nedelja, 29. september 2013

O tehtnici in drugi pobliski

A veš tisto, ko si vesel pogleda na tehtnico? No, jaz vem! It happened to me to! No, v resnici je bil palček malček tisti, ki me je razveselil in končno zlezel celo za nekaj gramov čez svojo porodno težo. Nekaj dni pozneje od "predpisanih" dveh tednov, ampak počasi lezemo na zeleno vejo (sumim, da zaradi vztrajanja na zelenih oblačilih - celo do te mere, da ga ati občasno že Ivan Irski imenuje ;)).
A moja teža? Po porodu? Ne, to ni tema, o kateri bi želela pisati, razmišljati, hvala, ker ne vprašate.

***

Otroška oblačilca so smešna reč. Ko čakaš dojenčka, se ti zdijo miniaturna, ko jih natikaš novorojencu, pa naenkrat vse visi in se zaklinjaš, da boš prvi krog v civilizacijo naredil mimo ene trgovine in nabavil nekaj cenitmetrom in kilogramom primernega, saj popolnega bitjeca res ne gre oblačiti v prevelike cunje. Potem pa pride kak večer, ko moraš po enem polivanju zamenjati bodi in se med previjanjem zgodi še nezgoda z lulanjem (ja, fantki to tako radi počnejo, nisem si mislila, da je to tako res!) in potem dve minuti zatem, ko zapneš zadnjega od devetnajstih netov, preseneti obilna plenična pošiljka, ki gre seveda skozi pri vseh možnih izhodih, in kaj hitro ugotoviš, da ni nič narobe s kakšno številko večjimi oblačilci, da so le čista in pri roki, da imaš v kaj obleči štruco (in potem hitro zmečeš vse v stroj in se zahvaljuješ bogovom praktičnosti (aka velikim kapitalistom), ki so izumili sušilni stroj, da imaš do naslednjega ali vsaj drugega naslednjega podoja in previjanja že kupček sveže opranega perila ... ).

***

Po skoraj treh tednih od poroda sem res že skoraj pozabila, kako mučno je bilo tisto čakanje, sam porod je bil itak v rangu malo večje malice (three strikes pushes and he was out), ampak nekako mi ne gre iz glave pozdrav porodne babice, ko smo odhajali iz porodnišnice: "Pa še kaj prid'te, z vami gre vse tako lahko!"

***

Zadnjič smo srečali znanko, katere hčerka je malo starejša od naše mlajše srednje, in je ob pogledu na naš voziček in pogovoru, kako je "imeti tri", odgovorila, da si ne predstavlja, kako bi zmogla razdeliti pozornost in je torej hčerki nameniti manj, ko pa se toliko dogaja, ko vsak dan zna/zmore/hoče nekaj novega. Ja, gotovo res vsak otrok potem dobi malo manj pozornosti. Od starša. Dobi pa pomnoženo pozornost - še od sorojencev. In če gre soditi po tem, koliko se želita hčerki ukvarjati z bratcem, mu razkazovati igračke, razlagati, mu peti in pripovedovati o vsem mogočem, potem našemu štruklju ne bo prav nič manjkalo, ravno nasprotno. In tega res ne bi želela zamuditi!



torek, 24. september 2013

Kraljestvo za lanolin, prsne blazinice in ...

Švist, pa sta mimo dva tedna od srečnega dogodka. Dva kratka in hkrati dolga tedna, polna vsega, lepega in malo manj lepega. Sestrici sta še vedno navdušeni. Mlajša počasi prihaja k zdravju. Časa za počitek še vedno ni. Misli še malo begajoče, hormoni podivjani. Cilj: no sikiriki - bi rekla prijateljica. Kar je lažje reči, kot uresničiti. Je pa res, da vsi zrastejo, tako ali drugače. Ključ je v skuliranosti. Ali pa - kot pravi patronažna sestra - v polenti oz. kakršni koli krepki hrani, ja, tudi v bučnih njokih z blitvo in skuto. OHigh!







petek, 13. september 2013

It's a boy!

Že v torek ponoči smo se crkljali. :-)


Bo čelist ali košarkaš? ;-)
Ps: hvala za vse spodbudne besede po zadnji objavi! *

torek, 10. september 2013

Moje resnice o (zadnjih dneh?) nosečnosti

OOOOK, preden še tu* začnejo padati kakšni komentarji, kje da sem, a sem že rodila in zakaj nič ne javim, ena kratka objava o tem, kaj se zares dogaja (v moji glavi in sicer).
Ob tretji (?!) nosečnosti bi si naivno mislil, da ti je že vse jasno in da te težko kaj preseneti. *biiip* Narobe! Poskusite znova!

No, saj v resnici se ne bi smela pritoževati, kot sem že napisala, saj sem res preživela krasnih osem mesecev veselega in aktivnega pričakovanja, brez bolniških (kar je menda že skoraj stalnica?!), z veliko letenja, tudi dejanskega v zraku (29. teden, celo prestopanje), z normalnim krvnim pritiskom, "športnimi" (cit. ginekologa) izvidi krvi čez celo nosečnost, vključno s sladkorjem, brez otekanja, z minimalno (v primerjavi s prejšnjimi nosečnostmi) pekoče zgage, krasno kožo, samo eno novo strijo na sicer velikem trebuhu, ampak hej, nekje pa mora biti kak znak, kajne?!

