste, tako da si že manem roke, da bo kmalu "rešena" še te podritne zadeve, in tako z začudenjem in veseljem hkrati ugotavljam, da tudi ona raste.

Mejniki, mejniki.

Toi et moi

Že dolgo je tega, ko sem imela eno zelo francosko obdobje. Povezano s številnimi knjigami, ukradenimi jutri in nočmi, sanjami in pesmimi. Predvsem pesmimi. Tistimi tapravimi ... Ampak kako drugače je zdaj. Kako drugače dojemam vse te izpovedi, brez tiste ostre bolečine neuslišanega hrepenenja, namesto nje topla mehkoba. Ljubezen, pač.

Kavalirstvo

Kljub mokroti danes zjutraj in dejstvu, da sem morala peš oddati potomstvo v vrtec in za povrh v službo odnesti še prenosnik (hvalabogu za reklamne rucake!), zaradi česar sem se precej zlovoljno usedla na prvi prosti sedež na vlaku, je vožnja že navsezgodaj zjutraj postregla z enim od tistih nerazumljivih razsvetljenj, ki te pač morajo spraviti v dobro voljo, tudi če je vse na tebi premočeno. Ko smo se bližali končni postaji, sem na hitro zaključila z delom, pospravila stvari v rucak (kako šolsko se to sliši!) in se hitela oblačiti svojo prastaro znošeno prehodno jakno. Gospod, ki je vso pot vožnje mirno sedel zraven mene in ni niti spal (kar me je presenetilo) niti radovedno kukal, kaj počnem (še drugo presenečenje), je meni nič tebi nič prijel jakno in mi jo kavalirsko pridržal, da sem uspela v rokav stlačiti še drugo roko! V šoku in hkrati navdušenju sem se mu hitela zahvaljevati in se mu hkrati tudi opravičila (ker sem takoj pomislila, da mogoče niti ni bil kavalir, ampak se je samo hotel odrešiti muk, ko sem se tam na sedežu poleg njega tako čudno zvijala in mu kratila osebni prostor). Ampak raje verjamem, da je bil samo kavalir. Ker jih zadnje čase tako ni na spregled, čeprav bi jih tako krvavo potrebovala/i.

Pomladna jesen

Jesen je eden od tistih čudnih letnih časov, ko ne veš, ali bi se oblekel malo bolj ali malo manj, ko toplo sonce greje samo, če se mu nastavljaš za oknom. Ker sem levinja, verjetno ni treba posebej poudarjati, da moja notranja letnočasovna komponenta ni najbolje sinhronizirana s tem prehodnim časom. Ampak nič nimam proti jeseni, posebej ko je tako sončna (in mrzla) kot na to ponedeljekovo opoldne. Manj me navdušujejo druge znanilke jeseni, od kostanja, lupljenja agrumov (ja, jebi ga, tudi jaz sem ena od tistih, ki si ne maramo umazati rok), do kakija in kondenza na oknih v zgodnjih jutranjih urah, da niti ne omenjam viroz in podobne nesnage, ki ji očitno tudi letos ne bomo mogli ubežati na vsaj vsaka dva tedna.

Ampak ko imam veliko dela in veliko gradiva za poganjanje sivih celic v tek, je vse skupaj bolj znosno, na trenutke celo prijetno in vznemirljivo, tudi če še nimam tiste prave prehodne jakne. Letošnja jesen se mi zdi še posebej "revolucionarna". Osebno sem na krasnem mejniku, zadovoljna in radovedna se veselim vsega, kar še pride. Družbeno gledano pa se tudi premika, končno in čeravno me in persona ni bilo zraven, sem za. Sem za to, da se nehamo sprenevedati in ukalupljati pojme, ki jih je napredek časa in družbe že zdavnaj povozil. Dajmo si priložnost in presenečeni bomo. Ker ja, vsak posameznik je res samo eden, ampak dovolj, da se premakne en kolešček in za njim še en in še en in ni vrag, da se enkrat (upam, da kmalu) stvari ne zavrtijo v malo boljšo smer. Ne samo za tiste privilegirane, ki jim je itak vseeno, ker se vrtijo v svojih svetovih, ampak za vse nas, ki smo vpeti to kolesje vsakdanjih skrbi, kaj bomo dali v lonec in kako bomo preživeli tudi po 18. in 28. v mesecu, ko so plačane še zadnje položnice za tiste najbolj nujne reči. Ne more, ne sme nam biti vseeno, kako se "dela politika". Ne smemo si dovoliti vdanosti v usodo in "to-se-mene-ne-tiče"/"jaz-tega-ne-morem spremeniti" brezbrižnosti, ko se našim otrokom in vnukom krade prihodnost zaradi političnega miru in nabiranja nekih točk (da ne govorim o komoditetah na lasten račun).


Že zdavnaj bi morali na ulice. Nismo ovce, lepe besede in prazne obljube že dolgo ne vžgejo, ljudje vidimo, čutimo in mislimo s svojo glavo. Ja, najprej zase in svojo družino, seveda, ker drugače ne preživimo, ampak skrbi nas tudi za skupnost, družbo. Tistim na vrhu, mora biti jasno, da veliki brat gleda tudi v drugo smer, da tudi njihova dejanja ne bodo šla mimo neopažena, da znamo stvari, besede in dejanja vrednotiti. Kam gremo in kam nas bo popeljala ta pomladna jesen, bomo videli. Če ne drugega, upam, da si ne bomo več dovolili spanja in zatiskanja oči pred očitnim. Spremembe so res nujne.

In dolgoročno naj bi tudi vsakodnevna doza grenkokisle bombe vitaminov z medom učinkovala. Mora!

