sobota, 29. december 2012

Sonce, čista okna in knjiga

Včeraj je bil en tak poseben dan. Z možem sva spontano (!!) začela nekaj pospravljati, čistiti, na hitro razdelila naloge, in ker imam bojda švoh zgornji del trupa in ga moram malo okrepiti, me je doletelo pomivanje oken. Ne bom se delala fino, naša okna se pomijejo ene trikrat na leto (zelo optimistično). Večino časa so itak zastrta z žaluzijami (ki jih je, omb, tudi treba takrat očistiti; ps: ima kdo kakšno easy-way-out-rešitev?), tako da človek skorajda ne opazi, kdaj je pogled bolj siv, itak je pa zdaj zunaj siva zima in ... Ne, ne, pomit jih je bilo vsekakor treba. Ampak včeraj se mi je potem skoraj Marija prikazala, bi rekla moja mama, saj sem jih kar vse naenkrat obdelala, kar je kar hud zalogaj in tega, iskreno povedano, še nikoli nisem naredila. Kdo si je zamislil dvodelna okna (z žaluzijami!), dimenzij 220cm x 140 cm tudi ne vem ... In ker imamo lepo veliko stanovanje, je takšnih oken št. 3, potem pa še dvoje balkonskih vrat (z žaluzijami!), od oka 90cmx200cm. Tako da sem kar pošteno namigala bicepse in tricepse in kar je podobnih seps, za kar pa sem bila pošteno poplačana, saj je nekje sredi te tlake dvignilo nizko oblačnost in je začelo na polno sijati sonce!
Ker sem bila potem kar naenkrat polna energije (in je skozi sveže pomita okna posijalo toliko sonca, da se je tako dobro videlo vso zasušeno svinjarijo po tleh), sem se lotila še našega poceni, katastrofalnega in od mačjih krempljev že čisto ubogega parketa, ki sem ga najprej na hitro umila in potem še navoskala. Vau.
Za danes (ker je potem sonce že zašlo za hrib) sem pustila vrata - v upanju, da če jih vse obrišem, pride kak fajn obisk ... ampak mogoče je treba užitke malo bolj razpotegnit, ni dobro preveč dobrega naenkrat.
Vsekakor sem se že včeraj počutila prav očiščeno in ozdravljeno vse črnih misli. Da bo mera polna, sem zvečer v zanosu pripravile še vaje za študente in obdelala eno luštno francosko knjižico (darilo!), nekakšen dnevnik mlade tolmačke. To, temu jaz pravim uspešni prazniki! (Enostaven in družbeno gospodinjsko koristen recept za miselni klik in malo dozo sreče.)

četrtek, 27. december 2012

Vesele ...

hm, ja, božič je šel mimo in upam, da ste ga preživeli lepo in mirno. Pri nas ni bil najbolj miren, očitno moram za veliko mero sreče in krompirja, ki sem ga sicer imela v letu 2012, zdaj bolj kot ne ves december tolči tlako bolesti ... ne vem, katera je hujša, tista, ki otroku zaradi hudega kašlja in zdaj že pljučnice (spet oz. na novo...), tista, zaradi katere do izčrpanosti in grozljivega izpuščaja okrog oči prijateljujem s školjko, ali tista psihična, ker prazniki minevajo v znamenju lenobnega poležavanja, praznjenja škatel s čajem, aktivnim ogljem, siljenja otroka, da bi zaradi lažjega izkašljevanja vendarle zdržal več kot minuto z inhalatorjem, štetjem ur do novega odmerka antibiotika ... V glavnem, ne vem, kakšni bi morali biti prazniki, ampak tile tokratni mi po prvi polovici niso najbolj všeč. Upam, da so vaši lepši, slajši, mirnejši, radostnejši ...


četrtek, 20. december 2012

Ko kuha On

Čeprav sem bila ob vseh naših boleznih tri tedne bolj ali manj doma, pa nisem v tem času čutila kakšnega posebnega navdiha za kuhanje ali pečenje. Morda je čisto res, da več pečem in kuham, ko sem res pod stresom, kot neka terapija torej. Zato v času bolniške pač ni bil pravi čas, če sta bili hčerki pokonci, smo se crkljale, barvale, brale, gledale risanke, če sta počivali, sem počivala (brala) tudi jaz. Kakšne posebne volje in energije za vihtenje kuhalnice in premetavanje pekačev žal ni bilo. Pri meni. Drugače pri možu, ki občasno - in očitno je zdaj tak čas - kar kipi od hudih kulinaričnih idej. Yes, I am one lucky wife! :)


