sreda, 28. avgust 2013

Zakaj imamo radi sladoled?

Ddd, kdo pa nima rad sladoleda! No, jaz sem letos ugotovila, da imam rada tudi kupljene sladolede, tako kornete kot lučke. In bili so dnevi, ja tisti vroči in soparni, ko je bila to edina hrana, ki mi je res pasala in ki pač ni smela manjkati v skrinji. Ampak najboljši del tega sladkega obreda je seveda tisti, le nekaj hipov preden sladoleda, v kateri koli obliki, zmanjka ... neprecenljivo!


torek, 27. avgust 2013

Globine, ki so nas rodile

Mogoče ta čas napetega pričakovanja in preštevanja (pripravljalnih, da ne rečem lažnih) popadkov ni bil najprimernejši, ampak šele zdaj mi je v roke prišla ta knjiga Alenke Rebula in šele zdaj sem imela dovolj časa in miru, da sem o prebranem tudi pozneje premišljevala, res vsrkala sporočilo in globino te knjige. Res je primerna za vse, starše in ne-starše, vabi k premišljevanju o otroštvu, o odnosih, o ljubezni. O tem, kdo smo in od kod prihajamo taki, kot smo. Bogato pisanje, strokovno, ampak ne odtujeno, temveč pristno in prvinsko, zapisano z veliko ljubezni in skrbnosti. Priporočam.


"Vsakokrat, ko se občutljiv odrasel človek zazre v oči majhnega otroka, začuti, da se tiho premaknejo globine, v katerih spi spomin. Vzvalovimo kakor gladina, ki zatrepeče, ker se je daleč na dnu premaknilo že zdavnaj potopljeno občutje.

Majhen otrok ima skrivnostno moč, da v odraslih prebuja preteklost. Ko otroka vzamemo v naročje, se v nas predramijo dobre in zlovešče prikazni iz našega otroštva. Vse kar smo bili, kar smo hrepeneli, uživali ali trpeli, je spet živo.

Otrok ima tudi moč, da razkriva naše občutje prihodnosti, torej vse, v kar najbolj živo upamo ali ne upamo več. Neuslišana hrepenenja postanejo ob dojenčku še bolj boleča, sreča pa še bolj pretresljiva. Otrok lačno in slastno sega po življenju in nas vznemirja. Pogosto preslišimo njegov klic po sreči, ker nam je preglasen ali premoteč.

Vsak novorojen otrok je tudi že sam po sebi vprašanje o smislu življenja. Čemu naj zaživi, čemu naj odraste? Če se počutimo nesmiselne, ob otroku še bolj izstopa dejstvo, da živimo brez smeri. In če nam je vsakdanjost pretežka, otrok v nas vzbuja željo, da bi zbežali od njega.

Otrok ima torej kljub svoji nebogljenosti veliko moč, ko vstopa v naš svet - odrasli prepogosto nismo kos vsemu, kar njegov prihod prinaša s seboj. Ne zmoremo prenove, ki bi omogočala stik z njegovo življenjsko silo. Otroka običajno vpletamo v svoje življenske vozle, ne da bi ga dojeli v vsem, kar nam lahko razodene in da.

Še vedno smo družba, v kateri se odrasli sprašujejo predvsem, kako naj vplivajo na otroka, da bodo dosegli svoje. Namesto tega bi se lahko vprašali, kako naj vplivajo nase, da bi postali sposobni videti in čutiti, kaj se v resnici dogaja v otroku in njih samih - in katera pot lahko vodi do srečanja.

Otroka ni lahko vzgajati, ker ga je potrebno najprej sploh videti. Najprej si je potrebno umiti oči. Otroka namreč vidimo skozi vse, kar vemo o življenju iz svojih izkušenj, zato bi lahko rekli, da otrok živi predvsem v senci naših spominov ali načrtov. Zazrti smo nazaj in naprej. Redko premišljujemo o tem, kako doživlja otrok vse, kar počnemo z njim tu in zdaj. Za mnoge starše in vzgojitelje nikoli ne napoči trenutek, ko bi se lahko neobremenjeno zazrli v otroka ter ga doživljali s čistimi očmi in v popolnosti trenutka."

Odlomek iz uvodne besede Alenke Rebula, iz knjige Globine, ki so nas rodile

ponedeljek, 26. avgust 2013

Apdejt

Suše ni več.
Vročine ni več.
Otroka sta spet doma.
Otroška soba je končno urejena (minus slike in ena polica, ki še čakajo na svoje luknje).
Dojenčkasta oblačilca so oprana in zlikana.
Celo delovni kabinet je pospravljen.
Celo pet kozarcev domače mezge čaka na zimo.
In nič.

