Po 3 polmaratonih.
192 strani in 303 bibliografske enote. 9h25minut transkripcij.
Preveč neprespanih noči, a veliko tudi navdušujočih trenutkov. Posebej v razredu.
Zaključevanje te zgodbe je bilo nekaj najtežjega, kar sem doslej doživela. Fizično, psihično, mentalno. Morda res drži, da več, kot se z nečim ukvarjaš in več kot o stvari veš, bolj veš, kako malo veš. A tako negotovo in neprepričano vase se že dolgo nisem počutila. Akuten primer sindroma vsiljivca. Nenehna razpetost med obveznostmi, željami, nujo, družino in nepričakovanostmi so me iz meseca v mesec potiskale v vse bolj črno luknjo. Saj sem delala na doktoratu, a veliko manj, kot "sem vedela, da bi morala". Morda res intenzivneje, a strani so se na koncu pisale zelo počasi. Še potem, ko sem imela vse napisano in je komisija že pozitivno ocenila nalogo in sem imela le še nekaj tehničnih popravkov, sem odlašala. Oklevala. Se oklepala. Danes, nekaj dni po zagovoru, vem, da sem preveč razmišljala. Da sem tudi na zagovoru pustila, da vsa ta negotovost mestoma privre na plano (mestoma sem pa tako uživala, da me je kar zaneslo). In se je seveda vse srečno izteklo. Čeprav je dan prej tasrednja zakuhala in začela suho kašljati. Ampak tako kot vsa ta leta od začetka naprej se je tudi tokrat izkazalo, da imam okrog sebe krasne ljudi in da se vse da urediti. Upam, da bom lahko kmalu tudi nalogo prijela v roke brez cmoka v grlu in s ponosom. Zdaj sem samo srečna, da je vse skupaj za mano.