Dagnje s koromačem in zeleno s školjkami :)

Slaba fotka, ja, ampak to so take super jabolčne kroglice v karamelni omaki, da se mi še zdaj cedijo sline

PS: Ker je postalo jasno, da se bo moral v kratkem naučiti francoščine, je predlagal, da mu za začetek podarim Escoffierja. Itak! :)

sreda, 19. december 2012

Silver lining

Imam ga. Prvi siv las. In to tak dolg, prav na sredini glave. Buhuhu. Ne, ni tragedije in tudi nisem še tekla do drogerije po odlično prekrivno barvo v peni z vgrajenim balzamom in 3D odsevi. Verjetno tudi ne bom. Čeprav so mi lasne barve zanimive in prav gotovo polepšajo naglavno okrasje, ampak jaz se tega ne grem. Prvič, ker mi je predrago, drugič, ker se mi zdi škoda dodatno kemijo kamor koli vtirat ... Tretjič, ker so sivi lasje - ja,  tudi na ženskah - tako zelo šik! :)
Ja, staram se. In k frizerju moram.

torek, 18. december 2012

Pretekli dnevi v slikah

Včasih smo veliko več fotografirali, zdaj "telefotografiramo", največkrat mama, občasno tudi otroci (če jih je treba zamotit v kakšni čakalnici, bolniški sobi ipd.). Dolga bolniška je za nami, včeraj zvečer sva se z možem družno odločila, da gresta hčerki pa vendarle v vrtec, saj razen ostanka sluzi, ki se čisti z občasnim kašljanjem, ni z njima nič narobe, zbolita lahko itak kadar koli, sploh sta pa obe sta tožili, da pogrešata vrtec in prijatelje. Doma ni bilo prehudo, malo risanja, veliko razmetavanja (od kje nam toliko igrač?!?!), malo pospravljanja (pri čemer moram pohvaliti starejšo, mlajša ji pa tudi pri tem vztrajno nagaja, lumpa), malo kuhanja, branja, risank in čisto malo priprav na veseli december ... Za kaj več nisem imela energije - ja, tudi jaz sem zbolela, imam pa dobre načrte za prihodnje dni. Pa vi, ste že kaj decembrsko-praznično-veselo razpoloženi?







Idejo za venček sem dobila pri Adele, tu pa je njen novi blog

četrtek, 6. december 2012

Res je prišel svet' Miklavž

... je zapela starejša na prvem nastopu v glasbeni šoli. In seveda je Miklavž zvečer oz. ponoči res prinesel darilce za pridni punčki, mandarine, malo čokolade, žabe za mrzle zimske dni in drobne igračke. Mama pa sem bila po dveh neprespanih nočeh najbolj vesela "miklavževe" odpustnice iz bolnice ... Pri dobrih možeh se želim tako nepreklicno, prosim, hvala, abonirati na velike doze zdravja. Bi šlo?




četrtek, 29. november 2012

Spletamo

Med tem ko se v medijih spletajo in razpletajo take in drugačne zarote in spletke, se pri nas ne pustimo motiti in pletemo po svoje ... Se mi zdi bolj državotvorno kot nenehno hujskanje, negativizem in podpihovanje proti tem ali onim.


PS: Miroljubne proteste podpiram.

sreda, 28. november 2012

Tisti čas v letu

Sicer je pa to čas, ki ga po novem štejem od ene viroze/bolezni/nadloge do druge. Tokrat je mlajšo spet doletel en netipični izbruh virusne bolezni rok, nog in ust. Brez vročine in z izpuščaji na čisto drugih mestih, kot se pričakuje, ampak menda je to to in je zelo nalezljivo, zato do izginotja izpuščajev (oz. 7-10 dni od prvih simptomov) ne sme v vrtec. A se temu ne moremo čisto izogniti, saj moram nekako po starejšo, ki jo zjutraj ati pelje v vrtec, popoldne pa bi bilo predolgo, če bi čakala nanj. Tak'le imamo. Zdaj vem, zakaj je vseeno dobro, če imaš koga svojega blizu (večdružinske hiše!), da za kratek čas prevzame varstvo. Ampak tudi sicer se znajdemo. Da le ne bo naslednji teden še starejša podlegla ...