Trebuh je še tu. Velik in okrogel.
Zdaj, ko imamo prižgane že vse zelene luči, se je dogajanje umirilo.
Mogoče mi res uspe urediti in razviti fotografije preteklih let.
Mogoče se res spet spravim h kvačkanju.
Mogoče res pride september.
Zagotovo še nikoli nisem imela tako redno opranih las in postriženih nohtov.
Zagotovo se še nikoli nisem toliko naspala - podnevi, ponoči se sanja bizarne sanje.
Zagotovo čas še nikoli ni tako počasi tekel.

We are not amused. 

torek, 13. avgust 2013

Ultimativna poletna fešta

Ok, ni bla ravno fešta v tistem pravem pomenu besede, mogoče bolj večerjica ali druženje za moje drage in tiste, ki se jim ljubi v družbo hormonsko neuravnovešene in pozabljive ne-več mladenke (kako je možno, da v Slo za mlade velja zgornja starost 29 let?! weird!). Brez pompa in ekstra vabil - od kje smo prevzeli to strašno razvado?! V mojih domačih krajih prideš na obisk/fešto kar tako, ker se je pač kul družit, ne? To pač ni še ena obveznost za v koledar ali kaj....

Skratka, my summer feast: začelo se je z neustavljivo željo po vitello tonnato aka teletini v tunini omakici, ki jo moram pripraviti vsaj enkrat na leto - in ni boljšega letnega časa za to, kot je vroče poletje. Hkrati sem se želela pohvaliti z domačim pridelkom, zadišali so mi popečeni jajčevci in bučke. Za zraven sem se spomnila na foccaccio, po Lorraininem receptu, pol z rožmarinom z balkona, pol s črnimi olivami, za vsak primer pa še hladna krompirjeva solata s kislo smetano in drobnjakom (brez fotke, ampak tega si ni težko predstavljati, ne?).

Ker @huferka takrat še ni objavila svojega recepta za po videzu sodeč super druper slastno ledeno torto, sem poiskala eno enostavno nadomestno ledenko, ki niti ni bila tako slaba, seveda sem malo priredila, ker nisem imela malin, ampak borovnice.

Aja, kaj smo pili? Za začetek en super limoncello, malo rdečega vinčka, ne-šoferji (sosedje) so stankali en škotski zvarek, ne-šoferke (sosede) pa smo prišle na svoj račun z lahkotno sadno sangrijico ... yes, tudi nosečke lahko mičkeno nazdravimo. Ni vsak dan 30ka! ;-)

Sledi nepopolna fotodokumentacija (sem rekla, da sem pozabljiva!):

Začelo se je dva dni prej, z večernim kuhanjem teletine, dan po tem pa z rezanjem in omakovanjem.

Recept za vitello tonnato sem si izposodila pri Marcelli
Osnove it. kuhinje (na 600+ str) - zakaj ne odprem pogosteje?


Ne, majoneze nisem sama naredila

Pri rezanju se je malo zatikalo, načeloma so bili kosi nekje 3 mm 
Naloženo v dveh plasteh, romalo v hladilnik za 1 dan, ostanki pa v kosilo
Dan D: začelo se je s šopkom, ki je prišel do mene s kolesom ... specialko
Malo "solate", manjka foccaccia ...
Rolice iz melancan, paradižnikove mezge, mocarele in bazilike
Rolice iz bučk, pršuta in kozjega sira 
Opomba: če si zaželite česa podobnega, toplo svetujem, da zelenjavo (tudi če je mlada in majhna), res pustite stati nekaj časa, da spusti čim več vode, potem pa na hitro popečete v ponvi. Jaz sem si zadeve želela olajšati s pečenjem v pečici (funkcija žar), pa se ni najbolje izšlo - no, je, ampak veliko sem pojedla že sproti, ker je bilo pač malo preveč vodeno ...

Voila, mrzla teletina s kaprami in natrganim belim kruhom - nebesa!


Borovničeva ledena torta
Hm, grem po žago?

In še ene krasne rožice ... 

sreda, 7. avgust 2013

Barve poletja ali kaj smo letos pridelali

Poleti so ves trud, čas in od zemlje črni nohti (ja, eni smo vrtnarske rokavice odkrili dokaj pozno) naposled poplačani. Pa ne govorim o bajni količini pridelka, ki je s finančne plati skoraj zanemarljiva, ampak bolj o tistem čudovitem občutku, da si iz semena in zemlje (ja, tudi sadike štejejo, sploh pri nas, ki smo talenti za ubijanje živega zelenja) ustvaril nekaj, kar lahko čisto zares nabereš, daš v (novo) košaro, doma vržeš pod tekočo vodo (ok, drgneš, drgneš, drgneš) in potem brezskrbno direkt v lonec ali usta, da se razpočijo vsi okusi in.... pristaneš v nebesih! :-) Ja, pretiravam, ampak čisto malo. Ker je res fascinantno in hvaležno in prvinsko, očitno smo ženske res pridelovalke in nabiralke po naravi.