Skratka, pure perfection, v vseh mogočih pogledih. Verjetno celo preveč ali pa sem samo jaz pričakovala/zahtevala preveč in mi je v zadnjem mesecu telo/mrcinca hotela dopovedat, da je pa zdaj dovolj, da se moram umiriti (dobesedno), kar mi je čisto zamešalo štrene. Na odpustnici iz porodnišnice je pisalo "lažni porod". 2x.

In od takrat naprej res ne vem, kaj naj si mislim. Sem se od zadnje nosečnosti pred dobrimi tremi leti tako pomehkužila, da ne razločim več med lažnimi popadki in dejansko akcijo? Že pri prvih dveh nosečnostih sem v zadnjem mesecu pred porodom imela kar nekaj takih lažnih seans. In v vsej literaturi piše, da je to dobro, da se telo (maternica) pripravlja na porod, skratka, vse super. Ampak če lažne popadke od pravih ločimo samo po tem, kakšen efekt dosežejo (odpiranje ali ne), potem pač "za zihr" potrebuješ mnenje ginekologa. Ali pač? Ali se moraš samo sprostiti in si zaupati, svojemu občutku in svojemu telesu? Ja, porod je nekaj najbolj naravnega, vsaka ženska menda to zmore in zna. Samo umiriti se je treba in prepustiti. Mati narava že zna in ve. Ok, resda sem zdaj 23 km stran od porodnišnice in ne več 3 minute. Resda sem prvič rodila v slabih treh urah po sprejemu (pol drugi uri v porodni sobi), v drugo pa v 10 minutah oz. 30 minutah po sprejemu v porodnišnico. Ampak ja, to so samo malenkosti, ki jih moram zdaj pozabiti.

Tako kot ne gre primerjati otrok (niti oz. še posebej svojih!), tako tudi ni mogoče primerjati nosečnosti. Vsaka je nekaj posebnega, vsaka se odvija malo po svoje. Od začetka pa vse do konca. In zdaj se moram samo sprostiti in znebiti strahu, da bo šlo a) prehitro; b) na cesti; c) težko (ker je tretjič in pač večji otrok, menda statistično dokazano, tudi če sem do ultrazvočnih meritev skeptična); d) z zapleti (ker je pač preveč lepo, da bi tudi tretjič z lahkoto in hitro "opravila") ...

Ja, sprostiti se in uživati v zadnjih trenutkih (dneh, tednih?). Ker mi drugega itak ne preostane. In v resnici verjamem, da otroci pridejo, ko so pripravljeni.

*Ker vsakodnevno capljajo smsi in elektronska sporočila, na katera, iskreno povedano, včasih nimam več energije odgovarjat. Plus: skupaj z razsodnostjo me očitno zapušča tudi pametni telefon, tako da nisem kriva, če sredi klica mrknem in sem potem še sto let nedosegljiva ...

torek, 3. september 2013

September blues

Dočakali september. Tudi prvi šolski dan, ki počasi dobiva nove razsežnosti, vseeno pa letos ni bil tako izrazito doživet kot sicer, niti peciva se mi ni dalo speči. Bo že res, da smo nosečnice naporne, da želimo migat, pa nam vsi prepovedujejo in odsvetujejo, češ, ti kar pejt počivat, potem grem počivat in se počutim kot največje govno, da niti ne omenjam bolečin v križu, za katere ne vem točno, od česa izvirajo ... potem pošljem vse v Tisto deželo in grem na en dolg sprehod, pa mi po sto metrih trebuh zleze med noge in samo na hitro pozdravljam znance, ker imam občutek, da bi, če bi se ustavila, dobesedno izvalila kaj. Potem grem k ginekologu, ki pravi, da je vse pripravljeno, da se mora samo začeti in bo hitro mimo, in ne morem kaj, da ne bi skozi zobe siknila, ja, začeti, ampak zares!

V glavnem zaj*** je tole. Ne rečem, še pred mesecem dni sem aktivno uživala v vseh lepotah nosečnosti (v najbolj vročem poletju, kar jih pomnim, ja!), ne morem se pritoževati, ker sem res počela vse in še več. Zadnji mesec pa je bil vseeno malo preveč (verjetno, ker nisem počela nič!), zlasti za moje racionalne možgane, ki me, vsaj občutek je tak, zdaj res že zapuščajo. Težko "pozabim", da sem noseča. Težko uživam v svoji neokretnosti in nenadzoru. Še najraje se prepustim drugim mislim, zgodbam. Najučinkoviteje je delovala obsesija z ameriškimi obveščevalnimi zadevami, ki pa jo je bilo kmalu konec. Na polno sem se narežala ob ponovnem ogledu francoske družinske komedije o imenu in vsem ostalem. Vzdihovala nad šarmantnim Škotom, ki postreže tudi z mnogimi globokimi o pisanju in življenju. Se naslajala nad francoskim priobalnim podeželjem in si spet nakopala potovalno mrzlico ...
Ja, stran želim, ampak zdaj ne morem ubežati in vse, kar lahko, je, da čakam. In ne razmišljam.

Mogoče bi šla lahko okna pomit ...