četrtek, 15. november 2012

Pazi, česa si želiš

Ja, ker ti dejansko lahko uspe. Tako kot je uspelo meni, danes. Ne samo, da sem premagala sebe, svoj strah in pretirano perfekcionističnost, zaradi katere sem redkokdaj zadovoljna s seboj, ampak tudi grozovit prehlad, ki me je po Murphyjevo zadel ravno pred nekaj dnevi in mi včeraj grozil, da bom ostala celo brez glasu, vitalnega organa za nekoga, ki želi kot tolmačka delati v EU. Potem ko sem si v lekarnah (kako priročno, za vsakim vogalom je ena) priskrbela prašek proti simptomom gripe, paracetamol, nekaj za vlaženje sluznice in pršilo za odmaševanje nosu, sem samo upala, da bom izpitne govore prestala brez kašljanja, kihanja in pretiranega curljanja. In pripravljala sem se tako, da sem si vrtela pozitivno muziko in si v glavi ponavljala, yes you can, yes you can! Čakanje je bilo dolgo in mučno, ker ni bilo odziva tako dolgo, sem se jezno odločila, da vsekakor pridem še tretjič, če mi tudi tokrat ni uspelo. Pa očitno ne bo treba! :)

Zdaj si grem skuhat še en čaj, potem pa presedlam na pivo, ok?

nedelja, 4. november 2012

Moji dve buči

Pa kaj, če je to ameriška navada! Dolbljenje buč je prav zabavno opravilo, še posebej če ga združiš z malo strašljivih pogovorov o čarovnicah s štrlečimi lasmi, hudih mačkah z ostrimi zobi, tigri z našpičenimi kremplji in buhuhu vsemi temi grozotami, ki se jih je čisto ok malo bat, a ne? In če celo dogodivščino mami izkoristi še za upoštevanje principa "do one thing every day that scares you" in iz izdolbene zdrizaste gmote z golimi rokami izlušči za celo skledico bučnih semen, potem se to jesen res nimam česa bati, težko me doleti kaj še bolj nagravžnega ...





ponedeljek, 29. oktober 2012

Krogi in spirale - my way

V zadnjem času me posebej navdušujejo okrogle in spiralne oblike. Na vsem, od obleke do hrane. To, da so moje čačke običajno prav neke vrste spiral in krogov, sem se pa itak že navadila. Šele pred kratkim pa sem pomislila, da je morda kakšna globlja razlaga za tem (ki mi bo jasnovidno razkrila, kdo dejansko sem in kaj počnem in kaj bo iz mene v tem življenju). Ampak seveda nisem imela še veliko časa, da bi se posvetila detektivskemu zalezovanju preverjenih grafoloških/psiholoških razlag, stric Google pa me je že v trenutku odvrnil od kakršnega koli poglobljenega iskanja in sem samo hitela zapirati vsa odprta okna. Ne, nočem brati, da risanje krogov in spiral pomeni, da sem prikrito jezna in agresivna zaradi nekoga ali neke situacije, ki je ne morem spremeniti ... Odločila sem se, da so moji krogi in spirale pozitivni znaki moje krasne osebnosti in splošne življenjske naravnanosti. Sklenjen krog kot znamenje popolnosti, naravnosti, topline (sonce, luna), spirala kot znamenje neskončnih možnosti, razgibanosti in pestrosti ... How 'bout that?! 


Moje najnovejše (3 leta stare) kopalke

Obleka/Tunika za dobro voljo

Čokoladne spirale - iz kvašenega testa in čokolade, jaz sem uporabila manj sladkorja v testu, pri čokoladi pa sploh nič in so bile krasne ... še več dobre volje! ;)

sreda, 24. oktober 2012

So trenutki

... ko si zaželim, da spet imela recimo 10 let manj, da bi še imela tisto mlado norost, naivnost, zagnanost, samozavest, jebivetrovstvo, zagon, energijo in voljo. Sicer nisem čisto prepričana, da sem takrat vse to imela, vsekakor pa imam zdaj, ko gledam nazaj, občutek, da sem bila res neustrašna in da me izzivi in preizkusi niso spravljali v tako brezupno zastrašujoč položaj, ko pozabim, na vse, kar znam in vem ... Sem upala, da s starostjo pride več zaupanja vase, pa imam občutek, da samo vse bolj vem, česa ne vem, znam, kako bi lahko še bolje, in da se ne morem odtrgati od tega ... Frustrirajoče. Da se moram zdaj dejansko zavestno odločati za fejkanje, če hočem dajati vtis, da obvladam. Blj