Potem resda pride prvi in drugi in tretji in .... vročinski val  in skrušeno ugotoviš, da je tudi podvojena doza obiskovanja tedensko premalo.... da si včasih pač tudi samo nemočen opazovalec. Narava je pač šefica. In si samo še bolj hvaležen, za vsak pridelek, domač ali iz sosedovega vrta, tržnice, ja celo iz trgovine. Ampak sezone še zdaleč ni konec, zdaj držim pesti za paradižnike, da jim končno malo bolj masovno postane nerodno, da bom lahko vkuhala vsaj kak kozarec za zimske špagete ...








petek, 2. avgust 2013

Počitek

Ok, obljubim, da bom naslednjo objavo začela z drugo črko in več aktivnostmi, ampak tole pač moram deliti. Po prihodu z dopusta sem morala priznati, da je trebuh res (RES!) pridobil nekaj cm, in da moram navkljub vsemu v rekordnem času dokončati en članek, "ker zdaj se pa res mudi" (prijazne uredniške besede, ker sem res zamujala ... hm ... raje ne povem, koliko, še zdaj me je sram!). To je seveda pomenilo veliko sedenja. Nezdružljivo s prvo ugotovitvijo (vsaj, da ne omenjam vročine in od energije pokajočih hčerk), zato sem začela težiti, da želim nazaj svoj počivalnik. Tisti, ki ga ima sigurno vsak tretji Evropejec, da ne rečem Zemljan. Tisti, ki sva ga kupila, ko sva opremljala prvo skupno sobo in ni bilo prostora (časa, denarja) za kakšen konkretnejši kavč. Tisti, kjer sem najraje dojila svojo prvo hčerko, obdana s knjigami. Tisti, ki smo ga selili tudi v najemniško stanovanje in sem na njem dokončevala en nujen dolg prevod, se mi zdi, dva dni pred drugim porodom, ker na stolu za pisalno mizo pač nisem mogla sedeti. Tisti, ki smo ga z veseljem postavili v naše novo stanovanje, ker nam je bilo jasno, da še dolgo ne bo (časa, denarja) za pravi kavč. Tisti, ki smo ga izdajalsko spravili v klet, dokler ne najdemo ustreznega prostora, ko smo le nabavili nekaj za več riti.



Ok, da skrajšam. Članek sem mukoma oddala v času (recimo) in potem me je kmalu enkrat doma res pričakal znova sestavljen počivalnik. Ampak zdaj si ga je očitno že prilastil nekdo drug ... ampak borba bo neizprosna! Tako hitro se pa ne dam (prevleko sem že razdlačila in sveže oprala, če bom v kratkem še uspela do Ikee, pa mu morda kupim celo novo, svežo in poletno oblekico! Ha!

četrtek, 1. avgust 2013

Po-oddih?

Dva tedna po zaresnih počitnicah sta bila divja in naporna, preveč obremenjena z računalnikom in telefonom (2 tedna odklopa hitro naredi svoje), tako da sem od prejšnjega četrtka, ko sem začela drugi del dopusta (izkoristit, kar ponuja država, do zadnje ure in dneva! .... je rekla gospa iz kadrovske), čisto namensko odrinila prenosnik v najtemnejši kot sobe. And I like it!

Sploh pa, kdo pri zdravi pameti bi v osmem, skoraj devetem mesecu preživljal čas za računalnikom ob dveh živahnicah (ne, tudi vročina jima ne pride do živega! :-×), gorah perila in drugih pralnih zadev, ki se na tem toplem soncu super sušijo  (tepihi, blazine, prevleke ipd.), velikih polnih ajmarjih svežega sadja in zelenjave, novih pohištvenih kapacitetah, ki jih je treba ustrezno zapolniti in se vsaj pretvarjati, da je zdaj pa le ustvarjen tisti edini pravi vesoljni red (pha, v otroški sobi?! optimistka!), ob toliko študijskega zanosa - za razmišljanje in nabavo študijskega čtiva, kolikor ga nisem premogla v obeh preteklih letih skupaj... aja, sem pozabila omeniti, da (še) nimamo klime. Skratka, ne utegnem zbrati misli, zato po mojem iz strahu niti v tistih redkih prostih trenutkih miru in tišine raje sploh ne dvignem pokrova računalnika, ker vem, da bi se hitro izgubila v sodobnem bermudskem trikotniku ali celo večkotniku.



Ps:  Mož temu stanju pravi nosečniška zamaknjenost in odsotnost, jaz pa samo mislim, da se je ob v lastnem ritmu migajočem trebuhu (ja, alien like) tezko osredotočiti na kar koli drugega .... (razen razmišljanja, kje hudiča so tiste škatle z mini bodiji, žabicami in ostalimi miniaturnostmi in kako naj jih spravim do stroja, ne da bi spet morala zatežiti možu, ki jih v kleti itak ne bo našel...)

Ps2: Ok, priznam, tale objava je nastala na pametnem telefonu, ki ga res lahko uporabim za marsikaj (ko sem osredotočena), ampak če naj tooooliko časa zapravim za eno samo bz objavo, bom pa že raje prenosnik zalaufala!