Postapokaliptično

Mnja, prepričana sem bila, da bo konec sveta. Vsaj tako sem se počutila in obnašala zadnjih nekaj dni, živčnost, trema in fatalnost na vrhuncu. Pa so tako kot vedno stvari stekle bolj ali manj same od sebe, se mi zdi. Ne, da so bile priprave zaman, ampak vse tisto naokrog (v glavi) bi lahko mirno izpustila. Pač greš, odpredavaš svoje - po možnosti na zanimiv in nezatežen način, tudi če imaš opraviti s slovnico, jih sem in tja pobezaš, ker so to pač vaje, če imaš srečo, se ne zaletiš v mizo (I did) in se ob pravem trenutku spomneš pogledati na uro, da jih ne bi slučajno zadrževal več kot 45 minut, ker seveda nikoli nismo marali tistih, ki so kar naprej nekaj podaljševali in niso znali končati, ko je bil čas za to. Se že veselim naslednjih ur, priprave so v teku in upam, da bo sčasoma še boljše (in lažje, vsaj kar se treme in ostalih nepotrebnih čustev tiče). I like my job! 

Sonce in luna in drakonidi

Vse je vredu. Posijalo je sonce. Skuhala sem prvih deset filanih paprik - no, pripravila sva jih skupaj, delitev dela, nič butanja, zavijanja z očmi (upam), čeprav On pravi, da vedno kuha sam, tudi ko kuhava skupaj. Whatever (beri: naivka).

Vrhunec drakonidov bo danes ob 10h zvečer. Žal bo polna luna in bo precej svetlo (če bo jasno), ampak menda bodo delci kometov nocoj najlepše vidni. Komaj čakam! Gremo gledat v nebo!

Teče

Zunaj in noter. Ne vem, v čem je točno problem, verjetno ne samo vreme, ampak dobro je vsaj to, da sva se uskladila. Da sva se ulila približno hkrati, pritisk je popustil in je steklo. Po oknih, balkonu in licih. Zdaj teče. Teče naprej. Elektrika je prišla in ostala za več kot enakrat pet minut in drugič tri minute. V enem kosu sem uspela speči kruh. Prebrala vse nujno današnje čtivo. Se priklopila na internet. Jobs vse povsod. Ko bi vsaj, si mislim. No, seveda, žalujem tudi jaz malo, konec koncev sem vsaj v dar dobila eno izadevo (še enkrat hvala bratec, vožnja z vlakom je v gruči srednješolcev zdaj že kar znosna).  Lahko rečem, da je bil zanimiv, kaj več ne morem povedati, kar ga nisem pretirano spremljala. Me pa preganja njegov "You've got to find what you love". Tako dobro sovpada z mojo minikrizo začetka jeseni. Morda je problem, ker je na pladnju preveč dobrih stvari, po katerih sem vedno hrepenela. Prepričujem se, da mi ni treba izbirati, da lahko vzamem, kar želim, da "lahko izberem več možnosti", kot je pisalo včeraj v vprašalniku, ki so mi ga poslali kot nekdanji erazmovki, o tem zakaj bi odšla v tujino delat (jaz pa se sprašujem, zakaj še nisem šla). Ampak v bistvu vem, da ne morem imeti vsega. Da se s tem, ko se v nekem trenutku odločim za nekaj, druge možnosti avtomatično potisnejo malo v ozadje. Ne pravim čisto stran, ampak samo malo bolj stran, da jih potem spet lahko enkrat postavim v ospredje. Decisions, decisions. Sem lahko pol dneva to, četrt dneva nekaj drugega in četrt nekaj tretjega? Koliko vlog natančno moram "igrati"? Koga vse moram res zadovoljiti? Res, najhujša bitka je tista s samim sabo. Naj teče, naj teče.

Kamor je šel bik, mora očitno res tudi štrik

Objavi namenoma nisem želela dat naslova Vročina part III, čeprav bi to lahko čisto upravičeno storila, ampak potem bi bilo že malo preveč in bi si sigurno mislili, da smo pri nas prav hudo imunsko oslabljeni in sploh fuč (kar verjetno ni daleč od resnice). Tokrat sem morala bolesti (kako imenuješ malo dalj trajajočo slabost prehodnega značaja?) hočeš nočeš za nekaj ur podleči in dobesedno leči, ker nič drugega nisem mogla. No, to in pogosto obiskovanje sobe, kamor gre še cesar peš, ali kako že. Nič takega. Pol dneva outa, malo slabe volje, ampak ne preveč, ker itak nisem imela energije in toliko zavesti, da bi se zares sekirala.

Drugi dan, stanje je občutno bolje, medicinsko oglje ftw!, že se zbudim jako zgodaj, si celo umijem lase, tako da res delujem bolje in zdrava, oblečem sebe in hčerki, ko pri pripravljanju torbe pred odhodom od doma ugotovim, da nimam denarnice! Puf! Hitro mi postane jasno, da je ostala v avtu, v eni drugi torbi, kamor sem jo včeraj hitro vrgla, ko sem navkljub še vedno rahli slabosti odhitela po hčerki, ker možu pač ni uspelo prej iz službe in bi potem starejša zamudila plesne vaje (ki so bile na koncu itak čisto brezvezne), tako da sva se tam dobila in se potem še enkrat ločila, ko sem skočila na prvi roditeljski sestanek za najmlajšo (tega pa res ne gre zamuditi, ali kako). V glavnem čisto preveč skakanja za včerajšnji slabotni dan. In mogoče je bila pozabljena denarnica v avtu znamenje, da moram še malo ostati doma in malo bolj preboleti to reč. Tudi prav.