ponedeljek, 22. oktober 2012

Čista 5ka

V soboto je padla. Najprej s skupnim tekom po rosnatih potkah sredi prekmurskih njiv, dolgim zajtrkom na soncu in vsemi tistimi pogovori, za katere v običajnem vsakodnevnem ritmu skrbi za dom, nasledstvo in lastno duševno ravnovesje pogosto zmanjka časa in energije. Potem sta se kot stara zakonca odela v šlafrok, odmaširala v svet savn in tam v bolj ali manj bližnji družbi res starih zakoncev prekuhavala viroze in čistila sinuse. Še celo zmasirati sta se dala in nato zaskrbljeno ugotavljala, kako zavo-zlan (-žen?) je njun vsakdan ... In nazadnje še sklepni, res praznični del vikenda, ko žena odločno natakne decimetrske salonarčke, se stlači v oprijeto in (pre?)kratko oblekico, se prostovoljno naliči in nadene najširši nasmeh, kar ga premore, za tistih 45 minut večerje v hotelskem pritličju. Cel dogodek. Veliko smeha, navihanosti in igrivosti, resnih in razmišljujočih momentov, predvsem pa hvaležnosti ... Že 5 let! ... Res šele 5?

sreda, 17. oktober 2012

Sonce, veter, voda

Ne, nisem na morju, ampak vseeno me vsakič znova oblije nepopisno veselje, celo sreča, ko v soncu prečkam most čez reko, ki v tem času z močnim tokom drvi mimo, in mi veter mrši lase in plašč in mi je naenkrat vseeno za vse, kot da v ta tok spustim misli in gledam, kako se premetavajo po brzičkah ali samo gladko tečejo naprej, stran, izklopim možgane in samo uživam v tisti minutki, kjer so sile narave močnejše od mojih notranjih bojev in skrbi in zunanje pločevine in smoga (ja, še na boleče noge od petk pozabim!) ... Ničesar drugega ni, samo sonce, veter in voda. Potem sem spet na domači strani in svet je lep.

torek, 9. oktober 2012

Pri nas merimo visoko

Tista z visokim letanjem in nizkim padanjem, se mi je od vedno zdela prav bizarna in še vedno se z grenkobo spomnim, da mi je bila nekoč očitana od drage mi osebe. Ampak zdaj sem že prerasla zamero, verjamem, da je bila situacija nemogoča (utrgana mladostnica, ki bi to in ono in vse) in da v sili človek tudi kako tako nepremišljeno reče.

Zadnjič me je nanjo spomnila dr. Filomena. Komentar itak ni potreben.

V glavnem, pri nas še vedno merimo visoko, do lune, zvezd in sreče, kljub vsemu in prav zaradi vsega ... in morda se pa to le prenaša z geni.





ponedeljek, 8. oktober 2012

Kako sem se presenetila in ostala živa

Bežno sem se že pohvalila, da sem postala redna tekačkica, ampak danes pa moram zapisati malo več. Začelo se je pred več kot petimi leti, ko sem po zimskem rednem plavanju poskusila prešaltati na tek. TEK! Jaz, ki sem od osnovne šole naprej s kepo v trebuhu čakala vsa tista mukotrpna testiranja na 60 in 600 m, kjer sem brez izjeme vedno pristala pri zadnjih. V srednji šoli so se zadeve še bolj nevarno stopnjevale z eno hitlerjansko učiteljico, ki nas je petek in svetek gnala na en hrib, trčečim korakom, če si imel kondicijo ali ne, vsakič znova se mi je zdelo, da z vsakim zasoplim vdihom in izdihom malo umiram, še posebej, ker me je potem vedno zelo kmalu začelo še tiščati tam pri strani ... Obup! Danes vem, da me je bolelo, ker nisem dobro dihala. Vem, da nisem napredovala, ker nikoli nisem stisnila zob (no, preredko) in sem vedno začela hoditi, ko je postalo pretežko.

Skratka, pred petimi leti sem si kupila prve res tekaške superge. Potem je bilo malo preveč vsega, delo, nosečnosti, pomanjkanje volje, pred kratkim pa ena trmasta odločitev, da pa ne bom pussy. Pa ne zato, ker je zdaj tako moderno teči, ampak zato ker sem izvedela, kaj sem delala v preteklosti narobe (no, največ je k temu prispevalo to, da je mož veliko bolj športno/tekaško pismen in izkušen). Ker sem dojela, da potrebujem še dobršno mero fizičnega napora, da ponoči mirno spim. Da potrebujem redno dozo časa zase, da sem lahko potem bolj prebavljiva za okolico, posebej moža in hčerki.

In tako sem poleti spet začela na začetku, s par minutami teka in enako količino hoje vmes. Prvič sem pretekla šest minut in prepričana sem bila, da bom izdihnila kar tam, na licu mesta. Zato sem potem zmanjšala na tri minute teka izmenjaje z minuto, dvema hoje. Vsega skupaj bore malo. Ampak počasi se daleč pride.

In danes? Danes sem šla na preverjeno daljšo progo, ob reki in na soncu, in po ogrevanju neprekinjeno sopihala več kot 45 minut! Ne, ni bilo lahko, ves čas sem morala namensko preusmerjati misli drugam, ne razmišljati o tem, da mi je težko, do me že malo boli, da bi se morda kar obrnila, da bi se ustavila in hodila, da bi ... ne, nisem se ustavila, niti ko je pot zavila v klanec. Šele na vrhu sem za trenutek postala, se nasmehnila, si čestitala, šla nazaj. Še celo pospešila sem na koncu in prvič res začutila, da imam močne noge, da me nesejo, da bi šlo tudi še kakšno minuto, deset dlje ... Zmaga! :D 







torek, 2. oktober 2012

Jutri začnem

... novo študijsko leto, ne kako odbito dieto (čeprav??). Spet sem kar malo vznemirjena in navdušena, da bom spet imela možnost delati s študenti, če se vse izteče po načrtih, celo na obeh smereh, prevajalski in tolmaški. Malo me skrbi, ali bom letos le uspela najti pravo ravnotežje med pripravami in delom za pedagoške ure ter raziskovalnimi urami za svoje tako rekoč primarno delo. Za vsak primer se že zdaj (miselno) pripravljam tudi na vmesne prekinitve zaradi neizbežnih bolezni hčerk, zaradi katerih sem bila lani običajno čisto iztirjena ... no, vseeno upam, da jih ne bo veliko in da bomo gladko speljali najprej prvi semester in potem še drugega. Vmes bo seveda še cel kup drugih preizkušenj od poklicnih do akademskih, ampak vse to sodi zraven, ne? Vsekakor pa tudi upam, da bo prihajajoče leto tako bogato in poučno, kot je bilo preteklo.

Ja, ljubim sveže začetke in ustaljen ritem dogajanja ... pa vi? :)

petek, 28. september 2012

Niti t od potniškega terminala

Že vsaj štiri leta sem redna potnica na vlakih Slovenskih železnic. Potovanje z vlakom se mi zdi praktično, ker pridem v center mesta in mi ni treba iskati parkirnega mesta, cenovno ugodno, ker ni odvisno od volatilnosti nafte, trošarin ali vladnih kapric, in predvsem terapevtsko, ker imam v tiste pol ure ravno dovolj časa za mentalno pripravo na delovni dan/prebolevanje raznoraznih dnevnih tegob/destresiranje/poslušanje glasbe ali avdio različice Economista ... Božansko. 

Vem, da imam srečo, da živim na prometni liniji, da je razdalja ravno prav kratka/dolga, da imam razumevajoče razmere v službi, kjer ni prehudo, če kdaj zaradi zamude vlaka, pridem malo pozneje, kot načrtovano. To se ne zgodi pogosto, po Murphyju pa vedno takrat, ko imam kaj pomembnega.

Ampak sramotno se mi zdi, da niti glavna železniška postaja v prestolnici ne premore neke osnovne infrastrukture za enostavno, potniku prijazno potovanje. Seveda, v glavni rumeni stavbi so stranišča, prostori za shranjevanje prtljage, nekaj trafik in celo en (1) avtomat za prodajo vozovnic, ki je zelo praktično situiran pol metra od okenca, kjer karte prodaja večinoma zdolgočaseno osebje. Menda ga uporabljajo testno.

Ampak železniško postajo kot potnica dojemam širše, po moji skromni presoji je tudi železniški podhod del železniške postaje. Ne razumem, kako ne morejo tudi na tisto stran, kjer zdaj stoji žalostno zapuščeni, a krasni podhod proti Bežigradu namestiti kakšnega avtomata za prodajo vozovnic, magari testnega. Ali pa se dogovoriti s katero od bank za postavitev bankomata. Ali pa vsaj podaljšati čas delovanja tiste dislocirane enote za prodajo kart (ki je btw med poletno (turistično?) sezono zaprta). Ali pa privabiti trgovce, storitve s simboličnimi ali vsaj razumnimi najemninani, kot znajo to drugje?

Verjetno mnogočesa ne razumem in sem res ena uboga potničica, da se ukvarjam s takimi stvarmi, ampak prav nepredstavljivo se mi zdi, da občina toliko vloži v ureditev tistega dela potniškega "terminala" (what a joke), ki vodi v dobro preurejeno Navje (igrala, lokali ipd.), potem pa ni od vsega skupaj nič. Prostori so prazni, po njihovem mnenju ljudje raje hodijo "po zraku", po prehodih za pešce, kot v podhode. Od kje jim ta veleumna zamisel? Aja, saj je res, tudi sama sem nekajkrat raje šla čez cesto po soncu, kot po tistem zapuščenem, žalostnem podhodu. In spet smo pri vprašanju kura-jajce ... Čas pa gre mimo. Čez pet, deset let bo verjetno prepozno za tisto jokanje: "Zakaj le zakaj ni nobenih potnikov več...?"


četrtek, 27. september 2012

Namesto rolic ... rolce

Ja, odkar so temperature spet znosne, pečica veselo kliče ... in zadišale so mi rolice, tiste posvečene cimetove. Ampak ker sem slučajno v hladilniku imela eno listnato testo tik pred pretekom roka, sem naredila ene druge rolice, ki so me tudi že dolgo matrale. Takšne z oljčnim namazom in zelišči. Njam! Enostavno, da bolj ne bi moglo bit.


Ps: Mož stoji pred hladilnikom in stoka: "Meso?! Meso?!"

ponedeljek, 17. september 2012

Inspector Callahan

"Do I feel lucky today?" No, ne samo danes, danes sem jo kar dobro odnesla, ampak ves teden mi visi na nitki ali jaz visim na nitki ali nekaj takega. Mislim, nič pretresljivega, samo vse sem si nagrmadila na kup, vede in nevede hkrati, tako pač je. Kot je pač tudi dejstvo, da zna biti, da iz prehlada ordinaris preidemo v kaj bolj gastroenterokulitičnega. Morda celo na letalu na seminar, kjer bom čisto zares govorila pred ljudmi, jaz kot jaz in ne kot glas koga drugega (in to pred odraslimi, strokovnjaki, akademiki). Aja, zakaj bi zboleli? Samo zato, ker je šel mož v službo. Vam povem, služba je hudo tveganje. Ker danes bolani ljudje ne ostanejo doma, ampak se raje na pol mrtvi privlečejo v službo. In potem okužijo še ves kolektiv, za bonus. Res smo daleč prišli ...

Kje si, inšpektor Callahan, da končno narediš red v tej naši deželi, v teh naših ljudeh?


sreda, 12. september 2012

Črno-belo

Smešno, kako se človek naveže. Popravek - kako se navežem. Niti ne vem za to, pa sem potem vsa solzna, ko obsedim v sobi pred svojim starim na-novo-preseljenim pianinom ("Lahko greš igrat klavir, ampak vaditi boš morala drugje, ne bomo ga kupili..."). V trenutku imam spet 11 let in vadim v zgužvani dnevni sobi našega blokovskega stanovanja. Ali pa 13, ko se mučim s Hrovatom v svoji sobi s krasno jutranjo svetlobo. Ali pa 24, ko s trebuhom in trdimi prsti posedam pred starimi notami v novem bivališču, ki ga tako težko imenujem dom, čeprav je tam nekaj mojega. Ali pa 27, ko ob selitvi v novo stanovanje in večnemu pomanjkanju sredstev za vse, kar še manjka, pomislim tudi na to, da bi pianino prodala.

Ampak ne morem in verjetno nikoli ne bom mogla. Zdaj je doma. Zdaj sem doma.


torek, 11. september 2012

Moto

Nočem, delati reklame, ampak Nikeov slogan pač zmaga. V kombinaciji z eno podpovprečno in dokaj nadležno pesmico pa mu sploh ni para (beri: kaj rabim, da se zmigam in zares naredim, kar moram).

Danes se je začelo ob 5.35 s tuširanjem in umivanjem las (cel projekt), nadaljevalo ob 7.31, ko sem uspela ujeti vlak, čeprav sem deset minut po vrtcu iskala izgubljene copate (?! - ne, ne maram tega novega sistema oddajanja/prevzemanja otrok pri enih vratih in zmečimo copate v škatle - zakaj pa so potem garderobe?).

Ob 9.07 je bilo konec nujnega sestanka s tehnikom (začetek ob 9.01).

Ob 11.24 sem odkljukala skoraj vse z današnjega (no, čisto vse z dopoldanskega) seznama!

Gremo naprej!


PS: ja, telefon imam potiho. Včeraj me je izučilo ... 

PS2: po pomoti sem malo iztaknila internetni kabel iz računalnika ... works miracles!

četrtek, 6. september 2012

Hvala?

Ko nam nekdo nekaj da, se mu lepo zahvalimo in smo veseli. Kajne? Drobne pozornosti so tu, da nas razveselijo in polepšajo dan. Vse ostalo je odveč in nepotrebno, se vam ne zdi?

Ampak ja, tudi meni je kdaj neprijetno ali sem celo malo v zadregi, ko se me kdo spomni s kakšno malenkostjo, darilcem, še posebej, če se (meni) zdi, da ni nobenega posebnega razloga zato. Tudi takrat, ko sem sosedi spet  nesla skledo domačih paradižnikov, nisem imela kakšnih skritih namenov (usluga sem-usluga tja), ampak sem ji preprosto želela podariti malo "svojega domačega pridelka". Pri tem pa nisem računala na njen odziv, skoraj stisko. Kar ni se mogla nehati zahvaljevati in v nekem trenutku ji je postalo celo malo nerodno, češ da mi pa tudi ona mora vsaj nekaj dati ... Smešno, ni? Mar zdaj res vse in vsi funkcioniramo po načelu ti meni-jaz tebi, pa raje ne prejemamo, da nismo potem česa dolžni ... 

ponedeljek, 3. september 2012

September in lačni otroci


Morda samo jaz poslušam napačne stvari, ampak v zadnjih dneh sem vsaj trikrat (spet) slišala govoriti o tem, da so slovenski otroci vse bolj lačni. Da so obroki v šolah njihovi edini topli dnevni obroki, da jih vse več doma trpi veliko pomanjkanje in živi ob praznih hladilnikih.

Ne morem si pomagati, da se ne bi ob teh izjavah zgrozila, vi ne? Je to res mogoče? Vem, prihodki so vse nižji, hrana vse dražja, povišanja bodo (domnevno zaradi suše) v jeseni še višja, ne le pri žitu, ampak tudi pri mesu, mlečnih izdelkih, skratka vsem ... Vse več družin, starejših bo s težavo shajalo čez mesec, če sploh. Humanitarne organizacije že zdaj ne zmorejo več pomagati vsem, ki bi to želeli.

Take novice in slike, ki jih zraven vidim (ali si jih predstavljam), me pretresajo. Res ni pošteno, vsi si zaslužimo dostojno življenje. Ampak po drugi strani sem pretresena, ko vidim, da se mnogim niti ne da več znajti, zbrati moči, da bi se rešili iz te situacije. Gredo rajši po paket. Predstavljam si, da je to hudo in je treba požreti ves ponos, da greš nekam reč, da nimaš kaj dati v lonec, da ti je zmanjkalo denarja za preživetje. Grozljivo.

Hkrati pa berem, da večji slovenski kmetje le s težavo najdejo koga, ki bi jim pomagal pri obiranju pridelkov. Pa se spomnim na starejši upokojeni par, ki vsako leto poleg vrtnin, ki jih pridela na svojem vrtu, pomaga pri nekem kmetu v zameno za jabolka in druge pridelke. Tudi sama sem letos kot vrtnarka začetnica nekaj pridelala, večine pa ne, ampak s kakšno izmenjavo sem prišla tudi do npr. kumar in stročjega fižola, ki so se nam spridili. In smo vseeno jedli, dobro, zdravo in domače. Vem, to ni isto. Ampak vseeno ne razumem, kako je mogoče, da so otroci lačni. Česa točno so lačni?


Tudi moji hčerki sta s septembrom spet zakorakali skozi vrtčevska vrata. Med poletjem sta veliko časa preživeli z mano, najbolj pa so se mi v spomin vtisnili prizori, ko sta na izletu (brez sladoleda, trampolina in podobnih nujnosti za vsakega otroka) s slastjo vsaka pojedli po tri nektarine, ko sta na travniku pri starih starših zobali ribez z grma, ko mi je starejša pomagala pasirati paradižnik za mezgo, ko sta vozili kolo pred blokom in opominjali sovrstnico, ki je jedla čips na pločniku, da je treba lepo jesti, da hrana ne pada na tla, če pa že, da jo je treba nesti v travo, da jo tam pojedo ptiči ali druge živalice, ko je mlajša na obisku odklonila sadni sok in želela piti vodo, ko sta sedeli pod drevesom in vsaj pol ure kot po tekočem traku in brez prerekanja in ugovarjanja jedli ne najbolj sladke, ampak nonotove češpe.

Vem, ne morem primerjati svojih otrok z otroki, katerih starši so brezposelni ali v slabših službah z nerednimi in mizernimi plačami. Vem, moji otroci imajo polne riti vsega. Ampak vseeno težko verjamem, da tudi drugi slovenski otroci (in družine) nimajo možnosti in priložnosti, da se tako ali drugače najejo dobrih in zdravih živil. To, da včasih otroci brez zadržkov govorijo, da ni kaj jesti, da so lačni, pa si čisto brez težav razložim tudi z domišljavostjo in prezasičenostjo s tv dobrotami od "mlečnih" rezin do Im lovin' it packarij ... Tudi moja najmlajša je bila včeraj popoldne lačna in jokava, ampak pri večerji pa je vedela, da mora pojesti pripravljeni obrok, sicer bo morala lačna od mize ...

Ne vem, morda mešam hruške in jabolka in gre za čisto druge stvari. Ampak preprosto ne razumem.

torek, 28. avgust 2012

Little treats

Gotovo še nisem povedala, da imam najboljšega moža na svetu! Ne samo, da kuha in vesla in ribe lovi, ampak je povrh vsega tudi zelo skrben in pozoren. Pred nedavnim sem spet začela zganjati malo več rekreacije in občasno ugotavljala, da me malo pobolevajo kolena, drugič kolk, da so moji stari copati že izgubili vso formo in oporo in da bom, če nadaljujem, kot sem si zastavila, verjetno kmalu morala nabaviti nove copate. Enkrat pozneje, no.

On pa, ne bodi len, vidi namig, tudi tam, kjer ga ni, in hitro najde odlične copate, zame pronatorko. In to toooliko cenejše od tistih, ki jih ponujajo pri nas v trgovinah, da je že prav grozljivo. Viva e-bay!


In tako sem si danes po dveh dnevih živčnosti* in travmiranja po uspešno opravljenem zagovoru dispozicije naloge zvečer v prijetno svežih temperaturah in še vedno s soncem v očeh privoščila sproščujoč tek čez drn in strn po kraških gmajnah ... no, sort of, v resnici je bila potka, je pa res šlo malo gor in malo dol. Superge pa se seveda itak super obnesejo, tudi na bolj surovem terenu (asfalt sem že stestirala...). Happy happy happy!

* In po tonah zaužitih softičev ... they're so chewy it's impossible to resist them!


sobota, 25. avgust 2012

Ko je res vroče

Čez noč imamo v dnevni prepih, da se malo shladi.

Po jutranji kavi izklopimo kafe mašino (a sem sploh že napisala, da jo imamo? No, imamo jo) in jo vklopimo samo, če je res sila, enkrat popoldne, zvečer.

Ob 9.30 zapremo okna in spustimo žaluzije.

Otrokom dopovedujemo, da je bolje biti čim bolj pri miru (knjige, risanje). Kar najbolj vžge, so seveda risanke, ampak ne na televiziji, ker preveč segreva prostor. Na prenosniku. Prepoteni sta pa itak v vsakem primeru ves dan.

Kosilo se skuha v največ 15 minutah (testenine!). Najraje imam testeninsko solato, ker jo lahko pripravim zjutraj (celo večer prej) in je potem kosilo v hladilniku, pripravljeno na katero koli uro, ko nam pač zakruli.

Testeninska solata s paradižnikom, feta sirom, oljkami in svežo baziliko (olje, kis, kisla smetana included)
Brez sladic tudi v vročini ne gre. Gre pa brez pečice. We love it even more! No, mož pravi, da so čokoladni piškoti v podplatu čisto prevladali in da maline niso prišle do izraza, ampak tele mini skutne tortice bomo še delali, ker so čisto preveč luštne! 

Mini cheese cake z ricotto, skuto, jogurtom in malinovim želejem (priredba tega)
Okrog 19h gremo ven po zrak in že odpremo okna v upanju na prepih. Otroci izkoriščajo tople temperature in hodijo pozneje spat (da jim ne bi preveč dneva ušlo, pa kljub temu vstajajo prej kot pozneje, zlasti mlajša).

V glavnem, tudi v vročini nam doma ni dolgčas. Smo pa vseeno začeli razmišljati, da bi namesto manjkajoče stropne luči kupili tole. No, kaj takega, kar je možno dostaviti tudi v naše kraje.